»Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi«

Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze

Povzetek

Protialkoholno gibanje na Slovenskem se tudi v letih po prvi svetovni vojni ni moglo pohvaliti z vidnejšimi uspehi. Čas povojne psihoze je na eni strani zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje in neznosna draginja, po drugi pa tudi nadvse živahno družabno življenje, ki je delovalo kot nekakšen mentalni faktor stabilizacije. Po prvi svetovni vojni so svetu zavladali alkohol, nikotin in sifilis. Strah za prihodnje rodove naj bi vzbujala zlasti mladina, ki odrašča v razbrzdanosti, surovosti, vdajanju užitkom in brez vzorov. Povojna psihoza je ljudi gnala v brezglavo rajanje, brezbrižno razuzdanost in neizmerno popivanje, ki je povzročalo tudi veliko škodo v narodnem gospodarstvu. V boju proti alkoholizmu so se v letih po prvi svetovni vojni najbolj angažirali ljudje, ki so to počeli iz vzgojno moralnega, narodnogospodarskega in evgeničnega stališča. Pričujoča razprava izpostavlja poglede dveh protialkoholnih borcev, ki sta v času povojne psihoze delovala v Celju. Emilijan Lilek se je zavzemal za prohibicijo po vzoru Združenih držav Amerike. Fedor Mikič je poudarjal, da je uspešno delovanje proti zlu alkoholizma možno samo s pomočjo države, pijanstvo pa da je največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi. A alkoholizma kot ene najtežjih slovenskih ljudskih bolezni napori protialkoholnih borcev tudi v naslednjih letih niso uspeli ozdraviti.