Feldmaršal Svetozar Boroević se je rodil na Hrvaškem, na Baniji v Vojni krajini. Po uradnih podatkih se je rodil v pravoslavni (srbski) družini 13. decembra 1856 v Umetiću pri Kostajnici.Da je to njegov rojstni kraj, je trdil sam Boroević. Glej: Milan Pojić, Vojskovođa Svetozar Boroević: 1856−1920 (Zagreb: Hrvatski državni arhiv, 2006), 7. Danes in tudi v času njegove največje slave so si ga Hrvatje lastili kot sonarodnjaka, pa tudi sam je zaradi političnih razlogov večkrat zapisal in izjavljal, da je Hrvat.V zgodovinopisnem delu o Svetozaru Boroeviću (Pojić, Vojskovođa.) najdemo trditve, da je bil feldmaršal Boroević Hrvat. Zapisal je: » … Drugi stereotip je, da je rojen v pravoslavni graničarski družini in da je zato Srb. Ta stereotip, ki ga je zelo uspešno promovirala srbska pravoslavna cerkev in sprejela širša hrvaška javnost, je bil razlog, da se je v zadnji Boroevićevi biografiji, objavljeni leta 1989 v Hrvaškem biografskem leksikonu Leksikografskega zavoda Miroslava Krleže, zdelo potrebno poudariti, da je Boroević »po poreklu iz srbske graničarske družine«. Nobeden od navedenih stereotipov ni točen. Iz tega (da je bil krščen v pravoslavni cerkvi, op. prev.) potegniti zaključek o njegovem srbskem poreklu je netočno. Sredi 19. stoletja, v času rojstva Svetozara Boroevića, je bil v Hrvaško-slavonski vojni krajini integracijski dejavnik tako za katolike kot za pravoslavne predvsem njihov pravni in družbeni položaj in ne njihova narodna pripadnost. V nadaljnjem procesu narodnih integracij je srbska pravoslavna cerkev s svojo politiko poistovetenja pripadnosti pravoslavni cerkvi in srbskemu narodu uspela v nameri, da se je največji del pravoslavnih vernikov opredelil za srbstvo, toda ne vsi. Svetozar Boroević je samo eden od mnogih takih primerov. On sam v svojih nastopih in pismih vse do smrti navaja, da je Hrvat in da mu je domovina Hrvaška«. Glej: op.c., 4. Vsekakor tako utemeljevanje o hrvaštvu Boroevića ni samoumevno. Področje nekdanje Vojne krajine je še danes historično naselitveno področje hrvaških Srbov. Nacionalni integracijski procesi so bili tudi na tem področju v sredini 19. stoletja, zlasti pa v njegovi drugi polovici, v zaključni fazi, in pripadnost pravoslavju je bila praviloma razumljena kot pripadnost srbstvu. Izjeme so bile seveda tudi mogoče. Da se je Boroević posebej v času svoje življenjske stiske po koncu vojne tako vehementno razglašal za Hrvata, je popolnoma razumljivo, saj je na ta način želel rešiti svoj nezavidljivi položaj, v času vojne pa je bilo najmanj nespametno poudarjati srbsko poreklo, torej poreklo sovražnika v vojni. To je tesno povezano z neovrgljivim dejstvom, da je bila njegova »domovina« Hrvaška, saj je bil tam rojen. Življenjske okoliščine so ga prisilile, da se je moral prilagajati. Najbrž bi bilo še najbolj točno, da bi Boroevića opredelili kot Avstrijca in ugotovili, da sta mu bila Hrvaška in hrvatstvo nadomestek za izgubljeno pravo domovino Avstro-Ogrsko, oziroma, da pritrdimo tistim, ki ga opredeljujejo kot človeka brez domovine. Glej: Petra Svoljšak, »Čigava ali komu soška