Sabljanje v elizabetinski Angliji

Povzetek

Orožja v obliki meča so poznana že iz bronaste in železne dobe, prisotna so bila v starem Egiptu, antični Grčiji in antičnem Rimu. Meč je orožje, ki simbolizira vojno, pravico, vojaške veščine in čast. V 16. stoletju, ko je meč izgubil svojo funkcijo v vojaškem spopadu je prišlo tudi do prvih pravih razlik med vadbo in bojem ali tekmovanjem. Konec 15. stoletja so se v Nemčiji začele razvijati sabljaške nevojaške združbe kot Marxbrüder in Federfechten, ki so vodile sabljaške šole in predstavitvene turnirje. Zlasti v Italiji so se v tem času že uveljavila osnovna načela, ki so kasneje postala podlaga za moderno evropsko sabljanje. Evropski vojaki, vitezi in celo meščani so vadili samoobrambo s kombinacijami krajšega in daljšega orožja, z učinkovitimi elementi ruvanja, boksanja, metanja in brcanja. Elizabctinska doba je prinesla veliko revolucijo v orožju, razlikovanje med vojaškimi dvoboji ter sabljaško umetnostjo je postalo vedno bolj očitno, enak je ostal le še cilj - zadeti in ob tem ne biti zadet, kar je še dandanes osnovno načelo tudi športnega sabljanja. Elizabctinska Anglija je bila raj za sabljaške navdušence, dovolj je bilo šol različnih mojstrov, na voljo je bila množica raznolikega orožja, poleg tega pa skoraj ni bilo verjetno, da bi lahko zmanjkalo nasprotnikov, ki so to postali po lastnih željah ali zaradi okoliščin, ki so jih v dvoboj prisilile.