All that glitters is not silver

Abstract

Ljubljanski zlatarski ceh se uvršča med najmanjše v tem mestu. Nastal je vsaj leta 1660, od takrat so njegova prva poznana pravila. Pred tem časom je znanih komaj nekaj tu delujočih zlatarjev, prvi se omenja leta 1301. Konec 18. stoletja je bila zlatarska obrt že nekaj časa v težkem položaju. V pehanju za preživetjem in višjo življenjsko ravnijo so ljubljanski obrtniki, tu imam v mislih predvsem zlatarje, skušali marsikatero določilo pravil tolmačiti sebi v prid, a se ni vedno obneslo. Čeprav so v tem času v Ljubljani delovali le štirje mojstri, kaže, da niso živeli v zgledni slogi. Bili so si tovariši, a tudi neusmiljeni tekmeci. V začetku leta 1800 je vladala v zlatarskem cehu nedopustna samovolja. Sestanki ceha so potekali brez navzočnosti komisarja, izvedelo pa se je tudi, da je vajenec vdove Franziskc Loschi (ločene Hoffer) vsaj pol leta delal samostojno, brez vsakega nadzora, in bil ravno tako brez vednosti komisarja tudi odpuščen, šušljalo pa se je tudi, da zlatarji goljufajo pri označevanju srebrnih izdelkov. V želji po preživetju so obrtniki posegali po vseh mogočih sredstvih, prav so jim prišli tudi dvajset in več let stari grehi tovarišev. V tako majhni cehovski združbi, kot je bila ljubljanska zlatarska (srcbrarska), je bilo najbrž težko karkoli skriti, prav tako pa je maloštevilnost omogočala večjo povezanost in način "roka roko umije".