Zdravilišče Rogaška Slatina pod kljukastim križem

Ob nasploh prvem bombardiranju Rogaške Slatine, 9. aprila 1941, ko je skupina nemških bombnikov nad mestnim središčem odvrgla manjšo količino bombnega tovora, je vojna vihra dosegla tudi zdraviliški turistični kraj. SI AS 1827, š. 10, Kronika šolskega okoliša Rogaška Slatina, 14. 4. 1946. Na veliki petek, 11. aprila 1941, pet dni po otvoritvi nemškega napada na Kraljevino Jugoslavijo in isti dan, ko so bili jugoslovanski bojni oddelki na slovenskem ozemlju vojaško že poteptani, so dobro pripravljene, izurjene in moderno opremljene nemške čete ob prodiranju čez slovensko ozemlje zavzele Obsotelje in Rogaško Slatino. Daniel Siter, »Rogaška Slatina v obdobju nemške okupacije, 1941–1945« (magistrsko delo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019), 31, 34–38. Kompleksna zgodovinopisna raziskava predstavlja prvo poglobljeno in celostno proučitev štiriletne nacistične okupacije zdravilišča Rogaška Slatina. 132. nemška pehotna divizija 132. divizija pod poveljstvom generalmajorja Rudolfa Sintzenicha je z napadom na Jugoslavijo doživela svoj ognjeni krst. Pot njenega prebijanja je med drugim potekala mimo Rogaške Slatine, kamor je divizija vkorakala 11. 4. 1941. Glede na vojaško hierarhijo (vodstveno strukturo) in bojno organiziranost je delovala znotraj organizacijsko-operativnega sestava 51. armadnega korpusa (kasneje uničenega v bitki za Stalingrad), v času nemške vojaške kampanje na Balkanu pa je pripadal formacijskemu razporedu 2. armade pod poveljstvom generalpolkovnika Maximiliana von Weichsa. – Records of German Field Commands: Divisions, Microcopy, T-315, zvitek 1384, Gefechtsbericht für die Zeit vom 29. 3.–16. 4. 1941 (Washington: The National Archives and Records Service, 1965), 300–10. B. M. Ridgway in A. C. Smith, Historical Study: The German Campaigns in the Balkans, Spring 1941 (Washington: Department of Army, 1953), 39–41. Georg Tessin, Verbände und Truppen der deutschen Wehrmacht und Waffen-SS im Zweiten Weltkrieg 1939–1945, Siebenter Band, Die Landstreitkrafte 131–200 (Osnabrück: Biblio, 1973), 7, 8. je namreč tistega prelomnega dne ob veselju, navdušenju in pozdravljanju lokalnih Nemcev ter domačih simpatizerjev Lokalni kulturbundovci (člani krajevne skupine Švabsko-nemške kulturne zveze, poznane tudi kot Kulturbund), nemčurji in petokolonaši, ki so izdajalsko obveščevalno aktivnost vršili že v predvojnem obdobju, najintenzivneje pa v dneh tik pred aprilsko invazijo. – SI AS 1602, š. 2, p. e. 77, Verhaftungsbefehl aus Graz. Dušan Biber, Nacizem in Nemci v Jugoslaviji: 1933–1941 (Ljubljana: Cankarjeva založba/Delo, 1966), 268. vkorakala v zdraviliško mesto, ki je bilo v veliki naglici pripravljeno na veličastni sprejem okupatorjeve vojske. SI AS 1827, š. 10, Kronika šolskega okoliša Rogaška Slatina, 14. 4. 1946. Microcopy, T-315, zvitek 1384, 309, 310. Pričevalka Gabrijela Krumpak iz Rogaške Slatine ne bo nikoli pozabila tistih usodnih dni: »Najprej se je jugoslovanska vojska umaknila z voli, kravami, vozovi in vpregami. Ko so Nemci vkorakali, smo mi bili v Donačkem domu, smo zapirali okna in smo se zelo bali /.../ tiste nemčurske družine, ki so odpirale okna, pa so nastavljale rože in se veselile prihoda. Nemčurji so pripravili sprejem Nemcem, ti so že imeli pripravljene zastave. Povsod so bile razobešene nacistične zastave.« Gabrijela Krumpak, intervjuvala avtorja Daniel Siter in Peter Mikša, Rogaška Slatina, september 2017. Avdioposnetek hranita avtorja. Pričevalka je bila rojena leta 1919 v Brežicah in bo v kratkem dopolnila 101 leto. Intervjuja sta bila izvedena septembra 2017 v Pegazovem domu v Rogaški Slatini. Avtorja ji za pripravljenost in izkazano voljo pri pogovoru izrekava iskreno zahvalo.

Nemška okupacijska oblast je Rogaško Slatino zaradi zdraviliškega in steklarskega pomena, nepoškodovane infrastrukture, velike namestitvene kapacitete in obmejne lege ob nemško-hrvaški državni meji na reki Sotli Tematika okupirane Rogaške Slatine v vlogi obmejnega mesta nemškega rajha (1941–1945) se je raziskovala pod okriljem triletnega (od maja 2017 do aprila 2020) temeljnega projekta ARRS z naslovom Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva, ki ga je skupaj s partnerskimi ustanovami pod vodstvom red. prof. dr. Boža Repeta izvajal Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Med rezultate projektnega dela v povezavi z obmejno lego Rogaške Slatine ob reki Sotli sodi razstava Rogaška Slatina kot obmejno mesto nemškega rajha 1941–1945, ki so jo glavni avtorji (Peter Mikša, Daniel Siter in Božo Repe) s sodelavci aprila 2018 odprli v Rogaški Slatini, nato pa je gostovala še v Ljubljani, Celju, Mariboru, Ptuju in Zagrebu. Najnovejša publikacija avtorjev Petra Mikše in Matije Zorna z naslovom Življenje ob meji: Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945) predstavlja nadgradnjo omenjene razstave. Reko Sotlo kot južno državno mejo nemškega rajha in okupacijsko ločnico med NDH in nacistično Nemčijo ter pripadajoče obmejno zaledje celostno analizirata tudi članek Daniela Siterja Reka Sotla kot okupacijska meja med nemškim rajhom in NDH: primer občine Rogaška Slatina ter referat avtorjev pričujočega članka na znanstvenem simpoziju z mednarodnim sodelovanjem v Metliki z naslovom Sotla, južna meja Rajha. sčasoma spremenila v eno izmed ključnih mest spodnještajerske zasedbene pokrajine, kjer se je med okupacijo uveljavilo kot izjemno pomembno obmejno mesto tretjega rajha. Če za širšo primerjavo v ponazoritev vključimo pozicioniranost vseh nemških okupacijskih pokrajin z režimom civilnih uprav, je bila Rogaška Slatina eno izmed najjužneje ležečih zdravilišč Hitlerjevega »tisočletnega« imperija. Siter, »Rogaška Slatina,« 241, 250.

Slika 1: 11. aprila 1942, natanko leto dni po prihodu okupatorja v Rogaško Slatino, je pred Zdraviliškim domom (pod ponemčevalnimi ukrepi preimenovanim v Kurhaus) potekala proslava ob prvi obletnici nemške »osvoboditve« zdraviliškega kraja. Fotografija prikazuje postrojeno četo 60–70 nemških vojakov, v ozadju na skrajni levi in desni strani stojijo dečki Hitlerjeve mladine, na sredini ob stebrih so tudi vermani.

