Boj za sveti zakon – II. del

Povzetek

Od jožefinskega poročnega patenta (1783), ki je institut zakonske zveze podredil državni regulaciji, je bila poročna zakonodaja eden izmed glavnih kamnov spotike v odnosih med katoliško cerkvijo in državo ter civilno družbo. V predmarčnem obdobju dialog med državo in cerkvijo ni prinesel rezultatov. Neoabsolutistični režim pa je po sklenitvi konkordata (1855) cerkvi prepustil nadzor nad institutom zakonske zveze. Z majskimi zakoni (1868) je spet začelo veljati drugo poglavje občega državljanskega zakonika (1811), hkrati pa so uvedli institut »civilne poroke v sili«. Toda nekatera določila občega državljanskega zakonika (zadržek verske različnosti, absolutna nerazvezljivost katoliških zakonov) so se mnogim liberalno usmerjenim ljudem zdela vprašljiva že z vidika enakopravnosti državljanov pred zakonom. Od šestdesetih let 19. stoletja so se zahteve po reformi poročnega prava (uvedba obvezne civilne poroke, možnost razveze katoliških zakonov) iz leta v leto stopnjevale, dokler se niso v letih pred prvo svetovno vojno razrasle v pravi kulturni boj, ki je odmeval tudi v slovenskih de‘elah