Paolo Fonzi, Sabine Rutar, Xavier Bougarel, ur., Food, Scarcity and Power in Southeastern Europe During the Second World War. London; New York: Bloomsbury Academic, 2024

Povzetek

Vse okupirane dežele so med drugo svetovno vojno doživele hudo materialno pomanjkanje. Primanjkovanje hrane je bilo v vsakdanjem življenju še posebej pomembno in je zato predstavljalo eno glavnih moči, s katero so oblasti in politične skupine lahko vplivale na naklonjenost oziroma nenaklonjenost prebivalstva. Te moči so se posluževale tako okupatorske kot domače oblasti, odporniške ter humanitarne organizacije in razne zasebne interesne skupine. To je veljalo še posebej za države jugovzhodne Evrope, kjer prehranska situacija precejšnjega dela prebivalstva že predvojnih letih ni bila rožnata. V treh državah, Albaniji, Grčiji in Jugoslaviji, na katere se osredotoča na tem mestu objavljena raziskava, je bila sicer več kot polovica prebivalstva odvisna od kmetijstva, vendar je bila produktivnost v kmetijskem sektorju teh držav v primerjavi z zahodnoevropskimi standardi nizka, prenaseljenost na podeželju pa je na splošno veljala za glavno oviro gospodarskemu razvoju. Povprečno število proizvedenih kalorijskih enot na osebo, zaposleno v kmetijstvu, je v letih 1931–1935 v Albaniji znašalo 22 enot, v Jugoslaviji 38 in v Grčiji 50, kar je slab rezultat celo v primerjavi z avstrijskimi 134 enotami v istem obdobju, ki je bila najnižje med razvitejšimi evropskimi gospodarstvi.