Vir: Šolska kronika Podružnične osnovne šole Kostrivnica

Vzpostavljanje oblastnega aparata in ureditev civilne uprave

Po vojaški zasedbi Rogaške Slatine ter napredovanju 132. divizije proti osrčju države je v zdraviliški občini sledila faza okupatorjevega vzpostavljanja lokalne civilne uprave in konsolidiranja njegove oblasti. Oboje so spremljali procesi zaseganja občinskega upravnega aparata, nasilnega nameščanja svojih organov in uvajanja represije z ustanavljanjem raznarodovalnih in ponemčevalnih organizacij, nacionalsocialističnih zvez ter najpomembnejših vzvodov polvojaške, vojaške, policijske, obveščevalne in upravne oblasti. Peter Mikša in Matija Zorn, Življenje ob meji: Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945) (Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2020), 25–30. Siter, »Rogaška Slatina«, 58–62. Vse našteto je tvorilo jedro lokalne okupatorjeve oblasti pod vodstvom okupacijskega župana (Amtsbürgermeister) – jugoslovanskega Nemca (folksdojčerja) in inženirja Herberta Migliča – ter političnega komisarja Roberta Komareka, ki je v začetni zasedbeni fazi vodil in upravljal začasno vzpostavljeni politični okraj Šmarje pri Jelšah, V prvih nekaj tednih po nemški zasedbi je okupator po nareku šefa spodnještajerske civilne uprave dr. Siegfrieda Uiberreitherja iz praktičnih razlogov in želje po takojšnji izpeljavi nekaterih nujnih političnih ukrepov začasno v glavnem še ohranjal predvojno upravnopolitično razdelitev (sistem okrajev), ki je slonela na temeljih ureditve iz časa Kraljevine Jugoslavije. – Tone Ferenc, »Nemška okupacija,« v: Med Bočem in Bohorjem, ur. Marjan Žagar et al. (Šentjur pri Celju/Šmarje pri Jelšah/Rogaška Slatina: Delavska univerza, 1984), 249. Marjan Žnidarič, »Okupacijska uprava v slovenski Štajerski leta 1941,« Lex localis 2/1 (2004): 29. kamor je nekaj tednov po uspešni zasedbi upravno in teritorialno spadala tudi Migličeva občina Rogaška Slatina. Ob ukinitvi Komarekovega okrajnega komisariata, katerega sedež je bil od druge polovice aprila 1941 v Ljubljanskem domu v osrčju Rogaške Slatine, je najkasneje 1. julija 1941 prišlo tudi do razpustitve političnega okraja Šmarje pri Jelšah. SI AS 1602, š. 2, p. e. 62, Lagebericht des politischen Kommissars von St. Marein; š. 3, p. e. 92, 20. 6. 1941. Migličeva občina je bila odtlej in vse do konca vojne podrejena celjskemu okrožnemu uradu pod vodstvom Antona Dorfmeistra. Ferenc, »Nemška okupacija,« 253.

Ustanovitev grupne šole SA vodij Wehrmannschafta v Rogaški Slatini

Še preden je ob koncu junija 1941 prišlo do formalnopravne ustanovitve Wehrmannschafta Poslovenjeno v vermanšaft (»obrambno moštvo«), kar označuje polvojaško pomožno oboroženo krilo, ki je bilo na Spodnjem Štajerskem ustanovljeno v okviru Štajerske domovinske zveze (splošne raznarodovalne organizacije v zasedeni slovenski Štajerski; v nadaljevanju SHB) in strukture SA (Sturmabteilung) – krovne organizacije vermanšafta. Posledično je bil njen uradni naziv SA-Wehrmannschaft des Steirischen Heimatbundes. Pripadnik vermanšafta je bil verman oz. Wehrmann v nemškem izvirniku. – Andrej Zorko, Wehrmannschaft Štajerske domovinske zveze: Zgodovinski razvoj in organiziranost na Spodnjem Štajerskem 1941–1945 (Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2011), 13–15, 19, 20. Ferenc, »Nemška okupacija,« 268, 273. na slovenskih štajerskih tleh, je vodstvo SA (Sturmabteilung) Najstarejša in najštevilčnejša izmed vseh strankarskih formacij, ustanovljena avgusta 1921 kot »zaščitna in propagandna skupina NSDAP« in sprva poznana kot gimnastična in športna sekcija NSDAP z osnovnim namenom varovanja strankinih zborovanj, prirejanja parad ter simbolnega kazanja moči nacionalsocializma. Sčasoma se je preoblikovala v oboroženo paravojaško jurišno krilo nemške nacionalsocialistične stranke, pod vodstvom stotnika nemške vojske in kasnejšega štabnega šefa SA Ernsta Röhma pa je po Hitlerjevem vzponu na oblast štela že več kot 3 milijone članov. Po t. i. »noči dolgih nožev« (vrhunec poleti 1934), ko je bil s pomočjo oddelkov SS (Schutzstuffel ali zaščitni vod) likvidiran vodilni kader SA skupaj z Röhmom, oslabljena SA ni nikoli več dosegla nekdanje slave. Vodenje SA je takrat prevzel Viktor Lutze, ki je na položaju štabnega šefa SA ostal do svoje smrti leta 1943. – Zorko, Wehrmannschaft, 14, 15. Tone Ferenc, »Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem,« Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS 2 (1958): 81. v osrčju zdravilišča Rogaška Slatina v skladu z navodili o osnovnih direktivah in organizaciji vermanšafta ustanovilo posebno častniško šolo za potrebe vojaškopolitičnega izobraževanja, usposabljanja in ideološkega vzgajanja poveljniških kadrov vermanšafta iz Spodnje Štajerske ter zasedbenega območja Koroške in Kranjske (Gorenjske z Mežiško dolino). »Wehrmannschaftsführer erhalten ihre Ausbildung,« SA in Feldgrau: Feldpostbriefe der SA-Gruppe Südmark, November/December 1941, 2, dostop 5. 4. 2020, https://tinyurl.com/y8cnv3uz. Monika Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci v nemški vojski 1943–1945« (doktorska disertacija, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, 2016), 83, 84. Zorko, Wehrmannschaft, 21, 22. Ustanavljanje in nadzor nad splošnim delovanjem posebne šole sta bila zaupana okrilju SA-Gruppe Südmark, SA se je znotraj svoje organizacijske strukture delila na skupine oz. t. i. SA-Gruppe, ki so predstavljale najvišjo in najpomembnejšo organizacijsko enoto SA. Nacisti so nadzor nad dejavnostmi SA na osvojenih ozemljih, ki so jih želeli formalnopravno priključiti v tretji rajh, zaupali takšnim Gruppam iz starega rajha oz. priključene Avstrije. Na vrhuncu teritorialne moči Hitlerjeve Nemčije je SA upravljala kar 28 takšnih skupin. SA-Gruppa Südmark je bila ustanovljena po priključitvi Avstrije k nemškemu rajhu leta 1938. V predvojni Avstriji je skrbela za dejavnosti SA v avstrijski Štajerski in Koroški, njen sedež je bil v Gradcu. Po nacistični zasedbi Slovenije aprila 1941 so se njene pristojnosti razširile tudi na celotni nemški del zasedene Slovenije, kjer je vodila in nadzirala aktivnost oddelkov SA. Njeno poveljstvo je prevzel SA-Gruppenführer Walther Nibbe, po njegovem odhodu v nemško vojsko 10. 6. 1941 pa je njegovo odsotnost nadomeščal Nibbejev štabni vodja SA-Brigadeführer Ohrt. – Zorko, Wehrmannschaft, 15–19. ki je med drugim imela tudi vpliv na šolanje vermanskih tečajnikov. Ti so se lahko usposabljanja v Rogaški Slatini udeležili zgolj z njeno predhodno odobritvijo. SI AS 1690, f. 230, Verteiler III, 9. 12. 1943.

Šola je imela velike sobane in električno razsvetljavo, okupatorjev uradni tisk pa jo je razglasil za eno najlepših izobraževalnih ustanov na ozemlju nemškega rajha. »Die Aufgaben der Wehrmannschaftsführer: Bundesführer Steindl sprach zu den Führern der Wehrmannschaft im Steirischen Heimatbund,« Marburger Zeitung, 16. 6. 1941, 5, dostop 29. 3. 2020, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OPDWI35O. S svojim delovanjem je začela približno mesec dni po prihodu osebja SA v Rogaško Slatino, natančneje sredi maja 1941, za sedež njenega delovanja pa je bilo izbrano poslopje predvojnega hotela Aleksandrov dom (današnji Hotel Aleksander) neposredno nad zdraviliškim parkom. SI AS 1827, š. 10, Kronika šolskega okoliša Rogaška Slatina, 14. 4. 1946. »Wehrmannschaftsführer erhalten,« SA in Feldgrau; »Neues Leben in Rohitsch-Sauerbrunn: Führerschule der Wehrmannschaften des Heimatbundes,« Marburger Zeitung, 19. 6. 1941, 5, dostop 23. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RADJVUU7. Ob zasedbi je bil hotelski objekt v skladu z okupatorjevimi ponemčevalnimi in protijugoslovanskimi ukrepi preimenovan v Erzherzog Johann, tj. v čast avstrijskemu nadvojvodi in feldmaršalu, ki naj bi slovensko Štajersko občudoval in se v zdravilišču zlasti v poletnih mesecih pogosto tudi zadrževal ter zdravil. »Neues Leben,« Marburger Zeitung. »Erzherzog Johann in Spodnja Štajerska,« Štajerski gospodar, 3. 5. 1941, 6, 7, dostop 5. 4. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ERW1J1QO. Iz prve številke Štajerskega gospodarja (okupatorjevega uradnega dvojezičnega časopisnega tednika s sedežem v Mariboru in obtokom po celotni Spodnji Štajerski) še izvemo, da si je v slovenskem štajerskem prostoru kupil celo vinorodno zemljišče in postal vinogradnik. Tudi ureditev zdraviliškega parka in zvišanje turističnega obiska naj bi bili njegovi zaslugi.

