Uvod

Začetki pomožnega šolstva v evropskih državah segajo v leta 1864−1881. Anica Lebar, »Pomožnošolski otrok,« Slovenski učitelj: glasilo jugoslovanskega krščanskega učiteljstva, 1. 2. 1923, 15. Takrat je dozorelo spoznanje, da otroci z motnjami v duševnem razvoju ne sodijo v ljudsko šolo, saj ne morejo slediti pouku in s tem zavirajo učni proces. Zanje je bil potreben prilagojen pouk, saj takšnih duševnih pomanjkljivosti ni bilo mogoče ozdraviti, ampak s posebnim poukom toliko izboljšati, da so se ti otroci usposobili za določen obrtni poklic in precej samostojno živeli.

Ideja pomožne šole pa sprva ni naletela na pozitivne odzive pri nestrokovni javnosti, ki je ločevanje otrok dojemala kot ponižujoče. Otroci, ki so obiskovali pomožne šole, so bili pogosto zasmehovani, zato jih starši niso želeli pošiljati vanje. Ibid., 17. Tovrstne ovire so bile vzrok, da so učitelji v pomožnih šolah sprva pristajali na t. i. pospeševalni pouk. To pomeni, da so otrokom z enakimi sredstvi kot v ljudski šoli pospešeno vlivali znanje, da bi se lahko ti kar najhitreje vrnili v ljudsko šolo. Ibid. Zaradi tovrstnega pospeševanja duševnih zmožnosti teh otrok se je njihov povratek v ljudsko šolo izkazal za zelo negativnega. Pedagogi so si bili edini, da je s psihološkega stališča ponovna vrnitev otrok s pomožne šole v ljudsko šolo nemogoča.

Pomožna šola je izvedla samostojno organizacijo v korist svojih otrok. S tem je začela doživljati uspehe in tudi javnost prepričala o koristnosti svojega dela. K razvoju pomožnega šolstva je veliko pripomogel razvoj socialne misli, torej javna skrb za socialno ogrožene, zlasti za otroke. Ibid., 18. Nastajati je začela pomožnošolska literatura, oblikovala so se društva za pomoč otrokom z motnjami v duševnem razvoju pa tudi društva pomožnošolskih učiteljev. Izdelani so bili učni načrti za pomožno šolo, ki so se uporabljali še v obdobju med obema vojnama. Državne oblasti evropskih držav so imele sprva do pomožnega šolstva sicer zadržan odnos, a so vseeno sprejemale odredbe v njegovo korist, po letu 1900 tudi z zakonsko močjo. Anica Lebar, »Pomožnošolski otrok,« Slovenski učitelj: glasilo jugoslovanskega krščanskega učiteljstva, 1. 4. 1923, 48.

Po letu 1903 se je izvedla razvrstitev otrok glede na njihov duševni razvoj in sposobnosti. Iz ljudskih šol so bili odstranjeni vsi tisti otroci, ki niso sodili v njihov delokrog: slepi in slabovidni, gluhonemi in otroci z motnjami v duševnem razvoju. Cilj je bil, da ima vsaka skupina otrok prilagojen pouk ob upoštevanju njihovih posebnosti. Na ta način je bilo tudi točno določeno, kdo sodi v pomožno šolo. Sklep je bil, da sodijo vanjo tisti otroci, ki zaradi motenj v duševnem razvoju ne morejo slediti pouku v ljudski šoli in ne dosegajo njenih učnih ciljev, temveč potrebujejo poseben pouk. Ibid. Pouk je moral biti konkreten, strnjen in celosten, poudarek je bil na razvijanju ročnih spretnosti. Za izvedbo takega pouka so bili potrebni maloštevilni razredi z največ 15 učenci. Anica Lebar, »Pomožna šola za manj nadarjene,« v: Skrbstvena vzgoja, ur. H. Schreiner (Ljubljana: Slovenska Šolska Matica v Ljubljani, 1919), 47. V strokovni literaturi obravnavanega obdobja se za pomožnošolske otroke uporablja izraz slabo nadarjeni otroci. Pod to označbo so razumeli tistega otroka, ki je »pod normalno nadarjenostjo navadnega človeka, pa ne tako nizko, da bi ga mogli imenovati slaboumen«. Anica Lebar, »Pomožnošolski otrok,« Slovenski učitelj: glasilo jugoslovanskega krščanskega učiteljstva, 1. 8. 1923, 82. To pomeni, da so bili v pomožno šolo sprejeti otroci z blažjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so ob prilagojenem pouku lahko končali šolanje. Otroci s težjimi motnjami v duševnem razvoju so sodili v zavod.

V slovenskih deželah se je pravi razvoj zavodov za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami začel v drugi polovici 19. stoletja, vendar so v tem obdobju posvečali skrb predvsem gluhonemim, slepim in slabovidnim, vzgojno zanemarjenim otrokom in otrokom s težko motnjo v duševnem razvoju. Egidija Novljan, Specialna pedagogika oseb z lažjo motnjo v duševnem razvoju (Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 1997), 5. Za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju pa je bil leta 1911 ustanovljen prvi pomožni razred na današnji osnovni šoli Prule v Ljubljani in leta 1913 v Mariboru. Ob koncu prve svetovne vojne smo tako v Sloveniji imeli dve osnovni šoli s prilagojenim programom za vzgojo in izobraževanje otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, in sicer v Ljubljani in Mariboru. Ti dve pomožni šoli sta bili vse do konca dvajsetih let edini v jugoslovanskem prostoru. Šele takrat je bila ustanovljena pomožna šola tudi v Zemunu. Točne letnice njene ustanovitve nisem zasledila, a sklepam, da je bilo to leta 1930. Ivan Dimnik v svojem delu Pomožno šolstvo za slabonadarjeno deco v Jugoslaviji in drugih državah iz leta 1930 zapiše, da je bila »v zadnjem času otvorjena pomožna šola tudi v Zemunu«. V: Ivan Dimnik, Pomožno šolstvo za slabonadarjeno deco v Jugoslaviji in drugih državah (Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1930), 6. V letu 1930 so bili z ministrskim odlokom oblikovani tudi štirje pomožni razredi v Beogradu, v Zagrebu, Subotici in Novem Sadu po dva razreda, v Veliki Kikindi in Velikem Bečkereku pa po en pomožni razred. Dragoljub Branković, »Narodne šole za slabo nadarjeno deco (Pomožne šole),« Učiteljski tovariš, 18. 9. 1930, 2.

Prispevek se osredotoča na pomožno šolo v Mariboru v kontekstu splošnega razvoja in organizacije pomožnega šolstva v Sloveniji. Med raziskovalnim delom se je pokazala odsotnost arhivskih virov in literature, ki bi prikazovali delovanje omenjene šole v vsej njeni širini. Fonda pomožne šole v Mariboru v Pokrajinskem arhivu Maribor ni, kar pripisujejo pogosti menjavi lokacije šole. Ne glede na povedano sem iz posameznih arhivskih dokumentov in skromne literature sestavila vpogled v delovanje pomožne šole v Mariboru, ki ni bila predmet zanimanja zgodovinarjev. Prav ta njena zapostavljenost me je spodbudila k pričujočemu prispevku.

