"Živi pomagajo živim, živi mrtvim, mrtvi živim in mrtvi mrtvim."

Skrb za dušo v kmečkih oporokah s tržaškega podeželja

Povzetek

Z namenom, da bi svojim dušam olajšali bivanje v vicah, so breški oporočitelji in oporočiteljice iz okolice Trsta v 17. in 18. stol. Cerkvi zapuščali del svojega premoženja. Oporoka je bila tuzemsko sredstvo, ki je kmetom in kmeticam dovoljevalo, da so poskrbeli za svojo dušo. Na začetku 19. stol. so oporočitelji in oporočiteljice iz Brega še vedno izrekali poslednjo voljo z vidika krščanske dobre smrti, toda že sredi 19. stol. je vidna postopna laicizacija oporočnega akta. Skrb za krajšanje in lajšanje bivanja pokojnih v vicah, seje umikala v ozadje tako med obubožanimi kmeti kot med vrhnjo plastjo vaškega prebivalstva, v ospredje pa je stopala potreba po čim smotrnejšem vodenju domačega gospodarstva. Ob koncu 19. stol. so se oporočitelji in oporočiteljice odločili le za tolikšno število zadušnih maš, ki ni bremenilo denarnih zmogljivosti družine. Odmik od tradicionalnih vedenjskih obrazcev je bil v breških vaseh vzporeden s postopnim in nesunkovitim prodiranjem sekularizacije, ki je v prvi fazi potisnila versko čustvovanje iz javnega življenja v sfero intimne vernosti.