Zahodnonemške priprave na smrt predsednika Josipa Broza Tita

Abstract

Izhodišče članka je poseben položaj Jugoslavije (Sonderfall) v blokovski ureditvi sveta po koncu druge svetovne vojne, zaradi katerega so Zahodni zavezniki imeli interes za ohranjanje nevtralnega položaja Jugoslavije med Vzhodom in Zahodom. Na tej osnovi formulirano hipotezo, da so zahodni zavezniki v letih pričakovanja bližnje smrti predsednika Josipa Broza Tita kot garanta posebnega mednarodnopolitičnega položaja Jugoslavije, intenzivno spremljali indice morebitne notranje krize ali pa zunanje ogroženosti Jugoslavije v primeru Titove smrti, sem preverila z dostopnimi dokumenti v fondih političnega arhiva nemškega zunanjega ministrstva. Uporabljeni so bili dokumenti iz fondov, ki obravnavajo nemško-jugoslovanske odnose v obdobju 1974-1982, to je v obdobju kanclerja Helmuta Schmidta. V ospredju so dokumenti, ki analizirajo spremljanje stabilnosti Jugoslavije v organizacijah zahodnih zaveznikov (zveza NATO, Evropska skupnost).

Analiza pokaže, da so zahodni zavezniki predvsem od leta 1976 snovali možne ukrepe za podporo stabilnosti in ohranitvi neodvisne Jugoslavije v primeru notranje destabilizacije Jugoslavije ali poskusih zunanje intervencije v notranje razmere v jugoslovanski državi v primeru smrti predsednika Tita. Analiza obenem tudi vodi do sklepa, da je skozi tu obravnavano obdobje neposredna intervencija Sovjetske zveze kot potencialna grožnja Jugoslaviji stopala v ozadje, kot ključni negativni dejavniki pa so bili ocenjeni dolgotrajna gospodarska in dolžniška kriza ter notranja mednacionalna trenja. Da so do teh sklepov prišli tudi zahodni zavezniki, potrjujejo odločitve članic severnoatlantskega zavezništva in evropske gospodarske skupnosti, med slednjimi pa še posebej Zvezne republike Nemčije, za sprejetje ukrepov za podporo jugoslovanskemu gospodarstvu. Podrobno spremljanje dogajanja v Jugoslaviji in shema Evropske skupnosti za približevanje Jugoslavije ES ter sklepi posebnega gremija znotraj zveze NATO za opazovanje Jugoslavije potrjujejo v obdobju 1974-1982 nezmanjšan interes Zahoda za ohranjanje Jugoslavije kot od obeh blokov Hladne vojne neodvisne države in v tem garanta stabilnosti v srednjeevropskem in sredozemskem prostoru.