Ustanovitev pomožne šole v Ljubljani in Mariboru

Leta 1885 je svoja vrata odprla prva pomožna šola na Dunaju. Med evropskimi državami je v razvoju pomožnega šolstva prednjačila Nemčija, kjer je bil prvi pomožni razred oblikovan že leta 1859 v Halle a. d. Saale na Saškem, prva pomožna šola pa leta 1876 v Dresdnu. V: Anica Lebar, Oskrba manjnadarjencev (Ljubljana: Slomškova zveza, 1920), 43, 47. Administrativno in krajevno je bila združena z mestno ljudsko šolo. Od leta 1909 pa vse do prve svetovne vojne je bil na tej šoli vsako leto šesttedenski tečaj za učitelje ljudskih šol, ki so se pripravljali za poučevanje na pomožnih šolah. Lebar, Oskrba manjnadarjencev, 48. Deželni šolski svet iz Ljubljane je na prvi tečaj poslal tri učitelje, Ivana Krulca, Ano Lebar in Ivana Dimnika. Ivan Dimnik, »Razvoj pomožnega šolstva v Sloveniji in Jugoslaviji,« v: Pomen pomožnega šolstva in njegov razvoj v Jugoslaviji: ob 25 letnici pomožne šole v Ljubljani (Ljubljana: Pomožna šola v Ljubljani, 1936), 37. Dimnik kot leto prvega tečaja navaja l. 1908. Deželni in mestni šolski svet iz Ljubljane sta imela namreč v načrtu ustanovitev pomožnega razreda za težje učljive otroke. 2. septembra 1911 je deželni šolski svet z odlokom dovolil ustanovitev pomožnega razreda v Ljubljani ter imenoval Anico Lebar, učiteljico I. dekliške ljudske šole v Ljubljani, za učiteljico omenjenega razreda, mestni šolski svet pa je z odlokom 10. septembra 1911 določil prostor pomožnega razreda na IV. mestni deški ljudski šoli na Prulah in podredil pomožni razred vodstvu te šole. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 1, a. e. 7, Začetek in zgodovinski razvoj državne pomožne šole v Ljubljani, 29. 1. 1939. Sprejemna komisija je prvič zasedala 10. in 11. septembra 1911 na podlagi pravilnikov že obstoječih pomožnih šol v Avstriji. Prijavljenih je bilo 40 otrok, komisija jih je izbrala 24. Ibid. Deželni šolski svet je z odlokom 16. aprila 1918 dovolil razširitev pomožne šole v nižjo skupino z dvema oddelkoma in višjo skupino z enim oddelkom, višji šolski svet v Ljubljani pa je z odlokom 20. marca 1919 odredil, da so vsi trije oddelki samostojni, in določil nov naziv Trirazredna pomožna šola v Ljubljani. Ibid. Popolnoma samostojna je pomožna šola postala šele leta 1924, ko je dobila samostojno vodstvo. Dimnik, »Razvoj pomožnega šolstva,« 38.

25. oktobra 1910 je ravnatelj I. deške in meščanske šole v Mariboru na učiteljski konferenci poročal, da je v razredih osnovne šole več učencev, ki so »duševno tako zaostali«, da ne morejo slediti pouku. Anton Skala, »Pomožna šola v Razlagovi ulici,« v: Deset let drž. Slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru 1919–1929, ur. Drago Humek (Maribor: Učiteljski dom v Mariboru, 1929), 31. Učiteljski zbor je zato dal pobudo za ustanovitev posebnega razreda za težje učljive otroke. Mestni šolski svet je ugotovil, da je na mariborskih ljudskih šolah 33 Ibid. učencev z motnjo v duševnem razvoju, ki bi potrebovali poseben pouk. Štajerski deželni odbor in deželni šolski svet v Gradcu nista nasprotovala ustanovitvi pomožnega razreda, sta pa njegovo ustanovitev pogojevala s strokovno usposobljenim učiteljstvom, primernimi prostori za pouk in zdravniškim pregledom učencev. Do odprtja pomožnega razreda na I. dekliški osnovni šoli je prišlo šele 18. marca 1913. Prva učiteljica je bila Marija Liebisch. Ibid. Do leta 1917 se je število učencev tako povečalo, da je bilo treba oblikovati še en razred pomožne šole. Pomožna šola je prišla pod okrilje I. deške šole. Višji šolski svet je decembra 1920 preoblikoval pomožno šolo tako, da je imela dva temeljna slovenska razreda z eno nemško vzporednico. Že naslednje leto je višji šolski svet razširil pomožno šolo v trirazredno z eno vzporednico. Ker sta bili na voljo le dve učni sobi, je pouk potekal deljeno dopoldne in popoldne, mestni učni svet pa je imel nalogo, da čim prej preskrbi zadostne učne prostore. SI_PAM/1714, t. e. 3/7/92, Pomožna šola v Mariboru, ureditev, 26. 9. 1921.

Zaradi večanja števila učencev in v želji po lastnem, strokovno podkovanem vodstvu si je pomožna šola prizadevala za osamosvojitev. To zahtevo je učiteljstvo pomožne šole argumentiralo z določili Pravilnika o ustroju šol za slabo nadarjene otroke, ki je določal, da lahko pomožno šolo vodi le strokovno izobražen ravnatelj. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, št. 106, 3. 9. 1921, Pravilnik o ustroju šol za slabo nadarjene otroke. 6. septembra 1923 je mestni šolski svet na višjo šolsko oblast vložil prošnjo za osamosvojitev pomožne šole. Skala, »Pomožna šola v Razlagovi ulici,« 32. Višji šolski svet je samostojnost pogojeval z zadostnimi učnimi prostori, prostori za učila itd., česar mestni šolski svet v tistem trenutku še ni mogel izpolniti. Iz dopisa učiteljstva pomožne šole srezkemu poglavarstvu, prosvetnemu referentu, datiranega z 18. novembrom 1925, SI_PAM/01714, t. e. 3/7/92, Srezkemu poglavarju, prosvetnemu referentu, 18. 11. 1925. je razvidno, da se je stališče mestnega šolskega sveta do pomožne šole precej spremenilo. Če je še jeseni 1925 mestni šolski svet obljubil pomožni šoli vso pomoč in podporo in to ponovil tudi na sestanku upraviteljev šol ob razpravi o šolskih proračunih za leto 1926, novembra istega leta temu ni bilo več tako. Ibid. Očitno je prišlo do menjave vodstva, ki je pomožno šolo videlo kot nepotreben izdatek. Nakazalo je možnost zmanjševanja razredov ali celo njeno ukinitev. Učiteljstvo pomožne šole je takšne poglede argumentiralo s stališčem, da so stroški za vse socialnovzgojne ustanove veliki, saj ne gre za pridobitne ustanove. Reduciranje razredov ali celo ukinitev pomožne šole pa bi bilo nesmiselno dejanje, saj je vladni načrt šolskega zakona predvideval državne pomožne šole z internati. Torej bi bilo nesmiselno ukinjati nekaj, kar bi se moralo ponovno ustanavljati. Točen razlog tako hitre spremembe stališč mestnega šolskega sveta iz vira ni razviden. Učiteljstvo pomožne šole je pozvalo mestni šolski svet, naj jasno navede razloge za nenaden preobrat v odnosu do tako pomembne socialnovzgojne ustanove. Ibid.

Nadaljnji razvoj dogodkov ni poznan, saj nisem zasledila virov, ki bi razjasnili odnos mestnega šolskega sveta do pomožne šole. Kakor koli, pomožna šola je oktobra 1926 postala samostojen zavod. Vodstvo šole je prevzel ravnatelj, ki je bil strokovno usposobljen na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Hkrati je bila šola neposredno podrejena oblastnemu prosvetnemu nadzorniku. Pravilnik o ustroju šol za slabo nadarjene otroke iz leta 1926, torej nov, je določal, da je pedagoško-didaktično nadzorstvo pomožnih šol poverjeno nadzorovalnim osebam, ki na šolah za otroke s posebnimi potrebami opravljajo nadzorstvo v pedagoško-didaktičnem smislu. Nadzorniki so morali biti teoretično in praktično poučeni o vzgoji otrok s posebnimi potrebami. V: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, št. 80, 4. 9. 1926, Pravilnik o ustroju šol za slabo nadarjene otroke. 25. oktobra 1926 je bil za ravnatelja imenovan učitelj pomožne šole Anton Skala. Skala, »Pomožna šola v Razlagovi ulici,« 32.

