Alkohol v parlamentu

Povzetek

V vsakoletni proračunski razpravi v državnem zboru je bil alkohol ena izmed osrednjih tem, okoli katere so se vnemale strasti. Razprave o višini davka na pivo, vino in žganje so bile običajno »vroče«, saj je bilo navzkrižne interese države, proizvajalcev in številnih potrošnikov izjemno težko uskladiti. Toda alkohol je bil v državnem zboru prisoten tudi na mnoge druge načine. Avstrijski parlament je – poleg vsega drugega – premogel odlično restavracijo, ki je izvoljenim predstavnikom ljudstva po zmernih cenah nudila nadpovprečne usluge, cela vrsta odličnih kavarn in gostiln pa se je nahajala tudi v okolici parlamenta. Če lahko verjamemo mariborskemu poslancu Gustavu Kokoschineggu, je bila parlamentarna restavracija ves čas polna, medtem ko je velika plenarna dvorana običajno samevala. Ugledni zastopniki ljudstva so se najraje kratkočasili z igranjem kart, zraven pa so si pridno močili grlo. Na večernih sejah državnega zbora so se pod vplivom maliganov nadvse samozavestno lotevali tem, o katerih sicer niso imeli prav nobenega pojma. Pijancev pa ne srečamo samo med vsenemškimi poslanci, temveč so tudi rdeča lica najuspešnejšega cislajtanskega ministrskega predsednika grofa Taaffeja več kot zgovorno pričala, da je mož ljubitelj žlahtne kapljice. Vsenemških poslancev politični nasprotniki tudi niso brez razloga označevali za »alkoholizirane pratevtone«. Kar nekaj ljubiteljev alkoholne omame je bilo tudi med slovenskimi poslanci, ki so več časa kot v parlamentu presedeli v okoliških gostinskih lokalih. V nastopih mnogih poslancev je bilo velikokrat zaznati nekaj tiste politične samozavesti, ki jo – kot pravi Jaroslav Hašek – vzbuja alkohol. Poslanski govori so bili vse prevečkrat podobni tistemu, kar je Ivan Robida označil za »pijanski govor«. Seveda si brez alkohola ne moremo zamisliti niti obstrukcijskih ekscesov, ki so od konca 19. stoletja pogosto pretresali državni zbor. Nič čudnega, če je parlament na višku obstrukcije nemških strank zoper Badenijeve jezikovne naredbe novembra 1897 dopisnika Slovenskega naroda spominjal na zakotno kmečko beznico.