Centralni, okrajni in mestni oziroma krajevni odbori za počitniške kolonije in letovanja

Povojna Slovenija je poznala štiri vrste počitniških kolonij: za šolsko in dijaško mladino ter vajeniško in kmečko mladino so organizirali zdravstvene počitniške kolonije, letovanja, delovna taborjenja in študijske ekskurzije. O vseh oblikah letovanj in zimovanj za kasnejše obdobje Vesele in zdrave počitnice. Skupaj za krepitev zdravja in enakih možnosti otrok in mladih. Jubilejni zbornik [ob 60-letnici letovanj Zveze prijateljev mladine na Goriškem] (Nova Gorica: Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško, 2019), 20. Pri Ministrstvu za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), v okvir katerega so sprva spadala mladinska okrevališča, ki pa so kmalu prešla pod okrilje Ministrstva za prosveto LRS, SI AS 231, t. e. 93 (1948), 5860/1-48, Navodila za vzgojno delo v počitniških domovih, 10. 6. 1948.V vseh drugih republikah je bilo za to še naprej zadolženo ministrstvo za socialno skrbstvo. – SI AS 231, t. e. 175, 1950, 3728-4300, Sklepi poč. kol. 1950, Sklepi zvezne konference o vprašanjih počitniških letovanj, Beograd, 7. 2. 1950. je bil osnovan (centralni) odbor za počitniške kolonije, letovanja in delovna taborjenja, ki so ga sestavljali zastopniki ministrstva za socialno skrbstvo, ministrstva za ljudsko zdravje, ministrstva za prosveto, ministrstva za delo in ministrstva za preskrbo, hkrati pa tudi predstavniki glavnih odborov množičnih organizacij in sindikatov. Ta medministrska komisija je odločala o organizaciji, vodstvu, vzgojnem delu in administrativno-ekonomskem ter finančnem poslovanju počitniških kolonij. SI ZAL LJU 479, t. e. 74, a. e. S-4694/47, Počitniške kolonije, Navodila za počitniške kolonije.

Odboru za počitniške kolonije, letovanja in delovna taborjenja pri Ministrstvu za socialno skrbstvo so bili podrejeni okrajni ljudski odbori, ki so jih sestavljali okrajni mladinski in prosvetni referenti, okrajni referenti za preskrbo in delo, okrajni zdravniki, okrajni sekretarji Zveze mladine Slovenije (ZMS) ter zastopniki množičnih organizacij (Antifašistične fronte žena (AFŽ), Rdečega križa (RK) in sindikatov). Okrajni odbori, ki so imeli pristojnosti organizacije lastnih kolonij, so bili dolžni zbirati podatke o mladini, primerni za odhod v kolonijo, poskrbeti za poslopja nastanitve, opremo in osebje ter zbiranje sredstev za preskrbo in prevoz otrok. Finančna sredstva so črpali iz proračuna okrajnih ljudskih odborov, prispevkov staršev, prostovoljnih prispevkov množičnih organizacij in sindikatov, pa tudi iz prostovoljnih prispevkov različnih ustanov. Dobrodošel je bil tudi izkupiček različnih prireditev, prav tako prispevki, ki so jih namensko zbirale posamezne šole. Ibid.

Po hierarhiji so okrajnim odborom sledili mestni oziroma krajevni odbori za počitniške kolonije in letovanja. Kjer ni bilo referenta za mladinsko skrbstvo, je odbor za počitniške kolonije ustanovil referent za socialno skrbstvo. Ta odbor so sestavljali referent oziroma poročevalec za socialno skrbstvo, učitelj, ki ga je izbral učiteljski svet, zdravnik ali zaščitna sestra ter zastopniki ZMS, AFŽ, RK in mestnega odbora sindikatov. Naloge krajevnih oziroma mestnih odborov so bile podobne kot pri nadrejenih organih. SI AS 231, t. e. 93 (1948), 5860/1–48, Navodila za vzgojno delo v počitniških domovih, 10. 6. 1948.

