Ubožni oddelek je bil zadolžen za organizacijo in izvrševanje vseh nalog, ki so vključevale preskrbo finančno slabo stoječih oseb. Po obsegu najzahtevnejše je bilo oskrbovanje starih in bolnih oseb s stalnimi in izrednimi podporami. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, 56. O razvoju institucionalnega varstva starih ljudi gl. Jana Mali, Od hiralnic do domov za stare ljudi (Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, 2008), 9–31. Ker se Zakon o zaščiti ubogih, starih in onemoglih iz leta 1922, Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 21. 7. 1922, št. 77, Zakon o zaščiti ubogih starih in onemoglih. Zakon, ki je imel šest členov, je v 3. členu določal, da če občine (in »ostale višje samoupravne edinice«) za svoje uboge ne bi mogle skrbeti, »jih prevzema ministrstvo za socialno politiko v breme svojega proračuna«. ki je določal, da mora za siromake (izvzemši vojne invalide) O invalidskem vprašanju gl. Brecelj, »Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva,« 437–61. Gl. tudi Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 4. 5. 1921, št. 47, Uredba o začasni pomoči invalidom in rodbinam padlih vojnikov. Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 14. 2. 1922, št. 14, Zakon o začasni pomoči invalidom in rodbinam padlih, umrlih in pogrešanih vojnikov kakor tudi nekaterih civilnih vojnih žrtev. skrbeti občina, kjer siromak prebiva, ni izvrševal, saj ministrstvo za socialno politiko ni izdalo pravilnika, je moral urad delovati v skladu z Zakonom o domovinstvu z dne 3. decembra 1863 Domovinski zakon je določal parametre ubožne oskrbe ter občinam nalagal dolžnost oskrbovanja ubogih. Gl. Reichs-Gesetz-Blatt für Kaiserthum Oesterreich, št. 105, 1863, 368–76. Podrobneje o zakonu gl. Sonja Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski. Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do leta 1918 (Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2002), 34–36. in Zakonom o preskrbi ubogih z dne 28. avgusta 1883, Zakon je predpisal ukinitev župnijskih ubožnih zavodov in predajo njihovega premoženja občinam. V 48 členih je opredelil, kako naj bi občine skrbele za reveže. Za več o tem gl. Anžič, Skrb za uboge v deželi Kranjski, 36–43. Gl. tudi Sonja Anžič, Socialna politika na Kranjskem od srede 18. stoletja do 1918: magistrsko delo (Spodnja Besnica, 2000). upoštevati pa je moral tudi drugo ustrezno zakonodajo. Socialna oskrba v Ljubljani je bila regulirana s pravilnikom za podeljevanje podpor mestnim odraslim ubogim. Pravilnik je določal, da je do pomoči upravičen tisti, »kdor ni zmožen s svojimi močmi in sredstvi sebi in svoji rodbini preskrbovati za življenje neizogibno potrebnih stvari in nima nobenega, ki bi bil pri državljanskem pravu ali po drugih zakonih dolžan ga preskrbovati ali podpirati«. SI ZAL LJU/0488, Cod III., t. e. 120, a. e. 80 / 1923/24, Pravilnik za podeljevanje podpor mestnim odraslim ubogim. Ljubljanska občina je torej morala skrbeti za stare, bolne, onemogle osebe, ki so bile nezmožne za delo in se niso mogle oskrbovati doma. Socialno zdravstvo avtonomnega mesta Ljubljane v letu 1930 (Ljubljana: Mestno načelstvo, 1931), 32.

Do stalne podpore so bili upravičeni socialno ogroženi, ki so bili starejši od 60 let, v primeru nezmožnosti do preživljanja pa tudi bolni in invalidni. Stalne podpore so se realizirale s preskrbo po zavodih in s t. i. prosto zunanjo preskrbo. Največ stalnih podpirancev je bilo v mestnem zavetišču na Japljevi ulici (danes del infekcijske klinike), zgrajenem konec leta 1901. Zavetišče je bilo namenjeno ženskam in moškim vseh stanov, v njem je bivalo več kot 250 oseb. Mlajši in zdravi oskrbovanci so pomagali pri hišnem in poljskem delu, »šibkejši pa polegajo po travi ali posedajo okrog hiše. Bolehne ženske se večinoma bavijo s šivanjem in molitvami, moški s kajenjem in igrami. Tako jim mineva dan v mislih na lepo, brezskrbno mladost. Za bodočnost jih ni strah!« L. Hočevar-Meglič, »Mestno zavetišče za onemogle na Japljevi cesti v Ljubljani,« Kronika slovenskih mest 2, št. 3 (1935): 241. Za oskrbovance so poleg zdravnika, ki je zavetišče obiskal dvakrat na teden, skrbele sestre reda sv. Križa. Ustanova je zaposlovala tudi nekaj služkinj, hlapca in hišnika, saj je imela svoj vrt, pekarno in pralnico, razvito je imela tudi perutninarstvo in prašičerejo. SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 83, Zapisniki javnih sej občinskega sveta ljubljanskega v letu 1927 in 1928, Nadaljevanje zapisnika VIII. redne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 20. 11. 1928, 675. Socialno zdravstvo, 3–35.

