Zatočišče teozofa Hilarija Tofana v Mariboru v desetletju po prvi svetovni vojni

Povzetek

Avtorica se v razpravi ukvarja z življenjsko zgodbo Hilarija Tofana, begunca iz Črnovic (Bukovina), ki je v letih 1919–29 s soprogo Konstanco živel v Mariboru, v prvih letih kot profesor zgodovine in zemljepisa na tamkajšnji realni gimnaziji. Tofanova sta bila v začetku leta 1929 ovadena na okrožnem sodišču: Hilarij zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, Konstanca pa zaradi domačega zdravljenja in smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Po prihodu v Maribor se je začela pri Tofanu kazati paranoja, zakonca pa sta čustvene rane ob izgubi doma blažila z nasiljem nad služkinjami. Velike identitetne preobrate po prihodu v Maribor je skušal Tofan miriti zlasti s študijem teozofije, ki mu je pomagala upravičiti odtujenost od nove dobe, ki je nastopila po véliki vojni. Avtorica ugotavlja, da je bilo življenje zakoncev, ki sta v sebi prepletala nemško, rusko, ukrajinsko, poljsko, slovensko, romunsko zavedanje, edinstvena ilustracija razpada kulturnih imaginarijev po koncu avstro-ogrskega in ruskega imperija.