Okrajni odbori so morali vsako leto do 15. marca centralnemu odboru za počitniške kolonije in letovanje pri ministrstvu za socialno skrbstvo poslati seznam krajev ter poslopij, ki so jih predvideli kot kraj oddiha. Po odobritvi ministrstva so morali stopiti v stik z odborom za počitniške kolonije in množičnimi organizacijami v kraju, predvidenem za letovanja. Izdelati so morali razporede otrok po posameznih mesecih in poskrbeti za njihov prevoz. Nato je delo prevzel krajevni ali mestni odbor, ki je poskrbel za dokončno ureditev prostorov za letovanje, razporedil finančna sredstva in zbral osebje za letovanje. Delo počitniških kolonij in letovanj so nadzirali okrajni odbori. SI ZAL LJU 479, t. e. 74, a. e. S-4694/47, Počitniške kolonije, Navodila za počitniške kolonije.

Zdravstvene kolonije

Zdravstvene kolonije so bile namenjene oboleli in zdravstveno ogroženi mladini, stari med sedem in petnajst let. Upoštevajoč pobude ravnateljev šol, ki so morale temeljiti na socialnem statusu in zdravniškem izkazu, je ministrstvo za ljudsko zdravje s pomočjo šolske poliklinike v Ljubljani za potrebe prestolnice, ljubljanskega in novomeškega okrožja ter s pomočjo šolske poliklinike v Mariboru za potrebe mariborskega in celjskega okrožja sestavilo končni spisek otrok, predvidenih za kolonijo.

V zdravstvene počitniške kolonije so sprejemali otroke z vnetjem pljučnih bezgavk, vnetjem rebrne mrene, revmatičnimi obolenji in očesno skrofulozo, otroke z začetki kostne ali sklepne tuberkuloze, živčno labilne otroke, rekonvalescente po pljučnih boleznih, škrlatinki, davici ter zelo oslabele, podhranjene in slabokrvne otroke. Prostor se je našel tudi za tiste, ki so trpeli za kroničnim vnetjem sinusov ali ušes. Za zdravstvene počitniške kolonije so kot neprimerne šteli otroke z napredujočo pljučno ali kostno tuberkulozo, srčno napako, epileptičnimi napadi, otroke s posebnimi potrebami in otroke, ki so ponoči močili posteljo. SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolonije (sestavil minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik). SI AS 231, Ministrstvo za prosveto 1947–1950, t. e. 66, Navodila za počitniške kolonije, 1947.

Zdravljenje se je izvajalo strogo po zdravnikovih odredbah s pomočjo zdravstvenih pripomočkov, diet, sprehodov in telesnih vaj, z ležalnimi kurami in raznimi kopelmi – zračnimi, vodnimi in sončnimi. Rehabilitacija naj bi potekala v ugodnem podnebju in na dobrem zraku. Kraji, ki so se priglasili za letovišče, naj bi poleg sončne lege in pitne vode razpolagali z elektriko, kanalizacijo in urejenim smetiščem. Razpolagati so morali tudi s čim več elementi, ki bi mladim pomagali pri izobraževanju: »bogato floro in favno, zanimiv[imi] zemljepisn[imi] oblik[ami], lep[imi] razgledišč[i], podzemn[imi] jam[ami], rek[ami] ponikalnic[ami], rudnik[i]; razvito naj bi imeli gospodarstvo – tovarne, obrate, zadruge, tehnične naprave; razvite kulturne in prosvetne ustanove – muzej[e], kino, gledališče, zgodovinsk[e] spomenik[e], razvito politično življenje«. SI AS 231, t. e. 158, 1950, 2601–3200, št. 2909/3–50, Navodila za vzgojno delo v počit. letovanjih, Za veselo in koristno življenje naših pionirjev v počitniških dneh.

