Tobak in alkohol v parlamentu prve Jugoslavije

Povzetek

Po razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju jugoslovanske države se je slovenski prostor vključil v novo družbeno-civilizacijsko stvarnost, ki se je v precej segmentih bistveno razlikovala od prejšnje – avstrijske. V novi državi so tako drug ob drugega trčili včasih diametralno nasprotni pogledi in dojemanja najrazličnejših ravni političnega, družbenega in seveda družabnega življenja. Eno od konkretnih stičišč ljudi iz različnih svetov je bila beograjska skupščina, v krležijanskem slikovitem pretiravanju »neinteligentna in popolnoma primitivna negacija sleherne, tudi najskromnejše parlamentarne oblike«, kjer so se tolkla politična stališča, kovale zahrbtne taktike, kjer so prihajali do izraza različni politični stili in značaji najrazličnejših posameznikov, izvoljenih med Jesenicami in Gevgelijo, in kjer se je tudi pilo ter še več pokadilo. Med seboj so se udarjale strasti, kar je parlamentarni vsakdan na videz približalo tezi srbskega politika Dragoljuba Jovanovića, da »politik mora biti strasten, ampak ne sme imeti drugih strasti in slabosti – razen politike.« Toda poslanci stare Jugoslavije so imeli precej »drugih strasti« povsem življenjskega značaja. Med najbolj običajne in tedaj gotovo najmanj sporne sta sodila alkohol in tobak, zaščitna znaka javnega življenja. Vpogled v navade in okoliščine v zvezi s pitjem in kajenjem v beograjski skupščini nam odstira relativno neznano družabno plat parlamenta, onkraj političnih bojev, prikazuje vsakdan poslanca Narodne skupščine in njegov odnos do kajenja in alkohola. Kljub različnostim znotraj prve Jugoslavije moremo ugotoviti, da je bilo njuno uživanje vsem samoumevno, njuna konkretna vloga ob posameznih dogodkih pa precejšnja.