Samomor kot historični fenomen: uvod v tematski sklop

Povzetek

Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Razpetost med življenjem in smrtjo, med erosom in tanatosom, je stara kot človeštvo samo, pri čemer je, ob siceršnjem zelo pogostem tematiziranju umiranja in smrti, samomor vendarle imel prav poseben položaj in je skozi stoletja v različnih kulturnih okoljih imel različne konotacije. Tokratni tematski sklop prinaša študije, ki so nastale v okviru projekta Sin, shame, symptom: suicide and its perceptions in Slovenia (1850–2000) financed by the Slovenian Research and Innovation Agency (research core funding No. J6-3123) in obsegajo čas od druge polovice 19. stoletja do sodobnosti, ko se je samomorilec spremenil iz kriminalca in grešnika v bolnika. V obdobju, ki se je začelo s formalno dekriminalizacijo samomora in je sovpadlo z rojstvom moderne statistike, ki je prvič v zgodovini izračunala statistično preverljive, dokazljive in znotraj določenih okolij konstantne stopnje samomorilnosti, je samomor iz greha, upora proti Stvarniku in kaznivega dejanja postal sprva »najbolj intimno dejanje«, nato pa predvsem odsev kriz in ogledalo razmer v družbi. Samomor je bil dojet kot problem na presečišču svetega in posvetnega, filozofskega, sociološkega in medicinskega, urbanega in ruralnega, z njim pa so se vsak s svojega zornega kota ukvarjali pravniki, zdravniki, sociologi, teologi in še kdo.