Namen in organizacija pomožne šole v Ljubljani in Mariboru

Pomožno šolo so, kot že rečeno, v obravnavanem obdobju opredeljevali kot šolo za otroke, ki zaradi primanjkljajev v duševnem razvoju niso mogli slediti pouku v ljudski šoli, a so bili zmožni slediti prilagojenemu pouku, torej individualnemu, posebnemu pouku. Lebar, »Pomožna šola za manj nadarjene,« 45. Pomožni šoli sta svoje poslanstvo videli v vzgoji otrok v koristne in delavne člane družbe, ki bi bili, kljub primanjkljajem v duševnem razvoju, sposobni samostojnega življenja, pri čemer pa sta poudarjali pomen spremljanja učenca tudi po koncu šolanja. Pomožni šoli naj bi tudi po koncu šolanja učencu pomagali z nasveti in usmeritvami pri zaposlitvi. Učence pomožne šole so vzgajali za ročne poklice.

Prijava učencev v pomožno šolo je potekala na podlagi prijavnega lista šolskega vodstva ljudske šole, ki ga je izpolnil razrednik in opisal vzroke za prijavo in posebnosti učenca, zaradi katerih ga je smatral za nesposobnega za pouk v ljudski šoli. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Splošna pravila za pomožno šolo. Pri izbiri učencev se je moral učitelj ravnati po Pravilniku o prijavi in sprejemu otrok v zavode, pomožne šole in oddelke za nezadostno razvite otroke, ki je določal: »V pomožne šole (oddelke) se sprejemajo samo oni nezadostno razviti učenci, ki so sposobni za izobraževanje.« Martin Mencej, »Sprejem učencev v pomožni razred,« Popotnik: časopis za sodobno pedagogiko, 1937/38, 168. Ta formulacija je bila široka in je v praksi pri učiteljih povzročala negotovost, saj se niso želeli prenagliti. Drugo težavo je učiteljem predstavljalo izpolnjevanje prijavnega lista, predvsem tisti del, kjer je bilo treba podati psihološko karakteristiko učenčeve motnje v duševnem razvoju. Učitelji so takšno neznanje večinoma reševali tako, da so to rubriko pustili prazno. Podatki razrednika so bili ključni za sprejemno komisijo in pomožnošolskega učitelja. Ibid., 169. Strokovnjaki so sicer poskušali poučiti razredne učitelje ljudskih šol o izpolnjevanju prijavnih listov, a mislim, da so bila tovrstna pričakovanja prevelika. Razredni učitelji ljudskih šol niso imeli poglobljenega znanja o psihologiji otrok, da bi lahko natančno opisali težavo posameznega predlaganega učenca.

Neposreden vpis v pomožno šolo torej ni bil mogoč. Praviloma so v pomožno šolo sprejeli le tiste otroke, ki so eno ali dve leti neuspešno obiskovali ljudsko šolo. Pravilnik o prijavi in sprejemu otrok v zavode, pomožne šole in oddelke za nezadostno razvite otroke pa je dopuščal neposreden vpis v pomožni oddelek ali šolo v primeru, ko so otroka prijavili starši sami in ga je pregledal šolski zdravnik. Ibid. Zanimiv bi bil podatek, kolikšen delež otrok so v pomožno šolo vpisali sami starši, a ga nisem zasledila. Iz literature je razvidno le, da sta bila pri starših načelno prisotna odpor in nezadovoljstvo nad spoznanjem, da njihov otrok sodi v pomožni razred. Ibid. Gre za pričakovan in razumljiv odziv staršev. Težko si je priznati, da ima otrok motnje v duševnem razvoju. Ne glede na to pa je bilo med starši vseeno prisotno vedno večje zavedanje o pomenu pomožnega šolstva.

Ravnatelj mariborske pomožne šole Anton Skala Anton Skala je zbral podatke, upoštevajoč šolsko statistiko za leto 1927/28, o številu otrok s posebnimi potrebami med 6. in 14. letom starosti na območju mariborske oblasti: gluhonemih 140, slepih 35, »popolnih bebcev/kretenov/« 190, duševno zaostalih, ki bi bili sposobni za vzgojo v zavodu, 140. Uporabljam terminologijo iz vira. V: SI AS 93, t. e. 10, Stenografski zapisnik o osmi seji oblastne skupščine mariborske oblasti v Mariboru dne 28. marca 1928. je tako, upoštevajoč dokument za šolsko leto 1927/28, pozval ravnatelje ljudskih šol v Mariboru, naj sporočijo potrebno število prijavnih listov za pomožno šolo. SI_PAM/0791, t. e. 64/2/35, 27. 5. 1927, Prijava slabo nadarjenih otrok, 21. 5. 1927. Prijave so potekale v mesecu maju, na začetku šolskega leta, torej septembra, pa so bili prijavljeni otroci vpisani v pomožno šolo, kjer so ostali štiri tedne, to je do zasedanja sprejemne komisije. Ta je dokončno odločila, kateri otrok ostane v pomožni šoli. Ibid. V primeru večjih motenj v duševnem razvoju je bil otrok napoten v zavod. Težava je bila, da v Sloveniji v obravnavanem obdobju ni bilo specialnih, internatsko urejenih zavodov za otroke z večjimi motnjami v duševnem razvoju. Obstajalo je le Zavetišče sv. Jožefa v Ljubljani, kjer je bil tudi oddelek za kronične, odrasle duševne bolnike. Martin Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco pri Slovencih od 1918–1938,« Popotnik: časopis za sodobno pedagogiko, 1938/39, 57. Skupno bivanje otrok in odraslih se je pokazalo kot neprimerno. V praksi so to težavo reševali tako, da so bili ti otroci tudi v pomožnih oddelkih ljudskih šol, čeprav tja niso spadali, ali pa so bili prepuščeni »ulici in usodi«. Ibid.

Otroci, ki so bili sprejeti v pomožno šolo, so jo morali obvezno obiskovati do 14. leta starosti. Zaradi specifičnosti pouka predčasen izstop ni bil dovoljen. Pomožni šoli sta si prizadevali, da bi s svojim pozitivnim delom in odnosom do učencev razbili stereotipne predstave o pomožni šoli. Učiteljstvo ljudskih šol sta pozivali, naj pomožne šole ne dojemajo kot »nekako kaznilnico, da bi z njo žugali otrokom, ki zaradi duševnih nedostatkov ne morejo slediti pouku na ljudski šoli, ampak naj jo smatrajo res za koristno socialno ustanovo«. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 42, Prošnja pomožne šole za opozorilo ljudskim šolam glede oddaje otrok na pomožno šolo; Mestnemu poglavarstvu – prosvetnemu oddelku v Ljubljani, 23. 1. 1940.

Prva stopnja v šolanju na pomožni šoli je bil pripravljalni ali zbirni razred. Lebar, »Pomožna šola za manj nadarjene,« 48, 49. Sprejeti otroci so se razlikovali v razvoju, navaditi so se morali na nov red in disciplino, zato je bil namen pripravljalnega razreda pridobiti vse tiste predstave, ki so otrokom manjkale, so pa bile nujno potrebne za pouk, čeprav prilagojen.