Slika 2: Hotel Erzherzog Johann kmalu po nemški zasedbi leta 1941. Desno od vhodnih vrat se pod povečavo vidi tudi pozdravna tabla z orlom, ki drži oljčni venec s svastiko. Na vzhodni strani stavbe je bil postavljen visok leseni steber, s katerega je plapolala nacistična zastava. Večji del stavbe je do danes ohranil nespremenjeno podobo, zgolj zahodno krilo se je razširilo in modificiralo z izgradnjo novega veznega objekta.

Vir: SI_ZAC/0907/004/008/00075

Formalni poimenovanji posebne vojaškopolitične šole v Rogaški Slatini, ki so jo z udeležbo na tečajih množično obiskovali vermanski kandidati iz Spodnje in Zgornje Štajerske, Gorenjske ter Južne Koroške sta bili: SA-Gruppenschule Südmark/Gruppenschule der SA-Gruppe Südmark Prva različica imena izvira iz poimenovanja za SA-Gruppo Südmark. Pri prevodu Gruppenschule slediva zgodovinarju Tonetu Ferencu, ki ta nemški naziv prevaja kot grupna šola. ali Führerschule der Wehrmannschaften des Steirischen Heimatbundes Rohitsch-Sauerbrunn Najprimernejši slovenski prevod za omenjeno nemško poimenovanje: Šola vodij Wehrmannschafta Štajerske domovinske zveze v Rogaški Slatini. oz. v okrajšani obliki SA Führerschule Rohitsch-Sauerbrunn. SI AS 1690, š. 81, f. 320, Merkblatt für Lehrgangsteilnehmer an der Gruppenschule der SA-Gruppe Südmark. »Beförderungen in SA und NSKK: In der SA – Gruppe Südmark,« Völkischer Beobachter, 31. 1. 1942, 4, dostop 2. 3. 2020, https://tinyurl.com/ybaaaptu. Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci,« 67. Zorko, Wehrmannschaft, 38. Po prvotnih načrtih naj bi grupno šolo v začetku leta 1942 prestavili iz Rogaške Slatine v Novo Celje, kjer je bilo v ta namen že predvideno stavbno poslopje s pripadajočim vadbenim zemljiščem, vendar si je novo lokacijo medtem prilastil Wehrmacht, Združene oborožene sile nacistične Nemčije, sestavljene iz treh rodov nemške vojske: kopenskih sil (Heer), letalstva (Luftwaffe) in mornarice (Kriegsmarine). zato je navkljub načrtom Rogaška Slatina obdržala funkcijo usposabljanja vodstvenega kadra vermanšafta vse do prenehanja delovanja šole v drugi polovici leta 1944. SI AS 1690, š. 35, f. 261, 2. Sonderlehrgang, 7. 2. 1942. Da je bil pomen njene ustanovitve in kasnejšega delovanja izjemno velik, ponazarja tudi nemški članek z naslovom (v slovenskem prevodu) Novo življenje v Rogaški Slatini: Šola vodij Wehrmannschafta Štajerske domovinske zveze, V izvirniku: Neues Leben in Rohitsch-Sauerbrunn: Führerschule der Wehrmannschaften des Heimatbundes. ki je bil objavljen mesec dni po njeni ustanovitvi v časopisu Marburger Zeitung. Prvi tiskani časnik v Mariboru, v predvojnem obdobju služil kot glasilo nemške manjšine, med nemško okupacijo pa je postal okupatorjev uradni časnik za spodnještajersko upravno enoto. – »Marburger Zeitung,« dostopno na Digitalna knjižnica Slovenije, pridobljeno 22. 4. 2020, objavljeno 29. 11. 2013, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:spr-2S8QPXUM. Njegova vsebina nudi dober vpogled v splošno delovanje in potek vsakodnevnih aktivnosti na vojaškopolitični šoli v obmejnem spodnještajerskem zdravilišču. Za tisti čas nadvse priljubljena (proti)judovska tematika tudi pisca tega članka ni pustila ravnodušnega, kajti v njegovi vsebini ne pozabi omeniti niti tega, da so se v predvojnem času v isti zdraviliški objekt zatekali zlasti premožni judovski gosti z »debelimi trebuhi«. »Neues Leben,« Marburger Zeitung.

Slika 3: Slikovno gradivo iz omenjene časopisne novice o delovanju grupne šole SA za vojaškopolitično usposabljanje in ideološko vzgajanje vermanskih vodij in podvodij v Rogaški Slatini. Leva fotografija s pripisom Hotel Erzherzog Johann, dom šole vodij je bila posneta pred današnjo Kristalno dvorano, desna fotografija prikazuje zunanjo telovadbo vermanskih tečajnikov v zdraviliškem kopališču.

Vir: »Neues Leben,« Marburger Zeitung

Kot se je izkazalo že do druge polovice junija 1941, je šola kmalu po svojem odprtju zaradi ogromnega števila prijav presegla svoje prenočitvene zmogljivosti. Višek vermanskih udeležencev je bil zatorej nameščen še v zdraviliški stavbi ob vznožju hriba, na vrhu katerega se je nahajal sedež šole. Dodatni prostori v zgradbi, ki jo je zdraviliška uprava pred vojnim časom koristila za namestitev gostov, so poleg spalnih sob s trinadstropnimi posteljami obsegali tudi velike učilnice ter sobe za hranjenje učnih in vadbenih pripomočkov. »Deutches Leben im 'Karlsbad des Balkans': Südsteirische Wehrmannschaften in Rohitsch-Sauerbrunn,« Illustrierte Kronen-Zeitung, 19. 6. 1941, 5, dostop 5. 4. 2020, https://tinyurl.com/yb9bkxjn. »Neues Leben,« Marburger Zeitung.

Slika 4: Vermanska poveljniška šola SA-Gruppe Südmark je bila zaradi velikega obiska primorana v iskanje dodatnih bivalnih in učno-vadbenih prostorov, ki si jih je vodstvo šole zagotovilo v objektu na fotografiji.

Vir: Zasebni arhiv, Daniel Siter, 4. 4. 2020

Na šoli vermanšafta s pripadajočim vadbenim centrom so se prirejala vojaška urjenja, borbene vaje, razna športna tekmovanja ter večtedenski teoretični in vadbeni tečaji, kjer so se s strogo vojaško disciplino in v duhu nacionalsocialističnega svetovnega nazora usposabljali novi vermanski častniki oziroma vodje (Wehrmannschaftsführer) in podčastniki oziroma podvodje ( Wehrmannschaftsunterführer), V nadaljevanju vsebine izraz Wehrmannschaftsunterführer enačiva in nadomeščava z naslednjimi pomenskimi prevodi: vermanski podčastnik, podoficir, podvodja, namestnik vodje in nižji vodja (zadnji je primer Zorkove lastne interpretacije). Za izraz Wehrmannschaftsführer uporabljava prevode vermanski vodja, častnik in oficir. Za Zorkovo pojasnilo glede smiselnih prevodov oz. oblik slovenjenja gl. Zorko, Wehrmannschaft, 38. ki bi lahko po koncu izobraževanja usposabljali in vodili tudi svojo vermansko formacijo. SI AS 1690, Oboroženi oddelki Štajerske domovinske zveze. Kakor sam Wehrmannschaft je tudi šola med drugim delovala kot ponemčevalnica in vzvod ozaveščanja o svetovnem nazoru in nacistični ideologiji, kar sta na skupnem srečanju v poslopju šole sredi junija 1941 med drugim potrdila glavni vodja spodnještajerskega vermanšafta SA polkovnik Franz Blasch in Bundesführer Steindl, zvezni vodja SHB. »Die Aufgaben der Wehrmannschaftsführer,« Marburger Zeitung. »Jugendführer werden geschult: Eröffnung der Führerschule der Deutschen Jugend in Windenau,« Marburger Zeitung, 24. 6. 1941, 5, dostop 29. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VCEJARWG. Ko je Steindl 2. julija 1942 izdal posebno odredbo o začetku premeščanja vermanskih čet v notranjost Spodnje Štajerske, dodatne mobilizacije in razširitve same organizacije, pa je šola pridobila tudi vlogo nekakšne prehodne vojaške ustanove, kjer so se vermani udeležili najmanj tritedenskega vojaškopolitičnega urjenja, po zadovoljivi usposobitvi pa so bili vključeni v operativne enote na terenu. Ferenc, »Wehrmannschaft v boju«, 94–96.

