V delih večine raziskovalcev, ki so se ukvarjali z rusko emigracijo Med raziskovalci obravnavane tematike se pojavljajo različne diskusije o uporabi izraza begunec ali emigrant. Izraz begunci naj bi se uporabljal le za prva leta življenja v tujini, emigranti pa za kasnejše obdobje, ko je že postalo jasno, da se begunci iz Rusije ne bodo vrnili v domovino. Ruski begunci so v tridesetih letih 20. stoletja tudi sami zase uporabljali izraz emigranti. po letu 1917, je njen začetek opredeljen kot izjemen in unikaten zgodovinski pojav, celo fenomen. V današnjem času, ko se spopadamo s t. i. evropsko begunsko krizo, Kriza, ki je izbruhnila leta 2015 zaradi zaostrovanja vojn na Bližnjem vzhodu, ki so povzročile povečanje števila beguncev, ki so prišli v Evropo. je premik velikega števila prebivalstva, ki zapušča svoje ozemlje zaradi vojne in politične nestabilnosti, postal že nekaj vsakdanjega. Ruski begunci po oktobrski revoluciji (po najvišjih ocenah naj bi Rusijo zapustilo kar 3 milijone ljudi) so za tedanjo Evropo predstavljali prvo izkušnjo tako številnega navala beguncev, Večina ruskih beguncev je zapustila Rusijo med letoma 1917 in 1920. saj so prihajali v večjih skupinah, na kar evropske države niso bile pripravljene. Posamezni elementi, kot so zgodovina preživetja, samoorganizacije in sposobnosti ohranjanja narodne in kulturne identitete tudi v najtežjih pogojih, pa delajo preučevanje tega fenomena aktualno in izredno pomembno tudi za današnje razmere. To še posebej velja za iskanje načinov reševanja begunske krize, s čimer se je Evropa spopadala že ob prihodu ruskih beguncev stoletje nazaj.

ZDA so po prvi svetovni vojni omejile imigracijo na svoje ozemlje, zato je Evropa postala pribežališče za več sto tisoč ruskih beguncev, Катрин Гусефф, Русская эмиграция во Франции: социальная история (1920–1939) (Москва: Новое литературное обозрение, 2014), 10, 11. ki so večinoma prihajali v večjih skupinah. To je za evropske države predstavljalo veliko breme, povezano s težavami pri sprejemu in integraciji tako velikega števila beguncev. Glavno težavo je poleg tega, da je bilo treba zagotoviti humanitarno pomoč za tako veliko število ljudi, pomenila predvsem neopredeljenost njihovega statusa. Veliko oviro je predstavljalo tudi pomanjkanje osebnih dokumentov, kar je postalo posebej težavno pri dogovarjanju za sprejem beguncev v tiste države, v katerih bi lahko pridobili boljše pogoje za življenje. Veliko pozornosti je zbujalo tudi vprašanje, kam naseliti tako številčne skupine ljudi, kar je med drugim porajalo grandiozne ideje, kot je kolonizacija brazilskih in argentinskih ozemelj, katerih rezultati pa so ostali skromni.

Ruskim beguncem so eksistencialni položaj v tujini oteževali pravne težave, neenakopravnost na trgu dela v primerjavi z domačim prebivalstvom, izgubljanje vrednosti in omejitev odpeljanega kapitala iz Rusije, odsotnost in pomanjkanje socialnih vezi, poleg tega pa tudi psihološke travme in omejevalna politika držav, ki so jih sprejele. Zaradi tega je Društvo narodov 27. junija 1921 ustanovilo Visoki komisariat za ruske begunce, s čimer se je začel proces, ki naj bi privedel do preoblikovanja beguncev v posebno kategorijo tujcev, ki bi bila pod mednarodno pravno zaščito. Z uveljavitvijo posebnega certifikata za begunce (t. i. Nansenove potne listine) je bil uzakonjen pravni status ruskih beguncev, ta identifikacijski dokument pa je omogočal tudi lažje zaposlovanje in nadaljnji prehod mej.

V Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je po različnih podatkih prišlo med 40.000 in 70.000 ruskih beguncev. Med njimi so bili pripadniki Bele armade in njihovi družinski člani ter ostali nasprotniki komunizma. Že v času pogajanj med ruskim carskim generalom Petrom Vranglom in predsednikom jugoslovanske vlade Nikolo Pašićem v aprilu 1919, med katerimi se je Vrangel dogovoril za sprejem večjega števila svojih vojakov, naj bi bilo v Kraljevini SHS že več kot 31.000 ruskih beguncev (po arhivskih podatkih je v novorosijski evakuaciji v državo prišlo 2.800 oseb, odeški evakuaciji 7.804, v največji, krimski, pa 21.243 ruskih beguncev). – SI AS 1931, t. e. 1053, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga I, januar 1955, 61. Prvi val že leta 1919, najštevilčnejša pa je bila skupina emigrantov, ki je prišla po porazu carske vojske generala Petra Vrangla in ob koncu večine spopadov leta 1920. Glavni center ruske emigrantske kulture je bil v Beogradu, čeprav lahko tudi v Ljubljani opazimo široko delovanje ruske emigracije, ki je pustila pomemben pečat na slovenski kulturi, znanosti in šolstvu. Ocenjeno je, da naj bi v Slovenijo leta 1921 prišlo približno 600 emigrantov. Radovan Pulko, Ruski emigranti na Slovenskem: 1921–1941 (Logatec: Vojni muzej, 2004), 24.

Medvojni begunski režim, ki se je pojavil v dvajsetih letih 20. stoletja, je poskušal pojasniti anomalijo ruskih beguncev brez državljanstva 15. 12. 1921 sta Vseruski centralni izvršni odbor in Svet ljudskih komisarjev sprejela dekret, ki je ruskim beguncem odvzel državljanstvo. v sistemu, kjer je bila zaščita povezana s suverenostjo držav. Raziskovalka Zoja Bočarova, ki se je ukvarjala z rusko emigracijo v Franciji, je reševanje pravnega položaja ruskih beguncev razdelila na tri obdobja: 1. obdobje od začetka naseljevanja beguncev v tuje države do priznanja Sovjetske zveze s strani večine držav sredi dvajsetih let, z vrhuncem leta 1923, ko so uvedli Nansenove potne listine, 2. obdobje med letoma 1925 in 1930 in 3. obdobje med letoma 1930 in 1939. Pri tem opaža, da sta bili prvi dve obdobji čas oblikovanja pravnih osnov za medsebojne odnose beguncev in oblasti, tretje obdobje pa se po njenem začenja po sprejetju mednarodnega sporazuma »O pravnem položaju ruskih in armenskih beguncev« leta 1928. Зоя Бочарова, »Правовое положение русских беженцев во Франции в 1920–1930-е годы,« Россия и современный мир (2017): 163. Vzpostavljanje zakonov o tuji delovni sili v prvih povojnih letih je pomenilo začetek novega obdobja v zgodovini emigracije v Evropo. Pri tem ne gre le za masovnost tega pojava, ampak tudi za individualni značaj metod zaposlovanja in upravljanja tuje delovne sile. Francija je kot največja sprejemnica emigrantov igrala ključno vlogo pri ustvarjanju norm in pravil, ki so urejali pravice za vstop na ozemlje posameznih držav in prebivanje v njih. Nova pravna kategorija – begunec Čeprav je begunstvo obstajalo že prej, pa so bili ruski begunci prvi, ki jim je Društvo narodov pravno priznalo status beguncev, opredeljenih kot oseb, ki bežijo pred oboroženimi spopadi ali preganjanjem. Legalizacija te kategorije je postavila temelje pravnega varstva beguncev v 20. stoletju. – je nastajala vzporedno s pojmom emigrant, ki je zaradi administrativnih omejitev pridobil poseben status. Гусефф, Русская эмиграция, 11, 12. S formalnega vidika so ljudje, ki so zapustili Rusijo v letih revolucije in državljanske vojne, status begunca pridobili šele na podlagi odločb mednarodne konference v Ženevi leta 1926. Šele tedaj je bila v mednarodnem dokumentu prvič uporabljena definicija ruskih emigrantov, po kateri so bile to osebe ruskega porekla, ki nimajo zaščite vlade ZSSR in niso dobile nobenega drugega državljanstva. Мирослав Йованович, Русская эмиграция на Балканах: 1920–1940 (Москва: Русский путь, 2006), 180.