Pouk je potekal po okvirnem učnem načrtu in se je prilagajal potrebam učencev. Učni cilj pomožne šole je bil minimalnejši kot v ljudski šoli. Na teden je bilo med 18 in 25 učnih ur. Ibid., 49. Za lažjo izvedbo prilagojenega pouka je bilo v razredu največ 12 učencev. Lebar, »Pomožnošolski otrok,« 81. Anica Lebar na dveh različnih mestih navaja dva različna maksimuma glede števila učencev v razredu, »največ 12« in »največ 15«. Glede na to, da o normativu »največ 15« govori v viru iz leta 1919, o normativu »največ 12« pa v viru iz leta 1923, sklepam, da so izkušnje v poučevanju pokazale, da je realnejši normativ za nemoten pouk »največ 12 učencev«. (op. avtorice) Angela Vode v kasnejšem viru kot normativ navaja 10–15 učencev. V: Angela Vode, »Nekaj smernic o pouku in vzgoji manj nadarjenih otrok v pomožni šoli,« Popotnik: pedagoški list, 1930/31, 238. Učni predmeti so bili isti kot v ljudski šoli, le da je bila vsebinska obravnava veliko ožja in prosta vse odvečne snovi, večji poudarek pa je bil na tehničnem pouku, telovadbi in gibanju na prostem. Šola je torej vzgajala za praktično življenje. Zanimivo je, da je na mariborski pomožni šoli pred prvo svetovno vojno tehnični pouk, v viru imenovan »rokotvorni pouk (oblikovanje)«, SI_PAM/1403, t. e. 1, Pomožna šola, potreba po otroški vrtnarici, 15. 7. 1921. V obeh pomožnih šolah je bil glavni učni cilj »rokotvornega pouka« vzgoja veselja za delo, delavnost, red, snažnost in varčnost. Z oblikovanjem so otroci lažje sprejemali zaznave in predstave ter jih z lastnim delom pojasnjevali in utrjevali. Oblikovanje se je za dečke na višji stopnji nadaljevalo v pravi tehnični ali »rokotvorni pouk«. V: SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Učni načrt za petrazredno pomožno šolo v Ljubljani. poučevala »otroška vrtnarica«, torej vzgojiteljica v vrtcu. Po prvi svetovni vojni je morala svoje delovno mesto, sodeč po viru, kot Nemka zapustiti. Ibid. Njena odsotnost je bila za šolo negativna, saj razredne učiteljice, upoštevajoč vir, niso imele zadovoljivega vpogleda v delo »rokotvornega pouka«. Zato je okrajni šolski svet višjemu šolskemu svetu v Ljubljani predlagal, da bi omenjeni pouk poučevala Ema Kosi, vzgojiteljica iz otroškega vrtca IV, ki se je nahajal v neposredni bližini pomožne šole. Omenjena vzgojiteljica naj bi imela velik uspeh pri svojem delu in smisel za oblikovanje. Ibid. Višji šolski svet prošnji okrajnega šolskega sveta ni ugodil. Svojo odločitev je argumentiral s pojasnilom, da morajo biti učiteljice na pomožni šoli usposobljene za vse predmete. SI_PAM/1403, t. e. 1, Pomožna šola, rokotvorni pouk, 23. 10. 1921. Mestni šolski svet, ki je podpiral predlog okrajnega šolskega sveta, je bil vztrajen pri svoji argumentaciji glede zaposlitve posebne, strokovno usposobljene učne pomoči za t. i. »rokotvorni pouk«. Višji šolski svet je spomnil na določilo Pravilnika o ustroju šol za slabo nadarjene otroke, ki pravi, da »rokotvorni pouk«, ženska ročna dela in podobne predmete poučuje posebna strokovna učna moč. Ibid. Upoštevajoč to določilo, je učiteljstvo mariborske pomožne šole zaprosilo za dodelitev strokovne učne moči za »rokotvorni pouk«, ženska ročna dela pa bi še naprej poučevala učiteljica te šole. Ibid. Konec te zgodbe iz vira sicer ni razviden, nam pa priča o tem, kako sta se pomožna šola in mariborski mestni svet zavedala pomena strokovne usposobljenosti učiteljev pomožne šole. Od njihovega pravilnega pristopa sta bili namreč v veliki meri odvisni uspešnost učenca in njegova priprava na kasnejše samostojno življenje.

Glavni pogoj za uspešno delo pomožne šole je bila torej strokovna izobrazba učiteljstva. Posamezne evropske države so imele različne zahteve glede pogojev za poučevanje na pomožnih šolah. V Nemčiji npr. je bil predviden strokovni izpit, v Avstriji kot priprava na strokovni izpit dveletni zdravstveno-pedagoški tečaj. Lebar, »Pomožna šola za manj nadarjene,« 53, 54. Pri nas so učitelji pred prvo svetovno vojno in takoj po njej opravljali strokovni izpit na Dunaju, v Gradcu ali v Pragi, kar je bilo seveda povezano z velikimi stroški. Ibid., 54. Upoštevajoč dokument iz septembra 1921 SI_PAM/1403, t. e. 1, Višji šolski svet, 26. 9. 1921, dokument št. 10611. o sklenitvi delovnega razmerja z učiteljico na petrazrednici v Postojni Alojzijo Burnik, ki naj bi od takrat poučevala na tedaj še trirazredni pomožni šoli v Mariboru, vidimo, da je bil pogoj za sprejem v delovno razmerje opravljen strokovni izpit za poučevanje na pomožnih šolah najkasneje v enem letu. Ibid. Strokovni izpit je potekal pred posebno izpraševalno komisijo, ki jo je sestavilo višješolsko oblastvo. Ibid. Strokovni izpit so torej pomožnošolski učiteljski kandidati že opravljali v Sloveniji, saj je bila z odredbo poverjeništva za uk in bogočastje v Ljubljani leta 1920 imenovana posebna izpraševalna komisija za usposabljanje učiteljstva pomožnih šol. Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 56.

V tistem trenutku pa v Sloveniji še ni bilo višjih šol za delo z otroki s posebnimi potrebami, bili pa so posebni enoletni tečaji kot priprava na strokovni izpit, ki je bil pogoj za poučevanje na pomožnih šolah. Vse večja potreba po strokovno usposobljenem učiteljskem kadru je namreč spodbudila prosvetno ministrstvo, da je leta 1930 izdalo predpis o opravljanju strokovnega izpita v posebnih tečajih za usposabljanje učiteljev za slabo nadarjene, slepe in gluhoneme otroke. Ibid. V istem letu je v Beogradu potekal prvi tečaj izobraževanja učiteljev za delo v pomožnih šolah in oddelkih za otroke s težjimi motnjami v duševnem razvoju. V tečaj je bilo sprejetih 20 učiteljev, od tega tudi dva češkoslovaška učitelja. Branković, »Narodne šole za slabo nadarjene,« 8.

Učitelji pomožnih šol so morali imeti širok spekter znanja iz psihologije, pedagogike in psihopatologije. V ta namen so evropske države, po prvi svetovni vojni še bolj intenzivno, ustanavljale posebne tečaje za usposabljanje bodočih učiteljev na pomožnih šolah. Jugoslovanska država je sicer z zakasnitvijo sledila novostim v izobraževanju učiteljev pomožnih šol, a zato nič manj strokovno. Bili so pozivi, naj šolska oblast zainteresira učiteljstvo za pomožno šolstvo. V ta namen naj bi dijaki zadnjega letnika učiteljišča imeli možnost hospitacij na pomožnih šolah, kar je bila v Ljubljani navada že pred prvo svetovno vojno. Lebar, »Pomožna šola za manj nadarjene,« 54. Strokovnjaki so opozarjali, da učiteljstvo še vedno ni dovolj informirano o delu pomožnega šolstva. Še vedno se je tudi premalo mladih odločilo za delo pomožnošolskega učitelja. Razlog naj bi bil v zgolj nekaj urah hospitiranja učiteljskega kandidata v pomožnem razredu. Mencej, »Sprejem učencev v pomožni razred,« 168. Stroka se je zavzemala za večje število ur hospitacij in pridobitev poglobljenega znanja iz pedagogike otrok z motnjami v duševnem razvoju. Le resnično strokovno usposobljeno učiteljstvo je lahko pridobilo naklonjenost javnosti za pomožno šolstvo in razbilo stereotipne predstave.

