Manevrska struktura Narodne zaščite med strateškim konceptom in taktično realizacijo

Avtorji

  • Uroš Svete Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, Katedra za obramboslovje, Kardeljeva ploščad 5, SI-1000 Ljubljana

Ključne besede:

Slovenija, osamosvojitev, Manevrska struktura Narodne zaščite, narodna zaščita, obrambne priprave, milica, TO, obrambne sile, nacionalna varnost

Povzetek

Čeprav je obstajala sorazmerno kratek čas, je Manevrska struktura Narodne zaščite kompleksna tematika, ki jo je treba obravnavati multidisciplinarno in večplastno. Vsebinsko in funkcionalno štejemo za začetke MSNZ (samo)obrambne aktivnosti, ki so sledile odvzemu orožja TO maja 1990, prav tako pa predstavlja njen obstoj udejanjanje razmišljanj o samostojnosti tudi na vojaškem področju ter o Slovenski vojski prek vzpostavitve nadzora nove oblasti nad TO. Ne nazadnje pa je MSNZ nedvomno pomenila konceptualizacijo obrambnih sil, sestavljenih iz simbioznega delovanja vojaške in miličniške oziroma policijske komponente. Članek predstavlja analizo od strateškega koncepta in zamisli do taktične realizacije, pri čemer se naslanja na holistični pristop, v katerem so združena teoretična in metodološka spoznanja zgodovinopisja, sociologije organizacij, politologije in ne nazadnje obramboslovja.

Prenosi

Objavljeno

2012-01-01

Številka

Letn. 52 Št. 2 (2012)

Rubrika

Razprave

Licenca

Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:

  • Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
  • Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  • Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).