1.1. Začetki avtorskega prava

1Prve zakone o avtorskem pravu so poznali v Angliji, kjer so dojemanje avtorja kot originatorja⁴ literarnega dela vpeljali založniki. Želeli so namreč pridobiti monopol, ki je imel zasnove v kraljevi koncesiji⁵ in njenih zahtevah po registraciji vseh knjig, kar je med drugim omogočalo tudi lažjo cenzuro tiska. Registrirana dela so bila v bistvu kopije, kar je pomenilo, da so imeli založniki pravico do kopiranja – od tu torej angleška beseda za avtorske pravice copyright.⁶

2Obdobje modernega avtorskega prava se je v Angliji začelo v začetku 18. stoletja, ko je bil objavljen tako imenovani Copyright Act. Zakon je bil sprejet v vladnem letu 1709–1710, v veljavo pa je stopil 10. aprila 1710.⁷ Avtorju je podelil izključno pravico razmnoževanja lastnih del za dobo štirinajst let z možnostjo podaljšanja za ponovnih štirinajst let, če je avtor takrat še živel. Na tem zakonu je temeljil tudi sistem avtorskega prava v Ameriki.

3Poleg tako imenovanega anglosaškega poznamo tudi kontinentalni evropski sistem,⁸ ki pa se je razvijal podobno kot anglosaški. V Nemčiji so imeli, tako kot v Angliji, monopol nad deli založniki, ne avtorji, a so sčasoma navdih začeli dojemati kot nekaj, kar izhaja iz avtorja samega, za kar ima zasluge zgolj on. V Franciji sta potekali dve razpravi o avtorstvu: »Za prvo je značilno, da ideje izvirajo iz posameznikovih misli in so zato naravna oblika lastnine (podobno kot v Nemčiji in Angliji), za drugo pa, da ideje izvirajo iz narave in so zato odprte za vse, pri čemer je potrebno povedati, da se nobena izmed idej ni uresničila v popolnosti. Prevladalo je pojmovanje lastniškega avtorstva kot v Nemčiji in Angliji, vendar tu avtorska pravica ni pomenila le ekonomske pravice, temveč tudi pravico, ki varuje avtorjev osebni izraz.«⁹

4V anglosaškem sistemu, poimenovanem tudi copyright sistem, so v središču pozornosti predvsem interesi javnosti in industrije kot posrednikov avtorskih del. Ta sistem avtorjem podeljuje avtorske pravice nad lastnimi deli kot spodbudo za nadaljnje ustvarjanje. Poudariti pa želiva, da je bila v Združenih državah Amerike pred letom 1976 pogoj za nastanek avtorskih pravic registracija dela. To načelo je do določene mere v veljavi še danes, in to predvsem zaradi sodnega uveljavljanja kršitev, prav tako pa je še sedaj izražena zahteva, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu. Kontinentalni sistem, poimenovan tudi sistem avtorske pravice, sistem Droit D’auteur, pa v nasprotju z anglosaškim sistemom poudarja naravno pravico avtorja, ki mu za stvaritev dela že avtomatično pripadajo določene pravice. Ta sistem eksplicitno ne zahteva registracije dela ali fiksacije na materialnem nosilcu.

5Poleg monetarnega vidika avtorske pravice oziroma materialne ali premoženjske avtorske pravice, značilne za oba avtorskopravna sistema, pa avtorsko pravico sestavlja tudi moralna ali osebna komponenta, ki obravnava avtorjeve duhovne in osebne vezi do ustvarjenega dela. V anglosaškem sistemu se te pravice ne priznavajo, izjema je Velika Britanija, kjer se ob avtorjevi izrecni uveljavitvi priznavajo v omejenem obsegu, avtor pa se jim lahko odpove kadar koli. Nasprotno so v kontinentalnem sistemu moralne avtorske pravice neodtujljiv in neodpovedljiv del avtorske pravice ustvarjalca.¹⁰ Kot je razvidno že na prvi pogled, se sistema v tem pogledu med seboj močno razlikujeta. Posameznega primera, ki izhaja iz anglosaškega sistema, tako ne moremo efektivno obravnavati z instrumenti kontinentalnega sistema. Pomagamo si lahko z načelom teritorialnosti, ki navaja, da se varstvo pravic ravna po pravu države.

6V nadaljevanju se avtorici posvečava sistemu, v katerem deluje avtorskopravno varstvo v Sloveniji, se pravi kontinentalnemu sistemu in njegovemu načinu varovanja avtorske in sorodnih pravic.

1.2. Avtorske in sorodne pravice v Sloveniji

1Sodoben in celovit avtorski zakon, ki ureja avtorske in sorodne pravice, je Slovenija sprejela leta 1995. Z njim smo svojo zakonodajo prilagodili evropski tradiciji. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) je postavil okvir za varstvo intelektualne lastnine. Strokovnjaki se strinjajo, da je »glede na kulturni, socialni in gospodarski pomen avtorske pravice in sorodnih pravic /…/ raven oziroma učinkovitost tega varstva eno od meril civiliziranosti družbe«.¹¹

2V ZASP je natančno opisano, »kaj so avtorske pravice, na koga se nanašajo, katera dela so varovana s tem zakonom, komu pripadajo sorodne pravice in podobno«.¹² Zakon podčrta, da »avtorska/e pravica/e pripada/jo avtorju/jem na podlagi same stvaritve dela«, kar pomeni, da ni potreben noben postopek ali formalnost, na primer registracija, da bi bila stvaritev avtorskopravno varovana. V trenutku, ko na primer pisatelj napiše roman, je njegovo delo že varovano, avtor ima na njem avtorsko pravico. Kot je napisano na strani Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, je bistvo avtorske pravice, »da predstavlja monopol avtorja nad izkoriščanjem njegovega dela«.¹³ Avtorska pravica avtorju zagotavlja spoštovanje njegovih moralnih interesov in tudi premoženjskih koristi v smislu izkoriščanja njegovega dela. V prvem primeru gre za moralno avtorsko pravico, ki varuje avtorjeve duhovne in osebne vezi do dela: »Iz naslova moralnih pravic uživa avtor izključno pravico do prve objave, priznanja avtorstva, spoštovanja dela in pravico skesanja.«¹⁴ V drugem primeru pa gre za tako imenovano materialno avtorsko pravico, ki varuje premoženjske interese ustvarjalca s tem, da ta izključno dovoljuje ali prepoveduje koriščenje svojega dela.

3Avtorsko delo je mogoče izkoriščati v:

• telesni obliki kot reproduciranje, distribuiranje in dajanje v najem;
• netelesni obliki kot javno izvajanje, prenašanje, predvajanje s fonogrami in videoigrami, prikazovanje, pa tudi kot radiodifuzno oddajanje, radiodifuzno retransmisijo ter sekundarno radiodifuzno oddajanje;
• spremenjeni obliki kot predelavo ali avdiovizualno priredbo.¹⁵

4Te tri (osnovne) oblike izkoriščanja ustrezno pokrivajo posamezne avtorjeve izključne pravice.¹⁶ Poleg absolutnih, izključnih pravic je avtor upravičen tudi do drugih pravic, kot so: sledna pravica, pravica do dostopa in izročitve, pravica javnega posojanja, pravica do nadomestila za tonsko in/ali vizualno snemanje ter fotokopiranje njegovega dela.¹⁷ Ko avtor svoje delo zaključi, je avtomatično varovano, na njem ima avtor vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves čas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (ker se dedujejo, govorimo o nosilcih avtorskih pravic po pokojnem/i).

5Na spletni strani Odgovori na pogosta vprašanja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino je objavljen seznam, ki je v veliko pomoč vsem, ki se ubadajo z mislijo, kaj vse je avtorsko delo, ki ga ustvari fizična oseba, navedena z imenom, psevdonimom ali znakom na izvirniku oziroma pri objavi dela. Določeno delo lahko kvalificiramo kot avtorsko, če izpolnjuje naslednjih pet temeljnih pogojev:

1. »Individualnost je najpomembnejša lastnost avtorskega dela, ki pa ne pomeni absolutne izvirnosti ali novosti kot v primeru patentnega varstva (npr. dva fotografa lahko z istega mesta fotografirata isti motiv z enakim fotoaparatom in filmom).
2. Intelektualnost po eni strani pomeni, da se v delu odraža človeški duh, njegove misli, občutki, čustva ipd., po drugi strani pa pove, da je avtorsko delo nematerialna dobrina.
3. Avtorsko delo kot stvaritev je lahko le rezultat človekovega ravnanja in ne stroja ali živali. Pomembno je tudi, da gre za dejanje, v katero je vložen določen ustvarjalni napor.
4. Področje književnosti, znanosti in umetnosti je potrebno razlagati zelo široko.
5. Izraženost pomeni manifestacijo dela v zunanjem svetu tako, da je zaznavno za človeške čute. Ni pa potrebno, da je delo fiksirano na materialnem nosilcu (npr. govorjena dela, koreografska in pantomimska dela).«¹⁸

6Pri naštevanju zakon med avtorska dela poleg pisanih del (literarna dela, članki, priročniki, učbeniki, študije, računalniški programi) šteje tudi govorjena dela (govori, pridige, predavanja), glasbena dela (z besedilom, brez besedila), gledališka in lutkovna dela, koreografske stvaritve, fotografska dela, avdiovizualna dela, likovna dela (slike, grafike, kipi), arhitekturna dela (skice, načrti idr.), rezultate uporabne umetnosti ter industrijskega oblikovanja, kartografska dela in druge predstavitve znanstvene, tehnične in izobraževalne narave (risbe, skice, načrti, tabele idr.). Kot avtorsko delo pa niso varovane ideje, odkritja, ljudske literarne in umetniške stvaritve, za naše delo pa je pomembno predvsem dejstvo, da kot avtorsko delo niso varovana uradna besedila z zakonodajnega, sodnega in upravnega področja.

7In še nekaj besed o zakonskih izjemah. Ena od teh je prosta uporaba avtorskih del pri obveščanju javnosti, pouku ipd., kar pomeni, da avtorjevo soglasje za takšne namene ni potrebno, hkrati pa stvaritelj ni (vedno) upravičen do finančnega nadomestila (honorarja).¹⁹ Pod določenimi pogoji je lahko prosto tudi reproduciranje avtorskih del.