Za reševanje pravnega položaja ruskih beguncev je bilo treba organizirati dejavnost na različnih področjih. Ustanoviti je bilo treba ustrezne institucije, ki naj bi vodile to novo kategorijo tujcev, opredeliti, pod kateri pravni režim ali zakone spadajo, in izdelati dokumente za njihovo prebivanje v državi. Poleg tega je bilo treba opredeliti tudi pogoje za njihovo gibanje in možnosti za zaposlovanje.

Ureditev pravnega položaja ruskih beguncev je bila le prvi korak integracije v novo okolje. Najpomembnejšo vlogo pri adaptaciji in socialni zaščiti emigrantov so imele ruske emigrantske in mednarodne socialne ter humanitarne organizacije, ki so ruskim beguncem nudile pomoč v težkem finančnem in materialnem položaju, nastalem po njihovem odhodu iz Rusije. Ruska emigracija je v Kraljevini SHS, tako kot po drugih državah, ustvarila cel sistem različnih humanitarnih organizacij. Njihov cilj sta bila namestitev in zagotavljanje denarne in materialne pomoči ter zdravstvene oskrbe. Osnovna ruska emigrantska organizacija je bila Ruska kolonija, ki je vključevala vse emigrante na določenem ozemlju. Emigrantom je pomagala pri nastanitvi, iskanju zaposlitve in z materialno pomočjo. Vsi ruski emigranti, ki so živeli na nekem območju, so spadali k Ruski koloniji, ki je svojim članom, ki so dalj časa ostali brez zaposlitve, med drugim nudila podporo, organizirala medsebojno zbiranje prispevkov, v nekaterih primerih pa ruskim emigrantom plačevala tudi medicinsko oskrbo, zdravila, dajala materialno pomoč za šolanje otrok, prehrano ipd. SI AS 1931, a. e. 402-1, Ruska društva in organizacije v LRS od 1921–1945. Na primeru opisa Ruske kolonije v Ljubljani, ki ga je objavil časnik Jutro leta 1926, lahko dobimo vpogled v delovanje ostalih ruskih kolonij: »V Ljubljani šteje ruska kolonija 225 članov. Všteti pa niso člani »Zveze študentov ljubljanske univerze«, ki jih je približno 100. V koloniji je 45 ruskih otrok, ki se vzgajajo deloma v ruskih učnih zavodih (Hrastovec, Velika Kikinda, Bela cerkev, Zagreb, Sarajevo, Bileča, Beograd), deloma pa v Ljubljani v slovenskih šolah (10 otrok) in slovenskih dečjih domovih. Kolonijo upravlja uprava kolonije (ruski odbor), ki sestoji iz predsednika (zdaj prof. D. Frost), podpredsednika, tajnika, ki je obenem blagajnik, dveh članov uprave (odbornikov) in revizijske komisije, ki šteje tri člane. Upravo voli občni zbor članov kolonije vsakih šest mesecev. Uprava kolonije vrši funkcije občinskega urada, t. j. registrira nove ruske emigrante, vodi o njih evidenco, skrbi za olajšanje njihovega težkega položaja, išče zaslužka, službe, stanovanja in nudi sploh vsestransko pomoč revnejšim ruskim emigrantom. Sredstva dobiva uprava iz članarine, ki jo plačujejo člani kolonije (vsak član po 5 Din mesečno), in iz prostovoljnih donosov tukajšnjih Slovencev. Pri upravi kolonije je tudi blagajna za medsebojno pomoč, iz katere more dobiti vsak član ruske kolonije malo posojilo na kratek rok.« »Ruska kolonija v Ljubljani,« Jutro,6. 1. 1926, 9.

