Prispevek se na podlagi arhivskih virov in literature osredotoča na prikaz stikov zavodov za senzorno ovirane otroke v Ljubljani in Zagrebu s tujimi zavodi in strokovnjaki ter na predstavitev dela zavodov javnosti v kontekstu odpravljanja predsodkov in integracije v družbo. V uvodnem delu želim poudariti, da fond zavoda za izobraževanje slepih otrok v Državnem arhivu Zagreb (DAZG) ne hrani zapisnikov učiteljskih konferenc, ki so pomemben vir za raziskovanje sistema skrbi za slepe otroke in njihovo izobraževanje, torej tudi teme pričujočega prispevka, o čemer priča izkušnja iz Arhiva Republike Slovenije (ARS) v zvezi s fondom Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Iz arhivskega gradiva omenjenega zagrebškega zavoda je sicer razvidno, da je ministrstvo za šolstvo oktobra 1934 zahtevalo, da vodstva šol za otroke s posebnimi potrebami pošiljajo ministrstvu prepise sej učiteljskih konferenc, HR-DAZG-959, t. e. 16, Zavodi za vaspitanje djece, 16. 3. 1935. kar sicer potrjuje obstoj konferenčnih zapisnikov, ki pa, po informacijah iz DAZG, niso ohranjeni. Glede na ohranjenost fonda ljubljanske Gluhonemnice v ARS v kvantitativnem in kvalitativnem smislu me je negativno presenetilo dejstvo, da je arhiv zagrebškega zavoda za gluhe otroke slabo ohranjen in ni vir informacij za temo prispevka. O dejavnosti omenjenega zavoda v povezavi z obravnavano temo izvemo posredno iz drugih virov, a tudi to v manjšem obsegu. Sistem skrbi za gluhe otroke in njihovo izobraževanje v Sloveniji v obdobju med obema vojnama je moje primarno raziskovalno področje, zato mu v prispevku namenjam večji poudarek.

S sprejetjem Zakona o narodnih šolah»Zakon o narodnih šolah,« Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 28. 1. 1930, št. 25. 5. decembra 1929 je bilo v jugoslovanski državi šolstvo na novo pravno urejeno. Zakon je med ljudske šole prišteval tudi šole za otroke s posebnimi potrebami. Določal je, da te ustanove obiskujejo vsi tisti otroci, ki niso bili sposobni slediti pouku v ljudskih šolah, med otroke s posebnimi potrebami pa je prišteval gluhe, slepe, telesno ovirane otroke in otroke s težavami v duševnem zdravju.Ibidem. Prav tako je določal, da se šole za otroke s posebnimi potrebami vzdržujejo iz državnih, banovinskih ali skupnih stroškov. Program in način poučevanja v šolah je predpisal minister za prosveto s posebnim pravilnikom. Takšne šole so bile urejene internatsko. Ministrstvo za prosveto je pooblastilo svetnika omenjenega ministrstva in vodjo oddelka za otroke s posebnimi potrebami Antona Skalo, da organizira šolstvo za te otroke po vsej državi. Njegova naloga je bila sestaviti pravilnike in učne načrte za šole za otroke s posebnimi potrebami ter jih prilagoditi novim razmeram. Dolgoletni ravnatelj ljubljanske GluhonemniceUporabljam jezik vira, saj je bila ljubljanska šola za gluhe več generacij poznana pot tem neuradnim imenom, tako v sami šoli kot izven nje (op. av.). Franc Grm (1907-1939) in učiteljski zbor sta bila vira informacij in pomoči pri organiziranju šol za otroke s posebnimi potrebami.Dunja Dobaja, Gluhi in svet: med odrinjenostjo in vključenostjo (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024), 26.

V okviru ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje je bil konec avgusta 1929 ustanovljen poseben oddelek, ki je obravnaval vsa vprašanja v zvezi s skrbjo za otroke s posebnimi potrebami. Vodenje oddelka je prevzel inšpektor ministrstva Veljko Ramadanović, sedež oddelka pa je bil v Domu slepih Kralja Aleksandra prvega v Zemunu. HR-DAZG-959, t. e. 11, Prepis, 27. 8. 1929.

Internatsko urejene šole za senzorno ovirane otroke so bile v obdobju med obema vojnama v Ljubljani, Zagrebu. Zemunu in Jagodini. Najstarejša izmed omenjenih šol je bila šola za gluhe v Zagrebu. Leta 1891 je bil namreč ustanovljen Zemaljski zavod za odgoj gluhonijeme djece v Zagrebu.Zvonko Juras, »Prilog povijesti školstva i surdo pedagogije u Hrvatskoj (1836–1918). Odgoj i obrazovanje gluhonijeme djece u Hrvatskoj,« Defektologija 15, št. 2 (1979): 199, pridobljeno 3. 1. 2025, https://hrcak.srce.hr/107997. V letu 1895 je pričel delovati novooblikovani Zavod za odgoj slijepe djece, ki je bil prva specialna ustanova te vrste v državi.Franjo Tonković, »Pregled povijesti obučavanja slijepih u Hrvatskoj,« v: Redakcioni odbor, ur., Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952 (Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952), 31. Oba zavoda je ustanovila Deželna vlada v Zagrebu, natančneje oddelek za bogočastje in izobraževanje.Juras, »Prilog povijesti,« 199. Tonković, »Pregled povijesti,« 31.