8V kontekst avtorskih pravic spadajo tudi druge pravice avtorja, premoženjska upravičenja, ki avtorju praviloma zagotavljajo le denarno nadomestilo ali drug premoženjski interes.

1.3. Vpliv IKT na razvoj avtorskega prava

1Z razvojem interneta lahko vsak svoje mnenje prosto izraža na digitalnem nosilcu, svoje delo, ki je bilo predhodno izraženo na fizičnem nosilcu avtorskega dela (na primer v knjigi), pa digitalizira in objavi v digitalnem okolju. Poleg vprašanja legalne digitalizacije in objavljanja avtorskopravno varovanih del v digitalnem okolju pa se poraja tudi vprašanje, kaj sploh lahko obravnavamo kot predmet avtorskopravnega varovanja. Ali so digitalne podatkovne baze, ki jih je nekdo ustvaril, ravno tako avtorsko zaščitene in kako je s podatki, ki so del podatkovne baze? Kaj pa programska oprema? Ta in še mnoga druga vprašanja so vodila do prestrukturiranja do takrat veljavne avtorskopravne zakonodaje – že prvi koraki v razvoju digitalne tehnologije so namreč pokazali, da je čedalje težje razlikovati, kaj je »delo«, kaj kopija in v kakšnih situacijah in pod kakšnimi pogoji je mogoče delo posredovati v okviru avtorskega prava.²⁰

2Ta težava se je z razvojem različnih tehnologij le še stopnjevala, čeprav se zakonsko pojmovanje zaščite avtorskih del pred nedovoljenim kopiranjem skorajda ni spremenilo. Zapoved Nikoli ne kopiraj! se je sčasoma spremenila v Kopiraj zgolj v določenih okoliščinah in pod določenimi pogoji! ²¹

3Nikoli pa to ni bilo tako jasno kot prav v razmahu svetovnega spleta, ki je poskrbel za nove razsežnosti na področju varovanja avtorskopravnega statusa ter tradicionalno pojmovanje avtorskopravno varovanega dela postavil pred nove izzive. V osnovi velik problem predstavljajo decentraliziranost in multijurisdikcijske razsežnosti interneta, kar preprosto povedano pomeni, da deli informacij (v kakršni koli obliki) potujejo skozi različne pravne sisteme, saj internet »nima meja, geografskega ali fizičnega območja«. S tem se pojavijo tudi vprašanja o tem, kdo je zadolžen za uveljavljanje avtorskega prava, predvsem za pravice intelektualne lastnine, ki so vezane na posamezne države in ki so izrazito teritorialne narave. Drugi izziv je samoregulacija interneta, saj tega namreč ne regulira neka centralna avtoriteta, čeprav v danes predvsem zaradi vse večjega pojava internetnega terorizma prihaja do sprememb tudi v tem miljeju.

4Pred koncem uvodnega poglavja želiva le še poudariti, da Bogataj Jančič pri obravnavi te aktualne teme poudari še dva velika izziva avtorskemu pravu in varovanju avtorskih pravic v digitalnem okolju: (možnost) anonimnosti uporabnikov in predvsem nenehno spreminjajočo se naravo podatkov oziroma vsebin v digitalnem okolju.²² Te in druge značilnosti interneta so pomembno zaznamovale in prestrukturirale ne le področje avtorskega prava, temveč tudi druga področja, povezana z njim.

5Seamus Ross, profesor na Univerzi v Torontu, je na začetku pohoda svetovnega spleta napovedal, da bo vse večja odvisnost družbe od digitalnih informacij med drugim spremenila tudi strukturo gradiva, ki je na voljo zgodovinarjem pri njihovem delu. In še kako prav je imel. Komaj deset let kasneje, leta 2008, je William J. Turkel, profesor na Univerzi Western Ontario, izjavil, da je uporaba digitalnih virov povsem spremenila pokrajino informacij, s katero so se do takrat soočali zgodovinarji pri svojem delu. Razvoj digitalnega zgodovinopisja, ki temelji na pristopu proučevanja in (re)prezentacije preteklosti z novimi komunikacijskimi digitalnimi tehnologijami, je privedel do rekonceptualizacije zgodovine in zgodovinopisja. Kako smo se s spremenjeno paradigmo soočili slovenski zgodovinarji? Smo znali preseči zgolj uporabo elektronske pošte, brskanje po bibliografijah, ki so se leta 1997 pojavile v sistemu COBISS, in iskanje drugih želenih rezultatov po medmrežju? Še preden smo si znali postaviti vprašanje, ali smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da se z razvojem digitalne humanistike v temeljih spreminjata tudi razumevanje in prakticiranje tradicionalne zgodovine, smo naleteli predvsem na praktična vprašanja, še posebej obsežno je bilo področje avtorskega prava in interneta, ki ga avtorici v pričujoči publikaciji obravnavava s strokovno-vsebinskega vidika. ²³

2.1. Začetki Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja in portala Zgodovina Slovenije – SIstory

1Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) je raziskovalna ustanova s šestdesetletno tradicijo neprekinjenega raziskovanja zgodovinopisja od 19. stoletja do danes.²⁴ V okvir inštituta sta vključena dva raziskovalna programa, katerih člani se ukvarjajo s politično in idejno zgodovino ter gospodarsko in socialno zgodovino. Poleg raziskovalnih programov od leta 2006 v okviru inštituta deluje tudi infrastrukturni program Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja.²⁵ Za osnovni cilj programa sta bila najprej kot primarna določena digitalizacija in spletno objavljanje slovenskih historičnih vsebin, najbolj frekventnih med raziskovalci slovenske zgodovine, pri čemer je pomemben del predstavljala popularizacija in promocija zgodovinskega znanstvenega raziskovalnega dela kot stroke v širši javnosti. To naj bi se manifestiralo na portalu, katerega testna verzija je bila marca 2008 predstavljena uporabnikom na inštitutu, saj smo tako želeli preizkusiti funkcionalnost portala, logičnost povezav in različne načine iskanja. Na podlagi izsledkov in povratnih informacij kolegic in kolegov oziroma uporabnic in uporabnikov testne verzije smo portal vsebinsko in tehnično prestrukturirali in podkrepili. V smislu interakcije vseh treh pomembnih elementov, raziskovalcev, historičnih vsebin in tehnične infrastrukture, je bil septembra 2008 vzpostavljen slovensko-angleški spletni raziskovalni in izobraževalni portal slovenskega zgodovinopisja: Zgodovina Slovenije – SIstory (www.sistory.si).²⁶ Javna predstavitev portala je potekala v torek, 30. septembra 2008, na vabilo smo zapisali: »Portal omogoča lokalno, nacionalno in mednarodno povezovanje na področju izobraževanja in raziskovanja. Odpira tudi prostor za tekoče dogajanje in novice. Cilj portala je, da z digitalizacijo slovenskih zgodovinskih virov in literature ter s prenosom vsebin na svetovni splet omogočimo lažjo in celovitejšo dostopnost javnosti. Portal je namenjen strokovnjakom, raziskovalcem, učiteljem, študentom, učencem in vsem, ki jih zanima preteklost.«²⁷

2Osnovna ideja delovanja in zasnove portala SIstory, ki je v začetku temeljila na nudenju podpore raziskovalnemu procesu članom programskih skupin na inštitutu, je bila presežena že ob sami predstavitvi, saj je bilo jasno, da portal s svojimi vsebinami pomaga pri delu raziskovalnim skupinam oziroma raziskovalcem s področja zgodovinopisja in tudi strokovni ter laični javnosti.

3Kot prvi je bil na portalu objavljen digitaliziran korpus hišne znanstvene revije Prispevki za novejšo zgodovino. V težnjah za pridobivanje ostalih ustreznih verificiranih zgodovinopisnih in zgodovinskih gradiv smo navezali stike s številnimi slovenskimi in tujimi ustanovami ter uredništvi, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zgodovino ali poukom zgodovine. Stike smo navezali z znanstvenoraziskovalnimi ustanovami, uredništvi znanstvenostrokovnih publikacij, fakultetami, muzeji, arhivi, knjižnicami, sodelovanje smo ponudili tudi društvom in posameznim zbiralcem ali lastnikom spominskega in dokumentarnega gradiva. S podpisom načelnih dogovorov o sodelovanju, ki so se sprva nanašali predvsem na serijske publikacije, so uredniki podprli digitalizacijo določene publikacije in soglašali z njeno objavo na portalu (pri tem so sami določili zamik od izida publikacije do njene objave na portalu; sprva se jih je večina odločila za petletni zamik, danes mnogi možnosti zamika – tudi zaradi zahtev financerjev – ne uporabljajo več). Po digitalizaciji prvih gradiv smo nato na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory oblikovali sklope, ki so prezentirali serijske publikacije, kmalu pa tudi monografije, učbenike in učne načrte ter tiskane vire, pridružili so se še sklopi z arhivskim in muzejskim gradivom. S tem gradivom smo pokrili osnovne potrebe raziskovalnega in izobraževalnega polja, s prenosom starejših in tudi sodobnih zgodovinskih in zgodovinopisnih gradiv z adekvatnimi analitičnimi sistemi ter ustreznim znanstvenim aparatom v novo medijsko in tehnološko obliko pa smo poskrbeli tudi za ohranitev kulturne dediščine oziroma širitev in podaljšanje njihove relevance.

4Poleg prvega – vsebinskega dela portala je bil z nič manj zanimanja sprejet Zgodovinarski indeks citiranosti, ki je tvoril drugi del portala. Želeli smo, da z bibliometričnimi metodami omogoča analizo in prikaz pogostosti citiranja zgodovinarjev in njihovih del v znanstvenih knjigah in revijah. Baza tako predstavlja popis citatov iz slovenskih osrednjih zgodovinskih časopisov in revij ter publikacij s področja zgodovinopisja, ki so v slovenskem kooperativnem bibliografskem sistemu COBISS²⁸ označene s tipologijo znanstvenih monografij, zbornikov recenziranih znanstvenih posvetovanj in simpozijev.