Kmalu po prihodu ruskih beguncev so začele nastajati tudi druge organizacije, ki so jim pomagale pri iskanju zaposlitve, imele pa so tudi povezovalno vlogo in skrbele za ohranjanje narodne identitete. V Sloveniji so poleg Ruske kolonije delovale še Ruska matica, Rusko društvo Rdečega križa, Ruski Sokol, Ruska splošna vojaška zveza, Društvo ruskih oficirjev, Zveza Gallipolijcev, Zveza ruskih vojnih invalidov, Nacionalna zveza Ruske generacije, legitimisti, skavtske organizacije itd. Gl. SI AS 1931, a. e. 402-1, Ruska društva in organizacije v LRS od 1921–1945. Najpomembnejšo vlogo v teh organizacijah so imeli sami emigranti, ki so odpirali trgovska podjetja, zaposlitvene pisarne, ruske čitalnice, knjižnice, ambulante za brezplačno zdravljenje, svetovanje, organizirali različne tečaje, poleg tega pa tudi ustanavljali študentske domove in menze. Organizacije so imele tudi blagajne vzajemne pomoči, iz katere so lahko v primeru težkega položaja dobili finančno pomoč. Карл Шлёгель, Берлин, Восточный вокзал. Русская эмиграция в Германии между двумя войнами (1918–1945) (Москва: Новое литературное обозрение, 2004): 165. Ena izmed najbolj intenzivnih dejavnosti organizacij je bila pomoč pri iskanju zaposlitve, poleg tega pa tudi organiziranje tečajev za pridobivanje določenih znanj, potrebnih za zaposlitev. Ta pomoč je pomembno pripomogla k adaptaciji ruskih emigrantov v novem okolju. Ruska emigrantska revija Rul', ki je izhajala v Berlinu, je pisala, da je študentska zveza konec leta 1921 dobila 93 prošenj za pomoč pri vpisu v nemške izobraževalne ustanove, od tega je pomagala kar 73 osebam in jih uspešno vpisala. »Обшее собранiе русскаго студенческаго союза,« Руль; russische demokratische Tageszeitung, 4. 1. 1922, 5. Predvidevamo lahko, da je bil podoben položaj tudi v Kraljevini SHS.

Od leta 1920 se je s položajem ruskih beguncev v Kraljevini SHS ukvarjala prej omenjena državna komisija za nastanitev ruskih beguncev, katere cilj je bil pomagati ruskim beguncem pri nastanitvi in adaptaciji v novi državi. Dejavnosti komisije so zajemale številna vprašanja, povezana s sprejemom in namestitvijo beguncev ter financiranjem, socialno zaščito, prilagajanjem in vključevanjem izseljencev v novo okolje. To se je nanašalo predvsem na organizacijo jezikovnih tečajev in dejavnost specializiranih agencij za zaposlovanje na kraju preseljevanja beguncev. Komisija je obravnavala tudi vprašanja, povezana z oblikovanjem in financiranjem šol za izobraževanje ruskih otrok, ter pomoč zdravstvenim in rehabilitacijskim ustanovam. Алексей Арсеньев, Ольга Кириллова, Милорад Сибинович, Русская эмиграция в Югославии (Москва: Издательство Индик, 1996): 329. O delovanju državne komisije za nastanitev ruskih beguncev je nekaj podrobnosti razvidnih tudi iz članka, ki ga je objavil Ptujski list 3. julija 1921: »Pozor! Agent državne komisije ruskih beguncev v Mariboru, Boris Smirnov (naslov: Strnišče pri Ptuju »Ruski Tjerem«) naproša vse tovariše uprave, ravnateljstva bank, razne industrijalce in vsa ostala podjetja, kakor tudi zasebnike, ki bi potrebovali delavne moči, to je ruske begunce, katerim želijo pomoč, da mu blagovolijo poslati naslednja pojasnila: 1. kake vrste pomoči potrebujejo; 2. koliko; 3. pod katerimi pogoji; 4. možnost dobave hrane, stanovanja in plače; 5. vrsta in mesto dela; 6. ali zadostuje znanje ruskega jezika; 7. natančen naslov […]« »Pozor!,« Ptujski list, 3. 7. 1921, 2.

