»Proč s šmarnico«

Povzetek

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je na Slovenskem razvil stereotip o strupenem in škodljivem šmarničnem vinu, ki naj bi zaradi vsebnosti metilnega alkohola povzročalo norost, slepoto, neracionalno vedenje in agresivnost. Stereotip so razvijali in ohranjali nekateri članki predvsem v vinogradniškem časopisju, v boj proti šmarnici pa je stopila tudi oblast. S številnimi ukrepi in odredbami je že v 20-ih letih začela omejevati pridelavo in prodajo šmarnice in ostalih samorodnih trtnih vrst ter njihovega vina. S temi aktivnostmi je nadaljevala vse do začetka 2. svetovne vojne, o čemer lepo pričajo tudi zapisniki sej banskega sveta Dravske banovine, na katerih so se kresala mnenja o tem, kakšni naj ti ukrepi bodo ter ali so sploh potrebni. Predvsem predstavniki tistih okrajev, kjer je bilo šmarnice največ, so banovinskim ukrepom sprva nasprotovali, nato pa jim je ob banovi nepopustljivosti verjetno postalo jasno, da jim nima več smisla ugovarjati, zato je moč njihovega nasprotovanja postopoma pojenjala. Stereotip o škodljivi šmarnici se je tako v slovenski družbi uspešno razvil in uveljavil, šele kasneje, ko so z analizami vzorcev dokazali, da šmarnično vino pravzaprav vsebuje le majhne količine metilnega alkohola, pa je postalo jasno, da je resnična nevarnost šmarnice pravzaprav izvirala od drugod. Zanjo ni bil odgovoren metilni alkohol, pač pa konkurenca, ki jo je ta vrsta vina predstavljala kvalitetnim vrstam, ki so se v času po prvi svetovni vojni znašla v veliki prodajni krizi.