Do leta 1930 je pomožno šolstvo sodilo pod prosvetno oblast – oddelek za osnovno šolstvo. Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 55. K razvoju šolanja otrok s posebnimi potrebami je pomembno prispeval strokovni učitelj in nato ravnatelj pomožne šole v Mariboru Anton Skala. V letu 1930 je nastopil novo funkcijo na Ministrstvu za prosveto v Beogradu. Prevzel je referat za osnovne šole s prilagojenim programom, v okvir katerega so sodile tudi pomožne šole. Bil je prvi slovenski specialni pedagog, ki je v času svojega službovanja v Beogradu strokovno pristopil k vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami. Novljan, Specialna pedagogika, 5. Pripomogel je k naprednejšim pristopom za organizacijo posebnega šolstva. Zakon o narodnih šolah Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 25, 28. 1. 1930. Od leta 1929 je termin narodna šola v Kraljevini Jugoslaviji nadomestil termin ljudske šole (danes osnovna šola) kot odraz jugoslovanskega unitarizma. Slovenski izraz »ljudska šola« je bolj ustrezal srbohrvaškemu izrazu »narodna škola« kot slovenski izraz »narodna šola«. V: Janez Sagadin, »Kvanitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini,« v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik in France Ostanek (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970), 158. Upoštevajoč povedano, v besedilu uporabljam termin ljudska šola; le tam, kjer gre za uradni naziv šole, upoštevam terminologijo vira (op. avtorice). je prvič v jugoslovanskem prostoru legaliziral obstoj in razvoj posebnega šolstva za otroke s posebnimi potrebami. Zakonu so v letih od 1930 do 1932 sledile zbirke podrobnih predpisov za delo šol za otroke s posebnimi potrebami, torej tudi za pomožne šole. Marjan Pavčič, »Posebno šolstvo na Slovenskem,« v: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, ur. Vlado Schmidt, Vasilij Melik in France Ostanek (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970), 646. Pomožno šolstvo se je v Sloveniji, in tudi širše v Jugoslaviji, začelo naglo razvijati, odkar je bil leta 1930 ustanovljen samostojni referat. Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 55. Zanimivo je, da kljub intenzivnim prizadevanjem učiteljskega zbora pomožne šole v Ljubljani vse od srede tridesetih let dalje pri prosvetnem oddelku banske uprave v Ljubljani ni bil ustanovljen samostojen referentski in nadzorniški položaj za pomožno in ostalo specialno šolstvo. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 27, Ministrstvu prosvete (oddelek za def. deco). Vzrok temu iz virov ni razviden. Zdi se, da je banska uprava s tako odločitvijo zavlačevala, saj je vodstvo ljubljanske pomožne šole prosvetno ministrstvo pozvalo, naj apelira na bansko upravo v Ljubljani, da nemudoma urgira glede imenovanja samostojnega referenta. V primeru »nadaljnega zavlačevanja« pa je prosvetno ministrstvo pozvalo, naj samo izvede imenovanje ter odredi, da banska uprava zaposli imenovanega referenta pri banski upravi. Ibid. Svoj predlog je vodstvo pomožne šole argumentiralo s tem, da se specialno šolstvo po svojem notranjem ustroju in vzgojnemu cilju bistveno razlikuje od ljudskih šol, kar je bilo poudarjeno tudi v Zakonu o narodnih šolah. Prav zaradi tega bi morala delo učiteljev v specialnih šolah voditi in primerno ocenjevati le strokovno izobražena oseba. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 27, Ustanovitev referentskega mesta za specialne šole pri prosvetnem oddelku banovinskih uprav – predlog učiteljstva pomožne šole v Ljubljani, 28. 10. 1937.

Kljub omenjenim zaprekam viri pričajo o prizadevanjih za konstruktivni razvoj pomožnega šolstva na vseh ravneh in o dejanskih uspehih.

Za čim širšo vključenost otrok z lažjimi motnjami v duševnem razvoju v prilagojen izobraževalni sistem so bili tam, kjer se je pokazala potreba, v ljudskih šolah oblikovani pomožni razredi. SI_ZAL_LJU 429, t. e. 4, a. e. 53, Pomen pomožne šole za osnovno šolo. Ti so administrativno pripadali ljudskim šolam, imeli pa so isti namen kot pomožna šola. Tudi sprejem otrok in način poučevanja je bil isti kot v pomožni šoli. Ibid. Tako so bili, upoštevajoč dokument iz leta 1934, v Ljubljani ustanovljeni pomožni razredi v ljudskih šolah v Mostah, na Viču in v Devici Mariji v Polju. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 33, Pregled šol in ocena nast. def. dece v Dravski banovini, 3. 5. 1934. Pomožni razred je bil ustanovljen tudi v deški in dekliški narodni šoli v Trbovljah, okoliški deški narodni šoli v Celju, narodni šoli v Šoštanju ter narodni šoli v Topolšici. Ibid.

Z ministrsko odredbo iz leta 1937 so pomožni oddelki prišli pod enotno, pedagoško-didaktično vodstvo z nazivom Državni pomožni oddelki, Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 56. v administrativno-upravnem pogledu pa so še naprej sodili pod pripadajočo ljudsko šolo. Tam, kjer je že obstajala samostojna pomožna šola, je ravnatelj izvajal funkcijo pedagoško-didaktičnega inštruktorja za vse pomožne oddelke v določenem kraju. Ibid.

Pomožno šolstvo je doživljalo močan napredek, a se še vedno soočalo s pomanjkanjem strokovno usposobljenega učiteljstva. Z uredbo o višji pedagoški šoli z dne 11. avgusta 1936 Ibid., 57. je bil v višji pedagoški šoli ustanovljen odsek za usposabljanje strokovnega učiteljstva za pomožne šole. Tisti kandidat, ki je izpolnil predpisane pogoje, to je najmanj štiriletno uspešno delo na ljudski šoli, diplomski in praktični izpit z odličnim ali prav dobrim uspehom, se je lahko po dveh letih hospitiranja in pripravljanja v pomožni šoli vpisal v odsek za usposabljanje strokovnega učiteljstva pomožnih šol v Višji pedagoški šoli. Šolanje je trajalo dve leti. Ibid. Končni cilj v izobraževanju strokovnega učiteljstva je bila univerzitetna strokovna izobrazba, Ibid. vendar ta cilj v tem obravnavanem obdobju ni bil uresničen.

Vpogled v Državno pomožno šolo za slabo nadarjeno deco v Mariboru SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934.

Spomladi 1934 je predstavnik prosvetnega ministrstva izvajal nadzor nad delovanjem pomožnih razredov v ljudskih šolah in pomožnih šol v Dravski banovini. Njegovo poročilo o mariborski pomožni šoli je temeljit vpogled v delo omenjene šole, zato sem ga uporabila kot glavni vir tega poglavja. Žal za druga leta zaradi že omenjene odsotnosti virov o pomožni šoli v Mariboru nisem zasledila podobnih poročil. Sklepam, da so bile razmere bolj ali manj podobne do druge svetovne vojne.

Pomožna šola je bila v šolskem letu 1933/34 šestrazredna, z dvema paralelkama v prvem in drugem razredu. Ibid. Na šoli so bili 103 učenci, 60 dečkov in 43 deklic, ki jih je poučevalo osem strokovnih učiteljev. Ravnateljica šole je bila Alojzija Burnik, ki je poučevala tudi v četrtem razredu. Učenci niso bili zgolj tisti, ki so imeli motnje v duševnem razvoju, ampak je bila mariborska pomožna šola, kakor tudi ljubljanska in pomožni razredi pri ljudskih šolah, tudi zatočišče »zanemarjenih« Ibid. Termin je uporabljen iz vira. Sklepam, da gre za otroke, ki so prihajali iz socialno ogroženih družin (op. avtorice). ter telesno slabotnih in bolnih otrok. »Zanemarjenih« otrok je bilo v šolskem letu 1933/34 26, Vir ločeno od »zanemarjenih« otrok navaja rubriko v zvezi s stanovanjskimi razmerami, kjer ugotavlja višje število otrok, ki so živeli v slabih stanovanjskih razmerah, in sicer 37. Kje je ločnica med navedenima kategorijama, iz vira ni razvidno (op. avtorice). V: SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934. števila slabotnih otrok vir ne navaja. Izvemo pa, da so otroci bolehali zaradi prehlada, angine, tuberkuloze (12 otrok), živčnih obolenj (15 otrok), davice (5 otrok) in drugih bolezni. Več kot polovica otrok (54) je imela posledice zaradi alkoholizma staršev. Ibid. Iz vira ni razviden obseg posledic zaradi alkoholizma (op. avtorice). Šola je bila v zdravstvenem smislu podrejena državni šolski polikliniki. Otroke je redno pregledoval zdravnik šolske poliklinike. Šola je imela tudi svojo lekarno. Predstavnik prosvetnega ministrstva je pri pregledu šole ugotavljal, da šola premalo stori za ustno higieno učencev. Ibid.