V Kraljevini SHS je od spomladi 1920 delovala organizacija Rusko društvo Rdečega križa (ROKK), ki je bila najprej pod upravo Urada vladnega pooblaščenca za ruske begunce, od 22. maja 1920 pa je dobila status samostojne organizacije. SI AS 1931, a. e. 402-1, Ruska društva in organizacije v LRS od 1921–1945. ROKK je ruskim beguncem nudil medicinsko, humanitarno in sanitetno pomoč, poleg tega je odpiral tudi menze in čajnice z brezplačno prehrano. Prva leta bivanja v tujini je organizacija razdeljevala tudi oblačila in obutev, ki jih je po ruskih kolonijah in drugih organizacijah razdeljevala beguncem. Ibid. Leta 1931 je bila ustanovljena tudi podružnica ROKK v Ljubljani, njene osnovne naloge pa so bile nudenje pomoči ruskim bolnikom, skrb za zdravje ruskih otrok in različne oblike pomoči ruskim emigrantom. Finančna sredstva je podružnica pridobivala tudi s prirejanjem predstav, delovala pa je do okupacije Jugoslavije leta 1941. Radovan Pulko, Rusko zamejstvo v slovenskih deželah (Kidričevo: Zgodovinsko društvo, 2018): 82, 83. V okviru te organizacije je bil na Slovenskem leta 1921 ustanovljen sanatorij ROKK za pljučne bolnike na Vurberku, v katerem so se v prvih letih njegovega delovanja zdravili samo ruski emigranti in njihovi otroci, zdravljenje pa je bilo zanje brezplačno. Sanatorij je deloval do druge svetovne vojne. Imenovan Sanatorijum ruskega Rdečega križa na Vurberku. Podrobneje o sanatoriju gl. Radovan Pulko, »Sanatorij ruskega rdečega križa Vurberk,« Arhivi 41, št. 1 (2018): 127–42. V Sloveniji je deloval tudi lazaret v Hrastovcu v Slovenskih goricah, ki je bil namenjen bolnim učencem tamkajšnje ruske gimnazije in je imel tudi funkcijo sanatorija. Poleg tega so na Slovenskem delovale tudi druge manjše ruske zdravstvene ustanove, tako sta bili pod upravo ROKK leta 1921 ustanovljeni zobozdravstvena ambulanta v ruskem begunskem taborišču v Strnišču in ambulanta v Šempetrski kasarni v Ljubljani. Na različnih koncih Kraljevine SHS so ruski begunci na območjih z manj ruskega prebivalstva ustanavljali t. i. 'zdravniške točke', na katerih so bolne begunce sprejemali ruski zdravniki. V Sloveniji je bila takšna točka ustanovljena leta 1921 na Bledu. Pulko, Rusko zamejstvo, 102, 103. Poleg ROKK je v Kraljevini SHS delovala tudi Vseruska zveza mest (VSG), ki je bila ustanovljena leta 1914 za pomoč obolelim in ranjenim v prvi svetovni vojni. SI AS 1931, a. e. 402-1, Ruska društva in organizacije v LRS od 1921–1945. Pozimi 1919/1920 je glavni odbor VSG evakuiral iz Rusije in aprila in maja 1920 v Konstantinoplu organiziral pomoč za ruske begunce na Balkanu. Zveza se je usmerila predvsem v ustanavljanje in financiranje ruskih zavetišč in šol. Odpirala je tudi bolnišnice, knjižnice, financirala prehrano za begunce ter organizirala jezikovne tečaje. Junija 1920 je bilo njeno predstavništvo ustanovljeno tudi v Kraljevini SHS. Tega leta in tudi kasneje je organizacija ustanovila nekaj otroških domov, šol in knjižnic po različnih krajih Kraljevine SHS. Poleg teh organizacij je v Kraljevini SHS delovala še Vseruska deželna zveza (VZS), ki je za ruske begunce odprla menzo v Strnišču, s čimer je bil emigrantom omogočen dostop do cenejše prehrane. Ta kuhinja je bila ena največjih v Kraljevini SHS in je lahko oskrbovala do 100 ljudi. Poleg tega je Vseruska deželna zveza odprla študentsko menzo in dva samska domova v Ljubljani, na Slovenskem pa je v Ljubljani in Strnišču odprla tudi dve podjetji za šivanje oblačil, v katerih so zaposlili ruske emigrantke. Pulko, Rusko zamejstvo, 76, 77.