O ustreznosti krajev in kapacitet so odločale komisije, ki so bile sestavljene iz vzgojiteljev, zdravnikov in gradbenikov. Ibid. Pri izbiri poslopij za počitniške kolonije je bilo treba paziti, da je poslopje suho, ima zadostno število prostorov za spalnice, dnevno sobo oziroma jedilnico, bolniško sobo, manjši prostor za izolacijo bolnikov, shrambo za živila in kuhinjo. Ob poslopju naj bi bilo večje dvorišče, vrt ali park. Zelo pomembno je bilo, da je bila v stavbi oziroma vsaj v njeni bližini pitna voda in zadostna količina vode za osebno higieno, po možnosti tudi za kopanje. Ibid.

Ministrstvo je še leta 1947 opozarjalo, da je treba za vsako počitniško kolonijo pravočasno priskrbeti hišno opremo, od klopi, miz, svetilk in žarnic, kuhinjske opreme in jedilnega pribora do posteljne opreme, slamnjač, rjuh, odej. Poskrbeti je bilo treba za telovadno opremo, igre, material za vzgojno prosvetno delo, glasbene inštrumente itd. SI AS 231, t. e. 66, Navodila za počitniške kolonije, 1947.

Zdravstvene počitniške kolonije so vodili upravniki, ki sta jih določili ljubljanska ali mariborska poliklinika. Na petnajst otrok je prišla ena zaščitna sestra ali gojenka šole za zaščitne sestre, pa tudi en voditelj politične vzgoje, po možnosti s pedagoško izobrazbo. V gospodinjstvo so bili za 60 do 70 otrok vključeni še kuharica, dve gospodinjski pomočnici in ekonom. SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolonije (sestavil minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik).

Nabava opreme in pridobivanje kadrov pa nista potekala brez težav, kar kaže naslednji izsek iz zapisnika seje centralne komisije za počitniške kolonije, ki je ugotovila, da bo »pedagoškega osebja primanjkovalo, zlasti za drugo izmeno. Vzrok leži predvsem v nediscipliniranosti osebja, ki smo ga že porazdelili, pa nam isto stalno odpoveduje svoje dodelovanje z vsemogočimi izgovori. […] Največ težav bo z nabavo postelj, ki so sicer v delu [1500 kosov] in jih izdeluje okrajno mizarsko podjetje v Domžalah, vendar potrebujemo za izgotovitev še 70.000 vijakov […] Ostala oprema, kakor slamarice, rjuhe, blazine, brisače in krpe[, je] v delu v šivalnici na Selu in pri Kroju.« SI AS 231, t. e. 115, 1948, 9601-10.300, Počitniške kolonije, razna poročila, 1948, Zapisnik 7. redne seje centralne komisije za počitniške kolonije, 22. 6. 1948.

Letovanja, taborjenja, ekskurzije

Sistemu zdravstvenih kolonij je bil zelo podoben sistem letovanja za zdrave otroke. Letovanja, ki so po navadi trajala en mesec, so bila organizirana s pomočjo odborov za počitniške kolonije. Vodili so jih krajevni in okrajni ljudski odbori, pomagali pa so jim mladinski, zdravstveni in prosvetni referenti ter vse množične organizacije. Spisek otrok, ki naj bi bili upravičeni do letovanja, so pripravili upravitelji šol, dokončni seznam pa so izdelali odbori za počitniške kolonije okrajev oziroma mest. SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolonije (sestavil minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik).

Za zdravo in krepko mladino so bila organizirana taborjenja, primerna za dijake in vajence, stare nad trinajst let. Taborjenje je moralo biti združeno z delom – organizirano je bilo tam, kjer je bilo zaznati pomanjkanje kmečkih in drugih delavcev. Mladina je bila nastanjena po objektih in šotorih. Sredstva za taborjenje so se zbirala iz prispevkov udeležencev oziroma njihovih staršev, mladinskih organizacij, odborov za kolonije idr. M. S., »Počitniške kolonije,« Naša žena V, 1946, št. 6, 143. Gl. tudi SI ZAL LJU 479, t. e. 48, a. e. S-1771-46, Počitniške kolonije (sestavil minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik). Namen takega sistema je bil, da se mladina krepi in vzgaja ter s prostovoljnim delom pomaga in sodeluje pri obnovi države.

