Salus revolutiae, ultima lex

Abstract

Ruski boljševiki, predvsem njihov voditelj Vladimir Iljič Uljanov Lenin, so spremenili osnovno Marksovo predstavo, da bo socialistično revolucijo izvedel industrijski proletariat, ko bo dovolj številen in se bo povzpel do razredne zavesti. Njihovo vodilo je bilo, da lahko majhna čvrsto centralistično organizirana stranka nadomesti proletariat v izvedbi revolucije. Boljševiki so fetišizirali revolucijo. Na svojem kongresu v Londonu leta 1903 so v resolucijo zapisali nesrečno tezo, ki je imela hude posledice za socializem: »Salus revolutiae, ultima lex.« Ta je, če bi strankini voditelji tako sklenili, v prid revolucije dovoljevala omejiti in oškodovati temeljne meščanske pravice, svobodo in nedotakljivost človekove osebe. Na taki ideološki podlagi so boljševiki leta 1917 osvojili oblast. Kratka oznaka boljševističnega režima bi lahko bila vsestranski revolucionarni voluntarizem, ki ga je izvajala ena sama politična boljševiška stranka. Vse druge so prepovedali. Po zatrtem uporu mornarjev in delavcev v Kronstadtu marca 1921 je boljševiški režim predstavljal le strankarsko birokratsko elito, čeprav se je s spretno intenzivno propagando poskušal prikazovati kot delavska vlada v delavski državi. Tej propagandi so nasedali mnogi levičarski revolucionarni delavci pa tudi tako usmerjeni intelektualci, organizirani v komunističnih strankah, ki so dolga leta verjeli v delavsko naravo sovjetskega sistema in sledili politiki Sovjetske zveze.