Pomembno vlogo pri pomoči ruskim emigrantom so imeli tudi tuje mednarodne organizacije in posamezniki, ki so sodelovali z Rusi v emigrantski skupnosti. Med organizacijami so najpomembnejše že večkrat omenjeno Društvo narodov pa tudi mednarodni Rdeči križ in Ameriška zveza krščanske mladine (YMCA, Young Men's Christian Association). Ena izmed osnovnih dejavnosti Mednarodnega Rdečega križa je bila pomoč otrokom ruskih emigrantov, Ameriška zveza krščanske mladine pa je delovala predvsem na področju nudenja pomoči pri pridobivanju izobrazbe in zaposlitve. Zveza je ruskim študentom omogočala pomoč v obliki štipendij, ruskim organizacijam pa je pomagala pri organizaciji njihovih projektov ter z zagotavljanjem in razdeljevanjem hrane in najnujnejših predmetov. Organizacija je največ pozornosti posvečala izobrazbi kot najboljšemu načinu adaptacije. »Америка и Лига Нацiй,« Руль; russische demokratische Tageszeitung, 16. 9. 1921, 2. Tajnik Zveze ruskih študentov je leta 1926 pisal o pomenu pomoči, ki so jo študenti prejeli od ameriške podpore: »Leta 1923 je otvorila Zveza svojo dijaško menzo in sicer z denarnimi sredstvi, ki jih je dal zastopnik 'Ameriške podpore evropskim študentom' g. Legate. Podpora g. Legata je bila zelo dobrodošla tudi v drugem pogledu. S to podporo se je namreč posrečilo znatno izpopolniti zvezino knjižnico, ki šteje zdaj nad 500 zvezkov.« »Kratek pregled življenja 'Zveze ruskih študentov na ljubljanski univerzi' od leta 1921,« Jutro, 6. 1. 1926, 9.

Poleg različnih emigrantskih, tujih in domačih organizacij so ruskim otrokom prva leta v Kraljevini SHS z zbiranjem denarnih prispevkov pomagale tudi šole, stanovske organizacije in različni posamezniki. V arhivskih virih Arhiva Republike Slovenije pa zasledimo kar 74 poimensko navedenih Jugoslovanov, ki so ruskim emigrantom aktivno pomagali z zbiranjem sredstev, organizacijo dobrodelnih prireditev ali drugimi oblikami podpore. SI AS 1931, t. e. 1053, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, januar 1955, 226–33.

Ruski emigranti so znotraj ruske skupnosti organizirali številne prireditve, ki so jim pomagale, da so med rojaki lahko občutili svoj prejšnji status, ki so ga v novem družbenem okolju izgubili. Poleg tega pa so ruske skupnosti organizirale tudi različne koncerte, s katerimi so polnile blagajne za pomoč beguncem: »Skupina ruskih beguncev je zapela 5. januarja v Ptuju pod vodstvom polkovnika Pograničnega nekaj veliko- in maloruskih pesmi […] Glavni namen tega večera se je dosegel: Ptujčani so občutili duh čiste ruske pesmi, blagajnik pa je pevcem izročil vstopnino, kakršna se v Ptuju še ni nabrala. Upamo, da dosežejo ti ruski begunci tudi drugod enak uspeh.« »Ruski koncert v Ptuju,« Ptujski list, 16. 1. 1921, 2.

Kot je razvidno iz arhivskih virov, je bila vsako leto v državnem proračunu odrejena tudi določena vsota za pomoč beguncem. SI AS 1931, t. e. 1053, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918–1941, knjiga II, januar 1955. Iz arhivskih virov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, ni razvidno, koliko je znašala ta vsota. Za pomoč ruskim beguncem so bili po jugoslovanskih mestih ustanovljeni tudi odbori, ki so bili potrjeni v Beogradu. Ti odbori, v katerih so bili Rusi, so razdeljevali podporo, pomagali pri iskanju služb, izdajali potrebne dokumente in reševali nastale spore. Enkrat letno, za božič, so ob sodelovanju in podpori ostalega prebivalstva prirejali tudi božičnico za otroke. SI AS 1931, t. e. 1053, 1315–5, Beloemigranti.

Ruskim emigrantom, ki so bili primorani zapustiti svojo domovino zaradi državljanske vojne in uvedbe novega komunističnega režima v Rusiji, so pomoč nudile različne humanitarne organizacije, ki so bile ustanovljene z namenom reševanja takšnih kriz. Ker se večina beguncev ni vrnila v svojo domovino, je kriza presegla njihove zmožnosti in pričakovanja, zato je nastala potreba po drugačnem reševanju ruskega begunskega vprašanja. Evropa je zato uvedla sistem potnih listin, ki je omogočil prost pretok beguncev, s čimer so si evropske države porazdelile težo bremena, ki je padlo na države, ki so prve sprejele ruske emigrante. Sistem je bil izredno pomemben, ker je omogočil, da se je namesto humanitarne pomoči razvil režim prostega pretoka ljudi, ki so z njegovo pomočjo postali migranti in so lahko sami iskali možnost zaposlitve ter s tem reševanja svojega eksistencialnega položaja.

