Delovanje Ozne in Uprave države varnosti (UDV) na območju Cone A Julijske krajine in Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja
Ključne besede:
Cona A Julijske krajine, Cona A Svobodnega tržaškega ozemlja, Oddelek za zaščito naroda (Ozna), Uprava državne varnosti (UDV), Komunistična partija Svobodnega tržaškega ozemljaPovzetek
Članek obravnava delovanje Oddelka za zaščito naroda (Ozna), varnostno-obveščevalne službe jugoslovanskega osvobodilnega gibanja in nato jugoslovanske države, in njene naslednice, Uprave državne varnosti (UDV), na območju Cone A Julijske krajine in Cone A Svobodnega tržaškega ozemlja. Dejstvo je, da je Ozna odigrala eno ključnih vlog v času štiridesetdnevne jugoslovanske zasedbe celotne Julijske krajine (1. maj–12. junij 1945), ko se je marsikdaj postavila tudi nad oblastne in politične organe. Po umiku jugoslovanske vojske je v coni A, kjer je upravo prevzela anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava, ohranila velik del svojega sistema in ga seveda prilagodila razmeram. Če verjamemo podatkom, da je v Trstu v skoraj desetletnem povojnem obdobju, torej do vrnitve italijanskih oblasti po podpisu Spomenice o soglasju oktobra 1954, delovalo nekaj tisoč obveščevalcev različnih držav, so bili prav obveščevalci jugoslovanske Ozne/UDV nedvomno med najbolj številnimi in tudi aktivnimi.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).