Slika 5: Skupina 19 vermanskih kandidatov, oblečenih v standardno opravo vermanšafta in gorske hlače, na zunanjem dvorišču pred grupno šolo SA v Rogaški Slatini. V ozadju za smrekovim gozdom je razvidno tudi Bočko pogorje, kjer so zlasti v kasnejši fazi vojne operirali lokalni partizanski borci in aktivisti OF.

Vir: Fototeka MNZS

Prijavni postopek in oris običajnega dneva

Vermanski kandidati, ki so bili poslani v grupno šolo v Rogaško Slatino, so morali še pred prihodom opraviti zdravstveni pregled, s čimer so pridobili ustrezno potrdilo ali zdravniško spričevalo, ki je bilo nato priloženo prijavnemu formularju. SI AS 1690, š. 69, f. 308, Sonderlehrgang für zugeteilte Führer, 3. 12. 1941. Ugotavljanje ustreznosti zdravstvenega stanja prijavljenega kandidata se je običajno izvajalo v prostorih štabnega urada na sedežu Standarte Celje – vzhod, Standarta (»štandarta«) je bila upravno-organizacijska enota znotraj strukture SA, ki je bila po velikosti in hierarhiji vojaških enot primerljiva z vojaškim polkom. Na Spodnjem Štajerskem je bila vzpostavljena z izdanim dekretom o ustanovitvi vermanšafta Spodnje Štajerske in Kranjske 25. junija 1941. Tri dni zatem je šef štaba SA-Gruppe Südmark SA-Brigadeführer Ohrt izdal še formacijsko povelje, s katerim je v političnih okrožjih Spodnje Štajerske potrdil ustanovitev desetih Wehrmannschaft Standart, katerih meje so morale biti skladne z mejami okrožij ali pa so morale obsegati celotne dele posameznih upravnih enot, v nobenem primeru pa jih niso smele sekati. Vsako spodnještajersko politično okrožje je imelo največ dve Standarti, ki so jim poveljevali uveljavljeni in profesionalno nastavljeni častniki SA z nazivom Führer der Standarte (vodja Standarte). Ti so bili po Nibbejevem ukazu za to funkcijo določeni že 28. aprila 1941, tj. še preden je denimo šef spodnještajerske civilne uprave sploh izdal odredbo o ustanovitvi Štajerske domovinske zveze. Standarti v celjskem okrožju sta bili poimenovani Celje – vzhod (Cilli – Ost) in Celje – zahod (Cilli – West). V nadaljnji členitvi so se Standarte delile v Sturmbanne (primerljivi z vojaškimi bataljoni); ena Standarta je običajno obsegala od 3 do 6 Sturmbannov. – Monika Kokalj Kočevar, Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjske v letih 1943–1945 (Ljubljana: Založba Inštitut za novejšo zgodovino, 2017), 44, 82. Ferenc, »Wehrmannschaft v boju«, 84–86. Zorko, Wehrmannschaft, 21, 22. točneje v tretjem nadstropju Okrožne hiše (Kreishaus) v Celju. SI AS 1690, š. 67, f. 305, 10. Lehrgang an der Führerschule, 11. 4. 1942. V šoli so se morali zglasiti najkasneje dan pred začetkom napovedanega tečaja, zadnji rok za registracijo novih vermanov na sedežu šole je bil do 20. ure zvečer. Med trajanjem usposabljanja so vermani prejeli živilske nakaznice (Lebensmittelkarten). SI AS 1690, š. 69, f. 308, Sonderlehrgang für zugeteilte Führer, 3. 12. 1941. Še preden so se napotili proti zdravilišču Rogaška Slatina, so morali svoje že obstoječe živilske nakaznice (veljavne v njihovem domačem okolju) najprej prijaviti pri pristojnem uradu. Ta jim je izdal posebno potrdilo, ki so ga udeleženci takoj po prihodu v šolo predložili zadolženemu upravitelju blagajne. Praksa je pokazala na pozabljivost mnogih pri upoštevanju takšnega navodila in posledično neupoštevanje nadrejenih ukazov. SI AS 1690, š. 67, f. 305, Lebensmittel-Marken Abmeldebescheinigung, 22. 11. 1941. Kandidatom so se povrnili stroški potovanja, namestitev in hrana pa sta bili brezplačni. Na dan prihoda v šolo so jim nudili samo večerjo, na dan odhoda pa zgolj zajtrk. Že ob prihodu so morali nositi uniformo vermanšafta, s seboj pa so bili za obdobje treh tednov primorani prinesti papir in podlago za pisanje, barvice, mehke svinčnike ter perilo, zadostno količino oblačil in nujnih potrebščin za osebno higieno (nogavice, brisače, kopalke, britvice, zobno ščetko, zobno pasto, milo ipd.). Glede osebnih dokumentov so morali imeti pri sebi overjen Wehrmannschaftspass (potno listino vermanšafta) , fotografije in potrdilo zdravstvene zavarovalnice. Vsak kandidat je dnevno prejemal po 50 pfenigov žepnine, ki je bila izplačana ob koncu vsakega tečaja. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Merkblatt für den Besuch eines Lehrganges an der Führerschule der Wehrmannschaften. Za grupno šolo in njej pripadajoča poslopja je veljala stroga vojaška vzgoja. Spalni in ostali bivalni prostori so morali biti redno čiščeni, vojaški red in disciplina pa sta bila še posebej nazorna pri zgodnjejutranjem vstajanju in načinu vsakodnevnega postiljanja postelj. »Neues Leben,« Marburger Zeitung.

Slika 6: Primer prijavnice na 12. izobraževalni tečaj, ki je potekal med 3. in 24. marcem 1943 v Rogaški Slatini. Prijavljeni kandidat je pozivni ukaz za udeležbo prejel neposredno od SA-Oberführerja Blascha, glavnega vodje vermanšafta SHB.

Vir: SI AS 1690, š. 78, f. 317, Anmeldung zum Besuch eines Lehrganges an der Führerschule in Rohitsch-Sauerbrunn, 26. 2. 1943

Prvi vodja vermanske šole SA-Standartenführer Ernst Drägert je v enem izmed svojih poročil pisal o poteku usposabljanja. Kot že omenjeno, so tečaji temeljili na striktnih načelih stroge vojaške discipline in reda, njihov končni cilj pa je bil, da se tečajniki sčasoma preoblikujejo v vojake, ki bi bili zmožni braniti meje nemškega rajha in ohranjati ideale nacionalsocialistične ideologije. »Wehrmannschaftsführer erhalten,« SA in Feldgrau. Osnovni namen izobraževanja je bil dvoplasten: gradnja kandidatovega značaja in njegove nezlomljive osebne volje ter oblikovanje vsesplošne politične ozaveščenosti. »Neues Leben,« Marburger Zeitung. Oba ciljna sklopa sta denimo razvidna iz primera dnevnega razporeda dela in aktivnosti za april in maj 1942, iz katerega je razvidno, da so morali vermani vstajati med 6.00 in 6.30 zjutraj, čemur so sledili polurno jutranje razgibavanje in vaje za telo, nato pa so imeli na voljo še 30 minut časa za zajtrk in kavo. SI AS 1690, š. 73, f. 312, Dienstplan für 15. 4. 1942; Dienstplan für Donnerstag den 14. 5. 1942. Urnik dejavnosti je bil pester in že vnaprej strogo določen. Na dnevnem urniku so se znašle tudi učne ure teoretičnega in praktičnega zemljepisa (zlasti branje vojaških zemljevidov, orientacijska urjenja, spoznavanje delovanja in uporabe kompasa), nemščine ter nemške obče in lokalne zgodovine, vnovično popoldansko razgibavanje (poudarek na vajah za izboljšanje telesne motorike in krepitev telesne vzdržljivosti), predavanja o aktualnih političnih vprašanjih in svetovnem nacionalsocialističnem nazoru, služenju v bojnih vrstah vermanšafta ter ponavljanje splošnih stražnih predpisov v SA, učenje tehničnega ravnanja z orožjem in osvajanje postopkov njegovega pravilnega čiščenja, predavanja o nemških poveljih v posameznih vermanskih formacijah, uradnem pozdravljanju, pravilnem korakanju ob taktu nemških koračnic. SI AS 1690, š. 73, f. 312, Dienstplan für 15. 4. 1942; Dienstplan für Donnerstag den 14. 5. 1942, 13. 5. 1942; š. 68, f. 306–307, Bericht No. 4 über den Dienst vom 1.–15. 8. 1941, 15. 8. 1941; š. 78, f. 317, Ausbildungsstoff für die Lehrgänge für Führer von Trupps und Scharen in Rohitsch-Sauerbrunn …, 17. 7. 1943

Slika 6a: Četa vermanskih tečajnikov med praktičnim usposabljanjem na terenu v okolišu Rogaške Slatine.