5Portal je bil programsko in tehnološko prvič nadgrajen leta 2011.²⁹ V sodelovanju z zunanjima sodelavcema, programerjem in informatikom, je potekal po smernicah vzpostavitvenega dokumenta Nadgradnja portala Zgodovina Slovenije. V prvi fazi so bili analizirani podatki, določeni in postavljeni novi standardi ter infrastruktura za nadgradnjo ter postavljeni in konfigurirani strežniki in produkcijsko okolje za njegovo delovanje. V drugi fazi sta bila izdelana in implementirana dva nova, tehnično zahtevna, a vsebinsko bogata modula: Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej in Popisi prebivalstva Slovenije. V tretji fazi so bili postavljeni novo ogrodje in grafične predloge, izboljšani so bili iskalniki, ki filtrirajo in sortirajo rezultate (tudi po celotnem besedilu), ter po nadgrajenem standardu Dublin Core standardizirani metapodatki, s čimer smo omogočili izvoz ali izmenjavo podatkov pri vključevanju v večje nacionalne in evropske sisteme.

6Razen oblikovne in strokovne dovršenosti novega portala so bile prednosti poleg omenjenih tudi nova administracija oziroma pregleden vmesnik za urejanje kompletne vsebine, ki je poskrbel za manjšo odvisnost od zunanjih sodelavcev in omogočil interno upravljanje sistema. Nadgrajeni portal, ki je bil narejen modularno, kar je omogočilo časovno neomejeno dodajanje funkcionalnih rešitev, je ponudil enostavno in pregledno uporabo po posameznih vsebinskih sklopih in podsklopih, hitrejše, stabilnejše in popolnejše delovanje sistema ter kakovostnejšo uporabniško in administracijsko izkušnjo.³⁰ In kot takega ga naši uporabniki poznajo še danes.

7Portal SIstory pa ni predstavljal edine pomembne prelomnice v razvoju infrastrukturnega programa, saj so se v letu 2008 sklenile tudi priprave na prijavo projekta evropske mednarodne mreže Digital Research Infrastructure for the Arts and Humanities – DARIAH, ki je uvrščen v evropske strategije raziskovalne infrastrukture – European Strategy Forum on Research Infrastructure (ESFRI Roadmap). Dolgoročni cilj DARIAH je vzpostavitev mreže infrastrukture za umetnosti in humanistiko v digitalni obliki. Akterji v projektu so digitalni centri, ki bodo povezani v poenoteno mrežo omogočili izmenjavo različnih znanj, dobre prakse, s tem pa bodo doprinesli k povezovanju lokalnih, nacionalnih in panevropskih dimenzij s poudarkom na oblikovanju evropske humanistične raziskovalne infrastrukture.

8Z namenom spodbujanja implementacije evropskih strategij na nacionalni ravni je Vlada Republike Slovenije 28. aprila 2011 sprejela Načrt razvoja raziskovalnih infrastruktur 2011–2020, v katerega je bil kot partner mreže DARIAH vključen infrastrukturni program INZ v sodelovanju z infrastrukturnim programom Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vloga INZ kot partnerja mreže DARIAH je tako slediti zastavljenim ciljem in nalogam programa, med katerimi je – poleg promocije digitalnega analitičnega raziskovanja na področju humanistike in umetnosti ter povezovanja v mednarodnem prostoru – tudi vzpostavitev nacionalne digitalne infrastrukture za humanistiko in umetnost.

9Leta 2011 sta infrastrukturna programa INZ in ZRC SAZU začela iz omrežja storitev, orodij, podatkov, ljudi in tehnologij, ki omogočajo raziskovanje in podporo raziskavam na polju digitalne humanistike, postavljati DARIAH-SI. V skladu s smernicami DARIAH je njeno delovanje pokrivalo potrebe vseh večjih akterjev na področju humanistike in širše v Sloveniji v smeri izgradnje nacionalne digitalne raziskovalne infrastrukture. V okviru DARIAH-SI danes skrbimo za:

• akademsko dejavnost, med drugim z organizacijo internih projektov in delavnic s področja digitalne humanistike in
• izobraževalno-pedagoško dejavnost, ki vključuje tako organizacijo vsakoletne Poletne šole vizualne etnografije za študente humanističnih disciplin, v kateri pridobijo tehnike različnih vizualnih raziskovalnih metod, kot tudi sodelovanje s profesorji in študenti v raznih projektih: obdelavi korpusa zapisnikov sej Skupščine RS (1990–1992) s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani in Fakulteto za družbene vede Univerze v Ljubljani; uporabi in analizi podatkovne baze Popisi prebivalstva Slovenije z Oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; vzpostavitvi projekta digitalizacije slovenskega pravnega izročila SI IUS s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani; izvajanju delovne prakse osnovnega opismenjevanja na področju digitalne humanistike s študenti informacijskih znanosti ter bibliotekarstva Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter študenti zgodovine Univerze na Primorskem, Fakultete za humanistične študije v okviru njihovih študijsko-programskih obveznosti.

10Povsem na začetku izgradnje nacionalne mreže za humanistiko in umetnosti smo veliko vlogo namenili spletišču SI-DIH. To ni bilo zamišljeno kot zgolj iskalnik po različnih vsebinah, temveč tudi kot okolje za pogovor ter homogenizacijo skupnosti razvijalcev in uporabnikov sodobnih rešitev. Z njim smo razpršeni digitalni infrastrukturi v Sloveniji želeli postaviti protiutež, s katero bi stremeli k povezovanju in poenotenju ter tako veliko lažji popularizaciji uporabe naprednih orodij v humanistiki.

2.2. Kje smo danes in kam smo namenjeni

1Danes infrastrukturni program Raziskovalna infrastruktura slovenskega zgodovinopisja izvaja podporo izvajanju raziskovalne dejavnosti na INZ, predvsem pa je servis za nacionalno zgodovinopisje in podpora nacionalnim znanstvenim zbirkam [DARIAH-SI SIstory] ter nosilec nacionalne digitalne infrastrukture za humanistiko in umetnost [DARIAH-SI SI-DIH], ki je vključena v mednarodni infrastrukturni projekt ESFRI [DARIAH-EU]. Infrastrukturni program v skladu s tako financirano inštitutsko, nacionalno in mednarodno infrastrukturo svoje dejavnosti izvaja kot center za raziskovalno opremo (za vzdrževanje strojne opreme), center za digitalizacijo (analognega gradiva in snemanje), center za kvantitativne podatke (zbiranje, vnašanje v relacijske baze in urejanje kvantitativnih podatkov), center za kvalitativne podatke (zajem, obdelava in označevanje kvalitativnih podatkov), center za digitalne izdaje (kodiranje, urejanje, izdelava, pretvorba in objava elektronskih publikacij in digitalnih znanstvenih izdaj) ter center za trajno digitalno hrambo (v odprtokodnem digitalnem sistemu za hrambo, imenovanem Archivematica) in dostop do znanstvene in kulturne dediščine.

2V okviru vseh teh dejavnosti raziskovalno-razvojni oddelek opravlja dejavnost s področja digitalne humanistike ter skrbi za razvoj digitalnih humanističnih metod, orodij, storitev in raziskav. Pri povezovanju z ostalimi infrastrukturami in raziskovalci, projekti in ustanovami imajo te dejavnosti na nacionalni ravni podporo v službi za sodelovanje, usposabljanje in promocijo ter na mednarodni ravni v službi za mednarodno sodelovanje (sodelovanje z evropsko mrežo za digitalno humanistiko DARIAH-EU in ostalimi nacionalnimi infrastrukturami DARIAH). ³¹

3Preden preideva na praktični del predstavitve, želiva navesti še razvojne cilje, ki poleg oblikovanja ter vodenja dejavnosti in storitev humanistične raziskovalne skupnosti obsegajo še zagotovitev vključitve obstoječih virov, orodij ter storitev v razvoj nacionalnih in mednarodnih infrastruktur. Poudarili bi, da stremimo k učinkoviti promociji digitalnih metod v zgodovinopisnih oziroma humanističnih raziskavah, saj želimo doseči trajnostni razvoj digitalne humanistike. Veliko aktivnosti pa je usmerjenih v vzpostavitev celovitega dostopa do podatkov in storitev prosto in odprto dostopne infrastrukture DARIAH.

4Specifične cilje projekta povzemava v štirih točkah. Čeprav so vse štiri enako pomembne, najprej navajava usmerjenost v zagotovitev nadaljnjega delovanja (tehničnih) storitev infrastrukture, kar bomo dosegli s posodabljanjem njene strojne opreme. Nikakor ne skrivamo niti teženj za nadgradnjo opreme, ki bo med drugim omogočala tudi razvojno in eksperimentalno delo na polju zagotavljanja infrastrukturnih storitev. Prizadevali si bomo za pridobitev dodatnih diskovnih polj, s katerimi se bomo zaradi dodatnih spominskih zmogljivosti bolj fleksibilno prilagajali potrebam novih in novih projektov. Na koncu poudarjava še težnjo k razvoju naših sistemov in aktivnosti za soopravilnost z nacionalnimi infrastrukturami, saj želimo, da bo obstoječe in nove nacionalne kapacitete mogoče uporabljati za povečanje zmogljivosti ( scale-out) in kot sekundarni storitveni center (fail-over). S tem bo zmanjšana nevarnost odpovedi storitev ali izgube podatkov zaradi morebitne (katastrofalne) napake v lokalnem centru (vključeni smo v mrežo SLING – mrežo računalniških gruč konzorcija Slovensko nacionalno superračunalniško omrežje, po njem pa v nacionalno raziskovalno infrastrukturo HPC RIVR).