Odprtje Gluhonemnice v Ljubljani je bilo 28. oktobra 1900.Dobaja, Gluhi in svet, 12. Uradno se je imenovala Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Sprva je bila zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, leta 1905 pa je postala državni zavod. Pouk je potekal v slovenščini. Namen zavoda je bil gluhe otroke naučiti glasovnega govora in jim s tem omogočiti integracijo v družbo.Ibid. Poleg govora je bilo pomembno sredstvo integracije izučitev obrti, ki je gluhim omogočila samostojnost tudi v materialnem smislu. Gojenci so se med šolanjem izučili pletarstva, rezljanja, mizarstva in strugarstva,Jože Zakovšek, »Šolska doba gluhonemega otroka,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900-1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 54. gojenke pa so si pridobile spretnosti v gospodinjstvu in ročnem delu, denimo šivanju, pletenju, klekljanju in tkanju platna.Drago Supančič, »Iz življenja naših gojencev,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900-1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 119.

Priprava na samostojno življenje je bila tudi glavna naloga zagrebškega zavoda za gluhe otroke. V okviru zavoda je začela s šolskim letom 1911/12 delovati vajeniška šola,Juras, »Prilog povijesti,« 201. ki je gojence izučila različnih obrti in jim omogočila integracijo v družbo.

Zavod za slepe otroke je bil v Ljubljani ustanovljen šele po koncu prve svetovne vojne. Leta 1922 je poslopje Zavoda za slepe v Ljubljani kupilo ministrstvo za narodno zdravje in v njem uredilo bolnišnico za ženske bolezni. Zavod je bil preseljen v Kočevje,Mojca Šorn, »Zavod za slepe otroke in mladino v Kočevju,« Kronika 57 (2009): 266. torej daleč od centra, kar je mogoče razumeti v kontekstu prostorske segregacije oviranih otrok na periferijo. Teženj po prostorski segregaciji je bila deležna tudi šola za gluhe otroke, saj si je splošna bolnišnica prizadevala razširiti svoje prostore na bližnjo šolo, kar se v obdobju med obema vojnama sicer ni zgodilo, verjetno zaradi začetka druge svetovne vojne, se je pa realiziralo po vojni.Dunja Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji (1918-1990): od segregacije do integracije,« Družboslovne razprave 38, št. 101 (2022): 120. Predlogi za umik gluhih, slepih otrok in vedenjsko problematičnih dečkov kot »motečih« daleč stran od oči javnosti so bili prisotni tudi na ravni banovine, takšne so bile težnje posameznih banskih svetnikov. Svoje predloge so upravičevali z varčevanjem pri vzdrževanju upravnega aparata.Ibid. Zagrebški zavod za slepe otroke je bil prav tako podvržen prostorski segregaciji, saj je bil leta 1920 preseljen v Popovačo v Moslavini, kjer je ostal do leta 1928. Tonković, »Pregled povijesti,« 36. Konkretni razlogi za preselitev iz vira niso razvidni, Širše je problematika preselitve zavoda obravnavana v Vjekoslav Mršić, »Društvene, političke, gospodarstvene i kulturne prilike vremena u kojem sazrijeva ideja utemeljenja cjelovitog sustava skrbi za hendikepirane,« v: Slavica Jelić, ur., 110 godina rada zemaljskog Zavoda za gluhonijemu djecu (Zagreb: Centar za odgoj i obrazovanje »Slava Raškaj«, 1995), 32. vendar pa to tudi ni tema prispevka. Odmik zavoda na periferijo je pomenil njegovo stagnacijo v izobraževalnem in vzgojnem smislu. V zavodu je delovala samo osnovna šola, nadaljevalna obrtna šola je bila ukinjena, primanjkovalo je učiteljskega kadra. Tonković, »Pregled povijesti,« 36.

Prostorsko segregacijo v obdobju med obema vojnama lahko razumemo v kontekstu prevladujočega medikaliziranega odnosa do oseb s posebnimi potrebami. Okolje je bilo do teh oseb izključujoče. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v segregi- rane oblike izobraževanja z vidika sistemiziranja skrbi za otroke s posebnimi potrebami in strokovnega ukvarjanja z omenjenimi otroki je sicer pozitivno, toda prav ta vzgojno- -izobraževalna segregacija je verjetno v javnosti ustvarjala mistifikacijo.

Če je ponovni preselitvi kočevskega zavoda za slepe otroke v Ljubljano v letu 1944 botrovala poškodba šolske stavbe zaradi vojnih dogodkov, je ponovno preselitev zavoda za slepe otroke iz Popovače v Zagreb sprožilo prizadevanje Udruženja samostalnih i izobraženih slijepaca. Ibid., 37. Vrnitev v Zagreb je pomenila za zavod novo obdobje, v katerem je, zlasti v obdobju ravnatelja Josipa Očka (1932–1941), dosegel največje strokovne dosežke. Ibid.

Vsi štirje zavodi, oba ljubljanska in zagrebška zavoda za senzorno ovirane otroke, so v obravnavanem obdobju delovali v smeri nenehnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljskega kadra, pridobivanja znanj in izkušenj iz tujine in predstavitve zavodskega dela javnosti.

