Polemika Ušeničnik - Rostohar o veri, narodnosti in etiki v letih 1912-1913
Ključne besede:
vera, narodnost, etika, Slovenci, krščanstvo, katolicizem, narodni radikalizem, ateizemPovzetek
V razpravi je predstavljena polemika o veri in narodnosti ter narodnosti in etiki, ki je v letih 1912 in 1913 tekla med najpomembnejšim slovenskim katoliškim filozofom prve polovice 20. stoletja dr. Alešem Ušeničnikom in filozofom ter utemeljiteljem slovenske psihologije dr. Mihajlom Rostoharjem, ki je zagovarjal liberalne svetovnonazorske maksime. Razpravljalca sta vrednostni konflikt med verskim in narodnim interesom presojala na osnovi svojih ekskluzivističnih pogledov na narod oziroma vero. Ušeničniku je bil verski interes nad narodnim, Rostoharju pa narodni nad verskim; Ušeničniku je pomenila vera, Rostoharju pa narodnost etično osnovo človekovega bivanja. Zavezanost svetovnonazorskemu prepričanju ju je vodila k doslednemu odklanjanju sogovornikovih utemeljitev. Oba duhovno značilna predstavnika najpomembnejših svetovnonazorskih usmeritev na Slovenskem v začetku 20. stoletja sta v omenjeni polemiki dokazala, da so Slovenci v prejšnje stoletje vstopili kot narod globokih ideoloških razhajanj, za katerega je bilo sobivanje različnih svetovnonazorskih prepričanj očiten mišljenjski in bivanjski problem.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).