Vir: Zbirka albumov, Album Wehrmannschaft, MNZS

Prirejala so se tudi vojaška tekmovanja v točnosti streljanja v različne tarče in metanju ročnih granat. Veliko se je predavalo in poslušalo o führerju Adolfu Hitlerju, Nacionalsocialistični nemški delavski stranki (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei oz. NSDAP), Spodnji Štajerski, prostoru tretjega rajha in nemškem življenjskem prostoru, kameradstvu, odlikovanjih, nemški vojski, boljševizmu, Judih, bojih na vzhodni fronti, zdravstveni oskrbi, ravnanju z ranjenci in njihovi negi ter primerni prehrani. Ob 18.15 je sledila večerja, ki je trajala do 19. ure, ko je bilo na vrsti uro in pol dolgo večerno petje. Ker je bilo pri večini vermanov znanje nemščine pod zadovoljivo ravnjo, se učenje novih pesmi v nemščini ni pogosto izvajalo. Do 23. ure so morali vermani leči k nočnemu počitku. SI AS 1690, š. 73, f. 312, Dienstplan für 15. 4. 1942; Dienstplan für Donnerstag den 14. 5. 1942, 13. 5. 1942; š. 68, f. 306–307, Bericht No. 4 über den Dienst vom 1.–15. 8. 1941, 15. 8. 1941; š. 78, f. 317, Ausbildungsstoff für die Lehrgänge für Führer von Trupps und Scharen in Rohitsch-Sauerbrunn …, 17. 7. 1943. Pri telovadbi se je velika pozornost namenjala plavanju (plavalni tečaji so se izvajali v bazenu zdraviliškega kopališča pod vodstvom učitelja plavanja in domačina Sturmführerja Beigotta), igram z žogo, gimnastiki, vajam za krepitev ravnotežja itn. SI AS 1690, š. 68, f. 306–307, Unterführerdienst vom 31. Mai bis 25. Juni. Vsako popoldne so imeli vermani na voljo tudi eno uro prostega časa za uporabo plavalnega bazena. »Neues Leben,« Marburger Zeitung.

Slika 7: Primer dnevnega razporeda dela in aktivnosti za 15. april 1942 na grupni šoli vodij vermanšafta SHB v Rogaški Slatini.

Vir: SI AS 1690, š. 73, f. 312, Dienstplan für 15. 4. 1942

Slika 8: Besedilo nemške pesmi Volk ans Gewehr (Ljudstvo k orožju), ki se je med drugim prepevala tudi v prostorih zdraviliške šole SA. Na vrhu dokumenta je razviden tudi uradni žig častniške šole.

Vir: SI AS 1690, š. 35, f. 261, Volk ans Gewehr

Kronološki seznam poveljnikov

Slika 9: Vermansko moštvo v standardni uniformirani opravi na vojaškopolitičnem usposabljanju v Rogaški Slatini, kjer v sredini tretje vrste stojita tudi predstavnika vodstva šole. Neznana oficirja SA imata na svoji levi roki narokavni trak s svastiko, desni častnik z najvišjim činom na fotografiji pa ima pripeto tudi športno značko SA (SA-Sportabzeichen) oz. športni (vojaški) znak SA s svastiko, vencem in z mečem v ospredju, kar je izkazovalo posameznikove izjemne dosežke.

Vir: Fototeka MNZS; Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci,« 56, 84

Za prvo vodjo grupne šole SA ( Leiter der SA-Gruppenschule) v Rogaški Slatini je bil izbran že omenjeni SA-Standartenführer Ernst Drägert. »Neues Leben,« Marburger Zeitung. »Wehrmannschaftsführer erhalten,« SA in Feldgrau. Ta je šolo najverjetneje vodil do zime 1942–43, Tone Ferenc namreč navaja vir, ki potrjuje, da je Mayerhöfer že od zime 1942–43 poveljeval grupni šoli Wehrmannschafta v zdravilišču. – Tone Ferenc, »Dnevnik nacističnega funkcionarja na Štajerskem iz poslednjih mesecev vojne,« Časopis za zgodovino in narodopisje, 53, št. 2 (1982): 44. Kdaj natanko je prišlo do zamenjave Ernsta Drägerta, ni povsem znano. Drägert je sicer v začetku marca 1943, ko je napredoval v SA-Oberführerja, istočasno pa je prišlo tudi do reorganizacije splošnih enot Wehrmannschafta, prevzel poveljevanje nad novoustanovljeno formacijo »Wehrmannschaft Brigade Cilli« (vermanska brigada Celje), kamor je spadala tudi Standarta Celje – vzhod. – Zorko, Wehrmannschaft, 25. Marjan Žnidarič et al., Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni (Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945, 2001), 56, 57. »In der Untersteiermark …«, Völkischer Beobachter, 21. 7. 1943, 4, dostop 2. 4. 2020, https://tinyurl.com/y7gycbzs. nato pa je moral njeno upravljanje zaradi napredovanja (pridobitev čina SA Oberführer ali brigadir) in premestitve prepustiti SA-Oberführerju Heinzu Mayerhöferju. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Diensteinteilung für Montag …, 22. 5. 1943. Ferenc, »Dnevnik nacističnega funkcionarja«, 44. Slednji je po partizanskem frankolovskem atentatu 3. februarja 1945 nad Dorfmeistrom med drugim postal tudi deželni svetnik (vrhovni politični vodja celjskega okrožnega prostora) in okrožni vodja (Kreisführer) SHB. Tone Ferenc, Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1: Razkosanje in aneksionizem (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006), 135. Mayerhöfer je funkcijo vodenja vermanske šole obdržal do sredine julija 1943, ko ga je Gaurat Steindl, ki je medtem od Franza Blascha julija 1943 sam prevzel poveljstvo nad vermanšaftom, poklical k sebi in ga imenoval za vodjo njegovega vrhovnega vermanskega štaba ( Stabsführer). SI AS 1690, š. 78, f. 317, Mitteilung der Anreisezahl des 15. Ausbildungslehrganges, 19. 7. 1943. »In der Untersteiermark,« Völkischer Beobachter. »Veränderungen in der Führung der Wehrmannschaft,« Marburger Zeitung, 21. 7. 1943, 3, dostop 29. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-TR4GILUS. Po odhodu Mayerhöferja je vodstvo grupne šole v Rogaški Slatini prevzel SA-Obersturmbannführer (podpolkovnik) Karl Lindthaler, ki je na tem položaju ostal vsaj do marca 1944, ko je iz šole poročal o uspešni izvedbi zahvalne slovesnosti, posvečene spominu na obletnico smrti nacističnega mučenca Horsta Wessla. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Mitteilung über Anreise der Teilnehmer …, 3. 8. 1943, 1–2 (imenovani arhivski dokument vsebuje Lindthalerjev osebni podpis). »Grossen Vorbildern gilt es nachzustreben: Gedenkstunde für Horst Wessel in Rohitsch-Sauerbrunn,« Marburger Zeitung, 1. 3. 1944, 3, dostop 30. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ZVPDHJIJ. Zadnji poveljnik šole je bil najverjetneje SA-Obersturmbannführer Hans Lükermann. Siter, »Rogaška Slatina,« 89. Iz zapisov okupatorjevega časopisja je jasno, da je Lükermann ostajal na krmilu šole vsaj do konca avgusta 1944, ko se je še kot vodja šole podpisal pod osmrtnico in izrazil žalovanje za svojim padlim vermanskim tečajnikom Scharrführerjem Gabrielom Wicherjem. »Gabriel Wicher,« Marburger Zeitung, 21. 8. 1944, 3, dostop 30. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-6SAT5QCS. Vpogled v osebni vojni dnevnik Mayerhöferja (ki, mimogrede, pogosto omenja Hansa Lükermanna) pa izpričuje dejstvo, da je Lükermann najkasneje do sredine decembra 1944 prevzel in opravljal že druge višje funkcije. Proti koncu vojne, natančneje po Steindlovi smrti 30. marca 1945, je denimo prevzel tudi poveljstvo nad vermanskim polkom Spodnja Štajerska ( Wehrmannschaftsregiment Untersteiermark), ki pa je bil kmalu zatem razpuščen. SI AS 1602, š. 6, p. e. 142, Mayerhöferjev dnevnik. Za spremno besedilo in sprotne opombe glede določenih pojmov oz. oseb v dnevniku glej: Tone Ferenc, »Dnevnik nacističnega funkcionarja na Štajerskem iz poslednjih mesecev vojne«, 43–97. Osebni vojni dnevnik Heinza Mayerhöferja velja za edine ohranjene dnevniške zapiske visoko pozicioniranega nacističnega funkcionarja, ki je deloval na zasedenem območju Spodnje Štajerske.