Zanimanje za razvoj sistema skrbi za senzorno ovirane otroke in njihovo izobraževanje v drugih evropskih državah je bil v jugoslovanski surdopedagoški in tiflopedagoški Uporabljam strokovno terminologijo obdobja, ki ga obravnavam (op. av.). stroki vseskozi prisoten. Strokovnjaki teh področij so pisali o razvoju te stroke v drugih evropskih državah in spodbujali strokovno učiteljstvo k branju tuje strokovne literature, obisku tujih zavodov in mednarodnih konferenc, ki so se tematsko osredotočale na sistem skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Strokovnjak na področju izobraževanja gluhih na Hrvaškem, strokovni učitelj na Zemaljskom zavodu za gluvonemu decu v letih 1895-1908 ter v letih 1908-1926 ravnatelj Zavoda za gluhonijemu djecu i mladež u Zagrebu Josip Medved,Z. J., »Josip Medved,« v: Redakcioni odbor, ur., Prva decenija rada Saveza gluvih Jugoslavije 1944–1954 (Beograd: Naš glas, 1954), 125. je v svoji strokovni monografiji zapisal: »Da nam ne bodo očitali, da ‚letimo previsoko‘, se ne bomo sklicevali na Francijo, Anglijo in druge velike in stare kulturne dežele v Evropi, ker se tudi v drugih smereh z njimi ne moremo meriti; čisto dovolj bo, če se ozremo po sosednjih državah. Kaj bomo videli?«Josip Medved, Podižimo škole za gluhonijemu djecu! (Zagreb: Društvo za pripomoć gluhonijeme djece u Zagrebu, 1926), 24. Upoštevajoč zapisano, naj bi sosednje države vprašanje izobraževanja gluhih uredile do stopnje, ki je gluhim otrokom in mladini omogočila ne samo osnovnošolsko, ampak tudi nadaljnje izobraževanje, medtem ko naj bi jugoslovanska država na tem področju zaostajala.Ibid. Medved je kot zgled držav pri ureditvi izobraževanja gluhih otrok poudaril predvsem Češkoslovaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo.Ibid. Jugoslovanska država je imela za izobraževanje gluhih otrok le tri šole (Ljubljana, Zagreb, Zemun/Jagodina), kar je bilo glede na potrebe veliko premalo. Medved je navedel podatek iz uradne statistike, da je bilo v jugoslovanski državi na vsakih 10.000 prebivalcev povprečno 14-15 gluhih oseb, kar naj bi jo uvrščalo v evropsko povprečje. Ibid., 23. Izkušnje tujih zavodov za gluhe otroke naj bi bile izhodišče za razvoj takšnih zavodov v jugoslovanski državi. V prvi vrsti je Medved izpostavil izobraževanje strokovnih učiteljev. Prihodnji učitelji so se izobraževali in sprva opravljali strokovni izpit v ljubljanski Gluhonemnici. Eden od pogojev za pristop k strokovnemu izpitu je bilo tudi znanje enega svetovnega jezika, saj se je od prihodnjih strokovnih učiteljev pričakovalo branje tuje strokovne literature in pridobivanje novih znanj na ta način. Ibid., 46. V jugoslovanski državi je bil obseg strokovne literature v hrvaškem, slovenskem in srbskem jeziku namreč še vedno omejen.