Študijske ekskurzije, poimenovane tudi popotovanja, so bile namenjene starejšim pionirjem, starim nad dvanajst let. Služile so za strokovno izpopolnjevanje udeležencev: »Smoter bo zajel neko določeno znanstveno ali kulturno, družbeno, politično, gospodarsko itd. področje ali pa bo popotovanje zemljepisno, zgodovinsko, izkopaninsko, prirodoslovno itd.« SI AS 231, t. e. 158, 1950, 2601-3200, št. 2909/3–50, Navodila za vzgojno delo v počit. letovanjih. Organizirala in vodila so jih posamezna vodstva šol v sodelovanju z oblastmi in množičnimi organizacijami. SI AS 231, t. e. 66, Navodila za počitniške kolonije, 1947.

I.

Prvi skupini otrok, ki se je na oddih podala že 2. junija 1945, so za kraj letovanja določili Ponikve. V Naši ženi preberemo, da so tej skupini sledile nove skupine in še druge počitniške destinacije: »Vse poletje so odhajale nove in nove skupine. V Planico, v Preddvor, v Kranjsko goro, na Bled, v Bohinj, v Portorož.« Leta 1945 je bilo v počitniških kolonijah 3300 otrok. Vsako leto je na različne lokacije odhajalo vse več skupin, M. S., »Počitniške kolonije,« Naša žena V, 1946, št. 6, 143. pri tem pa so se začetniške napake iz let 1945 in 1946 ponavljale tudi v letu 1947. Objekti so bili večinoma neurejeni in zanemarjeni, razmere za bivanje so bile primerne v relativno nizkem številu zgradb. 60 letovišč sploh ni odgovarjalo standardom, 140 letovišč je imelo vodo od stavbe oddaljeno en kilometer, v 14 zgradbah pa več kot en kilometer. Številne zgradbe so bile brez ustreznih prostorov, otroci so jedli kar na dvorišču na tleh, če je deževalo, pa v sobah na posteljah. Letovišča na morju so bila zelo oddaljena od obale. V več primerih so otroci spali na slamnjačah ali samo na slami. Tudi kuhinjski inventar je bil večinoma zelo pomanjkljiv: »Još ove godine deca su jela iz starih konzervi i služila se pri jelu samo kašikama.« SI AS 231, t. e. 91 (1948), Poročilo o konferenci za poč. kolonije. Ljubljana, 19. 2. 1948. Letovišča so bila brez telovadnih rekvizitov, brez priporočenega pionirskega tiska in družabnih iger. Veliko pripomb so bili deležni tudi upravni delavci in drugi člani osebja, ki naj bi bili neprofesionalni. Prav tako je bila moteča neustrezna razporeditev osebja; nekje ga je bilo premalo, nekje preveč. Kjer ga je bilo premalo, so morali otroci opravljati dela, ki so bila predvidena za odrasle: nositi so morali vodo in prinašati živila, pomivati posodo itd.

Odgovorni so že kmalu nanizali več razlogov za napake, pri čemer so poudarjali preslabo koordinacijo med organi, vpetimi v mrežo letoviščnega sistema, ter pomanjkanje nadzora s strani okrajnih in mestnih odborov. Prepričani so bili, da se vsako leto k organizaciji letovišč pristopi prepozno in da sta izbor in rezervacija objektov popolnoma nesistematična. Veliko je bilo govora o premajhnih kapacitetah zgradb, pa tudi o pomanjkljivi seznanjenosti upravnikov z nalogami in cilji kolonij. Kar nekaj pritožb je letelo na pionirsko organizacijo, katere delo naj bi bilo v več primerih brez vsebine, in na slab odziv množičnih organizacij pri dajanju podpore letoviščem. Ibid. Veliko slabe volje je bilo tudi med lastniki oziroma upravitelji stavb, kjer so med poletji gostovale kolonije:

Kolonija, ki je bila nastanjena v tukajšnji gimnaziji […] je pustila stavbo in inventar v neredu in smatram za dolžnost, da obvestim ministrstvo o nerednostih in pomanjkljivostih, ki jih bo treba odstraniti z boljšo organizacijo in večjo odgovornostjo.

