Zgodovinarji o meji med Kranjsko in Hrvaško 1881-1916

Avtorji

  • Marko Zajc

Ključne besede:

Hrvaška, Slovenija, Kranjska, mejno vprašanje, meje, Žumberak

Povzetek

V habsburški monarhiji je bilo historično pravo visoko cenjeno. V tem kontekstu lahko gledamo tudi na največji mejni problem na tedanji južni kranjski meji - t.i. žumberško vprašanje. Osamljeni enklavi Vojne krajine (Žumberak in Marindol) osnovani na kranjskih tleh in naseljeni z uskoškim prebivalstvom sta v času ukinjanja vojnokrajiške organizacije (1869-1881) postali akuten mejni problem med Kranjsko in Hrvaško. Zaradi narave spora so imeli pomembno vlogo tudi zgodovinarji. Augusta Fournierja in Radoslava Lopašiča so leta 1881 angažirali državni organi; prvega avstrijska vlada, drugega pa hrvaška deželna vlada. Amaterski zgodovinar Nikola Badovinac je kot član ogrske komisije za Žumberak in Marindol oblikoval svojevrstno teorijo o dveh Žumberkih in se (enako tudi Tadija Smičklas) zavzemal za priključitev Žumberka Hrvaški v hrvaškem saboru. Anton Koblar je po nalogu kranjske deželne vlade v devetdesetih letih 19. stoletja iskal argumente v kranjsko korist. Zadnji se je za priključitev Žumberka Kranjski pred in med prvo svetovno vojno zavzemal Josip Mal.

Prenosi

Objavljeno

2006-01-01

Številka

Letn. 46 Št. 2 (2006)

Rubrika

Razprave

Licenca

Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:

  • Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
  • Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  • Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).