Raziskovanje sistema skrbi za gluhe otroke in njihovo izobraževanje v Sloveniji je pokazalo, da je ljubljanska Gluhonemnica, kljub prostorskim in finančnim težavam v obdobju med obema vojnama, dosegala uspehe, primerljive z drugimi evropskimi zavodi. Pogoj za uspešno skrb in izobraževanje gluhih otrok je bil strokovno usposobljen učiteljski kader, zato je bil velik poudarek namenjen rednemu strokovnemu izobraževanju in izpopolnjevanju učiteljev. Veliko vlogo pri izobrazbi učiteljstva je imel ravnatelj Franc Grm, ki je prihodnjemu učiteljstvu predaval fonetiko, specialno metodiko, logopatologijo in ortofonijo. Predavanja iz anatomije in fiziologije so učitelji pripravniki poslušali na univerzi. Dobaja, Gluhi in svet, 37. Ravnatelj Grm je pošiljal strokovne učitelje na izpopolnjevanje v tujino in jih spodbujal k branju tuje strokovne literature. Tudi učiteljstvo se je zavedalo pomena stikov z drugimi podobnimi zavodi in pomembnosti kritične presoje svojega dela na podlagi nenehnega strokovnega izpopolnjevanja s pomočjo tuje strokovne literature in po možnosti z obiski tujih zavodov. Takšni obiski so bili priložnost za kritično obravnavo drugih strokovnih metod dela in razmislek, kaj je mogoče pri metodiki pouka vpeljati in izvesti v domačem zavodu. Učitelji so svoje delo izvajali z zavedanjem, da je pridobljeno znanje pomembno posredovati dalje – na primer s pisanjem strokovnih prispevkov. Zdravko Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami v domovini in inozemstvu,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900-1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 99. Obiski tujih zavodov za gluhe otroke so bili mogoči takoj po ureditvi razmer po prvi svetovni vojni. V letu 1921 sta v tujino odšla strokovna učitelja Karel Puhar in Vilko Mazi. Obiskala sta gluhonemnico na Dunaju, kjer je deloval priznani pedagog Baldrian, pa tudi Döbling in Hitzing ter ugotovila, da smo imeli Slovenci že enako raven pedagoške usposobljenosti kot tamkajšnje šole. Dobaja, Gluhi in svet, 37. V letu 1926 je strokovni učitelj Rudolf Dostal obiskal gluhonemnice v Trstu, Benetkah, Milanu, Torinu, Padovi in Gorici. Pohvalil je zlasti zavod v Milanu, ki je bil tudi osrednja italijanska izobraževalna ustanova za strokovne učitelje gluhih. Ibid. V letu 1932 je bil na študijskem potovanju v Nemčiji strokovni učitelj Metod Kumelj. V Berlinu je obiskal osrednji zavod za gluhe za območje tedanje Prusije. Zavod je bil tudi izobraževalno središče za strokovne učitelje. Ibid. Na svojem strokovnem potovanju se je seznanil z različnimi metodami poučevanja gluhih. Medtem ko so v Berlinu poučevali po tedaj prevladujoči in splošno sprejeti glasovnogovorni metodi, so bili učitelji v zavodu v Braunschweigu bliže metodi Matije Schneiderja, v obravnavanem obdobju strokovnjaka t. i. »ročno ustne« metode poučevanja gluhih. Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami,« 102. V literaturi nisem zasledila značilnosti takšne metodike poučevanja, alahko sklepam, da je omenjena metoda zagovarjala kombinacijo oralne metode poučevanja in kretenj (op. av.). V letu 1936 sta se strokovna učitelja Mirko Dermelj in Drago Supančič udeležila slovesnosti ob 150-letnici zavoda za gluhe v Pragi. Dobaja, Gluhi in svet, 37. V pogovoru z udeleženci sta se seznanila z novo metodo poučevanja gluhih, ki jo je prakticiral Géza Bárczi v Budimpešti. Njegova metoda je izhajala iz prepričanja, da večina otrok ni popolnoma gluha, temveč je njihovo slušno središče samo zakrnelo, zato se lahko aktivira za delovanje s pomočjo slušnih spodbud, ki temeljijo na akustičnem zakonu zvočnih vibracij. Ibid. S praktičnim izvajanjem metode sta se ob obisku Budimpešte seznanila strokovni učitelj Mirko Dermelj in strokovna učiteljica Zora Pianecki. Pri hospitacijah v razredih sta bila navdušena nad uspehi pristopa, ki se je že uspešno izvajal tudi v Salzburgu. Ibid. Za razumevanje omenjene metode in njenega izvajanja v praksi sta učitelja Albin Ogorelec in Drago Supančič obiskala gluhonemnico v Salzburgu in gluhonemnico v Budimpešti. Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami,« 103. Pri obiskih tujine učiteljev ni zanimala samo metodika pouka, ampak tudi razporeditev prostorov v šolah za gluhe v smislu zadostne svetlobe, potrebne pri poučevanju gluhih, ki so »brali« z ust. Učitelj Drago Supančič je v letu 1938 obiskal gluhonemnico v Varni v Bolgariji. Ibid. Ta je bila v arhitekturnem smislu posebna zato, ker je svetloba v vsako sobo prodirala z dveh strani, kar je omogočilo uspešno uporabo artikulacijske metode poučevanja. Ibid. Učitelji so strokovno znanje pridobivali tudi v Združenih državah Amerike. Strokovni učitelj Zdravko Omerza je leta 1939 obiskal New York, in sicer Lexington school for the deaf. Dobaja, Gluhi in svet, 37.

Tuje strokovne učitelje je gostila tudi ljubljanska Gluhonemnica. Jeseni leta 1928 so zavod denimo obiskali strokovni učitelji iz tedanje Češkoslovaške ter pohvalili urejenost in uspehe šole. SI AS 77, t. e. 1, Stenografski zapisnik 3. seje I. zasedanja banskega sveta, 22. 1. 1931. 3. julija 1931 je Gluhonemnica gostila Helen Keller, ki je v okviru svojega strokovnega potovanja po Kraljevini Jugoslaviji obiskala tudi Skopje, Sarajevo, Zagreb in Ljubljano. Prišla je na povabilo vodje oddelka za otroke s posebnimi potrebami pri ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje Veljka Ramadanovića. HR-DAZG-959, t. e. 12, Ravnateljstvu zavoda za slepe Zagreb, 18. 6. 1931. Junija 1931 je namreč v New Yorku potekala svetovna konferenca slepih in ob tej priložnosti je Ramadanović skupaj z jugoslovanskim vicekonzulom in predstavniki drugih slovanskih držav obiskal Helen Keller na njenem domu v predmestju New Yorka, kjer sta jo jugoslovanska predstavnika povabila, naj obišče Kraljevino Jugoslavijo. Ibid. Ob obisku Ljubljane je bil z njo opravljen intervju, v katerem je med drugim izrazila podporo kretnjam kot nujnemu sredstvu za sporazumevanje med gluhimi. Njihovo uporabo je argumentirala s pojasnilom, da so učinkovite ob vsakem delu dneva, tudi v mraku, da se jezik s kretnjami ohrani v celotni obliki in se lahko izpopolni do natančnega slovnično pravilnega izražanja. Dobaja, Gluhi in svet, 37. Omenjeno stališče je pomenilo precejšen odmik od usmeritev ljubljanske Gluhonemnice v obravnavanem obdobju, saj je bil cilj učenja govor brez kretenj.