3.1. Izbor gradiva

1Nabor gradiv je sprva potekal po načelu širokega grla, z objavami smo želeli ustreči ne le raziskovalcem, temveč tudi profesorjem, učiteljem arhivistom, muzealcem, študentom, dijakom, učencem in ostalim. To je razvidno tudi iz srednjeročnega načrta dela za obdobje 2009–2014: »V skladu s strukturo portala nameravamo v naslednjem obdobju dati poudarek na digitalizaciji treh skupin historičnih vsebin. Najprej je potrebno poudariti nadaljevanje prenosa v digitalno formo obširnega korpusa znanstvene historične periodike, revij s historično vsebino na nacionalni in regionalni ravni (lokalni in krajevni zborniki). Prav tako je potrebno nadaljevati z digitalizacijo starejših (težje dostopnih) historičnih monografij, ki so v znanstvenem oziru še danes relevantne. Tretjo skupino vsebin pa predstavljajo pripomočki (leksikoni in drugi priročniki) ter historični viri in dokumentacija. V naslednjem programskem obdobju nameravamo razširiti ponudbo objavljenih vsebin z razširitvijo sodelovanja z uporabniki in zainteresiranimi javnostmi (arhivi in regionalne knjižnice).«³²

2Ko smo spoznali osnove avtorskega prava, smo v prvo fazo – fazo izbora – vključili tudi postopek za zaščito avtorskih del, saj nismo želeli kršiti zakonodaje, ki jasno določa, da že sama digitalizacija gradiv terja pridobitev avtorjevega soglasja. Čeprav je naše delo s tem postalo časovno zahtevnejše (več in bolj podrobno sledi v naslednjem poglavju), nas to nikakor ni odvrnilo od nadaljnjih teženj po sodelovanju in digitalizaciji ter spletni objavi raznih gradiv. Uspešno smo navezali stike s številnimi slovenskimi in tujimi ustanovami, ki se neposredno ali posredno ukvarjajo z zgodovino ali s poukom zgodovine, in te stike vzdržujemo še danes. Naj navedeva le nekaj naših partnerjev: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Oddelek za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za narodnostna vprašanja, Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli Venezia Giulia, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Tehniški muzej Slovenije, Slovenski šolski muzej, Muzej novejše zgodovine Celje, Narodni muzej Slovenije, Posavski muzej Brežice, Arhiv Republike Slovenije in Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Zgodovinski arhiv Koper, Osrednja knjižnica Celje, Narodna in študijska knjižnica v Trstu, knjižnica Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Centralna pravosodna knjižnica. Že več let plodno sodelujemo tudi z založbami (Modrijan, Obzorja, Slovenska matica, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije idr.) in uredništvi znanstvenih in strokovnih publikacij ( Arhivi, Časopis za zgodovino in narodopisje, Drevesa, Dve domovini, Kronika, Prispevki za novejšo zgodovino, Razprave in gradivo, Zgodovina v šoli, Zgodovina za vse, Zgodovinski časopis), društvi (Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Zgodovinsko društvo Ljubljana, Zgodovinsko društvo Celje) itn. Nabor sodelujočih ustanov, ki SIstory bogatijo s svojimi predlogi in gradivom, pa se iz leta v leto veča. Zelo uspešno je sodelovanje z Državnim zborom Republike Slovenije, uredništvi novih serijskih publikacij (Dileme, Na fronti, Retrospektive), nevladnimi institucijami in številnimi posamezniki, ki gradiva ustvarjajo ali pa jih zbirajo in hranijo.³³

3.2. Digitalizacija

1Sprva je za digitalizacijo gradiv skrbel zgolj zunanji ponudnik. Kmalu smo kot osnovo za sodelovanje izoblikovali naslednje tehnične pogoje: ločljivost skeniranja 300–400 DPI; barvna globina 24-bitna (barvno), če je vsebina slabo vidna in v primeru sivinskih slik. Pri delu je ponudnik uporabljal ploski skener s tehniko hladnega skeniranja (ni neposredne obremenitve toplote in svetlobe na gradivo). Poskrbel je za optično prepoznavanje znakov (OCR) v vseh skeniranih dokumentih; danes je natančnost prepoznave znakov okoli 99,5-odstotna. Za format datotek za arhivsko kopijo smo določili JPG s 5-odstotno kompresijo (barvno in sivinsko), za delovno kopijo pa PDF/A-b s kompresijo minimalno 70 odstotkov arhivske kopije v primeru skeniranja v 24-bitni barvni globini.

2Kmalu po začetku sodelovanja smo začeli v format PDF vstavljati kazalo (bookmark); danes mora imeti vsaka enota gradiva oziroma datoteka PDF/a-b izdelane povezave (linke) v obliki XML ter pripadajoči XSL do posameznega zaznamka v določeni enoti gradiva. Vsak prispevek je lahko v svoji PDF datoteki, vendar mora biti končni izdelek, primeren za objavo na SIstory, skupek vseh prispevkov v eni PDF datoteki, ki je vizualno identična knjižni izdaji. PDF mora vsebovati metapodatke: naslov publikacije, avtor, datoteka PDF ali DOCX ne sme vsebovati nobenih zaščit z gesli. Imena datotek ne smejo vsebovati posebnih znakov (pike), šumnikov ali presledkov (namesto presledka naj bo podčrtaj "_"). Gradivo je ponudnik sprva predajal na DVD meniju, seveda pa se je to kmalu spremenilo in nam je gradivo začel izročati na elektronskem nosilcu zapisa za dolgoročno hrambo, tj. za vsaj pet let. ³⁴ Ob zaključku projekta PDF datoteke pregledamo oziroma preverimo, ali so skenirane vse strani, ali deluje OCR in ali so imena datotek pravilna.

3Izvajalec digitalizacijo izvaja na svoji lokaciji in od prevzema gradiva do vrnitve gradiva na lokacijo naročnika prevzema odgovornost za gradivo in zagotavlja, da bo pri prevozu gradiva in procesu digitalizacije zagotovil vse ukrepe za preprečevanje izgube ali morebitnih poškodb gradiva ter ukrepe za zagotavljanje ustreznega materialnega varstva gradiva.

4Večje korpuse gradiv še vedno digitalizira zunanji ponudnik, čeprav veliko gradiva digitaliziramo na inštitutskem skenerju, na katerem naredimo tudi do 100.000 posnetkov na leto. Pri tem se držimo naslednjih pravil: z gradivom rokujemo le na čistih površinah in s čistimi rokami, po potrebi tudi z rokavicami; gradiva ne puščamo na neposredno osončenem prostoru; gradiva ne označujemo; v prostoru z gradivom ne jemo in/ali pijemo in poskrbimo, da med digitalizacijo ne ustvarimo nobene možnosti za nastanek kakršne koli škode na gradivu. Vezano gradivo odpiramo le do kota 120º (tesno vezavo le do kota 90º) in ga po potrebi podpremo z oporo, po uporabi pa ga nikoli ne puščamo odprtega. Seveda smo tudi pri skeniranju nevezanega gradiva pozorni, da ne pride do poškodb.³⁵

5Za konec tega sklopa bi poudarili, da digitaliziramo zgolj gradivo, za katerega imamo urejeno avtorskopravno osnovo – vse, kar digitaliziramo, je objavljeno na portalu SIstory. Pri tem imava v mislih tudi posnetke strokovnih in znanstvenih dogodkov (predstavitev, delavnic, predavanj, okroglih miz, konferenc). Soglasje namreč pridobimo od vseh vpletenih akterjev, o snemanju in objavi posnetka na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory pa je ob vstopu v prostor dogajanja oziroma že s samim napovednikom na vabilu obveščena tudi javnost.

3.3. Inventarizacija digitaliziranega gradiva, njegova objava na portalu SIstory in hranjenje publikacij

1Osnovno raven portala smo presegli v sklopu nadgradnje leta 2011, ko je bila vzpostavljena metapodatkovna baza in izpeljana standardizacija metapodatkov za večino na portalu SIstory objavljenih gradiv. Realizacija projekta ni pomenila zgolj hitrejšega, lažjega in natančnejšega iskanja dokumentov po spletu oziroma takojšnjega prehoda na iskani članek, temveč osnovo za izgradnjo in adaptacijo analitičnih orodij, saj smo želeli postaviti temelje za povezavo raznolikih vrst zbirk in baz podatkov na področju humanistike v domačih in evropskih sistemih.

2Po vzpostavitvi baze je od julija do decembra 2011 potekalo vpisovanje ali inventarizacija (vpis in opis) gradiv po nadgrajenem standardu Dublin Core, natančneje po šestnajstih postavkah. Ena od teh se še danes nanaša na vpis podatkov o avtorskopravnem statusu posamezne entitete (več v četrtem poglavju Digitalni pristopi).

3V prvi fazi so bili v metapodatkovno bazo vneseni podatki o posameznih publikacijah, objavljenih na portalu SIstory, sledila je faza členitve vseh publikacij, ki so plod več kot enega avtorja, na posamezne prispevke. Do konca leta 2011 so bile po vseh šestnajstih generalijah razdeljene in obdelane skoraj vse do takrat na portalu objavljene publikacije: skupaj nekaj manj kot 5000 dokumentov, kar je pomenilo skoraj 80.000 standardiziranih vpisov (danes je v bazi zavedenih skoraj 50.000 enot, kar pomeni nekaj manj kot 800.000 standardiziranih vpisov).³⁶

4Delovni proces članic in članov infrastrukturnega programa se od vzpostavitve metapodatkovne baze do danes ni spremenil: po postopku skeniranja PDF datoteke shranimo na tako imenovanem arzenalu – omrežnem diskovnem polju, gradivo pa objavimo na portalu. Dokler ne vpišemo metapodatkov in licence, ki ureja status avtorskega dela na spletu oziroma določa možnosti njegove uporabe, je publikacija neaktivna. Pri publikacijah z več avtorji smo previdni, da tistih člankov, za katere nimamo soglasij vseh podpisnikov stvaritve, ne objavimo. Kljub temu pa tudi za njih kreiramo metapodatke, saj ne želimo potvarjati zgradbe publikacije, po že omenjenih pravilih mora namreč ostati enaka izvirniku. Po natančnem pregledu vpisanih podatkov urejevalec uradno objavi publikacijo s pomočjo tako imenovanih admin novic.

5Vse gradivo, pridobljeno za objavo na Sistory, dodatno zaščitimo, pri čemer v prvi vrsti uporabljamo zunanji sekundarni strežnik (celoten portal SIstory se vsako noč kopira na zunanji virtualni strežnik, ki ima za 30 dni svojega arhiva), notranji sekundarni strežnik (primarni strežnik se vsakih 30 sekund replicira na sekundarni virtualni strežnik, ki je na drugem zmogljivem strežniku v ločeni strežniški sobi znotraj objekta INZ, pri tem pa je replika delujoča in lahko v trenutku prevzame glavno vlogo strežnika SIstory) in strežniški prostor v Celju (enkrat dnevno se naredi replika primarnega strežnika, pri tem je mogoča restavracija podatkov do 90 dni).