Pouk je bil, sodeč po viru, v nekaterih razredih oviran zaradi navzočnosti »slaboumnih« Ibid. Uporabljam termin iz vira (op. avtorice). otrok, torej takih s hujšimi motnjami v duševnem razvoju, za katere še ni bilo ustreznih zavodov. Takšnih otrok je bilo osem. Ibid. Splošna pravila za pomožno šolo so sicer prepovedovala sprejemanje tovrstnih otrok, a očitno v praksi to ni bilo povsem izvedljivo, saj drugih možnosti varstva za takšne otroke ni bilo.

Strokovnjaki so v obravnavanem obdobju največji vpliv na otroke s posebnimi potrebami, torej tudi na pomožnošolske, pripisovali socialnim razmeram družine, to je finančnemu položaju staršev in bivalnim razmeram otroka. Angela Vode, »Kdo ima dolžnost, skrbeti za duševno zaostale otroke?,« Popotnik: časopis za sodobno pedagogiko, 1935/1936, 219. Seveda ne moremo prezreti dednih dejavnikov, a s primernimi spodbudami v družini otrok, kljub pomanjkljivostim, napreduje. Za čas, o katerem je govor, je večinoma značilna odsotnost takšnih pozitivnih spodbud. Otroci z motnjami v duševnem razvoju so pretežno izhajali iz socialno šibkejših slojev. Ibid., 220. Pomožna šola je bila za otroke pomembna usmeritev in prostor varnosti, a njen pozitivni vpliv je trajal zgolj med poukom, saj šola ni bila internatsko urejena. Strokovnjaki so opozarjali na kvaren vpliv ceste, torej slabe družbe, ki je takšne otroke pogosto izkoriščala. Otroci s pomanjkljivostmi v duševnem razvoju imajo zmanjšano razsodnost, zato ne morejo nadzorovati svojih dejanj in se upirati močnejšim vplivom okolice. Rešitev omenjene težave so strokovnjaki videli v ureditvi modernega zavoda za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Ibid. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934.

Mariborska pomožna šola je poskušala odtegniti otroke ulici z ureditvijo dnevnega zavetišča za čas, ko so bili starši v službi, SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934. ni pa mogla preprečiti predsodkov. Pomožna šola se je namreč nahajala v istem poslopju z dvema ljudskima šolama, tako da so bili otroci izpostavljeni posmehovanju osnovnošolskih otrok. Otroci so se srečevali tudi na skupnem, majhnem dvorišču, kar je ponovno sprožalo posmeh osnovnošolskih otrok, Ibid., Predlogi. zaradi česar so si učitelji prizadevali za samostojno poslopje. Iz virov ni razvidno, ali je pomožna šola v obdobju med obema vojnama dobila samostojno poslopje. Soočala se je s prostorsko stisko, saj je imela, upoštevajoč dokument za šolsko leto 1933/34, le pet majhnih učilnic za osem razredov, kabinet in pisarno. Šola bi nujno potrebovala delavnico za »rokotvorni pouk«, ki se je izvajal kar v enem od razredov in zaradi tega učencem ni nudil potrebne kakovosti pouka. Telovadba je potekala v telovadnici, ki so jo uporabljale tri ljudske šole, ena meščanska šola in pomožna šola. Zaradi tega so imeli pomožnošolski otroci športno vzgojo zjutraj, kar ni bilo primerno, saj so se utrudili in niso učinkovito sledili rednemu pouku. Ibid. Pomanjkanje učilnic je bilo vzrok, da so imeli trije razredi pouk vedno popoldne, kar je vplivalo na storilnost otrok. Mnogo otrok je imelo bivališče več kot tri kilometre daleč. Ibid. Ker govorimo o času, ko ni bilo šolskih avtobusov in organiziranega prevoza otrok, so bili otroci primorani prej oditi od doma in posledično niso imeli urejene prehrane. Posledica tega sta bili utrujenost in nerazpoloženost otrok. Otroci so večinoma prihajali iz socialno šibkih družin, kar je pomenilo, da so bili nekateri tudi podhranjeni. Takšni otroci so dobivali mleko iz zdravstvenega doma, podporno društvo za revne učence v Mariboru pa jih je oskrbovalo z obleko. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934.

Vodstvo pomožne šole je pozvalo krajevni šolski odbor v Mariboru, naj šoli dodeli vsaj še dve majhni učni sobi. Prošnji ni bilo ugodeno s pojasnilom, da je občina že tako velikodušna do pomožne šole in ne more prevzeti še večjih obveznosti. Dodelitev dodatnih učnih prostorov bi bila v škodo ljudskim šolam, za katere je moral krajevni šolski odbor skrbeti po zakonu. Ibid., Predlogi.

Kljub vsem omenjenim oviram je pouk potekal v skladu s smernicami moderne pedagogike, psihologije in ob upoštevanju individualizacije pri pouku. Učni predmeti v prvem razredu so bili verouk, računstvo, branje, pisanje, nazorni nauk, memoriranje, govorne vaje, petje, oblikovanje, risanje in telovadba. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 33, Razdelitev ur, Pomožna šola v Mariboru, šolsko leto 1933/34. Uporabljam termine v viru (op. avtorice). V drugem in tretjem razredu so se učnim predmetom priključili še predmeti ročna dela, v četrtem domoznanstvo, v petem razredu zemljepis in zgodovina ter v šestem razredu prirodoznanstvo. Ibid. Verouk je bil v obravnavanem obdobju eden od učnih predmetov, tako tudi na pomožni šoli v Mariboru, V pomožni šoli je 11. junija 1934 potekala šolska spoved, 12. junija pa prvo sveto obhajilo. Ta dan je bil pouka prost. V: SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 33, Pomožna šola v Mariboru, 7. 6. 1934, Pouka prosti dan. ki pa v šolskem letu 1933/34 ni imela stalnega kateheta, torej učitelja verouka. Banska uprava je plačevala honorarnega učitelja verouka do 1. januarja 1934, nato pa je plačevanje zavrnila z utemeljitvijo, da šole ne obiskujejo le mestni otroci, ampak tudi otroci iz okoliških občin. Predlagala je delitev stroškov. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934, Predlogi. Za vzdrževanje pomožne šole sta skrbeli banovina in mestna občina. Okoliške občine, katerih otroci so obiskovali pomožno šolo, niso plačevale nikakršnih prispevkov. Temu sta banovina in mestna občina oporekali (op. avtorice). Učiteljstvo je videlo rešitev težave v nastavitvi stalnega učitelja verouka.

Med predmeti izstopajo nazorni nauk, govorne vaje in memoriranje. Učni cilj vseh treh predmetov je bilo razumevanje in spoznavanje bližnje in daljne otrokove okolice s pomočjo natančnega opazovanja, ubesedenja in memoriranja videnega. Na nižji stopnji so v ta namen izvajali učne sprehode. Na srednji stopnji je bil poudarek na letnih časih, torej na opazovanju narave v posameznih obdobjih leta (npr. v jeseni vrt, polje, pozimi božično drevo in jaslice). Na višji stopnji pa se je nazorni nauk usmeril v nazorno domoznanstvo, to je v spoznavanje ožje domovine. SI_ZAL,_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Učni načrt za petrazredno pomožno šolo v Ljubljani in Lebar, Oskrba manjnadarjencev, 96. V šestem razredu pomožne šole se je vsa učna snov dosledno aplicirala na življenje, pouk pa je bil prost vsake abstraktnosti. Učitelj je vsako učno enoto obravnaval v sledečem vrstnem redu: povod, razgovor pri pouku, učni sprehod, pogovor na sprehodu in naslednji dan v šoli pogovor o sprehodu, ročno udejstvovanje, računstvo, zapisovanje novih pojmov, pravopisna vaja, lepopisna vaja, branje, memoriranje in petje, poudarek glavnega vtisa, povest. Angela Vode, »Nekaj smernic o pouku in vzgoji manj nadarjenih otrok v pomožni šoli,« Popotnik: pedagoški list, 1930/31, 300. Uporabljam terminologijo iz vira, saj gre za specifično pojmovanje, značilno za obravnavano obdobje (op. avtorice).