Sobe, ki so jih uporabljali za spalnice in jedilnice[,] so bile prebeljene pred vselitvijo, a so sedaj še bolj umazane, ko ob koncu šolskega leta. […] Kuhinjo, shrambo in šolsko jedilnico so zapustili v tako nemarnem stanju, da se človeku gabi, ko vstopi. […] Inventar, ki ga je kolonija uporabljala, ni bil vrnjen v prevzetem številu. [mdr. so manjkali lonci, škafi] Verjetno je, da so posodo vzeli s seboj, ker so odposlali vsa živila v Zagreb in pri tem mast napolnili v ponve in lonce, ki manjkajo. SI AS 231, t. e. 25, Počitniška kolonija 1949, št. 417, Počitniška kolonija – poročilo, 15. 9. 1949.

Konec leta 1947 se je ministrstvo za prosveto odločilo, da bo v letu 1948 poskusilo izpeljati striktno centralizacijo s pomočjo centralnega odbora za počitniške kolonije, letovanja in delovna taborjenja oziroma centralne (republiške) komisije za počitniške kolonije. Centralna komisija, ki je imela pristojnost, da sklepa o organizaciji, vodstvu, vzgojnem delu in administrativno-ekonomskem poslovanju v počitniških kolonijah, se je obrnila na okrajne komisije za počitniške kolonije s prošnjo, naj do 1. marca 1948 oddelku za vzgojne domove sporočijo, koliko kapacitet, opreme itd. ima posamezni kraj. SI AS 231, t. e. 104, 1948, 270–500, št. 4665/140. Rezultat je bil razveseljiv, saj je svoje kapacitete ponudilo 99 krajev, 50 in več kapacitet je ponudilo kar 69 od njih, od teh pa jih je 18 ponudilo sto in več mest, največ Kranj – 200. Ibid., Seznam krajev za počitniške kolonije. Iz mnogih krajev so odgovorili, da ustreznih kapacitet nimajo, mestni ljudski odbor za glavno mesto Ljubljana pa je ministrstvu za prosveto, oddelku za vzgojne ustanove, sporočil naslednje: »Na Vašo okrožnico […] z dne 3. decembra 1947 Vam poročamo: Mesto Ljubljana ni primeren kraj za počitniške kolonije, zato tudi ne predlagamo zgradb, ki bi prišle za to v poštev.« SI AS 231, t. e. 25, Počitniška kolonija 1947, št. 6468/47, Podatki za organizacijo počitniških kolonij v l. 1948, 24. 12. 1947. Da turistični kraji niso bili naklonjeni kolonijam, razberemo tudi iz dopisa iz Rogaške Slatine:

Praksa je pokazala, da Rogaška Slatina ni primerna za počitniške kolonije iz naslednjih vzrokov: Rogaška Slatina je zdravilišče, ki je ravno v počitnicah do zadnjega kotička zasedena po bolnikih iz vrst delovnega ljudstva, ki mu je potreben mir in počitek. Otroci počitniških kolonij se vsled gornjega dejstva v Rog. Slatini ne morejo tako sprostiti in razživeti, kakor bi se sicer lahko. SI AS 231, t. e. 104, 1948, 270–500, št. 388/23–48.

Na konferenci zastopnikov posameznih ljudskih republik Federativne ljudske republike Jugoslavije glede organizacije počitniških domov so bili prepričani, da morajo v letu 1948 več pozornosti posvetiti izboru osebja: »Posebno moramo upoštevati njihovo politično in strokovno kvalifikacijo. Za vse osebje moramo prirediti v mesecu aprilu in maju posebne krajše usmerjevalne tečaje. […] Kot vodiče moramo izbrati gojence učiteljišč in višjih razredov gimnazij, ki so že uspešno delovali v počitniških domovih ali pa v pionirski organizaciji.« SI AS 231, t. e. 115, 1948, 9601-10.300, Počitniške kolonije, razna poročila, 1948, Poročilo s konference zastopnikov posameznih ljudskih republik FLRJ glede organizacije počitniških domov in taborjenj v letu 1948, Beograd, 2. 2. 1948. SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/34, Seje upravnikov mladinskih okrevališč, Poročilo Mladinskega okrevališča Martuljek. Tanja Arčon, »Zgodovinski razvoj organiziranega letovanja otrok: letovanje primorskih otrok od začetka 20. stoletja dalje« (diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, 2012), 30.

