Pogoji za sobivanje kristjanov in judov ter njihova vprašljivost zaradi prisilnih spreobrnitev in izgonov v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku
Ključne besede:
judovski napisi, literarni viri, državna zakonodaja, cerkveni kanoni, Španija, Galija, Italija, Afrika, teologija prekletstva, sinode merovinške in karolinške dobe, prozelitizem, nasilno pokrščevanje, oblike pravne zaščite, kontinuiteta judovske poselitvePovzetek
V uvodnem delu študije je avtor predstavil vire za zgodovino judov v Italiji, Galiji, Španiji in Afriki v razdobju pozne antike in zgodnjega srednjega veka: judovske napise, krščansko literarno izročilo ter pravne vire kot so sklepi cerkvenih zborov in državna zakonodaja. Ti viri dokazujejo kontinuirano poselitev judovskega prebivalstva v celotni Italiji, južni Galiji, Kataloniji in Andaluziji. Eksistenčno krizo za jude v rimskem cesarstvu je prinesla razglasitev krščanstva za državno vero z istočasno omejitvijo ali prepovedjo nepravovernega krščanstva, poganstva in judovsta (380/381). Sledila so rušenja in razlastitve sinagog ter prisilni prestopi v krščanstvo. Podlago za nadaljnji obstoj judovstva v pozni antiki in srednjem veku je ustvarilo rimsko pravo, posebej Teodozijev kodeks (438) in nato Justinijanov kodeks, ki sta kljub vrsti restriktivnih določb zaščitila jude pred pritiski, zlasti iz cerkvenih krogov. Kljub dokajšnjim izgubam na prehodu iz 4. v 5. stoletje so se judje na zahodu na podlagi rimskega prava obdržali v germanskih nasledstvenih državah v Italiji in Galiji. Občasnim kriznim obdobjem v poznem 6. in v 7. stoletju je sledil ponoven vzpon judovstva v zahodni in srednji Evropi. Njegova podlaga je bila judovska trgovina na velike razdalje, hkrati pa tudi uspešno spreobračanje domačih sužnjev in služabnikov v judovsko vero. Razprava prinaša razširjeno in z znanstvenim aparatom dopolnjeno besedilo predavanja, ki ga je imel avtor na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti 19. oktobra 2005.
