Politika in moderna je nova knjiga Jurija Perovška, s katero izpopolnjuje svojo bogato bibliografijo politične zgodovine od »ločitve duhov« do druge svetovne vojne, s poudarkom na medvojnem obdobju.

Knjiga je vsebinsko razdeljena na tri sklope. V prvem avtor predstavi idejnopolitično podlago in delovanje liberalne in katoliške stranke. Do prve svetovne vojne je v ospredju predvsem (ne pa izključno) politika na Kranjskem. Prvi del se začne z oblikovanjem ločenih političnih organizacij, ki jih avtor označuje kot enega od produktov moderne (politične stranke, ki nastanejo na podlagi ideoloških, političnih in socialnogospodarskih razlik). Leta 1890 je v Ljubljani nastalo Katoliško politično društvo, 1891 pa liberalno Slovensko društvo, iz katerih sta se kasneje izoblikovali politični stranki (1892 in 1894). Avtor v začetku predstavi predvsem programske in ideološke usmeritve obeh struj, nato pa tudi skozi dnevno politično dogajanje predstavi strankarsko delovanje in spremembe v političnih zahtevah.

Zarezo v politični zgodbi obeh strank predstavlja začetek prve svetovne vojne, saj je takrat politično življenje začasno zamrlo. Prve zahteve o obnovitvi parlamenta se pojavljajo od leta 1916 dalje, parlament pa je ponovno sklican maja 1917. Takrat Jugoslovanski klub predstavi Majniško deklaracijo. Preko deklaracijskega gibanja in drugih političnih zahtev glede oblikovanja državnih tvorb po koncu vojne Perovšek preide k drugemu delu prvega sklopa – spremenjenim političnim razmeram v Kraljevini SHS, kasneje Jugoslaviji.

Obe stranki sta se že pred nastankom Kraljevine oblikovali v »vseslovenski« politični organizaciji (JDS in VLS), v novi državi pa sta morali na novo oblikovati svoja politična stališča, predvsem glede notranje ureditve države in gospodarskega položaja v spremenjenih okoliščinah. Kljub sprva umirjenim strastem se je politični boj med strankama hitro nadaljeval. Skozi njune usmeritve avtor prikaže razvoj obeh strank (in njunih političnih »satelitov«) ter način njune organizacije in delovanja v lokalnem ter državnem okviru vse do druge svetovne vojne.

Drugi vsebinski sklop obravnava delo vidnejših, a hkrati danes manj znanih politikov. Avtor poleg samega političnega življenjepisa poudarja tudi njihova nazorska prepričanja. Pri prvem, Marku Natlačenu, sicer ne moremo govoriti o neprepoznavnosti, a se je Perovšek osredotočil na manj poznano obdobje njegovega političnega delovanja med letoma 1907 in 1927. V politiko je Natlačen vstopil še kot dijak, nekaj časa je bil tudi predsednik Slovenske dijaške zveze in se vse do prve svetovne vojne največ posvečal vprašanju katoliške izobrazbe. Po vojni se je bolj posvečal odvetniškemu poklicu, a se tudi vse bolj uveljavljal znotraj SLS. Avtor predstavitev zaključi z začetkom diktature, ko se je Natlačen že dodobra utrdil na položaju najvidnejših članov stranke. Prikazan je kot praktik, a ideološko načelen politik, zavzet katolik, vseskozi lojalen dinastijam in stranki.

Bralec o Juru Hrašovcu in njegovem političnem delovanju največ izve s predstavitvijo njegovih dveh županskih mandatov (1921–1927). Poglavje se začne z opisom razmer v Celju v medvojnem obdobju, velik del se nanaša na volitve in politične boje v Celju. Prva izvolitev Jura Hrašovca je bila pomembna za JDS, saj je bil to edini njihov izvoljen župan v avtonomnih mestih, hkrati pa prvi slovenski župan v Celju. Pravo »zmago« nad Nemci so takrat razglašali šele po drugih volitvah (saj je bil na prvih nemški stranki prepovedan nastop). Hrašovec je v svojih dveh mandatih skrbel za razvoj mesta, eden večjih projektov pa je bil načrt za regulacijo Savinje, ki je ni dočakal kot župan. Konec leta 1926 je namreč v celjskem občinskem svetu razpadla koalicija (Narodni blok) in novoizvoljeni veliki župan mariborske oblasti je zaradi nezmožnosti delovanja razpustil mestni svet.

Miran Jaklič je najmanj poznana oseba, ki jo avtor obravnava v drugem sklopu knjige. Njegovega življenjepisa ni niti v Slovenski biografiji (Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/). Temu primerno Perovšek na širše predstavi njegovo življenjsko pot od otroštva do smrti. Milan Jaklič ni bil politik v ozkem pomenu besede. Bil je časnikar, prevajalec, odvetnik. Za politiko se je zanimal že od mladih let, sodeloval pri Narodno radikalni mladini. Postopoma pa ga je bolj kot liberalna vedno bolj privlačila socialnodemokratska politična misel. Po opustitvi ideje o ustanovitvi nove stranke se je pridružil JSDS. V medvojnem obdobju je opravljal različna dela po ministrstvih in uradih, povezanih predvsem s socialno politiko. Malo pred drugo svetovno vojno in po njej pa se je posvetil kmetijskim vprašanjem, sodeloval pri agrarni reformi itn.