S preselitvijo zavoda za vzgojo slepih otrok iz Popovače nazaj v Zagreb leta 1928 je nastopilo novo obdobje v izobraževanju slepih na Hrvaškem. Pod vodstvom ravnatelja Josipa Očka (1932–1941) je zavod dosegel največji razvoj v celotnem obdobju med obema vojnama. Tonković, »Pregled povijesti,« 37. Očko se je strokovno izpopolnjeval v tujini. Leta 1929 je odšel v Češkoslovaško z namenom dodatnega izobraževanja za delo z otroki s posebnimi potrebami. V štirih mesecih bivanja tam je hospitiral na različnih zavodih, ki so se ukvarjali s sistemom skrbi za otroke s posebnimi potrebami in njihovo izobraževanje, največ na zavodih za slepe otroke. Opravil je potrebne strokovne izpite in se specializiral za poučevanje slepih otrok in otrok z motnjami v duševnem zdravju. Ibid. Pridobljeno znanje mu je bilo v veliko pomoč pri ravnateljevanju v zavodu za slepe otroke v Zagrebu, saj je z njim dvignil zavod na raven drugih evropskih zavodov. Zagrebški zavod za slepe se je sicer soočal – tako kot tudi drugi obravnavani zavodi – s prostorsko in finančno stisko, a je kljub temu dosegal pomembne uspehe. Ti so bili vidni ne samo v osnovnošolskem izobraževanju, temveč tudi pri glasbeni vzgoji. Poleg pevskega zbora je bil oblikovan tamburaški orkester, ki se je pod vodstvom ravnatelja Očka razvil v pravi umetniški sestav. V svojem programu je imel kompozicije visoke umetniške vrednosti in tehnične dovršenosti. Ibid., 39. Leta 1933 je nastopila prelomnica v glasbeni vzgoji gojencev. Ravnatelj je predal glasbeno vzgojo strokovnjakom, uveljavljenim glasbenikom, na primer Stjepanu Šuleku, Milanu Tarbuku, Mladenu Stahuljaku, Ibid. ki so uvedli nova glasbila, denimo orgle, violino in violončelo. Pouk klavirja je dobil značaj strokovnega in organiziranega dela. Ibid. Rezultat strokovnosti osnovne glasbene vzgoje je bilo profesionalno izobraževanje posameznih gojencev zavoda. V obdobju 1933-1941 je pet učencev zaključilo študij na Državni glasbeni akademiji. Ibid., 40. Profesionalno glasbeno izobrazbo si je seveda lahko pridobil zelo majhen delež gojencev, predvsem zato, ker je takšen študij predstavljal visoko finančno obremenitev. Večina gojencev zavoda se je zato usposobila v dveh obrteh, ščetkarstvu in izdelovanju košar. Ibid.

Zavod za slepe otroke in mladino v Kočevju se je sicer soočal z maloštevilnim učiteljskim kadrom, ki pa je bil strokovno podkovan. Izobraževali so se ne samo v tiflope- dagoški stroki, ampak so si znanje pridobivali tudi na področju psihologije, pedagogike, psihopatologije in njim sorodnih strok. Šorn, »Zavod za slepe,« 267. Iz arhivskega fonda Zavoda za slepo in slabovidno mladino ni mogoče pridobiti natančne slike o izobraževanju učiteljev v obdobju med obema vojnama, zato je moj glavni vir literatura, ki priča o tem, da je zavod sledil evropskim trendom sistema skrbi za slepe otroke in njihovo izobraževanje, a jih zaradi pomanjkanja financ in prostorske segregacije zavoda ni mogel povsem uresničiti. Več o tem Marija Golob, Pot k svetlobi (Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, 1999), 30-43.