6Kar se tiče zaščite portala SIstory, je zelo pomemben tudi aplikativni požarni zid, ki varuje pred napadi, vdori in preobremenitvijo. Poleg portala SIstory se varujejo tudi ostale internetne storitve, ki jih ponuja ali uporablja naš inštitut.

7Poleg aplikativnega požarnega zidu je portal zaščiten tudi z dodatnim modulom na portalu, ki vključuje tabelo aktivnih uporabnikov, tabelo black list in pametno zaščito (vse poizvedbe na portalu so omejene na 30 iskanj na 300 sekund na en IP).³⁷

8Ker sodelujemo z različnimi partnerji, smo že kmalu poskrbeli tudi za hrambo izbranih gradiv skupaj z že obdelanimi metapodatki po standardu ISO-OAIS na portalu Archivematica.³⁸ Pripravi materiala za tako imenovani SIP paket (originalni material, obdelani material in metapodatki) sledi obdelava z orodji za kreiranje AIP paketa (pregled pred virusi in normalizacija podatkov), nato pa kopiranje ali zrcaljenje diskovnega polja z AIP paketi na sekundarno lokacijo znotraj hiše in na tretjo lokacijo v Celju.

3.4. Baze podatkov

1Poleg glavnega servisa, portala Zgodovina Slovenije – SIstory, infrastrukturni program Inštituta za novejšo zgodovino ponuja tudi različne digitalne podatkovne baze, med temi štiri večje: Žrtve 1. svetovne vojne, Žrtve 2. svetovne vojne, Popisi prebivalstva in že omenjeni Zgodovinarski indeks citiranosti.

2Prva baza, ki nastaja od pomladi leta 2015, je rezultat projekta Zbiranje podatkov o vojaških žrtvah 1. svetovne vojne na Slovenskem. V projektu, zasnovanem z namenom obeležitve stoletnice prve svetovne vojne, je sodelovalo šestnajstih partnerskih organizacij, koordinacija je bila zaupana Inštitutu za novejšo zgodovino. Seznam obsega podatke o skoraj 27.000 vojaških osebah, ki so v vojni ali zaradi nje izgubile življenje.³⁹

3INZ oziroma njegov infrastrukturni program vzdržuje tudi podatkovno bazo Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej. Ta je rezultat projekta, ki je na inštitutu potekal med letoma 1997 in 2012, seznam pa zaobjema osebe, ki so v obdobju med aprilom 1941 in januarjem 1946 izgubile življenje zaradi vojnega nasilja oziroma neposredno po končani vojni zaradi revolucionarnega nasilja ali posledic vojne. Po zadnji posodobitvi baze (4. september 2020) so na portalu dostopni podatki za 99.911 oseb.⁴⁰

4Longitudinalna baza Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1935 nastaja v sodelovanju Zgodovinskega arhiva Ljubljana in Inštituta za novejšo zgodovino. Podatkovna baza vsebuje digitalizirane statistične popise, ki so organizirani v skladu z ureditvijo originalnega arhivskega gradiva po tehničnih enotah.⁴¹

5Zgodovinarski indeks citiranosti, ki z bibliometričnimi metodami omogoča analizo in prikaz pogostosti citiranja zgodovinarjev in njihovih del, trenutno vsebuje 4.837 vnosov, od tega 2.901 vnos serijskih publikacij in 1.936 vnosov monografij in poglavij iz monografij (kar predstavlja razmerje 59,9 odstotka serijskih publikacij ter 39,1 odstotka monografij in poglavij iz monografij).⁴² Podaja pregled bibliografskih podatkov o posameznih publikacijah (v sistemu COBISS označenih s tipologijo znanstvenih monografij) ter njihovih citatih zgodovinopisne produkcije ⁴³ in iskalcem informacij o slovenskem zgodovinopisju omogoča osnovno seznanitev z vsebino citiranih del od leta 2000 do danes. Začetna shema baze, ki je bila precej enostavna, je ob nastanku dobro zadovoljevala potrebe raziskovalcev, vendar so se sčasoma pokazale pomanjkljivosti,⁴⁴ ki so vodile v nadaljnje nadgradnje, poskuse harmonizacije podatkov in prečiščevanja relacijskih baz.

6Poudarjava, da so podatkovne baze predmet avtorskopravnega varovanja. ZASP v členu 141a podatkovne baze namreč opredeljuje kot »zbirko neodvisnih del, podatkov ali drugega gradiva v kakršnikoli obliki, ki je sistematično ali metodično urejeno in posamično dostopno z elektronskimi ali drugimi sredstvi, pri čemer pridobitev, preveritev ali predstavitev njene vsebine zahteva kakovostno ali količinsko znatno naložbo«.⁴⁵ V naslednjem členu (141b) zakon definira predmet avtorskopravnega varovanja podatkovnih baz oziroma njegov obseg. Avtorskopravno varstvo obsega »celotno vsebino podatkovne baze, kot tudi vsak kakovostno ali količinsko znatni del vsebine podatkovne baze (posamezne podatke, vpisane v bazo) ter kakovostno ali količinsko neznatne dele, kadar se ti uporabljajo ponovljeno ali sistematično, pa je to v nasprotju z običajno uporabo te podatkovne baze ali v nerazumni meri prizadene zakonite interese njenega izdelovalca«.⁴⁶ V drugem delu istega člena pa je navedeno, da avtorskopravno varstvo »ne velja za računalniške programe (ali drugo programsko opremo), uporabljene za izdelavo ali delovanje elektronskih podatkovnih baz«.⁴⁷ Avtorskopravno varstvo se torej dotika izključno vsebine digitalne podatkovne baze oziroma podatkov v bazi.

7Poudarjava tudi, da prve tri baze, navedene v tem vsebinskem sklopu, vsebujejo osebne podatke. Takratna informacijska pooblaščenka, pravnica Nataša Pirc Musar, je v mnenju, za katero smo zaprosili pred objavo baze Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med 2. svetovno vojno in neposredno po njej na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory, podčrtala, da 102. člen Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih ⁴⁸ daje inštitutu pravno podlago za pridobivanje in objavo zakonsko opredeljenih osebnih podatkov. 102. člen namreč določa, da »pravne osebe javnega prava posredujejo osebne in druge podatke o odvzemih življenja posameznikom v obdobju od 1. septembra 1939 do 31. decembra 1953 uporabnikom v javnem sektorju, ki jih ti potrebujejo za znanstvene raziskovalne in zgodovinske namene«.⁴⁹ V nadaljevanju pa 102. člen zakona določa, da se lahko objavijo »osebno ime, ime očeta in matere, datum in kraj rojstva, datum in kraj smrti, kraj prebivališča, državljanstvo, članstvo v politični stranki ali društvu, pripadnost vojaškim enotam, narodnost, spol, izobrazba in zaposlitev«.⁵⁰ Informacijska pooblaščenka je tako zaključila, da je objava osebnih podatkov, pridobljenih iz javnega in zasebnega arhivskega gradiva, dopustna v skladu z določbami Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, dodala pa je, da je v »primerih, ko gre za osebne podatke umrlih posameznikov, ki niso pridobljeni iz javnega ali zasebnega arhivskega gradiva oziroma na podlagi 102. člena ZVDAGA, ali katerega objava ni dopustna po ZVDAGA in zanj še niso potekli roki dopustnosti tega gradiva, je na podlagi 23. člena ZVOP-1 njihova objava za zgodovinske, statistične in znanstveno-raziskovalne namene na spletnem portalu INZ dopustna pod pogojem, da gre za podatke, katerih objave ni pisno prepovedal umrli posameznik ter če tega niso pisno prepovedali tudi njegovi zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda«. ⁵¹

8Za mnenje smo informacijsko pooblaščenko zaprosili tudi v glede digitalne baze Popisi prebivalstva Slovenije 1830–1935.⁵² Zagotovila nam je, da je v primeru, ko gre za javno arhivsko gradivo, ki je kot tako opredeljeno v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06), »le-to na podlagi pisne zahteve za uporabo ali preko objave na svetovnem spletu dostopno vsakomur. Če so torej popisi prebivalstva v 19. stoletju opredeljeni kot javno arhivsko gradivo po ZVDAGA, pooblaščenec ne vidi pravnih ovir z vidika varstva osebnih podatkov za njihovo javno dostopnost, tudi ne za objavo popisov na spletu.«⁵³

4.1. Urejanje avtorskih pravic s posamezniki

1Področje avtorskega prava je bilo ob osnovanju portala SIstory še malo poznano in raziskano polje, zato nas je na zavezo o upoštevanju zakonodaje v digitalnem svetu kmalu po osnovanju portala SIstory opozoril Dejan Šebenik, ki je bil takrat zaposlen v Odvetniški pisarni Ocvirk. Predstavil nam je osnove avtorskopravne zakonodaje, več in podrobneje o njej pa nam je razložil dr. Miha Trampuž, prvi doktor avtorskega prava pri nas, vodja pravne pisarne v Avtorski agenciji za Slovenijo in glavni pisec osnutkov zakonov s področja avtorskega prava v Sloveniji. Razumeli smo, da je treba pravico do uporabe avtorskih del pridobiti s pogodbo, sklenjeno z avtorjem oziroma nosilcem avtorskih pravic, pa tudi z organizacijo kot zastopnikom avtorjev posameznih vrst avtorskih del.

2Ker smo ob osnovanju portala SIstory načelna soglasja za objavo publikacij od založb že imeli, smo začeli urejati avtorske pravice s posameznimi avtoricami in avtorji. Šebenik je pripravil vzorec pogodbe o prenosu materialnih avtorskih pravic, ki je na dveh straneh obsegala sedem členov. Predvsem pomembna sta bila dva člena. Drugi člen je navajal, da s podpisom pogodbe avtor glede svojega avtorskega dela neizključno in neodplačno prenaša na imetnika materialne avtorske pravice reproduciranja (vključno z elektronsko obliko, tonskim in vizualnim snemanjem), distribuiranja, javnega predvajanja s fonogrami ali videogrami ter dajanja na voljo javnosti v nespremenljivi obliki. V tretjem členu pa je bilo zapisano, da avtor s podpisom pogodbe soglaša z objavo svojega avtorskega dela na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Inštitut se je zavezal, da bo dela, objavljena na portalu, zaščitil pred nadaljnjim reproduciranjem, prav tako pa se je zavezal, da bo na portalu navedel vir in avtorstvo dela (gl. Prilogo 1).

