Sramežljivost kot branik pred »nečistim« v družbi 19. stoletja
Ključne besede:
morala, seksualnost, sramežljivost, katoliška moralaPovzetek
Sramežljivost je bila tisti notranji čut človeka, ki bi posamezniku moral omogočiti, da izpolni stroge zahteve morale. Bila je tudi tisti čut, ki naj do »prepovedanih občutkov« vzpostavi distanco, prag, ob katerem naj človek začuti mučnost in odvratnost. Sramežljivost je potemtakem morala zagotoviti strah pred Bogom, pred družbo in pred drugimi avtoritetami. Krščanske moraliste na Slovenskem je težilo, da sramežljivost med prebivalstvom različnih slojev ni enakomerno razširjena in tudi ne zahtevana. Vedno večja razširjenost pritiklin modernega sveta, kot so večja mobilnost ljudi zaradi železnice, večja pismenost ter vse boljši in lažji dostop do časopisja in literature, so sprožili splošno zaskrbljenost nad nravnim stanjem podeželskega prebivalstva. Pomembna sprememba v javni obravnavi spolnosti (oziroma njeni neobravnavi) je v časopisju na Slovenskem povezana z zaostritvijo odnosov med političnima strankama. Liberalci so še posebno radi napadali prislovično nravstveno čistost katoliške stranke in njenih pripadnikov.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2025 Janez Polajnar
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).