Ljubljanska in zagrebška zavoda za senzorno ovirane otroke sta imela tesnejše povezave predvsem s strokovnimi krogi iz Češkoslovaške. 23. septembra 1928 je Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) obiskal Josip Zeman, češkoslovaški inšpektor ministrstva za prosveto in vodja oddelka za otroke s posebnimi potrebami, ki ga je vodja oddelka za otroke s posebnimi potrebami, inšpektor Ramadanović, označil za »velikega prijatelja našega naroda«, njegovo domovino pa za »bratsko«. HR-DAZG-959, t. e. 11, Ravnatelju Zavoda za Gluvoneme, 10. 9. 1928. Poleg omenjenega so bili v delegaciji tudi predstavniki posameznih specialnih šol in strokovni učitelji iz Češkoslovaške. Ibid. Delegacija je strokovni obisk pričela v Srbiji, tam obiskala zavod za gluhe v Beogradu ter ministrstvo za prosveto in socialno politiko. Pot je nadaljevala v Zagreb, kjer je 28. in 29. septembra obiskala zavod za gluhe otroke in nekatere druge prosvetne in kulturne ustanove. Zadnja dva dni svojega obiska pa je delegacija namenila obisku Ljubljane in zavoda za slepe otroke v Kočevju. Ibid. Strokovna povezanost s Češkoslovaško je bila v ospredju tudi v letu 1936. Junija tega leta je 150-letnico proslavljal zavod za gluhe na Smichovu pri Pragi. SI AS 1460, t. e. 24, Proslava 150-letnice zavoda za gluhoneme na Smichovu, 19. 4. 1936. Slavnostnega dogodka so se udeležili tudi predstavniki iz Poljske, Francije, Belgije, Avstrije in ZDA. Dogodek je bil seveda pomemben tudi za jugoslovansko državo v smislu izmenjave strokovnih izkušenj in predstavitve dela s področja sistema skrbi za senzorno ovirane otroke in otroke s posebnimi potrebami na splošno ter njihovo izobraževanje. Ministrstvo za socialno politiko je s posebnim dopisom iz začetka marca 1936 upravam zavodov za otroke s posebnimi potrebami priporočalo, naj se omenjenega dogodka udeležijo predstavniki posameznih zavodov, ki bodo s predavanji, filmi in diapozitivi predstavili razvoj specialnega šolstva v Kraljevini SHS. Ibid. Obisk takšnih dogodkov je bil povezan z velikimi stroški, na kar je na primer opozorilo vodstvo zavoda za slepe otroke v Kočevju v dopisu banski upravi Dravske banovine z dne 19. aprila 1936, v katerem jo je pozvalo k delnemu kritju potnih stroškov. Ibid. Banska uprava Dravske banovine je zavodom omogočala udeležbo na različnih strokovnih dogodkih na podlagi finančnih sredstev, ki so bila za to na voljo v okviru vsakoletnih proračunov. Podobne razmere so bile v obeh zagrebških zavodih. V proračunski razpravi za leto 1937/38 je bil Zavod za vzgojo slepih otrok v Zagrebu izpostavljen kot ustanova, ki se že leta spopada s finančnimi in prostorskimi težavami, a je kljub temu napredovala in dosegala pozitivne rezultate pri vzgoji slepih otrok. HR-DAZG-959, t. e. 17, Ekspozej k predlogu budžeta za 1937/38.

»Potrebno bi bilo zainteresirati za slepstvo širšo javnost« je misel, ki jo je vodstvo zavoda za slepe otroke v Kočevju poudarilo na učiteljski konferenci 12. oktobra 1930. SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 2. domače učiteljske konference, ki se je vršila dne 12. 10. 1930.

Z njo začenjam poglavje, ki se osredotoča na aktivnosti zavodov za senzorno ovirane otroke, s katerimi so se predstavili javnosti z namenom ozaveščanja o delu zavodov in sposobnosti njihovih gojencev, da se po koncu šolanja zaposlijo in si ustvarijo samostojno življenje. Takšne aktivnosti pa so seveda prispevale tudi k odpravljanju predsodkov v družbi. Poglavje širše predstavi ekskurzijo zavoda za slepe otroke iz Zagreba v Dravsko banovino maja 1936, saj je v arhivskih virih ta dogodek obsežneje dokumentiran in podaja jasno sliko o stikih z javnostjo oziroma prizadevanjih za dvig zavedanja o osebah s senzornimi primanjkljaji.

Zavod za slepe otroke v Kočevju je način za uresničevanje takega poslanstva videl v glasbenih predstavah, na katerih so gojenci zavoda pokazali svoje glasbeno znanje, v razstavah izdelkov, ki so jih gojenci izdelovali v zavodu, v okviru učnega procesa in nastopov na radiu. Ta je zavodu odmeril določen čas znotraj rednega programa. Sodelovanje z radijsko postajo v Ljubljani je bilo konstruktivno. SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 6. domače učiteljske konference, ki se je vršila 27. februarja 1934. Vodstvo zavoda si je nastope zamislilo v obliki predavanj o slepoti ter glasbenih in gledaliških točk, ki so jih izvajali gojenci. 15. novembra 1931 so na primer učenci zavoda ob vodstvu učiteljic Bogomire Dobovšek in Franice Vrhunc v petnajstminutnem nastopu poslušalcem predstavili potek šolskega pouka. Ibid. Pred tem je imel šolski vodja v studiu ljubljanskega radia predavanje z naslovom »Zavod za slepe«, v katerem je širši javnosti predstavil zavod, pouk in skrb za slepe na splošno. SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 3. domače učiteljske konference, ki se je vršila 16. novembra. Nastopi slepih učencev na radiu niso bili omejeni zgolj na nekajminutne nastope, saj je konec leta 1937 potekal celodnevni radijski prenos iz Kočevja. SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 3. domače učiteljske konference, ki se je vršila na osnovni šoli Zavoda za slepo deco vKočevju 29. novembra 1937. Zavod se je namreč predstavil v okviru predstavitve dela vseh učnih zavodov iz Kočevja. Slepi učenci so se poslušalstvu predstavili z uvodnim pozdravom, recitacijami, petjem in igranjem na citre ter klavir. Ibid. Zaradi oddaljenosti od Ljubljane učenci zavoda svojega dela ljubljanskemu občinstvu niso mogli predstaviti v živo, takšna predstavitev je bila zato omejena na lokalno raven. Svoj prvi nastop v prestolnici so imeli šele novembra 1937. Ibid. Učenci so pod vodstvom učiteljstva v priprave na nastop v Ljubljani vložili veliko truda, ki je bil poplačan, saj so dosegli velik uspeh, ki ga nihče ni pričakoval. Ibid. Pokroviteljstvo nad prireditvijo je prevzela žena bana Dravske banovine Marka Natlačna. Prireditve so se udeležili tudi predsednik mestne občine in drugi odličniki. Občinstvo je kar štirikrat napolnilo Frančiškansko dvorano. Ibid. Zanimanje za zavod za slepe je spodbudilo dnevno časopisje, ki je že pred nastopom objavilo vrsto člankov o zavodu v Kočevju ter vzgoji in pouku slepih otrok. Zavod je v tem času obiskal tudi pesnik in urednik Mirko Kunčič in o svojem obisku obširno poročal v dveh nedeljskih izdajah časopisa Slovenec. Zavod je obiskal tudi skladatelj Zorko Prelovec in o svojem obisku prav tako poročal v dnevnem časopisju. Zanimanje javnosti za nakup vstopnic za prireditev pa so spodbudili tudi sami učitelji zavoda za slepe v Kočevju, ki so skupaj z učenci v izložbah ljubljanskih trgovin pripravili razstavo izdelkov slepih otrok. Ibid. Ob koncu nastopa so vodstvo zavoda in učitelji ugotavljali, da je imel nastop znaten moralni učinek, saj je javnost ponovno opozoril na dejstvo, da takšen zavod sodi v prestolnico, ne na periferijo. Ibid. Poleg moralnega uspeha je imel nastop slepe mladine v prestolnici tudi finančno korist, saj so s prodajo vstopnic nekaj zaslužili. Ibid.