3Pravno osnovo oziroma razmerje med INZ in nosilci avtorskih pravic smo najprej urejali s tistimi, katerih delo je že bilo dostopno javnosti v sklopu publikacij na SIstory. Zakona se nismo držali le zaradi bojazni, da po digitalizaciji soglasja avtorja ne bi dobili in gradiva ne bi mogli objaviti na spletu, temveč tudi zaradi tega, ker zakon določa, da mora avtor privoliti v spremembo nosilca, v našem primeru na pretvorbo analognega gradiva v digitalno, saj je avtorskopravno varovano delo, kot sva mimogrede že omenili, realizirano na fizičnem nosilcu. Kot je razvidno iz Priloge 1, smo dokument, s katerim je ustvarjalec podal soglasje za objavo svojega dela na portalu SIstory, najprej poimenovali Pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic, saj dejansko ni zajemal formulacije o digitalizaciji stvaritve. Ko smo potrebno formulacijo dodali, smo preimenovali tudi dokument, še danes nosi ime Dovoljenje za digitalizacijo in objavo avtorskih del v elektronski obliki na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. ⁵⁴ Ker na začetku nismo bili prepričani, ali si financerji (predvsem smo se usmerili na Javno agencijo za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije) pridržujejo avtorske pravice na tistih delih, ki so objavljena v publikacijah, katerih izdajo finančno podprejo, smo prosili dr. Majo Bogataj Jančič, s katero smo vzpostavili dolgoročno sodelovanje, da to preveri na osnovi inštitutskih pogodb in nekaterih pogodb partnerskih ustanov.

4Ugotovili smo, da ARRS uporablja tipske pogodbe z nespremenjeno ureditvijo pravic in obveznosti. Nemudoma smo se zavedeli, da moramo tako vsa dovoljenja oziroma pravice za spletno objavo pridobiti od avtoric ter avtorjev člankov, poglavij, prevajalcev in drugih oziroma izdajateljev revij (če so ustvarjalci pravice prenesli nanje). Edini mogoč način smo videli v retrogradnem načelu. To je pomenilo, da smo za vsak prispevek, ki je bil dostopen na portalu, napisali pogodbo in jo poslali avtorici ali avtorju v podpis. Časovno zahtevno je bilo predvsem iskanje kontaktov nekaterih ustvarjalk in ustvarjalcev, sploh tistih iz drugih znanstvenih disciplin. Najprej smo obrazec pošiljali po navadni pošti, saj vsi posamezniki in ustanove konec prejšnjega desetletja še niso razpolagali s skenerji, ki nam danes olajšajo in pocenijo postopek.

5Mnogi prejemniki pogodbe so bili presenečeni, ko so dobili prvo prošnjo za njen podpis, ažurno smo se odzivali na vsa njihova vprašanja, ki smo jih prejemali po elektronski pošti in telefonu, ter zgodovinopisno javnost seznanjali z osnovami avtorskega prava. Kmalu smo ugotovili, da so razmere več kot zrele za neposredno komunikacijo. Na okroglih mizah, predstavitvah⁵⁵ in v individualnem stiku smo najprej opredelili kategorijo avtorskih del in poudarili, da med individualne intelektualne stvaritve uvrščamo tudi rezultate s področja znanosti. Dejstvo, da je delo, ko ga avtor zaključi, avtomatično varovano – na njem ima ustvarjalec vse pravice, ki na osnovi stvaritve dela trajajo ves čas njegovega življenja in 70 let po njegovi smrti (se torej dedujejo) – so kolegice in kolegi hitro ponotranjili, kar je pomenilo začetek uspešnega sodelovanja (za kar se vsem in vsakemu posamezniku iskreno zahvaljujeva).

4.2. Urejanje avtorskih pravic s pravnimi osebami in uredništvi.

1Tudi z založbami in uredništvi kmalu nismo več sklepali le načelnih dogovorov, pravnik nam je namreč pripravil formular, s katerim smo v dogovoru z drugo pravno osebo/ustanovo poudarili osnovna dejstva oziroma smernice sodelovanja. V dokumentu (Priloga 2) je zabeleženo, da Inštitut za novejšo zgodovino upravlja spletni portal Zgodovina Slovenije – SIstory, da na njem daje na voljo javnostim raznolika gradiva, da partner v pogodbi ureja in izdaja publikacijo, ki bo po prenosu ustreznih avtorskih pravic za objavo dostopna na portalu SIstory.

2Ne le da uredništva niso videla ovir v podpisovanju tega akta, kmalu se jih je nekaj odločilo, da nam pomagajo pri zbiranju soglasij za spletno objavo avtorskih del (za kar se vsem iskreno zahvaljujeva). V svoje dokumente so vključili alinejo o tem, da se avtor s podpisom oziroma oddajo avtorskega članka v objavo strinja tudi z njegovo objavo na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory. Kot primer navajava dokument uredništva Zgodovina v šoli: » …Avtor dovoljuje naročniku, da objavi njegovo delo /…/ po preteku dveh let od objave v sklopu revije Zgodovina v šoli na spletnem portalu Zgodovina Slovenije - SIstory, katerega ureja Inštitut za novejšo zgodovino. Avtorsko delo bo na portalu SIstory objavljeno pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5⁵⁶ (priznanje avtorstva, nekomercialna raba, brez predelav). Avtor strinjanje z objavo svojega prispevka na spletnem portalu SIstory izrazi z lastnoročnim podpisom.«⁵⁷

3Ta dokument sicer navaja standardne pogoje dovoljenja za digitalizacijo in objavo tiskanih dokumentov, ker pa smo že kmalu začeli sodelovati tudi z muzeji, smo poskrbeli za ustrezen vzorec pogodbe (Priloga 5), ki vsebuje poudarke, na katere je treba biti pozoren predvsem ob pripravi in objavi spletne razstave. V prvi vrsti je potrebno, da vsebuje informacije o tem, da fotografije in spremna besedila, ki so predmet pogodbe, hrani muzej in ima za njihovo objavo že urejene vse pravice na avtorskih delih. Kot pri ostalih pogodbah gre tudi tu za neodplačni in neizključni prenos materialne avtorske pravice reproduciranja (vključno s shranitvijo v elektronski obliki), predelave in dajanja na voljo za razstave, medtem ko se pravica predelave podeli le za namen prilagoditve gradiva objavi na spletnem portalu SIstory, ki je brez časovnih omejitev. Inštitut se pri sklenitvi takšnih pogodb vedno znova zaveže, da avtorska dela muzeja zaščiti s tehnološkimi ukrepi, ki uporabnikom onemogočijo vsako poseganje v gradivo in njegovo spreminjanje.

4Za konec vsebinskega sklopa o urejanju avtorskih pravic s pravnimi osebami bi poudarili, da se pri ostalih določilih, ki morda niso eksplicitno navedena v pogodbi, smiselno uporablja ZASP.

4.3. Nosilci avtorske pravice po preminulem avtorju

1Omenili sva že, da avtorska pravica velja 70 let po smrti ustvarjalca, kar pomeni, da soglasja za spletno objavo številnih del urejamo s potomci oziroma nosilci avtorskih pravic po njih (Priloga 3). Pri tem smo precej uspešni, saj nam zaradi relativne majhnosti nacionalnega zgodovinopisnega kroga največkrat uspe priti do iskanih oseb.

2Ker nas je zanimalo, kakšen je postopek, če nam potomcev oziroma nosilcev avtorskih pravic po pokojnem avtorju ne uspe izslediti zgolj s pomočjo mreženja, nas je čez vzorčni, vendar konkretni primer urejanja razmerij med dediči avtorskih pravic in Inštitutom za novejšo zgodovino popeljal Dejan Šebenik. Spoznali smo, da je v prvi fazi treba pridobiti podatke o pokojnikovem (zadnjem) prebivališču. Druga faza pomeni oddajo vloge na sodišče, ki je bilo pristojno za izvedbo zapuščinskega postopka, v kateri se zaprosi za podatke o dedičih pokojnega avtorja (Priloga 4). Zadnja faza pomeni detektiranje naslovov nosilcev avtorskih pravic po pokojnem ustvarjalcu in pridobitev njihovih soglasij za digitalizacijo gradiva in njegovo spletno objavo. Projekt smo ocenili kot zelo dolgotrajen in tudi relativno finančno obremenjujoč, kar pa ne pomeni, da postopka po potrebi ne bomo ponovili.

5.1. Licence Creative Commons

1Večkrat sva poudarili, da se razvoju tehnologije prilagajajo avtorsko pravo in tudi metode, ki jih v ta namen uporabljamo. V tem poglavju se najprej posvečava situacijam v avtorskem pravu, ki so vodile v razvoj koncepta prosto dostopnih licenc oziroma licenc Creative Commons (CC) in njihovemu vplivu na avtorsko pravo v digitalnem okolju. V drugem delu poglavja pa predstaviva našo izkušnjo z licencami CC, praktične pristope in njihov razvoj ter ne nazadnje izzive, s katerimi se pri tem srečujemo.

2Prehod v internetno dobo je za seboj potegnil različne težave v zvezi z avtorskim pravom. Novo digitalno okolje je bolj kot kdaj prej omogočalo preprosto kopiranje in prirejanje avtorsko zaščitenih del – knjig, televizijskih oddaj itd. Kot odgovor na takšne grožnje so se razvile tehnološke metode varovanja avtorskih pravic, ki jih danes poznamo pod imenom Digital Rights Management (DRM) oziroma upravljanje digitalnih pravic. DRM uveljavlja odnos med lastnikom digitalnih avtorskih pravic in njihovim uporabnikom. Vključuje omejevanje dostopa do dela (access control), upravljanje dovoljenj za dostop do dela (permission management) in zaščito posameznih kopij dela (copy protection). Seveda se je kot odgovor na tako omejevanje dostopa in uporabe avtorskih del razvijala tudi tehnologija, ki je ukrepe DRM zaobšla in uporabniku dovoljevala nepooblaščen dostop, kopiranje in razširjanje avtorsko zaščitenih del.⁵⁸ Takšno nepooblaščeno uporabo in tehnologijo, ki to zagotavlja, je leta 1998 v Združenih državah Amerike kriminaliziral Digital Millenium Copyright Act, v evropskem kontekstu pa leta 2001 Information Society Directive.

