»Nikoli več ne bova prijatelja! Pa mi nikar ne očitaj beračije!«

O uboju, nerodnem svaštvu in kriminalistični preiskavi pri kapelici nad Železniki leta 1910

Povzetek

Pripoved govori o dveh prijateljih iz okolice Železnikov, ki sta kasneje postala svaka. Pomagala sta si pri gospodarskih opravilih, pogosto sta se sporekla, vendar hitro tudi pobotala (vsaj na videz). Pri krajanih sta bila dobro poznana, ampak različno zapisana. Vsak po svoje sta bila politično angažirana, skrbela sta tudi za starše v obliki preužitka; eden lažje kot drugi. Bila sta krajana majhne občine, v kateri je pridigal politično zagret župnik, na njegovem dvorišču pa so včasih telovadili liberalni Sokoli. Eden je bil zbadljiv, drugi občutljiv, zlasti ob kozarčku. Imela sta skupne prijatelje, kateri so si med seboj pomagali, tudi kdaj očitali, če je kdo spominjal na stare dolgove. Nič posebnega, ampak neko poletno nedeljo je šlo vse k vragu. Njuno prijateljstvo je skozi čas minevalo, občasno se je sprevrglo v odkrito agresijo, neko nedeljo celo tako hudo, da je proti enemu izmed obeh bila sprožena kriminalistična preiskava, ki je privedla do sodnega epiloga. Kriminologija in kriminalistika sta bili mladi ter interdisciplinarni vedi, slednja se je pričela uveljavljati na prelomu stoletja. Porajajoča kriminalistika je potrebovala metodološki aparat, kateri je bil pretežno nekritično črpan iz naravoslovnih ved. Preiskovalni sodnik si je pomagal z izvedenci, usmerjajoč jih v želji po objektivni razlagi primera ter dokazovanju kaznivega dejanja. Ideal objektivnosti je pričela predstavljati forenzična fotografija. »Dekontaminirana« dodatnih interpretacij je predstavljala uporabno poizvedovalno sredstvo in naznanjala prihod modernega preiskovalnega sodnika. Tudi v našem primeru.