Zavod za slepe otroke v Zagrebu se je javnosti predstavil z enakimi dejavnostmi kot zavod v Kočevju. Julija 1930 je denimo predstavil svoje delo na razstavi, ki jo je organiziralo Udruženje jugoslovanskega učiteljstva v Beogradu ob desetletnici svoje usta- novitve. HR-DAZG-959, t. e. 11, Ravnateljstvu zavoda za slepe Zagreb, 23. 11. 1929. Razstava je pomenila predstavitev dela jugoslovanskih ustanov in zavodov za otroke s posebnimi potrebami ter njihovih dosežkov v zadnjih desetih letih. Učenci zavoda za slepe so svoja ročna dela predstavili tudi na samostojnih razstavah v prostorih zavoda; 18. decembra 1935 so ob pomoči učiteljev pripravili božično razstavo, na katero so s posebnim dopisom povabili tudi predstavnike oddelka za socialno politiko banske uprave Savske banovine. HR-DAZG-959, t. e. 16, Izložba ručnih radova i božična svečanost Zavoda za odgoj slijepe djece u Zagrebu, 16. 12. 1935. Slepi učenci so za javnost pripravili tudi glasbene predstave. 22. septembra 1935 je pevsko-tamburaški zbor učencev zavoda z glasbenim programom nastopil na svečani matineji v korist Rdečega križa, ki so jo skupaj z učitelji organizirali v dvorani Hrvaškega glasbenega zavoda. HR-DAZG-959, t. e. 16, Upravi Hrvaškega narodnoga kazališta, 20. 9. 1935. Javnost je o takšnih glasbenih dogodkih obveščalo tudi dnevno časopisje in spodbujalo bralce k obisku koncertov slepih učencev zavoda. Ob koncertu 21. decembra 1939 v veliki dvorani Hrvaškega glasbenega zavoda, na katerem so se poleg tamburaškega orkestra zavoda predstavili tudi slepi študenti glasbene akademije, je Jutarnji list zapisal: »Upravičeno je pričakovati, da bo tudi ta koncert, tako kot pretekli koncerti tega zavoda, dobro obiskan, saj si pridni in marljivi gojenci zavoda to res zaslužijo.« Jutarnji list, »Koncerat pitomaca Zavoda za odgoj slijepe djece,« 21. 1. 1939, 12.

Predstavitev javnosti pa ni bila omejena zgolj na razstave ročnih del slepih učencev in predstavitve njihovega glasbenega znanja, ampak tudi na demonstracijo branja in pisanja v Braillovi pisavi. Ob takšnih priložnostih je vodstvo zavoda povabilo tudi predstavnike banske uprave. HR-DAZG-959, t. e. 16, Kraljevskoj banskoj upravi Savske banovine, 11. 6. 1936.

Izobraževanje po glasovnogovorni metodi v ljubljanski in zagrebški šoli za gluhe je predstavljalo pot za integracijo gluhih v družbo. Omogočilo jim je osvojiti govor do stopnje, da jih je razumela tudi slišeča okolica. Strokovni učitelji ljubljanske Gluhonemnice so v svojih prispevkih poudarjali pomen razumevanja gluhih in ustreznega odnosa do njih. Apelirali so tudi na otroke, naj pomagajo gluhim sovrstnikom tako, da postanejo njihovi prijatelji in opozorijo vsakogar, ki ima do gluhih nespoštljiv odnos. V prizadevanja za približevanje gluhih slišeči okolici in razblinjanje predsodkov družbe se je vključilo tudi Društvo gluhonemih v Dravski banovini s sedežem v Ljubljani, ki je v prvi vrsti zastopalo interese odraslih gluhih, a je ob vsaki priložnosti poudarjalo pomen izobraževanja gluhih otrok in s tem možnost za samostojno življenje. Več o predstavitvi javnosti in integraciji gluhih v Sloveniji Dunja Dobaja, »Izobraževanje in integracija gluhih v Sloveniji v obdobju med obema vojnama – pot iz revščine,« v: Ivan Smiljanić, ur., Sočutje in stigma: družbene razlike in revščina v slovenski novejši zgodovini (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2022), 47-67.