Pouk na pomožni šoli je bil usmerjen predvsem v razvijanje ročnih spretnosti. Za pomožnošolskega otroka, ki ima nejasne predstave in pomanjkljive pojme, je zelo pomembno, da predmet modelira, saj je na ta način prisiljen k natančnemu opazovanju oblike, snovi, barve itd., z izrezovanjem oblik pa poleg pravilnega pojmovanja oblike in barve razvija tudi ročne spretnosti. Ibid. Ročno delo je potekalo v tesni povezavi z drugimi predmeti, zlasti domoznanstvom in zemljepisom, kjer je vrsta abstraktnih pojmov. S tem, ko so otroci sami izdelali pripomočke za omenjeni pouk, so tudi lažje sprejemali zemljepisne pojme (npr. velika miza sredi šolske sobe kot učilo s peskom, v katerem so učenci naredili načrt mesta). Učenci višjih razredov so sami izdelovali različne predmete (npr. predmete iz lepenke, košare itd.) in s tem urili spretnosti za svoj bodoči poklic. Učne pripomočke so vsi učenci dobili v šoli, razen bolje situiranih, katerim so vse potrebno za šolo kupili starši. Šola je imela lastna učila in šolsko knjižnico, ki je v šolskem letu 1933/34 obsegala 253 knjig, SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934. med njimi strokovne knjige, ki so bile učiteljem v pomoč pri delu.

Število tedenskih učnih ur se je gibalo med 19 in 24. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 3, a. e. 33, Razdelitev ur, Pomožna šola v Mariboru, šolsko leto 1933/34. Predlog učiteljstva je bil, da bi na teden imeli med 18 in 20 učnih ur, in sicer zaradi preobremenjenosti učencev, zlasti tistih, ki so imeli pouk izmenično dopoldne in popoldne, trije razredi samo popoldne. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934. Hkrati pa so bili učitelji kritični do premajhnega števila ur pri »učnem jeziku«, torej slovenščini, na višji stopnji. Ibid. Na višji stopnji je bil predmet »materinščina«, torej slovenščina (op. avtorice). Predlagali so tudi razširitev učnega načrta z zdravstveno in državljansko vzgojo na višji stopnji, glede na to, da so se učenci pripravljali na poklic in samostojno življenje.

V obdobju med obema vojnama so na vseh ravneh poudarjali škodljivost alkoholizma. O tem so potekala različna predavanja, časopisje je opozarjalo na t. i. protialkoholne tedne, v šolah so prav tako potekale različne aktivnosti, s katerimi so opozarjali učence na škodljivost alkohola. V pomožni šoli so tako na vseh stopnjah seznanjali otroke s škodljivimi posledicami uživanja alkohola. Ibid. Takšna predavanja so poskušala otrokom pokazati, da v življenju obstajajo tudi drugačne izbire življenjske poti, zlasti zato, ker so bili v vsakem razredu posamezni otroci, ki so izhajali iz družin, kjer je bil prisoten alkohol.

Pomožna šola je poskušala s svojimi ukrepi usmeriti otroke na pravo pot. Skrbela je za stike s starši in spremljala učence tudi po končanem šolanju. V šolskem letu 1933/34 pomožna šola ni imela šolskega sluge, zato je to delo opravljal sluga I. deške osnovne šole, ki je prejemal mesečno nagrado za delo na pomožni šoli. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 10, Poročilo o pregledu drž. Pomožne šole za slabo nadarjeno deco v Mariboru, 17. 6. 1934, Predlogi. Svojega dela pa ni mogel učinkovito opravljati, saj je bil zaposlen na dveh šolah. Zaradi tega so bili ovirani stiki s starši, spremljanje učencev k zdravniku itd.; vse tisto, kar je bila naloga šolskega sluge.

Število otrok z motnjami v duševnem razvoju

Pomožno šolstvo je v obdobju med obema vojnama dosegalo zadovoljive uspehe. Postavljeni so bili temelji za njegov razvoj po vojni. To pa ne pomeni, da ni bilo perečih vprašanj. Eno ključnih je bilo razmerje med številom otrok, ki so obiskovali pomožno šolo ali pomožne oddelke, in tistimi, ki bi prišli v poštev za sprejem v pomožno šolo. Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 57. Za leto 1927 je ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje izdalo uradno statistiko o številu šoloobveznih otrok s posebnimi potrebami za vso državo, med njimi tudi otrok z motnjami v duševnem razvoju. Za slednje je statistika izkazovala število 22.586, kar naj bi bilo po mnenju strokovnjakov prenizko število. Božo Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih šoloobveznih otrok v Dravski banovini (brez Ljubljane in Maribora),« Evgenika: priloga Zdravniškega vestnika (posebna izdaja), februar 1937, 1. Božo Škerlj za leto 1927 za vso državo navaja približno 65.700 otrok Ibid. z motnjami v duševnem razvoju, pri čemer ne navaja vira raziskave.

Po uradni statistiki banske uprave v Ljubljani v šolskem letu 1930/31 je bilo v Dravski banovini 5.514 otrok, ki so ponavljali prvi razred dve, tri ali celo štiri leta, Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 57. kar je bilo v nasprotju z že omenjenimi predpisi o možnostih ponavljanja prvega razreda. Ibid. Statistika hkrati izkazuje, da je bilo 926 otrok zavrnjenih že ob vpisu v osnovno šolo zaradi težjih motenj v duševnem razvoju. Ibid. Razdelitev po okrajih je pokazala, da je bilo kar 727 (78,5 odstotka) otrok z območja Štajerske, 12,5 odstotka z območja Dolenjske in 8,65 odstotka z območja Kranjske. Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih,« 2. V viru ni navedenega razloga takšnih odstotkovnih razlik po okrajih, le avtorjevo mnenje, da je razlog v večji porabi alkohola v vinorodnih štajerskih krajih in splošni socialni zaostalosti omenjenih krajev. Ibid.

V nadaljevanju navajam še uradno statistiko iz leta 1934, saj v virih nisem zasledila takšnih statistik za otroke z motnjami v duševnem razvoju za ostala leta, razen že omenjene statistike za leto 1930/31.

Uradna statistika iz leta 1934 izkazuje, da je bilo v Dravski banovini okoli 500 otrok z motnjami v duševnem razvoju. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 17, Poročilo o nadzorovanju šol in razredov defektne dece v dravski banovini, 26. 7. 1934. Od teh jih je okoli 238 obiskovalo pomožni šoli ali pomožne razrede, ostali niso bili vključeni nikamor. V letu 1938 je bilo 416 otrok v Dravski banovini vključenih v pomožno šolstvo. V: Mencej, »Razvoj šolstva za duševno zaostalo in defektno deco,« 55. Predvidevam, da je k večji vključenosti otrok v pomožnošolski sistem prispevalo hitrejše prepoznavanje otrok z motnjami v duševnem razvoju že v prvem razredu in njihova čimprejšnja vključitev v pomožno šolo ali pomožni oddelek v okviru ljudske šole (op. avtorice). Po omenjeni statistiki je okoli 2.448 otrok dvakrat ali večkrat ponavljalo prvi razred. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 2, a. e. 17, Poročilo o nadzorovanju šol in razredov defektne dece v dravski banovini, 26. 7. 1934.