Glavne naloge vsakega vodje posebne šole vermanšafta v zdraviliškem okolju Rogaške Slatine so bile med drugim tudi nadzor nad šolanjem in skrb za učno snov, ki se je predajala bodočim častnikom in podčastnikom vermanšafta. Prvi poveljnik šole Drägert je denimo v zvezi s tem že leta 1941 izdal posebno odredbo z navodili za obiskovanje tečajev v Rogaški Slatini. SI AS 1690, š. 73, f. 312, Besondere Anordnungen, Merkblatt für Besuch eines Lehrganges an der Führerschule der Wehrmannschaften.

Pregled izvajanja tečajev po posameznih letih in končna statistika

Prvi poveljnik šole Ernst Drägert je ob koncu leta 1941 poročal, da se je od njene ustanovitve do decembra 1941 na tritedenskih učnih tečajih pripravljalo, izobraževalo in usposabljalo že več kot 1.000 vodij vermanšafta. »Wehrmannschaftsführer erhalten,« SA in Feldgrau. Sredi junija 1941, zgolj mesec dni po slavnostnem odprtju šole, je Drägert celo samozavestno poročal, da se bo vsakega tečaja udeležilo 200 mož, kar pa, upoštevajoč ostale zanesljive podatke in navedbe, kaže na nekoliko pretirane ocene. Kljub temu pa se nikakor ni zmotil, ko je v enem izmed svojih poročil napovedal, da prirejanja tečajev – glede na dejstvo, da je bilo junija 1941 v organizaciji vermanšafta prisotnih že več kot 80.000 spodnještajerskih fantov, starih od 18 do 40 let – še zdaleč ni konec. »Neues Leben,« Marburger Zeitung.

Šef štaba SA-Gruppe Südmark Lorenz Ohrt se je namreč v začetku jeseni 1941 dogovoril z obema vodjama vermanšafta, SA-Standartenführer Franz Blasch kot vodja vermanšafta SHB na Spodnjem Štajerskem in SA-Brigadeführer Erich Beck kot poveljnik vermanšafta Koroške ljudske zveze (v nadaljevanju KVB) v gorenjski zasedbeni pokrajini. – Ferenc, »Wehrmannschaft v boju«, 85. Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci,« 59. da bo na vsak tečaj odposlanih približno 170–175 kandidatov (med 130 in 135 iz SHB ter 40 iz KVB). Prvi vermani iz gorenjske zasedbene cone so se na tečajih v Rogaški Slatini znašli že sredi septembra 1941, Karawanken Bote, uradni dvojezični časopis KVB in poročevalni list načelnika gorenjske civilne uprave, je o gorenjskih vodjah vermanšafta, ki so bili na usposabljanju v Rogaški Slatini, poročal že 6. 9. 1941. – »Im Geist der Neuen Zeit: Wehrmannschaftsführerlehrgang in Kronau,« Karawanken Bote, 6. 9. 1941, 3, dostop 9. 4. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-J8AYO0O7. kjer so prejeli narokavne trakove SHB (gorenjski vermani so svoje trakove pridobili šele spomladi 1942). Poznejše številke so pokazale, da je do konca leta 1942 posebna šola v zdraviliški okupacijski občini priredila 15 takšnih tečajev, od tega je v povprečju vsak tečaj obiskalo približno 150 gorenjskih in spodnještajerskih kandidatov (okoli 100 mož iz SHB in 50 iz KVB), kar znese vsaj 2.250 mož. Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci«, 67, 68, 84–87. Wehrmannschaft je bil na Gorenjskem ukinjen in dokončno razpuščen do jeseni 1942, ko se je izobraževanje in urjenje, ki je prej potekalo znotraj strukture Wehrmannschafta, preneslo v tamkaj novoustanovljeno organizacijo SA. Najbrž je bilo leto 1942 zadnje leto, ko so vermane iz gorenjske okupacijske pokrajine pošiljali na tečaje usposabljanja v Rogaško Slatino. Raziskovalni izsledki kažejo namreč na to, da za leto 1943 ni več ohranjenih dokumentov, ki bi pričali o pošiljanju Gorenjcev v spodnještajersko zdravilišče. Zorko v svoji pregledni študiji o Wehrmannschaftu prav tako navaja, da se je gorenjske vermane pošiljalo v slatinsko zdravilišče do jeseni 1942. – Kokalj Kočevar, »Gorenjski mobiliziranci,« 87. Zorko, Wehrmannschaft, 38. Da je bil obisk gorenjskih vermanov v Rogaški Slatini nekje v skladu s povprečjem, ki ga je predvidel omenjeni šef štaba SA-Gruppe Südmark, je razvidno tudi iz nacističnega poročila (objavljenega v oktobru 1941) z vključenim povzetkom preteklega petmesečnega delovanja KVB na zasedbenem območju Gorenjske in Koroške. Poročilo potrjuje, da se je do oktobra 1941 iz gorenjske okupacijske cone na treh dvotedenskih tečajih v Rogaški Slatini usposobilo 120 vodij Sturmov (Führer der Stürme), kar pomeni natanko 40 vermanov na posamezni tečaj. Do konca leta 1942 oziroma do razpustitve gorenjskega vermanšafta sredi oktobra 1942 se je povprečni obisk gorenjskih vermanov v grupni šoli SA očitno še nekoliko povečal. »Bericht über fünf Monate Arbeit des Kärntner Volksbundes,« Dokument 168, oktober 1941, dostop 13. 3. 2020, http://www.karawankengrenze.at/ferenc/index.php?r=documentshow&id=168.

Slika 9b: Gorenjski vermani na tečaju v Rogaški Slatini, fotografirano jeseni 1941 pred sedežem častniške šole SA.

Vir: Zasebna zbirka Franca Erceta. Za posredovano fotografijo in ureditev dovoljenja za objavo se prijazno zahvaljujeva zgodovinarki in muzejski svetnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Moniki Kokalj Kočevar

Do konca leta 1941 je bilo za usposabljanje vermanskih oficirjev in podoficirjev prirejenih osem tritedenskih tečajev (Wehrmannschaftsausbildunglehrgang): prvi v maju, drugi in tretji med junijem in julijem, četrti od konca julija do sredine avgusta, peti od konca avgusta in večji del septembra, šesti med 1. in 21. oktobrom in sedmi med 4. in 24. novembrom, zadnji v letu 1941 pa se je odvijal med 1. in 21. decembrom. SI AS 1690, š. 69, f. 308, Führerschule, 3. 12. 1941; Beurteilung h. a. Führer, 4. 6. 1941, 1; 3. Lehrgang, 23. 6. 1941; 4. Lehrgang, 17. 7. 1941; 5. Lehrgang Gruppenschule, 26. 8. 1941; 6. Lehrgang an der Führerschule, 16. 9. 1941; 7. Lehrgang, 16. 10. 1941; Führerschule, 5. 12. 1941. V mrzlih zimskih mesecih se je izvajanje tečajev začasno prekinilo, ponovno so se začeli izvajati v začetku pomladi. Tako se je deveti izmed takšnih tritedenskih tečajev (in hkrati tudi prvi v letu 1942) začel v prvi polovici aprila 1942, udeležilo pa se ga je natanko 100 vermanov iz vseh Standart. V maju 1942 je potekal 10. tečaj, junija istega leta pa je bil na sporedu že enajsti. Glede nadaljnjega izvajanja tečajev je iz neznanih razlogov sledil nekoliko daljši premor. SI AS 1690, š. 73, f. 312, 9. Lehrgang an der Führerschule, 16. 3. 1942; 9. Lehrgang, 9. april 1942; š. 35, f. 261, Lehrgangsplanung, 23. 1. 2019; Lehrgang an der Führerschule, 9. 3. 1942; š. 67, f. 305, Lehrgänge an der Führerschule, 27. 5. 1942. Naslednji, 12. tečaj, je potekal šele marca 1943. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Anmeldung zum Besuch …, 26. 2. 1943, 1; Einberufungsbefehl, 24. 2. 1943.

