»Tudi če so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine«

Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na začetku 20. stoletja

Povzetek

Avtor v članku predstavi proces naraščanja alkoholizma v 19. in 20. stoletju. Alkohol je v dobi meščanstva postal droga, ki se je širila med ljudstvom, zastrašujoč pa je bil zlasti pohod »strupenega« žganja. Alkoholizem kot socialna bolezen je ogrožal tako telesno in duševno zdravje posameznika kot celega naroda. Pijanci naj bi z vdajanjem alkoholu uničevali zlasti možgane, s pitjem pa naj bi ogrožali tudi potomstvo, bodoči rod naj bi bil še slabši, še bolj letargičen, malodušen in degeneriran. Škodljivost alkohola je v 30. letih 19. stoletja skrbela že zdravnika Frana Viljema Lipiča, v drugi polovici 19. stoletja pa je vse več privržencev dobivala Morelova teorija progresivne degeneracije. Med avstrijskimi psihiatri jo je populariziral zlasti profesor Richard von Krafft-Ebing, v svojih spisih o alkoholizmu in blaznosti pa sta jo razširjala tudi psihiatra Ivan Robida in Fran Goestl. Kronični alkoholizem naj bi imel v težjih primerih za posledico moralno degeneracijo in alkoholno sprevrženost, skratka, najbolj žalostna posledica alkoholizma naj bi bila etična in nravstvena degeneracija pijancev, ki se razvija ob propadanju razuma in srca. Alkoholizem naj bi bil poguben zlasti za potomce, ki so jih imeli za še bolj degenerirane in psihično manjvredne. Starši alkoholiki naj bi imeli običajno otroke alkoholike, skratka, iz zla naj bi se rodilo zlo. Na prelomu 19. in 20. stoletja je alkoholizem dokončno postal bolezen, njegove kvarne učinke pa so iskali v jedru socialne reprodukcije in družinskem življenju. Tipičen alkoholik – degeneriranec naj bi torej imel znamenje duševne degeneracije vtisnjeno že v kali, bil pa naj bi tudi sokriv zastrupljanja in rastočega slabšanja prihodnjih rodov.