»Z nobenim delom se ne pečajo, le z lažnivo beračijo!«
Odgon kot institucija odvračanja nezaželenih
Ključne besede:
revščina, beračenje, klateži, odgonPovzetek
Revežev oblasti že od nekdaj niso marale, čeprav brez njih tudi bogatih ne bi bilo. Vedno se je pojavljalo vprašanje, kdo je dolžan skrbeti zanje, kakšne pravice sploh imajo. S tem vprašanjem so se ukvarjali deželni in policijski redi že od 16 st. dalje, z nastopom pravnega absolutizma pa je postajalo pravno vedno bolj urejeno. Odganjanje revežev in ostalih obrobnežev v domače kraje (domovinske občine) je postajalo vedno bolj urejeno. V Avstro-Ogrski je bila ureditev policijske odprave in odgonskih stvari, ki so jih prej urejali različni in številni zakoni in odredbe, urejena z državnim zakonom leta 1871. Deželni zakon iz leta 1873 pa je določal odgonskopostajne občine kot odgonske oblasti s prenesenim delovanjem. Ena odgonskih občin je bila tudi v Kranju, kjer so so v arhivskem gradivu ohranili med drugim odgonski protokoli strnjeno za leta 1876-1881, ter tudi drugo odgonsko gradivo, ki nam lahko predstavi, kako je odgon potekal, kdo in od kod so bili gnanci, kakšni so bili stroški, organizacija itd.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2025 Gorazd Stariha
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).