Vse republike so imele že v začetku leta 1948 rezervirana potrebna sredstva za počitniško življenje. Ker pa so ta nakazovala na skromnejšo situacijo v primerjavi z letom prej, se je sprožila debata, kako z manjšimi denarnimi sredstvi v letu 1948 omogočiti počitniško življenje večjemu številu otrok. SI AS 231, t. e. 115, 1948, 9601–10.300, Počitniške kolonije, razna poročila, 1948, Poročilo s konference zastopnikov posameznih ljudskih republik FLRJ glede organizacije počitniških domov in taborjenj v letu 1948, Beograd, 2. 2. 1948. V Sloveniji so za julij in avgust 1948 načrtovali 80 počitniških kolonij za 15.000 otrok. Poleg slabšega finančnega izhodišča se je pojavilo tudi več težav organizacijske narave. Na tečaje za vzgojitelje, upravnike in administrativno-ekonomsko osebje, ki jih je organiziralo ministrstvo za prosveto, se ni prijavilo dovolj osebja. Komisija prav tako ni mogla izpeljati pregleda vseh objektov, ker ni imela na voljo dovolj prevoznih sredstev. Veliko pregledanih stavb ni odgovarjalo zahtevam, številnim so manjkali ustrezni prostori, pojavljale so se težave v zvezi s pitno vodo, predvsem pa z opremo. SI AS 231, t. e. 115, 1948, 9601-10.300, Počitniške kolonije, razna poročila, 1948, Zapisnik 3. redne seje za počitniške kolonije, 26. 2. 1948.

Kljub pričakovanim in verjetno tudi nepričakovanim težavam poročila o delu za leto 1948 pokažejo, da je bil cilj v mejah načrtovanega, v 109 kolonijah je bilo počitnic deležnih 14.856 otrok. SI AS 228, t. e. 1/II/3, Poročilo o delu v letu 1948, Poročilo Ministrstva za socialno skrbstvo LRS o delu v letu 1948, minister za socialno skrbstvo dr. Anton Kržišnik, 25. 1. 1949. Še nekoliko boljši je bil položaj v letu 1949, ko je bilo realiziranih 105 letovanj s kapaciteto 17.200 otrok. Za primerjavo: leta 1959 je na organizirane počitnice odšlo 35.000 otrok. – Majda Struc, »Mi gremo pa na morje,« v: Juhuhu, počitnice so tu! Letovanje otrok in družin v preteklosti: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov (Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih krožkov, 2018), 43

II.