Zaradi pomanjkanja namestitvenih prostorov, sredstev in vsesplošne krize v Kraljevini SHS sta sprejem in namestitev tako velikega števila ljudi za državo predstavljala ogromno težavo. Ruske begunce so zato nameščali v taborišča, nekdanje vojašnice, grajske stavbe in druge opustele zgradbe, kjer so živeli v velikem pomanjkanju. Da bi se spopadla z nastalo krizo, je Kraljevina SHS sprejela številne ukrepe: jugoslovanska vlada je odredila vladnega pooblaščenca za namestitev ruskih beguncev, po ukinitvi te funkcije pa je delo prevzela državna komisija za ruske begunce. Ob tem se je občutno povečala tudi humanitarna pomoč. Eden od državnih mehanizmov za reševanje problema zaposlovanja ruskih emigrantov je bilo tudi zaposlovanje ruskih vojakov v orožniških in vojaških vrstah, predvsem za varovanje državnih mej, vključeni pa so bili tudi v izgradnjo jugoslovanskega železniškega omrežja. Ruski emigranti so bili zaradi pomanjkanja domačega usposobljenega kadra zaposleni tudi na jugoslovanskih ministrstvih, univerzah in v drugih službah, kjer so potrebovali izkušene strokovnjake. Kljub temu pa je morala večina emigrantov sprejeti zaposlitev, ki ni ustrezala njihovemu prejšnjemu socialnemu položaju in izobrazbi. V tej situaciji je imela pomembno vlogo sposobnost emigracije za samoorganizacijo. Najpomembnejšo vlogo pri njihovi adaptaciji in socialni zaščiti so imele organizacije, na katere so se lahko obrnili v primeru skrajnih ekonomskih in materialnih težav. Te organizacije so več tisoč emigrantom nudile prebivališče, denarno pomoč, informacijsko podporo ter najbolj pomemben instrument adaptacije – izobrazbo in pomoč pri iskanju zaposlitve. To je ruskim beguncem, ki so se morali privaditi na novo družbeno okolje in pogosto tudi na nove socialne vloge, omogočilo izboljšanje eksistencialne stiske, ohranitev dostojanstva in občutka pripadnosti.

Ker je večina emigrantov upala na začasnost svojega položaja v tujini in na hitro vrnitev v domovino, se je držala večinoma znotraj zaprte skupnosti ruskih emigrantov, v kateri je še vedno prevladoval prejšnji socialni status. Odhod iz Rusije je za večino emigrantov predstavljal tudi izgubo nepremičnin, kapitala in socialnih vezi. Razen Kraljevine SHS nobena evropska država ni priznavala vojaških nazivov, dokumentacij in dokazil o izobrazbi, ki so jih pridobili v Ruskem imperiju, kar je za večino beguncev pomenilo, da jim je bil onemogočen dostop do zaposlitve, primerne njihovi izobrazbi. To je posledično privedlo do tega, da je morala večina sprejeti delo, ki ni bilo značilno za njihov prejšnji socialni položaj ali izobrazbo (Podr. gl. В. Ю. Жуков, Зарубежная Россия: эмиграция и эмигранты. Русская эмиграция и фашизм: Статьи и воспоминания (Санктпетербург: СПБГАСУ, 2011). Znotraj emigrantskih skupnosti pa so se med emigranti še vedno ohranjali socialni položaji in nazivi, ki so jih imeli v carski Rusiji. Prav zaradi tega se večina vsaj v prvih letih bivanja v tujini ni bila pripravljena popolnoma integrirati v novo okolje. Raziskovanje dejavnosti ruskih družbenih organizacij ima pomembno vlogo za boljše razumevanje njihovega pomena pri reševanju težav prilagajanja novemu okolju in tudi samem adaptacijskem procesu. Organizacije so lajšale potrebe beguncev, ki se niso bili zmožni samostojno in hitro prilagoditi novemu življenju v tujini, kot tudi pritisk, ki so ga nanje vršile ekonomske težave in politika oblasti v novem okolju.