fronta, Slovensko-hrvaški stiki med prvo svetovno vojno v luči obrambe zahodne slovenske narodne meje,« Studia historica Slovenica, št. 2/3 (2008): 370−71. Da je bil Boroević srbskega rodu, meni tudi Janez J. Švajncer, »General Borojević in Slovenci,« Vojno zgodovinski zbornik, št. 8 (2002): 24. V delu: Drago Roksandić, Svetozar Borojević od Bojne (1856−1923). Lav ili Lisica sa Soče? (Zagreb: Vijeće srpske nacionalne manjine grada Zagreba (sic!), 2006) se avtor o njegovi narodni pripadnosti neposredno ne opredeljuje. Skrije se za poimenovanje Boroevića kot človeka iz Vojne krajine – krajišnika. Ob tem pa se vendarle vsaj posredno opredeli o njegovi narodni pripadnosti, ko v zelo sofisticiranem stilu zapiše: »V zapuščini Srbov na Hrvaškem je še vedno posebno redka in še bolj nekako nedomišljena kritična refleksija o lastni vojno-krajinski zapuščini, o vseh tistih njenih paradoksih in apriorizmih … Rekel bi, da je eno od najpomembnejših vprašanj ljudske emancipacije Srbov na Hrvaškem kot posameznikov, ljudi in skupnosti, prav sposobnost soočiti se z lastno zapuščino. Eno od najbolj kontradiktornih oporišč tako razumljene zapuščine Srbov na Hrvaškem je »fenomen« Svetozar Borojević.« (op.c., 15). Med »dokaze« o srbskem poreklu Svetozarja Boroevića sodi tudi dejstvo, da je njegov oče Adam, ki je umrl leta 1900, pokopan na pravoslavnem pokopališču Sv. Nikole v Petrinji. Lep spomenik, tako domneva Drago Roksandić, naj bi mu postavil prav njegov sin Svetozar, ki pa naj bi bil po ljudskem izročilu ne ravno zelo navezan na družino (»odrođen«). Pripadnost religiji je v tem času že pomenila tudi narodno pripadnost: katolicizem = hrvatstvo, pravoslavje = srbstvo. (glej: op.c., 21, 53). Precej bolj neposredno pa so se o njegovi narodni pripadnosti izrazili nekateri drugi avtorji. V objavljenem nagovoru na prireditvi, ki jo je Srpski kulturni klub v Ljubljani pripravil ob 150-letnici rojstva Svetozarja Boroevića marca 2006, je dr. Vasa Predojević Borevića jasno opredelil za Srba. » … Danes smo se sestali s posebnim razlogom, ki bi zahteval veliko svečanost, toda mi bomo, skladno z našimi možnostmi, praznovali skromno. Toda z velikim ponosom in z željo, da se čas in ljudje, ki se jih bomo dandanes spominjali, nikoli ne izbrišejo iz zavesti našega – srbskega naroda in narodov sveta … To je bil edini predstavnik južnoslovenskih narodov, Srb iz Umetića pri Kostajnici, ki je v avstro-ogrski monarhiji doživel največje vojaške časti …«, v: Stopedeset godišnjica rođenja Svetozara Borojevića, komandanta soškog fronta, Srpski kulturni klub. Interni izveštaj, sveska 13. (Ljubljana: Srpski kulturni klub, 2006), 4. Tudi glavni referent na tem srečanju, poznavalec življenja in dela feldmaršala Boroevića Miro Simčič, je bil enakega mnenja in je zapisal: »… Borojevići so bili Srbi iz hrvaške Vojne Krajine…«, v: Ibid., 7. Tudi direktor avstrijskega Herresgeschichtliches Museuma in odličen poznavalec 1. svetovne vojne dr. M. Christian Ortner ga ima za Srba iz Slavonije« (sic!). Glej: M. Christian Ortner (intervjuvanec), V fokusu: 100 let 1. svetovne vojne (7. 