Počitniški domovi so imeli soroden dnevni red, otrokom in mladini so nudili podobne vsebine, saj so vse dejavnosti izhajale iz Navodil za vzgojno delo v počitniških domovih. Predšolski otroci, ki so morali spati najmanj deset ur, so vstajali ob sedmih zjutraj, pionirski podmladek od sedmega do deseta leta starosti, ki je moral spati devet ur, je vstajal ob pol sedmih, pionirji od desetega do štirinajstega leta starosti, ki so spali osem ur, so vstajali ob šestih. V navodilih je bilo svetovano: »Vstajanje naj bo hitro – s trobento, fanfarami, gongom ali podobnimi sredstvi.« Prvo jutranje opravilo je bilo deset minut gimnastike, nato so se umili in oblekli, sledila je ureditev postelj oziroma sobe. Precej slovesna sta bila dviganje zastave in jutranji zbor. Po zajtrku je bila na vrsti dvourna »redna delovna zaposlitev« v počitniškem domu in na igrišču, kar je pomenilo kulturno udejstvovanje (petje, igranje na inštrumente, branje, ples itd.) in družabne igre (namizni tenis, domine, človek ne jezi se, kvizi, šah). Precejšen poudarek je bil na predvojaški vzgoji (razgibalnih vajah, opazovanju in spoznavanju okolice – narave in ljudi, orientiranju v naravi, športnih tekmovanjih, vajah v prvi pomoči itd). Malici je sledila »interesna zaposlitev«, ki je trajala dve uri, sestavljena pa je bila iz obiskov bližnjih kmetov, delavcev, šol, tovarn, raznih znamenitosti idr. Po kosilu so si otroci privoščili enourni počitek, popoldanska delovna zaposlitev, ki je bila sestavljena iz istih dejavnosti kot dopoldanska, pa je trajala največ uro in pol. Večerja je bila ob 19. uri, potem so bili na vrsti sestanki, taborni ogenj in prireditve, ki »naj imajo svečan značaj; posvečene naj bodo določenemu spominu heroja, političnega voditelja«. SI AS 231, t. e. 93 (1948), 5860/1–48, Navodila za vzgojno delo v počitniških domovih, 10. 6. 1948. Gl. tudi SI AS 231, t. e. 78, Pravilnik o mladinskih okrevališčih. Večkrat na teden so potekale tudi pionirske konference, na katerih »se odstranjujejo razne nepravilnosti ter podučuje otroke k pravilnemu vedenju«. SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/34, Seje upravnikov mladinskih okrevališč, Poročilo Mladinskega okrevališča Martuljek.

Arhivsko gradivo kaže, kako so v kolonijah otrokom in mladini želeli približati literaturo, glasbo, folkloro idr. Predvidenih je bilo veliko pogovornih in bralnih ur, med katerimi naj bi obravnavali predvsem naslednje aktualne teme:

borec iz narodnoosvobodilne borbe govori o roški ofenzivi / goriški ofenzivi – po kraju / v kateri je sam sodeloval / od 10 min. do ½ ure glede na starostno stopnjo. beremo odlomek iz knjige Stalinski rod / Borci, Tovariši / od 10 min. – 20 min. recitiramo borbeno pesem – Kajuh, Bor, Brest. SI AS 231, t. e. 93 (1948), 5860/1–48, Navodila za vzgojno delo v počitniških domovih, 10. 6. 1948.

Za letovanja je bilo predvsem značilno petje partizanskih in narodnih pesmi. Navodila so bila naslednja: »Organiziramo tako, da bodo vsi pionirji znali peti najznačilnejše množične pesmi slovenskega in ostalih jugoslovanskih narodov kot tudi ostalih slovanskih in drugih demokratičnih držav. Ibid.

III.

Letovanje je večini otrok omogočilo nove izkušnje. Spoznali so folkloro in literaturo, številne pesmi in osnove retorike, naučili so se družabnih iger, novih športnih disciplin, nekateri so celo splavali, spet drugi pa so se morda prvič v življenju do sitega najedli.

Glede hrane je bilo sicer nekaj pritožb, slaba volja je letela predvsem na njeno enoličnost, pa tudi na kuharice, češ da niso usposobljene za svoje delo, da imajo slab izbor živil in receptov. Zaradi slabe hrane so bile registrirane celo gladovne stavke. SI AS 231, t. e. 91 (1948), Poročilo o konferenci za poč. kolonije. Ljubljana, 19. 2. 1948. Po drugi strani pa arhivsko gradivo pokaže na njeno okusnost in obilnost. Hrana se je nabavljala na podlagi živilskih nakaznic, ki jih je moral predložiti vsak udeleženec kolonije, tako otrok kakor nameščenec. SI AS 231, t. e. 104, 1948, 270500, št. 388/243–48. Izdana so bila navodila, kako se hrana pravilno kuha, praži, duši itd. SI AS 231, t. e. 175, 1950, 3728–4300, Navodila za prehrano 1950, Navodila za prehrano otrok v počitniških kolonijah. Vzorce jedilnih listov je vsako leto sestavila šolska poliklinika, veljali so za vse počitniške kolonije; ni bila pomembna le pestrost, temveč tudi kalorična vrednost. SI AS 228, t. e. 3, Mladinsko okrevališče Gozd Martuljek, Zdravniško poročilo o pregledu Mladinskega okrevališča v Gozd Martuljku, 27. 5. 1948. Iz Navodil za zagotovljeno preskrbo otroških in mladinskih letovišč v letu 1948 je razvidno, da naj bi imele vse ustanove, vključene v mrežo kolonij, pravico, da se posameznemu otroku do 14 let dodeli na mesec 3 kg belega kruha in 9 kg črnega kruha, 0,650 kg pšeničnega zdroba, 1,200 sladkorja in 1,5 masti ter 0,15 kg olja, 3 kg mesa in 0,300 kakava. Na posameznega mladinca med 14. in 18. letom pa je na mesec prišlo 15 kg kruha, 0,650 pšeničnega zdroba, 1,400 kg masti, 0,700 olja, 1,500 sladkorja, 7,500 kg mesa in 0,300 kakava. SI AS 231, t. e. 104, 1948, 270–500, št. 3548, Beograd, 11. 5. 1948, Navodila za zagotovljeno preskrbo otroških in mladinskih letovišč v letu 1948.