Milan Jakič je med drugim prevedel Komunistični manifest, Pravljice Oscarja Wilda, sodeloval je z Antonínom Chrásko pri pripravi protestantske Nove zaveze, deloval pri časopisih Naš list, Rdeči prapor, Zarja, Naprej in drugih.

Vinko Möderndorfer je naslednji politik socialnodemokratske usmeritve. Möderndorfer je bil najbolj aktiven na domačem Koroškem, kjer je dlje časa tudi poučeval. Od leta 1921 dalje je bil učitelj v Mežiški dolini. Zaradi knjižice Boji in napredek mežiških rudarjev je postal tarča napadov, presedel zaporno kazen in na koncu izgubil še učiteljski položaj. Mežice kljub pritiskom ni zapustil. Dogajanje okoli rudnika ga je vedno bolj premikalo proti komunističnim idejam. Leta 1927 je bil izvoljen v mariborsko oblastno skupščino (skupna lista JSDS in komunistov). Poleg splošno družbenopolitičnega delovanja Perovšek analizira tudi Möderndorferjeva predvolilna razglasa in mežiško resolucijo ter tako podrobneje oriše njegovo idejnopolitično razmišljanje.

Zadnji med predstavljenimi osebami je politik in zgodovinar Dragotin Lončar. Zanj so bila najpomembnejša vprašanja prve Jugoslavije »slovenstvo, jugoslovanstvo in socializem«. Zato tudi Perovšek predstavi predvsem Lončarjeve poglede na te tri pojme. Največji del obsega položaj Slovencev znotraj Jugoslavije. Razliko med Slovenci in Srbi je videl v različnem zgodovinskem razvoju in različni duševnosti. Iskanje ali pa dokazovanje svojstvenega duha naroda je bilo v medvojnem obdobju pogosto, predvsem pri iskanju razlik med Jugoslovani (glej denimo Josip Vidmar, Stanko Gogala in drugi).

Lončar se je pridružil avtonomističnemu krilu JSDS, ki se je postopoma ločilo od stranke in se formiralo v samostojno združenje. Leta 1922 se je oblikovalo v Slovensko republikansko stranko kmetov in delavcev in se leta 1926 dokončno združila s Slovensko kmetijsko stranko. Lončar je zavračal komunizem, čeprav je razumel vzroke, ki so pripeljali do revolucije v Rusiji. Še bolj ga je motilo stalno obračunavanje z nasprotniki. Verjel je, da se bo z opolnomočenjem kmeta in delavca razvila pravičnejša družba, ki bo dejansko vladavina ljudstva (in ne kapitala) in v kateri bodo materialne dobrine pravičnejše razdeljene. Zemlja in sredstva za pridelovanje morajo biti last tistih, ki delajo. Kljub političnemu udejstvovanju pa Lončar ni bil politik v ožjem pomenu, temveč bolj komentator in kritik tistega časa.

Zadnji, tretji sklop knjige se ukvarja s političnimi dogodki med svetovnima vojnama v letih 1919, 1929 in 1939. Zadnja poglavja so bolj kot idejnopolitično zasnovana na pregledu političnih dogodkov in njihovega vpliva na zgodovinski tok. Leto 1919 kot prvo polno leto v Kraljevini SHS, vzpostavljanje nove države in spremenjene politične realnosti, leto 1929 kot začetek kraljeve diktature in njen vpliv na slovensko politiko ter zadnje leto, 1939, kot leto, ko se je pričakovalo, da se bo z razširitvijo avtonomije v okviru naraščanja konfliktov v mednarodnem prostoru ter začetka vojne rešilo »slovensko« vprašanje. Če se takšno poudarjanje določenih letnic zdi pretirano, saj so te kljub nekaterim pomembnim dogodkom vseeno bolj kot ne arbitrarno izbrane in težko govorimo o nekakšnih usodnih deveticah, je treba priznati, da avtor dogajanje v teh letih dobro pozna in jih zato zelo uspešno poveže v pripoved o celotnem medvojnem obdobju. Omeniti velja, da Perovšek že sam poudari, da medvojno obdobje ni le nekakšno vmesno obdobje, kot si ga včasih zamišljamo. Gre za v zgodovinskem procesu zanimiv in razgiban čas, ki je v mnogočem vplival tudi na dogajanje po drugi svetovni vojni.

Perovšek večino svojih ugotovitev naslanja na časopisne objave političnega tiska, a hkrati ne pozabi na arhivsko gradivo in širok izbor predvsem domače literature. Pri poglavju o Miranu Jakliču veliko podatkov črpa tudi iz osebnega arhiva družine. Knjiga se po eni strani ukvarja z že poznanimi dogodki in osebami, a hkrati to politično zgodbo dopolnjuje s številnimi nepoznanimi ali slabše poznanimi zgodbami in vidiki dogajanj. Med njimi zagotovo najbolj izstopa poglavje o Jakliču. Če je knjigi mogoče kaj očitati, je to pomanjkanje umeščanja v širši regionalni kontekst. Tega je sicer nekaj več v prvem (po prvi svetovni vojni) in v tretjem sklopu, a je tudi tu jugoslovanski (ali širši) kontekst povezan izključno z neposrednim vplivom na dogajanje v slovenski politiki. Mogoče pa je to že tema naslednje knjige.