»Stavba znamenja – perviga spominka slovenskiga djanja«
Prešernov nagrobni spomenik – prvi slovenski javni spomenik
Ključne besede:
nagrobni spomeniki, pokopališča, KranjPovzetek
Nagrobni spomenik pesniku dr. Francetu Prešernu na pokopališču v Kranju je prvi slovenski javni spomenik, ki je zrasel iz množične narodnozavedne pobude. Pobuda zanj je bila dana ob Prešernovi smrti februarja 1849. Na sedmini je bil ustanovljen poseben odbor Slovenskega društva, ki naj bi prevzel skrb za pesnikov grob. Časnika Novice in Laibacher Zeitung sta objavljala povabila odbora za zbiranje prispevkov in imena darovalcev. Zbiranje je potekalo v vseh slovenskih deželah. Največ uspeha je bilo na Kranjskem, nekaj so zbrali tudi na Hrvaškem. Nagrobni spomenik v obliki preprostega slopastega znamenja je po načrtu neznanega dunajskega arhitekta izdelal ljubljanski kamnosek Ignacij Toman ml. Spomenik je zahteval odprt prostor, zato so zaprosili za dovoljenje za prekop in pesnikovo krsto prenesli iz prvotnega neuglednega mesta ob vzhodnem pokopališkem zidu na odličnejšo lokacijo. Spomenik so odkrili 3. julija 1852. Oblasti so menile, da slovesnost ob odkritju ni bila politično obarvana.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2025 Damir Globočnik

To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).