6. 2015. Ljubljana: TV SLO 1). Bil je sin kasnejšega graničarskega oficirja Adama, nadporočnika 2. banijskega pešpolka. Njegova mati Stana je bila plemenitega rodu, plemenita Kovarbašić od Zborišta. Pravzaprav ni čisto jasno, kje se je Svetozar rodil. Del njegovih biografov namreč zatrjuje, da se je rodil v majhnem zaselku Mečenčani pri Kostajnici. V hiši št. 7, last Damjana Boroevića, je namreč njegov oče Adam, sicer po rodu iz Knezovljanov, imel kot narednik 4. umetićke čete svoj sedež. In v tej hiši naj bi se rodil kasnejši feldmaršal. Nedvomno pa je bil Svetozar Boroević krščen v pravoslavni, verjetno župnijski cerkvi v Mečenčanih.Pojić, Vojskovođa, 4. V Mečenčanih je oče potem kupil zemljo in zgradil hišo, v katero so v zibki prinesli malega Svetozarja.Viktor Rudolf, Naš Boroević: proslavljeni junak od Soče (Sisak: S. Jünker, 1918), 12−13. Švajncer, "General", 24. V najnovejši literaturi o Boroeviću pa najdemo še te podatke o njegovem rojstnem kraju in datumu: »…Okrog datuma in kraja rojstva je niz različnih podatkov. Poleg uradnega se navajajo tudi datumi 23. november in 2. december. Ta razlika za takratne razmere ni neobičajna, toda ker niso ohranjene krstne matične knjige, je točen rojstni datum še vedno neznan. Tudi rojstnega kraja ni mogoče z gotovostjo določiti. Ko se je Družba »Braća Hrvatskog Zmaja« odločila, da postavi spominsko ploščo Svetozarju Boroeviću, je nastal dvom, kje naj se jo postavi. Iz ohranjenih dokumentov je kot rojstno mesto ugotovljena vas Mečenčani, čeprav je Boroević sam vztrajal pri vasi Umetić. Po izjavah sodobnikov so bili Mečenčani poveljniško mesto 4. umetićke čete, v kateri je bil njegov oče, sicer rojen v bližnji vasi Knezovljani, v službi kot desetar (korporal), živel pa je v hiši Nikole Boroevića, v kateri se mu je rodil sin Svetozar …«, v: Pojić, Vojskovođa, 7. Leta 1897 je oče hišo v Mečenčanih prodal in se preselil v Petrinjo, kjer je umrl in je tam pokopan.Ta hiša danes še stoji, vendar je zapuščena in je potrebna obnove, v: Pojić, Vojskovođa, 9.

Leta 1902 je bil odlikovan z redom železne krone 3. reda, kar naj bi imelo za posledico tudi dodelitev plemiškega naslova. Domnevni datum njegovega povišanja v plemiški stan ni točen. V »uradni« Liber regius, v kateri so objavljeni podatki o povišanih osebah v transleitanskem delu dvojne monarhije (= Ogrski) v plemiški stan (Standeerhebung), namreč najdemo podatek, da je bil Boroević poplemeniten 2. maja 1905. Enako nam priča tudi »uradna« knjiga vojaškega reda Marije Terezije. Verjeti gre seveda tem »uradnim« publikacijam.Glej: A királyi könyvek. Az I. Ferenc József és IV Károly király által 1867- től 1918-ig adományozott nemességek, főnemességek, előnevek és címerek jegyzé / Kraljevske knjige. Popis s strani kraljev Franca Jozefa I. in Karla IV. podeljenih plemiških, visoko plemiških (aristokratskih) nazivov, priimkov oz. vzdevkov in grbov v obdobju od 1867−1918 (Budapest, 1940), 28. Der Militär-Maria Teresien − Orden, Die Auszeichnungen im Weltkrieg 1914−1918 (Wien: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1944), 29.