Slika 10: Poziv neznanemu vermanu na udeležitev 3. izobraževalnega tečaja v slatinski grupni šoli. Razvidna sta tudi podatka o odhodu proti zdravilišču in vmesnem postanku v Celju zaradi zdravniškega pregleda. Razdaljo med Celjem in Rogaško Slatino je verman prepotoval z vlakom. S seboj je moral imeti tudi osebno fotografijo za izdajo vermanske dovolilnice (Wehrmannschaftspass).

Vir: SI AS 1690, š. 69, f. 308, Einberufung zur Gruppenschule, 27. 6. 1941

Slika 11: Pozivnica SA-Oberführerja Franca Blascha neznanemu vermanu iz mariborskega okrožja k udeležbi na 12. tečaju v marcu 1943 v Rogaški Slatini. Takšni pozivi, ki jih je izdalo vodstvo Wehrmannschafta, so imeli prednost pred domačimi opravili ali zaposlitvijo, zato so se takšne pozivnice izročale kandidatovemu delodajalcu.

Vir: SI AS 1690, š. 78, f. 317, Einberufungsbefehl, 24. 2. 1943

Že v prvih mesecih leta 1942 sta za vodje Standart potekala tudi dva posebna tritedenska vadbena tečaja (t. i. Sonderlehrgang), ki sta se odvijala med 7. in 27. januarjem ter 4. in 24. februarjem 1942, pri čemer so morale posamezne Standarte svoje kandidate prijaviti do 20. decembra 1941. SI AS 1690, š. 69, f. 308, Sonderlehrgang für zugeteilte Führer, 3. 12. 1941. Med sredino februarja in marca 1942 je v poslopju vermanske šole potekal tudi specialni tečaj za dodeljene vodje spodnještajerskih Standart. Izostanka so bili opravičeni zgolj oskrbniki vojnih žrtev in vodje uprave. SI AS 1690, š. 35, f. 261, 2. Sonderlehrgang, 23. 1. 1942. Tečaj je bil sprva načrtovan v obdobju med 10. 2. in 10. 3. 1942, toda iz kasnejših nemških poročil zveznega vodstva SHB in Wehrmannschafta v Mariboru je razvidno, da se je tečaj začel in končal z enotedenskim zamikom. – SI AS 1690, š. 35, f. 261, 2. Sonderlehrgang, 7. 2. 1942. Od konca maja 1942 se je pri določenih tečajih spremenil tudi čas njihovega trajanja. S prvotnih treh tednov se je namreč izvajanje tečajev na priznani spodnještajerski šoli vermanšafta Slatina podaljšalo na pet tednov. SI AS 1690, š. 35, f. 261, Lehrgänge a. d. Führerschule auf 5 Wochen eingestellt, 26. 5. 1942. Nato je ob koncu leta 1942 potekal še tečaj za pridobitev licence oziroma potrdila o dovoljenem poučevanju (Einweisungslehrgang zum Erwerb des Lehrscheines) za posamezne in dodeljene vodje. Isti tečaj se je ponovil še med januarjem in februarjem 1943. Kandidati so morali s seboj prinesti uradno uniformo vermanšafta in perilo za štiritedensko bivanje na grupni šoli v Rogaški Slatini, ki je prijavljencem pokrila tudi potne stroške povratnih voženj. Po koncu izobraževanja pa so bili na dodatna urjenja odposlani še v Dresden. SI AS 1690, š. 35, f. 261, Lehrgang, 18. 11. 1942; Lehrgangsplanung, 22. 12. 1942. Vzporedno s tečaji za pridobitev t. i. L-Scheina so ob koncu leta 1942 na šoli potekali tudi tečaji za glasbeni vod Wehrmannschafta, namenjeni hornistom in bobnarjem. Vsaka WM-Standarte je morala namreč v Rogaško Slatino poslati po enega usposobljenega iz glasbenega voda. Kokalj Kočevar, Mobiliziranci v nemško vojsko, 108. Prvi teden v decembru 1942 pa je šola izvajala tudi enotedenski vadbeni tečaj usposabljanja v streljanju, ki sta se ga morala udeležiti po dva WM-vodja ali WM-podvodja iz posamezne Standarte. SI AS 1690, š. 35, f. 261, Lehrgang für Ausbildner im Schiessdienst, 26. 11. 1942. Izmenjana poročila med različnimi oddelki vrhovnega poveljstva vermanšafta SHB izpričujejo tudi dejstvo, da je šola SA za potrebe izvajanja vojaških vadbenih tečajev med vojno posedovala večje količine orožja in streliva. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Munition für die WAG, 6. 4. 1943.

Ob prelomu let 1942 in 1943 in še posebej med letom 1943 je grupna šola v zdravilišču pridobivala čedalje izrazitejšo vlogo v vojaškem usposabljanju in urjenju bojevanja, kar se je med drugim kazalo tudi s prirejanjem vadbenih tečajev streljanja in natančnega metanja granat. Po velikopoteznem načrtu vodstva vermanšafta, ki je vseboval jasne zametke usposabljanja vermanov v vojaških aktivnostih, naj bi se od druge polovice julija 1943 izvajali krajši enotedenski tečaji vojaškopolitičnega usposabljanja za vodje Trupp (skupaj 8 tečajev oziroma okoli 1.600 kandidatov) ter Schiesswarterjev (skupaj 10 tečajev Takšni tečaji so se imenovali Schiesswartelehrgänge. oziroma približno 500 mož). Med 15. julijem in 19. oktobrom naj bi se potemtakem zvrstilo 18 takšnih skrajšanih tečajev, kjer so računali na prisotnost približno 2.100 vermanskih udeležencev. V tako imenovani podgrupni šoli (Unterführerschule) v Hotelu Goll, Danes propadajoči objekt v Rogaški Slatini, kjer je od leta 1974 dolgo časa delovala tudi stara glasbena šola. nedaleč proč od okupatorjevega sedeža občinske uprave, naj bi v približno istem obdobju potekali še tečaji za Fürsorgewart (v predvojni dobi posebna funkcija znotraj strukture SA za socialno skrbstvo in mentorstvo članov SA in njihovih družin) in Rechnungsführerje (računovodje SA). Na dvajsetih takšnih tečajih (za vsako področje po deset) naj bi se jih zbralo okoli 1.000. Vodstvo in koordinacija nad vsemi tečaji, na katerih naj bi samo v teh štirih mesecih v letu 1943 skupno prisostvovalo nekje okoli 3.100 udeležencev, sta bila dodeljena SA-Obersturmbannführerju Lindthalerju (kasnejšemu poveljniku grupne šole SA v Rogaški Slatini) ter WM-Truppführerju Scholarju za tečaje v podgrupni šoli Goll. SI AS 1690, š. 78, f. 317, Führerausbildungswerk vom 15. 7.–31. 10. 1943, 21. 7. 1943; Schiesswartelehrgänge, 25. 3. 1943. Poleg obiska okupiranega zdravilišča in ogleda šole si je med potovanjem po Spodnji Štajerski v avgustu 1943 enega izmed vermanskih tečajev ogledal tudi SA-Obergruppenführer Max Jüttner, visoko pozicioniran nacistični funkcionar, član Reichstaga Nemški parlament, ki je bil v času nacistične oblasti enostrankarski in zatorej brez kakršnekoli moči, vpliva ali vidnejše vloge v nemški nacionalsocialistični družbi. – »Reichstag (Zeit des Nationalsozialismus),« dostopno na: Wikipedia, pridobljeno 29. 3. 2020, zadnjič dopolnjeno 8. 9. 2019, https://de.wikipedia.org/wiki/Reichstag_(Zeit_des_Nationalsozialismus). in oficir SA, ki je v letih 1934–1945 med vsemi pomembnimi funkcijami opravljal tudi vlogo namestnika vrhovnega šefa štaba SA, ob koncu vojne pa se je znašel na zatožni klopi povojnih sodnih procesov v Nürnbergu kot takrat najvišje rangirani uradnik SA. »Obergruppenführer Jüttner bei der SA-Gruppe Südmark,« SA in Feldgrau, julij/avgust 1943, 2–3, dostop 5. 4. 2020, https://tinyurl.com/ybp7jo6y. »Obergruppenführer Jüttner in der Steiermark: Besuch im Unterland,« Marburger Zeitung, 10. 8. 1943, 3, dostop 29. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-IFGHECES. »Max Jüttner,« dostopno na: Wikipedia, pridobljeno 30. 3. 2020, zadnjič dopolnjeno 26. 8. 2019, https://de.wikipedia.org/wiki/Max_J%C3%BCttner. Sicer pa je nemški okupator čez celo poletje 1943 iz rajha v šolo vermanšafta v Rogaško Slatino vozil tudi člane Nemške mladine ( Deutsche Jugend), ki so se udeležili posebnih desetdnevnih tečajev natančnega streljanja in pravilnega ravnanja z orožjem. V zdraviliškem okolju sta se torej začela pridobivanje njihove osnovne vojaške izobrazbe in začetna faza spreminjanja nemških dečkov v profesionalne in izurjene vojake, ki naj bi bili po iluzornih domnevah nacistov sposobni braniti svojo domovino. »Aus der Untersteiermark: Ausbildung der Deutschen Jugend,« Steiererland: Soldatenzeitung des Gaues Steiermark, 1. 6. 1943, 13, dostop 26. 3. 2020, https://tinyurl.com/ya2oeoa9.