Med strokovnim delovanjem Josipa Medveda v zagrebškem zavodu za gluhe so sistematizirali surdopedagoško delo in ga prilagodili vsem načelom klasične oralne metode. Branko Radovančić, »Značajke surdopedagoškog rada u razdoblju od otvaranja škole Adalberta Lampea do danas,« v: Slavica Jelić, ur., 110 godina rada zemaljskog Zavoda za gluhonijemu djecu (Zagreb: Centar za odgoj i obrazovanje »Slava Raškaj«, 1995), 63. Medved je v okviru izvenšolskih dejavnosti posvečal veliko pozornost gluhim vajencem. Bil je dolgoletni tajnik in blagajnik Društva za pomoć gluhonijemih šegrta v Zagrebu. Bil je tudi posrednik med mojstri in gluhimi vajenci in jih je zastopal v vseh sporih. Ibid. Naslednik Josipa Medveda Rajko Hergešić je zavod vodil v letih 1926-1940. Ibid. Pustil je pomemben pečat na področju izobraževanja učiteljev gluhih in popularizacije problematike gluhih. Poleg tega, da je predaval metodiko pouka gluhih otrok učiteljem v zavodu in pripravnikom za strokovni izpit, je občasno predaval tudi študentom Medicinske fakultete in študentom na Višji pedagoški šoli. Ibid. Objavil je vrsto člankov v dnevnem in strokovnem časopisju. Aktiven je bil tudi v združenju učiteljev specialnih šol Narodne republike Hrvaške. S svojim strokovnim delovanjem je dvignil zavod na zavidljivo raven. Zavod so obiskovali strokovnjaki s področja poučevanja gluhih otrok in dijaki učiteljišč, torej prihodnji učitelji. Ibid., 64. Zavodu za gluhe otroke v Zagrebu pa prepoznavnosti ni pomagalo doseči samo njegovo vodstvo, ampak tudi posamezni učitelji gluhih, ki so z vztrajnim delom podpirali gluhe učence, po koncu šolanja tudi pri integraciji v družbo. Omenimo Stjepana Đukića, ki je bil učitelj v zavodu v letih 1906-1937. Z. J., »Stjepan Đukić,« v: Redakcioni odbor, ur., Prva decenija rada Saveza gluvih Jugoslavije 1944–1954 (Beograd: Naš glas, 1954), 129. Zagovarjal je praktično načelo, zato je poudarjal pomen učnih sprehodov v naravo, po mestu, v muzeje ipd., s katerimi so gluhi učenci spoznavali življenje izven zavoda in se tako pripravljali na kasnejšo integracijo.

Zavodi za senzorno ovirane otroke v Ljubljani in Zagrebu so sistem skrbi in izobraževanja izvajali z zavedanjem, da je predpogoj za uspešno delo strokovna usposobljenost učiteljskega kadra. V okviru razpoložljivih finančnih sredstev so strokovni učitelji izpopolnjevali svoje znanje tudi v tujini, in sicer z obiski podobnih zavodov, kjer so se seznanjali z metodiko pouka in novopridobljeno znanje, s kritično presojo, vključevali v pouk. Učitelji so se udeleževali tudi različnih strokovnih dogodkov v tujini, kot je bila na primer junija 1936 proslava 150-letnice zavoda za gluhe na Smichovu pri Pragi. Takšni dogodki so bili priložnost za izmenjave strokovnih izkušenj in predstavitve dela s področja sistema skrbi za senzorno ovirane otroke in otroke s posebnimi potrebami na splošno ter njihovo izobraževanje.

Zavodi za senzorno ovirane otroke v Ljubljani in Zagrebu so po drugi strani gostili tuje strokovnjake. Zagrebški zavod za gluhe so obiskali celo kitajski strokovnjaki,Mršić, »Društvene, političke,« 35. kar je vodstvo zavoda razumelo kot potrditev zavodskega strokovnega dela.

Senzorno ovirani otroci so pod vodstvom svojih učiteljev javnosti predstavljali svoje uspehe pri izobraževanju in želeli tako opozoriti na pomen specialnega šolstva v državi. Predstavitve dosežkov senzorno oviranih otrok so se dotaknile javnosti. Prireditev, ki so prikazovale delo zavodov za senzorno ovirane otroke, so se udeleževali tudi predstavniki lokalne in banovinske uprave. Zavodi za senzorno ovirane otroke so bili namreč pod upravo banovine, ki jim je nudila sredstva v okviru proračunskih zmožnosti in podpirala njihovo prepoznavnost v javnosti. To je bil tudi okvir, znotraj katerega so lahko zavodi za omenjene otroke pričakovali podporo. V istem okviru je delovalo tudi učiteljstvo, ki se je zavedalo pomena interakcije z javnostjo in predstavitev zavodskega dela in uspehov učencev. Praksa je vedno znova dokazovala, da so v družbi še vedno prisotni predsodki, te pa so poskušali zavodi preseči prav z vztrajnim delom za integracijo svojih učencev po koncu šolanja.