V mnogih zapisih/literaturi o feldmaršalu, kakor tudi na njegovem nagrobniku, najdemo zapisano, da je bil baron. Očitno pa je sporno, ali je Svetozar Boroević sploh imel naziv baron. Vinko Avsenak v svojem članku Svetozar Boroević von Bojna, 15. 10. 1856−23. 5. 1920,Vinko Avsenak, »Svetozar Boroević von Bojna, 15. 10. 1856 – 23. 5. 1920,« Na fronti, št. 4, november 2006. povzemajoč internetni vir, namreč zatrjuje, da je sicer pravica do baronskega naslova povezana s podelitvijo vojaškega reda Marije Terezije, toda zanika, da bi feldmaršal sploh imel naslov barona: » … Toda Boroević, ki je bil sicer znan po svoji nečimrnosti, je ta naslov zavrnil in zahteval naslov grofa. Seveda so to oblasti (kasneje tudi cesar) zavrnile in na koncu ni dobil ničesar.«Avsenak, »Svetozar Boroević«, 58. »Svetozar Boroević von Bojna«, Austro-Hungarian Army pridobljeno 17. 6. 2015. http://www.austro-hungarian-army.co.uk/biog/boroevic.htm. Njegova trditev je v nasprotju z navedbami drugih avtorjev in internetnih virov, ki govorijo, da je Borević bil baron, tako pa piše tudi na njegovem grobu.Glej fotografijo in Švajncer, General, 26. Pojić, Vojskovođa, 7. Točna pa je njegova trditev, da je baronski naziv povezan z odlikovanjem vojaškega reda Marije Terezije. Prva stopnja tega reda, viteški križ, namreč avtomatično prinaša plemiški naslov »vitez«, prejemniki poveljniškega križa, kakršnega je dobil Boroević, pa imajo pravico zahtevati naslov »baron«.»Svetozar Boroević von Bojna«, Military Order of Maria Theresa - Wikipedia, the free encyclopedia, pridobljeno 17. 6. 2015. https://en.wikipedia.org/wiki/Military_Order_of_Maria_Theresa. Takšne zahteve ali njene zavrnitve zaenkrat v pristojnih dunajskih in budimpeštanskih arhivih (Vojni arhivi) nisem našel. Vodja delegacije madžarskega vojnega arhiva pri Avstrijskem državnem arhivu, v okvire katerega sodita tudi avstrijski Vojni arhiv in Arhiv vojaškega reda Marije Terezije, podpolkovnik dr. Tibor Balla, je o tem v elektronskem pismu z dne 11. 12. 2009 avtorju tega besedila sporočil naslednje:

Svoje trditve/mnenja, da je Borević naslov barona leta 1917 odklonil zato, da bi zanj »po zmagoslavnem zaključku vojne ponovno zaprosil«, ni z ničimer dokumentiral. Tako je jasno le, da v pregledanih arhivskih fondih ni pisnega sledu o tem, da je zanj zaprosil, ga dobil, ali da mu je bila prošnja zavrnjena. Zato ostaja še naprej odprto vprašanje, ali je Boroević res imel baronski naslov. Skeptičen pa sem do tistih, ki so prepričani, da so ga drugi neupravičeno okitili s tem naslovom in ne verjamem, da je njegova žena (umrla je leta 1961) prav tako nezasluženo nosila naziv baronesa, in je dovolila, da na njegovem grobu stoji zapisan ta naslov, če mu res nikoli ni bil podeljen.