Primerjava uradnih statistik obeh let je glede na navedene podatke mogoča le za število ponavljalcev prvega razreda. V letu 1934 je bilo to število manjše. Verjetno je šolski sistem prej predlagal težko učljive učence za pomožno šolo. Še vedno pa preseneča podatek, da je dopuščal večkratno ponavljanje prvega razreda, glede na to, da so bili predpisi o tem jasni.

V letu 1936 je socialno medicinski oddelek Higienskega zavoda v Ljubljani poslal na vse zdravstvene domove v Dravski banovini vprašalne pole o številu težje učljivih otrok v ljudskih šolah in o socialnem položaju družin. Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih,« 4. Rezultate raziskave izkazujeta spodnji tabeli.

Tabela 1: Šoloobvezni otroci z motnjami v duševnem razvoju v Dravski banovini, brez Ljubljane in Maribora, za leto 1936 Ibid. Zdravstveno okrožje (po zdravstvenih domovih) Število učencev Težje učljivi otroci v šoli (lažji primeri) Nesposobni za šolo (težji primeri) Skupaj Lukovica (15 šol) 2.116 104 23 127 Tržič (6 šol) 1.092 48 6 54 Kranj (8 šol) 2.056 ocenjeno Gre za ocenjeno, ne dokončno število(op. avtorice). 75 ocenjeno 7 82 Medvode (6 šol) 1.041 21 3 24 Cerklje za dolenjsko okrožje (12 šol) 4.200 291 29 320 Dolnja Lendava (2 šoli) 499 ocenjeno 24 ocenjeno 3 27 Rogatec (4 šole) 682 ocenjeno 96 ocenjeno 15 111 Celje (4 šole) 1.904 64 12 76 SKUPAJ 13.590 723 98 821 Tabela 2: Socialni položaj staršev otrok z motnjami v duševnem razvoju v Dravski banovini, brez Ljubljane in Maribora, za leto 1936 Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih,« 4. Zdravstveno okrožje Število staršev Vir ne navaja, koliko družin je bilo enostarševskih ali koliko otrok je bilo sirot (op. avtorice). »Obremenjeni« V viru ni navedena vrsta »obremenitev«. Sklepam, da ta označba zajema različne bolezni, predvsem dedne, in druge okoliščine, ki so vplivale na položaj družine (op. avtorice). Alkoholiki »Socialni« vzroki zaostalosti otrok Zlasti pri kmečkih družinah je treba upoštevati socialni moment, saj so otroci pogosto izostajali od pouka zaradi kmečkih opravil ali oddaljenosti od šole, kar je bilo pereče predvsem pozimi. Ta odsotnost od pouka je bila večkrat vzrok, da so otroci zaostajali pri pouku, čeprav niso imeli duševne motnje. V: Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih,« 3. Opombe Lukovica (127 otrok) 122 31 28 ocenjeno 69 Kranj (82 otrok) 75 26 9 ocenjeno 42 Tržič (54 otrok) 41 13 8 ocenjeno 23 Mnogo incesta Medvode (24 otrok) 24 11 8 največ 13 Cerklje za Dolenjsko (320 otrok) ocenjeno 294 40 47 največ 186 Dolnja Lendava (27 otrok) ocenjeno 24 6 6 ocenjeno 14 Rogatec (111 otrok) ocenjeno 102 21 19 ocenjeno 57 Dejansko večji delež alkoholikov Celje (76 otrok) ocenjeno 70 25 13 ocenjeno 39 SKUPAJ 752 173 138 443 V viru je skupno število 433. Predvidevam, da gre za napačen izračun (op. avtorice).

Največji delež otrok z motnjami v duševnem zdravju izkazuje dolenjsko zdravstveno okrožje, za katero je podatke posredoval zdravstveni dom v Cerkljah. Upoštevajoč vir, preostali dolenjski zdravstveni domovi niso posredovali podatkov. Škerlj, »Cenitev manjnadarjenih,« 5. Ni jasno, ali je cerkljanski zdravstveni dom posredoval podatke le za svoje območje ali tudi širše, zato visoko število omenjenih otrok obravnavamo z zadržkom. Ga pa lahko razumemo, če upoštevamo, da je bilo veliko staršev alkoholikov in da je bil delež t. i. socialnih vzrokov zaostalosti otrok visok.

V okviru štajerskega zdravstvenega okrožja izstopa Rogatec z visokim številom otrok z motnjami v duševnem razvoju. Kljub prevladujočim socialnim vzrokom je zdravstveni dom opozarjal na prisotnost alkohola v družinah. Delež naj bi bil dejansko še večji, kot pa je navedeno v tabeli. Ibid.

Glede staršev otrok z motnjami v duševnem razvoju lahko zaključimo, da je približno ena tretjina odpadla na bolezenske, predvsem dedne vzroke, približno dve tretjini pa na vplive okolja. Ibid. Prisotnost alkoholizma v družinah prav tako ni zanemarljiva. Avtor vira Škerlj zaključuje svoj prispevek z ugotovitvijo: »Nobeni ukrepi se ne zdijo dovolj drakonični za pobijanje tega zla, ki uničuje, ne samo narodnega imetja, temveč tudi narod sam! Iz grozdja se dajo delati tudi drugi sokovi, ne samo vino.« Ibid.

Zaključek

V obdobju med obema vojnama so bili v Sloveniji postavljeni temelji za kasnejši, povojni razvoj pomožnega šolstva, ki je dokončno uredil pomožnošolski sistem in poskrbel tudi za otroke s težjimi motnjami v duševnem razvoju, ki so sodili v internatsko urejen zavod, kjer bi imeli vse potrebne spodbude. Takšnih zavodov v obravnavanem obdobju ni bilo, razen Zavetišča sv. Jožefa v Ljubljani, kjer so otroci bivali skupaj z odraslimi slaboumnimi osebami, kar je bilo povsem neprimerno in večkrat nevarno. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 1, a. e. 7, Kronika. Višji oddelek pomožne šole v Zavetišču sv. Jožefa v Mestnem logu. Leta 1938 so te otroke preselili v internat za otroke z motnjami v duševnem razvoju in telesno invalidne otroke v Mestnem logu v Ljubljani. V novem okolju so se počutili varne, imeli so čiste postelje in zadostno hrano. Starši so jih redko obiskali, saj so bili iz oddaljenih krajev in po večini materialno slabo stoječi. Očetje so bili večinoma zaposleni v rudnikih, kot železniški delavci, viničarji ipd. Ibid.

V virih ni podrobnejših opisov počutja otrok v pomožnih šolah ali v pomožnih razredih ljudskih šol, so le posamezne navedbe učiteljev. Tako je učiteljica pomožnega oddelka v ljudski šoli na Viču v Ljubljani zapisala, da je učencem šola postala drugi dom. Pouk v razredu je potekal v »prijetni domačnosti«. SI_ZAL_LJU/0429, t. e. 1, a. e. 7, Pomožni oddelek na Viču. Službovanje v omenjenem razredu pa učiteljici ni prineslo le radosti, ampak tudi vpogled v življenje otrok v domačem okolju, kjer so bile pogostokrat slabe socialne razmere, saj so otroci izhajali iz delavskih družin. Ibid.

Vsi otroci s težjimi motnjami v duševnem razvoju niso bili deležni bivanja v omenjenem Zavetišču sv. Jožefa in kasneje internatu, saj so bile kapacitete omejene. Banovina je takšne težave reševala z vključevanjem otrok s hujšimi motnjami v duševnem razvoju v pomožne oddelke, kamor dejansko niso sodili, saj so zavirali delo, mnogo takšnih otrok pa je bilo prepuščeno ulici. Bili so sicer pozivi, da se v vsakem večjem kraju organizira pomožna šola, v ostalih krajih pa pomožni oddelki pri ljudskih šolah. Prav tako so bili pozivi po ustanovitvi internatsko urejenih zavodov za otroke s težjimi motnjami v duševnem razvoju. Takšne težave je, kot rečeno, rešila šele povojna družba.