Glede prirejanja tečajev v letu 1944 je zaradi pomanjkanja arhivskega gradiva na voljo malo podatkov. Vsaj en tečaj usposabljanja (t. i. Führerausbildungslehrgang) je še zagotovo potekal med 30. aprilom in 13. majem 1944. SI AS 1690, š. 81, f. 320, Einberufungsbefehl, 15. 4. 1944.

Slika 12: Vermanski kandidati v obmejnem spodnještajerskem zdravilišču Rogaška Slatina.

Vir: Vir: Zbirka albumov, Album Wehrmannschaft, MNZS

O kakšnem večjem številu tečajev v predzadnjem letu vojne pa ni več mogoče govoriti, saj so – kot navaja tudi Ferenc – vermanski oddelki v znamenju razmaha narodnoosvobodilnega gibanja v Spodnji Štajerski med letom 1944 doživeli velik razkroj, dokler ni jeseni 1944 prišlo do končnega padca vermanšafta. Poleg rekrutacije vermanov v številne zaščitne in oborožene formacije nemškega okupatorja (tovarniške straže, tehnična pomoč, protizračna zaščita, delovna služba, nemška vojska, Waffen-SS/Oborožene enote SS in Nacionalsocialistični motorizirani korpus), Nemški izvirniki po vrstnem redu navajanja poslovenjenih oblik: Werkschutz, Tehnische Nothilfe, Luftschutz, Reichsarbeitsdienst (RAD), Wehrmacht, Waffen-SS in Nationalsozialistisches Kraftfahrerkorps (NSKK). kar je potekalo zlasti od leta 1942 naprej, so preostale obstoječe vermanske oddelke jeseni 1944 inkorporirali še v novoustanovljeni folksšturm ( Volkssturm). Ta je tako kot marsikatera druga, v obrambni sili ustanovljena nemška bojna formacija končal zelo neslavno. Ferenc, »Wehrmannschaft v boju«, 140. Zorko, Wehrmannschaft, 60, 61. Nekje do konca prvega polletja leta 1944, ko so se tečaji očitno dokončno prekinili, naj bi se v slatinskem zdravilišču v skupnem seštevku odvilo približno 50 tečajev za usposabljanje vodij in podvodij vermanšafta. Zorko, Wehrmannschaft, 38. Kakorkoli, če seštejemo popolnoma vse tečaje mnogih različnih tipov, ki so se odvijali na šoli, pa je ta številčna ocena verjetno še nekoliko prenizka. Prvi vodja šole SA Drägert je namreč že decembra 1941 zapisal, da se je od ustanovitve šole (sredina maja 1941) do decembra istega leta v Rogaški Slatini izobrazilo in usposobilo že več kot 1.000 vermanskih vodij. »Wehrmannschaftsführer erhalten,« SA in Feldgrau. Otto Koschitz, nacistični uradnik SHB pri šefu spodnještajerske civilne uprave, je sredi aprila 1943 poročal o številčni moči vermanšafta na Spodnjem Štajerskem in zraven pripisal, da se je med drugim tudi pod okriljem grupne šole SA v zdravilišču Rogaška Slatina zgolj (!) za vodje in nižje vodje vseh dvanajstih Standart, kolikor jih je bilo aprila 1943 na Spodnjem Štajerskem, usposobilo približno 1.500 Führerjev in Unterführerjev (častnikov in podčastnikov). »Die Untersteiermark wächst ins Reich,« Dokument 302, 11. 4. 1943, dostop 13. 3. 2020, http://karawankengrenze.at/ferenc/index.php?r=documentshow&id=302. Iz nemškega dokumentacijskega gradiva je jasno, da je bilo končno število udeleženih vermanov na popolnoma vseh tečajih še precej višje. Točnega števila zaradi fragmentiranega in razkropljenega gradiva ni mogoče ugotoviti. Nekaj vermanov, ki so se med vojno izobraževali na tečajih šole vermanšafta v zdravilišču in so bili tako ali drugače vključeni v posamezne vermanske oddelke na širšem ozemlju Rogaške Slatine, je za prispevek k vojnemu naporu nacistične Nemčije prejelo tudi odlikovanje. Sredi februarja 1943 sta denimo vermana iz Rogaške Slatine ( SA-Scharrführerja Johann Lugauer in Max Riedl) prejela odlikovanje železnega križca II. reda (EK II) s pripadajočim mečem. SI AS 1690, š. 76, f. 315, Kriegsverdienstkreuzbes…, 15. 2. 1943.

Trajno zaprtje šole: zaustavitev dejavnosti in prekinitev usposabljanja

Kdaj natanko je šola v letu 1944 prenehala delovati in dokončno zaprla svoja vrata, ni znano. Leto 1944 je vsekakor zadnje leto v okupatorjevem časopisju in tudi v arhivskem gradivu, kjer se vojaškopolitična šola še omenja. Iz zadnjega leta vojne takšnih člankov ali drugih vrst gradiva ni več mogoče zaslediti, kar je seveda razumljivo, če upoštevamo dejstvo, da je tudi vermanšaft ob koncu leta 1944 doživel popoln razkroj in v letu 1945 formalnopravno ni več obstajal. Šola je zagotovo delovala do konca avgusta 1944, ko je njen poveljnik SA-Obersturmbannführer Lükermann podpisal že omenjeno osmrtnico in izrazil žalovanje za padlim vermanom Gabrielom Wicherjem, ki je bil nastanjen v Führerschule. »Gabriel Wicher,« Marburger Zeitung. Še ob koncu februarja 1944 pa je vodstvo šole za svoje vermane organiziralo tudi lokalno tekmovanje v smučanju, ki se ga je udeležilo 64 kandidatov. »Schiveranstaltung in Rohitsch-Sauerbrunn,« Marburger Zeitung, 1. 3. 1944, 4, dostop 30. 3. 2020, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ZVPDHJIJ. Če je bil podpolkovnik Lükermann – za katerega je sicer znano, da je konec avgusta 1944 še zagotovo vodil grupno šolo v spodnještajerskem zdravilišču – res zadnji Leiter častniške šole SA-Gruppe Südmark v občini Rogaška Slatina, potem je bila šola gotovo ukinjena v zadnjih mesecih leta 1944, najkasneje do sredine decembra, ko je Lükermann že sodeloval pri vzpostavljanju in organizaciji Volkssturma na Spodnjem Štajerskem. SI AS 1602, š. 6, p. e. 142, Mayerhöferjev dnevnik. »Gabriel Wicher,« Marburger Zeitung.