3Takšne in drugačne tehnološke restrikcije dostopa in uporabe avtorskih del pa so se močno poznale predvsem na sistemu copyright. Visoki stroški licenciranja avtorskih del in močne omejitve dostopa in uporabe avtorskih del so sprožili tako imenovano gibanje Creative Commons, katerega filozofija je osnovana na naslednjih postavkah:

• Ustvarjalnost temelji na dostopu do že obstoječega dela in njegovi uporabi.
• Avtorsko pravo ustvarja nove ovire za dostop do del in ovira izmenjavo in ponovno uporabo del.
• Visoki stroški licenciranja v povezavi z režimom avtorskega prava vplivajo na posameznike in jim omejujejo dostop in ponovno uporabo dela.
• Avtorske pravice bi lahko promovirale skupno rabo in ponovno uporabo avtorskih del.

4V gibanju Creative Commons so takratno ureditev avtorskih pravic dojemali kot glavno oviro za ustvarjalnost, rešitev teh problemov pa so videli v vzpostavitvi licenčne platforme, ki jo od leta 2001 vzdržuje neprofitna organizacija Creative Commons iz Združenih držav Amerike. Visoki stroški in težki pogoji licenciranja avtorskih del v okviru sistema copyright so zavirali avtorje, da bi svoja dela ponujali pod bolj radodarnimi pogoji. In ravno ti pogoji so končni cilj in ideja za licenčno platformo Creative Commons, ki naj bi avtorjem po eni strani omogočala brezplačno avtorskopravno varovanje njihovega dela in hkrati omogočala, da svoje delo delijo pod svojimi pogoji. Licenčna platforma pa na drugi strani uporabnikom olajša dostop do del, ki so lahko osnova za nastanek novih avtorskih stvaritev.⁵⁹

5Glavni del platforme CC predstavljajo licence, »ki vsaki osebi in organizaciji omogočajo brezplačen, preprost in standardiziran način uveljavljanja avtorskih pravic za ustvarjalna in akademska dela, zagotavljajo priznavanje dela in dovoljujejo kopiranje, distribucijo in uporabo avtorsko varovanih del«.⁶⁰

6Gibanje (in posledično njegova rešitev, platforma CC) ima svoje zaledje v gibanju za prosto dostopno odprtokodno programsko opremo (Open Source Initiative), specifično v GNU General Public Licence,⁶¹ ki je licenca za dostop odprtokodne programske opreme in njeno uporabo. V nasprotju z GNU Public Licence,⁶² ki uporabnikom omogoča kopiranje, spreminjanje in redistribucijo programske opreme, kar drugače po veljavnem avtorskem pravu ne bi bilo mogoče, pa želijo licence CC ujeti ravnovesje med avtorskopravno varovanim delom in deli v javni domeni. Hkrati GNU Public Licence določa nabor pogojev, pod katerimi je delo mogoče kopirati, spreminjati, distribuirati itd., ki pa jih ni mogoče spreminjati. Creative Commons ponuja nabor pogojev, ki jih je mogoče kombinirati v različne licence:⁶³

• CC BY (Priznanje avtorstva): Osnovna licenca, ki uporabnikom omogoča dostop do dela, njegovo uporabo, distribucijo, spreminjanje in ponovno uporabo, tudi za komercialno rabo, vendar pod pogojem, da uporabnik ustrezno navaja avtorstvo (citiranje avtorja). Pogoj priznavanja avtorstva je osnoven pogoj in je vključen v vse ostale licence, hkrati je ta licenca najbolj sproščena in ima najmanj pogojev za uporabo avtorskopravno varovanega dela.
• CC BY-SA (Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji): Licenca, ki omogoča dostop, uporabo, adaptacijo in ponovno uporabo dela tudi za komercialno rabo, pod pogojem, da uporabnik pravilno navaja avtorstvo dela in svoje novo delo deli pod enakimi pogoji (tj. pod enako licenco kot originalno delo). Ta licenca je trenutno najpogosteje uporabljena, predvsem zaradi pogoja deljenja pod enakimi pogoji, kar zagotavlja, da bo mogoče nadaljnja dela koristiti na enak način.
• CC BY-ND (Priznanje avtorstva-Brez predelav): Licenca uporabnikom omogoča ponovno uporabo dela za kakršen koli namen, vključno s komercialno rabo, vendar pa ne dovoljuje adaptacije ali drugačnega spreminjanja dela, hkrati je treba pravilno navajati avtorstvo dela.
• CC BY-NC (Priznanje avtorstva-Nekomercialno): Licenca uporabnikom omogoča adaptacijo in spreminjanje dela ter njegovo ponovno uporabo, vendar pod pogojem priznavanja avtorstva, pri tem pa prepoveduje komercialno rabo dela. Novih del, ki so nastala na podlagi obstoječega dela, pa ni treba deliti pod enakimi pogoji.
• CC BY-NC-SA (Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji): Licenca uporabnikom omogoča adaptacijo, remiks, ponovno uporabo dela, a le pod pogojem, da delo ni uporabljeno za komercialno rabo in da je deljeno pod enakimi pogoji (tj. pod enako licenco).
• CC BY-NC-ND (Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav): Licenca uporabniku omogoča zgolj prevzem ter distribucijo dela, in to le pod pogojem priznanja avtorstva. Hkrati uporabnik dela ne sme spreminjati ali ga uporabljati v komercialne namene. Ta licenca je najbolj omejujoča med ponujenimi licencami.

7Poleg licenc CC, ki eksplicitno navajajo pogoje za uporabo del, je treba omeniti še dve licenci:

• Public Domain (oziroma Public Domain Mark): Ta oznaka se uporablja za avtorska dela, ki niso več omejena z avtorskimi pravicami (na primer slike, knjige in rokopisi, fotografije itd., ki so po večini zelo stara dela, katerih avtorske pravice so potekle) in katere so tako prosto na voljo uporabnikom.⁶⁴
• CC0 (No Rights Reserved – Nobene pravice pridržane): v nasprotju z ostalimi licencami CC, ki ustvarjalcem omogočajo objavo svojih del pod njihovimi pogoji in kjer ti avtorji obdržijo različen obseg avtorskih pravic, licenca CC0 predlaga tretjo možnost. S to licenco so označena dela, kjer se je stvaritelj odpovedal svojim materialnim avtorskim pravicam.⁶⁵ Takšna licenca rešuje problem med različnimi pravnimi sistemi, kjer so določene avtorske pravice priznane takoj ob stvaritvi avtorskega dela, določene pa zgolj z registracijo dela – licenca CC0 tako ni adaptirana za posamezni pravni sistem, temveč gre za univerzalno orodje. Čeprav nobeno orodje (kot tudi ne CC0) ne omogoča popolne odpovedi vseh avtorskih pravic, ta licenca predstavlja najboljšo trenutno alternativo. ⁶⁶

8Licence CC temeljijo na zasnovi treh ravni. Prvo raven imenujemo pravna koda. Besedilo te kode predstavlja pravno osnovo vsake licence. Ker večina ustvarjalcev, ki svoja dela objavlja pod CC licencami, nima pravne izobrazbe, je treba to pravno besedilo podati v razumljivi obliki. To zagotavlja raven povzetek licence, ki jo imenujemo tudi človeško berljiva različica licence. Je priročna referenca, ki povzema ključne in najpomembnejše pogoje licence. Tretja raven vsebuje strojno berljivo različico licence in tako omogoča, da licenco, oziroma njene pogoje, razumejo tudi računalniški sistemi, iskalniki in podobna tehnologija.⁶⁷

9Vsi trije elementi skupaj zagotavljajo spekter pravic, ki ni zgolj pravni koncept, temveč ga lahko razumemo ustvarjalci del, njihovi uporabniki in tehnologija.⁶⁸ Čeprav iniciativa oziroma platforma Creative Commons izhaja iz ameriškega sistema copyright, se je izkazala za dober pristop tudi v kontinentalnem sistemu. Leta 2019 je znanstvena služba Evropske komisije podprla sprejem licence Creative Commons Share-Alike 4.0 za izmenjavo objavljenih dokumentov, fotografij, videoposnetkov, poročil, recenziranih študij in raziskovalnih podatkov.

5.2. Licence Creative Commons in SIstory

1Avtorskopravne licence in orodja Creative Commons, ki skrbijo za ravnotežje znotraj tradicionalnega okolja avtorskega prava pod krilatico 'vse pravice pridržane', smo začeli spoznavati v sodelovanju z Majo Bogataj Jančič. Vsem licencam Creative Commons so skupne mnoge pomembne lastnosti. Vsaka licenca pomaga ustvarjalcem – če uporabljajo naša orodja, jih imenujemo dajalci licence – obdržati avtorske pravice in obenem dopušča vsaj nekomercialno kopiranje, razširjanje in dopustno uporabo stvaritve. Prav tako vsaka licenca Creative Commons zagotavlja, da mora biti dajalec licence pravilno naveden. Licence Creative Commons so od uvedbe različice 4.0 (ko so postale mednarodne) veljavne po vsem svetu in veljajo toliko časa, kot trajajo avtorske pravice, na katerih temeljijo (pred tem so se licence nekoliko razlikovale glede na različne pravne sisteme posameznih držav). ⁶⁹ Te skupne lastnosti služijo kot osnovni sklop, ki mu lahko dajalci licence dodajo dodatna dovoljenja, ko se odločajo o uporabi svojih del.

2Ko dajalec licence izbira licenco CC, mora odgovoriti na nekaj preprostih vprašanj: ali dopušča ostalim komercialno uporabo ali ne in ali dopušča ostalim predelave. Če se dajalec licence odloči, da dovoli predelave svojega dela, lahko tudi izbere, ali morajo osebe, ki njegovo delo uporabljajo (imenujemo jih uporabniki), novo delo objaviti pod enakimi licenčnimi pogoji. To zamisel imenujemo pod enakimi pogoji (angl. ShareAlike) in je ena izmed mehanizmov, ki pomagajo širiti skupno dobro (poimenovano ustvarjalna gmajna). Za idejo deljenja pod enakimi pogoji nas je navdihnila licenca GNU General Public License, ki jo uporablja ogromno prostih programskih in odprtokodnih projektov.