V prid trditvi, da hrana ni bila le dovolj močna, temveč tudi dobra, navajam zapis, ki ga je 27. julija 1948 v dnevnik zavedla odgovorna oseba v počitniški koloniji Metlika: »Otroci so bili s hrano zadovoljni, kajti vsi so obljubili, da pojdejo prihodnje leto zopet na kolonijo. Pri veliki večini otrok smo ugotovili zvišanje telesne teže od 1 kg do 4 kg.« SI AS 231, t. e. 25, Počitniška kolonija 1948, Počitniška kolonija Metlika, 27. 7. 1948. Gl. tudi SI AS 231, t. e. 28, Počitniška kolonija Postojna, 1948, II. izmena od 31. 7. – 26. 8. 1948.

Tudi če je bila hrana okusna in dovolj izdatna, je bila ponekod do neke mere enolična. V Poreču je bil 2. julija 1948 jedilnik naslednji: za zajtrk sta bila kruh in bela kava, za malico kruh z marmelado, za kosilo rižota in čaj, za popoldansko malico kruh z marmelado in za večerjo juha in kisli fižol. Vse skupaj je zneslo 1526 kalorij na osebo. SI AS 231, t. e. 115, 1948, 9601–10.300, Zdrav. Počit. Kol. Poreč, Kalorična vrednost jedilnega lista Zdrav. Počit. Kol. Poreč. Nekako skromni se zdijo tudi jedilniki za naslednje dni. Za zajtrk sta bila v glavnem kava in kruh, za dopoldansko in popoldansko malico pa kruh z marmelado. Malo manj enolična so bila kosila (npr. makaroni in solata, kruhovi cmoki, solata in kompot, pražen riž in paradižnikova solata, praženi makaroni in hruškov kompot) in večerje (žganci s kavo, buhteljni s čajem, mlečni zdrob s čokolado). Ibid.

V počitniški koloniji v Portorožu je bil jedilnik pestrejši, 3. avgusta 1949 so za zajtrk imeli kruh in kakav, za malico kruh in hruško, za kosilo juho z rižem, zrezke in krompir v kosih, paradižnikovo solato, za popoldansko malico kruh z marmelado in za večerjo telečjo pečenko, krompir v solati in črno kavo. To naj bi znašalo 2920 kalorij na osebo. Nič slabša niso bila kosila (juha z ješprenjem, telečja pečenka, pražen krompir, paradižnikova omaka; juha z zdrobovimi cmoki, polpeti iz govejega mesa, radič s krompirjem; zelenjavna juha, pražen krompir, srbska solata in kruh) in večerje (makaroni z mesom in sirom, mešan kompot; krompir s surovim maslom, paradižnikova solata in črna kava ter kruh; polnjene paprike in pire krompir) v naslednjih dneh. SI AS 231, t. e. 141, 1949, Počitniška kolonija gluhonemih in slepih Portorož 1949, zvezek Jedilniki.