Bilance celjske: 1457–1513
Knjiga obračunov celjskih mestnih sodnikov 1457– 1513. (Ur.) Matjaž Bizjak, Aleksander Žižek. Celje: Zgodovinski arhiv; Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2010. 164 strani
Ključne besede:
ocene, poročilaPovzetek
Eden najbolj izstopajočih vtisov o celjski zgodovini je gotovo ta, da z umorom zadnjega celjskega grofa oziroma kneza leta 1456 nad Celje pade mrak. Vtis je popolnoma napačen, nakazujeta z izdajo pomembnega vira za celjsko zgodovino dva uveljavljena in tudi že z najvišjimi slovenskimi priznanji nagrajena zgodovinarja Matjaž Bizjak in Aleksander Žižek. Zmotna mračna podoba Celja je zrasla predvsem na zgodovinsko-mitoloških zelnikih, ki so se napajali izključno s perspektive mogočnikov z gradu, ne pa s perspektive mesta v njegovi senci. Matador domačega celjskega zgodovinopisja Žižek nam je s svojimi objavami v zadnjih letih to že večkrat jasno namignil, tokrat pa je sodelovanje in izdatni doprinos mojstra srednjeveškega računovodstva Bizjaka na svetlo – seveda ob založniški podpori inštitucij, kjer si plodna pisca služita kruh – pripeljalo knjižno izdajo, ki v podobo tega mračnega Celja na pragu novega veka prižiga novo luč.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrika
Licenca
Avtorske pravice (c) 2025 Borut Batagelj
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodno licenco.
Avtorji prispevkov, objavljenih v tej reviji, soglašajo z naslednjimi pogoji glede avtorskih pravic:
- Avtorji ohranijo avtorske pravice, reviji pa odobrijo pravico do prve objave. Delo se hkrati zaščiti z licenco za prosto uporabo avtorskih del (Creative Commons Attribution License), ki drugim osebam omogoča deljenje dela ob priznanju avtorstva in prve objave v tej reviji.
- Avtorji lahko sklenejo ločene dodatne pogodbene dogovore za neizključno distribucijo različice dela, objavljene v reviji, (npr. oddaja v institucionalni repozitorij ali objava v knjigi) z navedbo, da je bilo delo prvič objavljeno v tej reviji.
- Pred postopkom pošiljanja in med njim lahko avtorji delo objavijo v spletu (npr. v institucionalnih repozitorijih ali na svoji spletnih strani), k čemer jih tudi spodbujamo, saj lahko to prispeva k plodnim izmenjavam ter hitrejšemu in obsežnejšemu navajanju objavljenega dela (glej The Effect of Open Access).