3Naše licence ne vplivajo na pravice in svoboščine, ki jih uporabnikom kot izjeme in omejitve avtorskega prava zagotavlja avtorskopravna zakonodaja, na primer pravica do parodije. Licence CC zahtevajo, da njeni uporabniki pridobijo dovoljenje za kakršno koli uporabo, ki jo pravo izključno pridržuje dajalcu licence.

4Uporabniki morajo navesti dajalca licence, obdržati vsa obvestila o avtorskih pravicah na vseh kopijah dela in v teh kopijah tudi povezavo do licence. Uporabniki ne smejo izkoristiti tehnoloških ukrepov za omejevanje dostopa in uporabe dela.⁷⁰

5Licence CC so močno vplivale na pojmovanje avtorskega prava in distribucijo del v digitalnem okolju, močno so vplivale tudi na upravljanje avtorskih pravic v okviru portala SIstory. Licence Creative Commons so se v digitalnem okolju pojavile že v letu 2002 (16. decembra 2002), v času, ko v sklopu INZ infrastrukturni program ali njegov glavni servis, portal Zgodovina Slovenije – SIstory, še ni obstajal.

6Obstoja in predvsem pomena licenc CC se sodelavci inštituta oziroma infrastrukturnega programa nismo zavedali do razmaha gibanja za odprto znanost in odprtost raziskovalnih podatkov. V svojih prvih različicah portal ni vseboval veliko metapodatkov ali drugih oznak gradiva, ki bi opozarjale na izvor ali status posameznega gradiva. To se je spremenilo s prvo nadgradnjo sistema portala, ko smo poleg dodanih metapodatkov za boljši opis gradiva implementirali tudi vse tri ravni CC licenc.

7Do uveljavitve CC licenc smo avtorske pravice pridobivali s podpisom obrazca z naslovom Pogodba o prenosu materialnih avtorskih pravic (gl. Prilogo 1), v katerem so bili opisani pogoji, pod katerimi avtor dovoljuje prenos materialnih avtorskih pravic in objavo svojega dela. S prihodom CC licenc pa smo obrazec spremenili tako, da je ta eksplicitno navajal takrat ustrezno licenco Creative Commons 2.5 in njene pogoje (Slika 1).

1Hrani: Dokumentacija IP INZ

8Licence Creative Commons so se sčasoma postopoma spreminjale in postajale čedalje bolj razdelane in specifične, seveda so se s tem spreminjale tudi njihove verzije. Praksa nas je tako kaj kmalu naučila, da je za takšna soglasja najbolje ustvariti dokument, ki ga ne bo treba ažurirati vsakič, ko se bo pojavila nova različica licence. Na podlagi tega smo ustvarili formular, ki dovoljuje objavo dela pod pogoji ustrezne licence CC (Slika 2).

1Hrani: Dokumentacija IP INZ

9Na začetku smo na portalu naprej uporabljali najožjo licenco CC Priznanje avtorstva-Nekomercialna raba-Brez predelav, ki ima največ omejitev oziroma pogojev za objavo. Ta je od uporabnikov zahtevala, da navajajo avtorja, besedilo uporabijo zgolj za nekomercialno rabo, pri tem pa ga ne smejo podvreči nobeni predelavi. Pogoj, da se delo lahko uporabi zgolj za nekomercialno rabo, je igral ključno vlogo pri tem, da smo avtorje prispevkov na portalu SIstory spodbudili k objavljanju njihovih del pod licencami CC. Ko so se avtorji počasi privadili načinu objavljanja pod temi licencami, smo besedila na portalu poskusili zaščititi z manj strogimi licencami in se na koncu odločili za najbolj smiselno licenco CC (CC BY-SA 4.0, CC Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji). Ta uporabniku omogoča ponovno uporabo dela za kakršen koli namen brez komercialne rabe ter deljenje dela pod enakimi pogoji (tj. pod enakimi pogoji kot originalno delo). S tem najbolj efektivno lovimo ravnovesje med ščitenjem avtorjevega dela pred hudimi posegi vanj in prostim pretokom znanja, idej, del na portalu.

10Druga raven, povzetek licence, in tretja raven, strojno berljiva različica licence, sta na portalu SIstory implementirana skupaj. Vsako gradivo, ki je bilo (ali še bo) objavljeno na portalu, je opremljeno z oznako licence in dodatnim besedilom (Sliki 3 in 4). Pri licencah verzije 2.5 smo v pripeto besedilo eksplicitno navedli tudi ime avtorja (Slika 3), medtem ko se je ta praksa opustila ob prihodu licence Creative Commons 4.0 (Slika 4).

11Oznaka licence Creative Commons v tem prikazu vsebuje »človeško razumljivo« obliko licence, s klikom na povezavo pa je mogoče prebrati pogoje, ki jih vsebuje. Strojno berljiva licenca, ki se skriva za povezavo in jo vnašamo v administracijski sistem, omogoča prikaz licence CC na straneh portala. Seveda so se s spreminjanjem prve in druge ravni licenc (pravna koda in povzetek licenc) spreminjale tudi strojno berljive licence – na Slikah 5 in 6 lahko vidimo razliko med strojno berljivima različicama licence Creative Commons 2.5 in 4.0.

1Hrani: Dokumentacija IP INZ

1Hrani: Dokumentacija IP INZ

12Licenca Creative Commons 2.5 je v kodi HTML na portalu SIstory vsebovala veliko več podrobnosti v primerjavi s sodobnejšo različico (4.0), saj smo želeli licence avtorskih del opremiti z dodatnimi podatki. Kot najpomembnejši razliki lahko poudariva dejstvo, da je prejšnja različica vsebovala eksplicitno navedbo dela, ki je licencirano (v obliki veljavnega URL naslova), prav tako pa tudi navedbo avtorja. Evidentno je, da je bila različica 2.5 vezana na državo, ki je licenco CC implementirala (Slovenija), kar pa se je do vpeljave različice 4.0 opustilo. Zaradi že omenjenega poenotenja besedila licenc v različici 4.0 je ta sedaj označena kot Mednarodna. Omenjene spremembe same po sebi niso tako zelo pomembne in imajo zanemarljiv vpliv na uporabo licenc, vendar pokažejo jasno pot razvoja, ki je internacionalna (mednarodne licence namesto licenc posameznih držav), poenostavljena (združevanje posameznih pogojev, jasni in kratki opisi posameznih pogojev in ravni licenc) in ima možnost široke uporabe.

5.3. Open Journal Systems in Creative Commons

1Če govorimo o avtorskih pravicah v okviru digitalnih baz, je treba omeniti digitalno platformo, ki omogoča urejanje in izdajanje znanstvenih revij – Open Journal Systems (OJS). Platforma je bila razvita v letu 2001, njen namen pa je bil izboljšati dostop do raziskav. Danes je OJS najpogosteje uporabljena platforma/orodje za prosti dostop do znanstvenih vsebin in njihovo izdajanje.⁷¹ Orodje samo je brezplačno in ponujeno pod pogoji že omenjene licence GNU General Public Licence v2.0, ki zajema dovoljenje za kopiranje, distribucijo in modifikacijo programske opreme. Na INZ sistem OJS uporabljamo za izdajanje hišne znanstvene revije Prispevki za novejšo zgodovino,⁷² ene osrednjih nacionalnih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki odstira teme s področja novejše zgodovine (od 19. stoletja do danes) srednje in jugovzhodne Evrope. Publikacija izhaja trikrat letno, vsebina posamezne revije pa je na voljo takoj po objavi revije (brez embarga).

2Na začetku sodelovanja nam je dr. Bogataj Jančič pripravila tudi formular za urejanje avtorskopravnega vidika Prispevkov (Priloga 6). V formularju so bili jasno navedeni pogoji in obseg prenosa materialnih avtorskih pravic ter tudi izjava o izvirnosti prispevka, objavljenega v reviji. Formularja nismo dolgo uporabljali, saj ga je kmalu nadomestil sistem OJS.

3Če je sama platforma licencirana pod licenco GPL v2.0, so vsebine, ki so objavljene na platformi (posamezna številka revije oziroma njeni posamezni prispevki), objavljene in ponujene pod licencami Creative Commons. V sklopu OJS (tako kot na portalu) se večinoma uporabljata licenci Deljenje pod enakimi pogoji (CC BY-SA, trenutno verzija 4.0) in tudi CC Priznanje avtorstva (CC BY 4.0).

4Poleg licence Creative Commons, ki navaja pogoje uporabe licenciranega dela, pa Open Journal Systems k vsakemu izmed del doda še spremno besedilo. V njem so na kratko opisani pogoji, s katerimi se avtorice in avtorji, ki objavijo svoje delo v reviji pod okriljem Open Journal Systems, strinjajo: »Avtorji obdržijo avtorske pravice in znanstveni reviji podelijo pravico do prve objave tega dela. To je hkrati licencirano pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva, ki drugim omogoča delitev dela z navajanjem avtorstva dela in začetne objave v tej reviji. Poleg prve objave in licenciranja del pod Creative Commons licencami avtorji lahko sklenejo dodatne pogodbe za neizključno distribucijo objavljene različice dela revije (avtorji svoja dela lahko objavijo v institucionalnem repozitoriju ali v knjigi), vendar je k takšnim objavam potrebno dopisati, kje je bilo delo prvič objavljeno (pravica do prve objave). Avtorjem je prav tako dovoljeno, da svoja dela objavijo tudi na spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na njihovi spletni strani) pred in med postopkom oddaje, saj to lahko privede do produktivnih izmenjav.«⁷³

5OJS torej vsebuje sestavine pogodbe za prenos materialnih avtorskih pravic iz prvotne pogodbe in svoje pogoje združuje s pristopi licenc CC. Open Journal Systems v kombinaciji z licencami Creative Commons tako ohranja prvoten namen in cilje gibanja Creative Commons za zagotavljanje okolja za prosti pretok idej, znanja in avtorskopravno varovanih del.