Samoiniciativni in nepriznani pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Gorenjsko

Avtorji

  • Vida Deželak Barič Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana

Ključne besede:

Osvobodilna fronta slovenskega naroda, Komunistična partija Slovenije, narodnoosvobodilni boj, strategija, taktika, četništvo, Gorenjska

Povzetek

Avtorica obravnava na osnovi arhivskih virov samoiniciativno oblikovanje pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko decembra 1942. Odbor je bil ustanovljen s sodelovanjem posameznih gospodarstvenikov in člana pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije (PK KPS) za Gorenjsko. Deloval je do jeseni 1943. Centralni komite KPS se ni strinjal z njegovo sestavo in usmeritvijo in ga ni nikoli priznal. Ker so bili njegovi člani z razrednega stališča za KPS nezanesljivi zavezniki, sta si CK KPS in PK KPS prizadevala preprečiti njihovo avtonomno politično delovanje in jih omejiti na materialno in finančno podporo osvobodilnemu gibanju. Odborovo politično zanimanje je bilo usmerjeno predvsem k pripravam na konec vojne in na prevzem oblasti, medtem ko mu je bil oborožen boj proti okupatorju bolj v ozadju. Povezanost odbora z vodjem gestapa na Gorenjskem je bila za večino njegovih članov usodna.

Prenosi

Objavljeno

2001-01-01

Številka

Letn. 40 Št. 2 (2000)

Rubrika

Razprave

Licenca

Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:

  • Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
  • Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
  • Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).