Ko je leta 1917 izbojeval 10. soško bitko, mu je cesar Karl I. 2. junija 1917 na slovenskih tleh podelil najvišje avstro-ogrsko vojaško odlikovanje komandeurski/poveljniški križ vojaškega reda Marije Terezije. Bil je eden od štirih odlikovancev s poveljniških križem v času prve svetovne vojne, ki mu, kakor so sicer velevala pravila reda, odlikovanje ni bilo podeljeno v okvirih kapitlja reda in na dan sv. Terezije (15. 10.), temveč mu ga je neposredno podelil cesar sam. Poleg njega so na ta način odlikovanje dobili še generalpolkovnik in kasnejši feldmaršal Eduard von Böhm-Ermolli, veliki admiral Anton Haus in pruski generalpolkovnik Helmuth von Moltke. Obenem pa je bil Boroević prvi avstro-ogrski oficir, ki je v prvi svetovni vojni dobil tako odlikovanje.V pismu Franzu von Volgarju z dne 6. septembra 1914 je Boroević zapisal, da ga je vrhovno poveljstvo armade že tedaj pozvalo, naj prosi za »zares zasluženi križ Marije Terezije.« Zaslužil naj bi ga zaradi poletne zmage nad rusko vojsko v Karpatih (glej: Neue Freie Presse, 27. 1. 1929, 4). Tega tedaj ni storil. Vojaški red Marije Terezije je bil ustanovljen v času sedemletne vojne, leta 1757. 18. junija istega leta ga je ustanovila cesarica Marija Terezija po bitki pri Kolinu, kjer je avstrijska armada pod vodstvom feldmaršala Dauna porazila prusko vojsko Friedricha II. Ta zmaga je cesarico vzpodbudila, da osnuje vojaško odlikovanje za nagrajevanje oficirjev in vojaških poveljnikov za hrabrost in vojaške veščine. Odlikovanja so vedno podeljevali 15. oktobra na dan svete Terezije. Podelili so 11 velikih križev tega reda, ki so jih v veliki večini dobili člani cesarske družine (7), 10 komandeurskih/poveljniških križev, skupaj s križem, ki ga je dobil tuji oficir, pruski generalpolkovnik Helmut grof von Moltke, in 110 viteških križev. Posebnost tega odlikovanja je bila, da so se morali za njegovo prvo in drugo stopnjo, ki sta pomenili članstvo v redu, častniki potegovati sami. Le tretjo stopnjo, veliki križ, je cesar, ki je bil obenem tudi Veliki mojster reda, podeljeval sam, in to praviloma najpomembnejšim oficirjem in članom cesarske družine. Tako lahko prav razumemo v prvem odstavku te opombe navedeni zapis feldmaršala Borevića. Red je v stari obliki nehal delovati leta 1931. Obnovljen je bil leta 1939 kot ustanova (Stiftung). Boroević pa je bil z vojaškim redom Marije Terezije odlikovan še enkrat, tokrat posmrtno. Na zadnjem, 195. podeljevanju odlikovanj, so ga kot poveljnika VI. korpusa v činu generala pehote 3. oktobra 1931 odlikovali še z viteškim križem. Na ta način je kapitelj reda namreč želel popraviti domnevno »napako« cesarja Karla I., ki je Boroevića odlikoval mimo kapitlja in na »ne pravi dan«. »Kapitelj je napačno domneval, da so bili prejšnji zahtevki zdaj nični in neveljavni, vendar so takoj po vojni ugotoviti svojo napako in mu posmrtno leta 1931 dodelili viteški križ reda. Tako je feldmaršal Boroević edini oficir v zgodovini reda, ki je prejel najprej višjo in kasneje nižjo stopnjo reda …«, glej: »Militär Maria-Theresien-Orden 1914-1918«, Austro-Hungarian Land Forces 1848-1918, pridobljeno 21. 6. 2015, http://www.austro-hungarian-army.co.uk/mmto.htm. Der Militär-Maria Theresien-Orden, Die Auszeichnungen im Weltkrieg 1914−1918 (Wien: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1944), 1−9, 27−30. »Militär Maria-Theresien-Orden 1914-1918«. AEIOU Österreich Lexikon, pridobljeno 20. 6. 2015, http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.m/m214012.htm. Z vseh strani je prejemal laskave čestitke,

Cesar Karl I. pa je ob podelitvi najvišjega vojaškega odlikovanja, takrat generalpolkovniku pehote Svetozarju Boroeviću na Opčinah nad Trstom, vojakom na soški fronti izrekel dnevno povelje:

Kljub zmagovitemu »čudežu pri Kobaridu« nekaj mesecev kasneje se želje cesarja Karla niso uresničile.