Zavetišče je bilo prenapolnjeno že od konca vojne, zato je občina mnogim našla namestitev v hiralnici sv. Jožefa (na Vidovdanski), Jožefišču (na Šlajmerjevi) in v zavetišču sv. Vincencija v Mengšu. Kljub temu, da se v zapisnikih socialnopolitičnega odseka leto za letom izraža potreba po razširitvi zavoda oziroma po gradnji novega, SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII, t. e. 150, a. e. 10, Zapisnik seje socijalno političnega odseka, 30. 12. 1930. SI ZAL LJU/0488, Cod. VIII., t. e. 150, a. e. 110, Zapisniki sej soc.-pol. odseka od 1928 do 1933, Zapisnik seje socijalno političnega odseka, 30. 12. 1930. je mestna občina s konkretnimi načrti začela leta 1938 – realizacijo projekta Dom onemoglih na Bokalcih pa je prehitela okupacija. Arhitekt Ivo Spinčič je na seji socialnopolitičnega urada 11. januarja 1939 v zvezi z načrti podal sledeče poročilo: »Starostni dom – dom stark in starčkov naj ne bo kasarna, temveč bodi vedro zavetišče onemoglim za mirno preživljanje zadnjih dni njihovega življenja. Da bi ta dom ne bil dolgočasen radi svojih stanovalcev, ki bi le posedali po sobah, hodnikih ali po sprehajališčih, naj bi bila oskrbovancem tega doma na razpolago mirna zaposlitev. Oskrbovanci naj bi opravljali delo v šivalnici, likalnici, gojili naj bi male vrtičke, zaposleni naj bi bili v knjižnici, vezali naj bi knjige, pletli koše, grabili seno, cepili drva.« SI ZAL LJU/0503, t. e. 88-101, a. e. 101, Zapisnik o II. anketi, ki se je vršila v sredo 11. 1. 1939. Tehnični kader je razmišljal, ali naj bo zazidava kompleksna – ali naj se v objektu kot celoti predvidi vse potrebno, ali naj bo zazidava v obliki naselja, v obliki vasi. Odločili so se za mešani sistem, objekt naj bi bil zgrajen tako, da bi ga bilo mogoče poljubno širiti; sprva naj bi omogočil nastanitev za 500 oseb, v prihodnosti pa po potrebi še za 500. Načrtovali so spalnice z eno in tudi dvema posteljama, »da bodo mogli zakonci svoja stara leta preživeti skupaj in da bodo mogli stanovati občutljivejši oskrbovanci tudi posamič«. Ibid. Skupne spalnice naj ne bi imele več kakor šest postelj. Že od začetka so vse skupne prostore načrtovali za 1000 oseb. Pri načrtih niso pozabili na dovolj veliko kurilnico, teraso, kapelo, na čajne kuhinje, bolniške sobe, v katerih naj bi bilo prostora za deset odstotkov oskrbovancev, kanalizacijo, vodovod, dvigalo, razmišljali so celo o kino dvorani. Pokopališča ob novem domu niso želeli načrtovati, »iz načrta zgradbe naj izpade vse, kar bi ustvarjalo turobno sliko in naj cela zgradba nosi mladostno, poživljajoče lice«. V zgradbi sami naj bi se na primernem kraju uredila samo mrliška soba. Ibid.

V sklopu stalnih podpor je pri izvajanju drugega modela, odprtega/zunanjega sistema skrbstva, mestnemu socialnopolitičnemu uradu pomagalo 22 okrajnih načelnikov. Vsak od njih je imel odkazan svoj okoliš, ki je bil relativno majhen, da je lahko dodobra spoznal vse pomoči potrebne osebe (teh je bilo denimo leta 1930 več kot 800) in jih pritegnil v evidenco svoje oskrbe. Socialno zdravstvo, 33, 36. Prosta zunanja preskrba oziroma način odprtega skrbstva je temeljil na sistemu podpor v blagu (hrani, kurivu, obleki in obutvi) ali denarju. Oskrbovancem je med boleznijo pripadala nega, zdravljenje so jim omogočili mestni zdravniki, brezplačno so prejemali zdravila in zdravstvene potrebščine. Tukaj bi poudarila sedmi člen pravilnika za podeljevanje podpor mestnim odraslim ubogim, po katerem so osebe, »ki so obubožale po lastni krivdi« (pijanci, delomrzneži), podporo dobivale »le v taki obliki, da je ne morejo izrabljati v svoje lahkomiselne namene«. Deseti člen pravilnika je mestni občini nalagal tudi dolžnost pokopavanja »ubogih«, ki so umrli v Ljubljani. Gl. SI ZAL LJU/0488, Cod. III., t. e. 120, a. e. 80 / 1923/24, Pravilnik za podeljevanje podpor mestnim odraslim ubogim.

Kdor je želel pridobiti stalno mesečno ubožno podporo, je moral na mestni magistrat vložiti prošnjo. Ubožni oddelek socialnopolitičnega urada je določil referenta, ki je proučil razmere prosilčevega bivališča, njegove premoženjske, družinske razmere; na podlagi pridobljenih podatkov je izpolnil vprašalno polo in podal mnenje o upravičenosti posameznika do podpore. Zbrani material je referent posredoval mestnemu fizikatu, ki je prosilca pregledal in dokumentacijo, dopolnjeno z zdravniškim spričevalom, vrnil ubožnemu oddelku socialnopolitičnega urada. Na osnovi zbrane dokumentacije je o posameznem primeru na seji socialnopolitičnega odseka poročal njegov načelnik. Referent pa je smel podati tudi lastne iniciativne predloge o vseh pomoči potrebnih, ki so bivali v njegovem okolišu. Ibid.

Poleg stalnih rednih podpor je socialnopolitični urad delil tudi izredne podpore; te so bile namenjene osebam, ki so bile zaradi bolezni ali nezgode potrebne nujne pomoči. Prejele so jih kot denar, hrano, obleko in obutev, šolske knjige in potrebščine, kurivo in drugo.

V povojnem socialnem ustroju je bila pomembna vloga dodeljena stanovanjskemu oddelku; skrbel je za prenočišča, zaščito najemnikov, pospeševal organizacijo stavbnih kreditov, vodil stanovanjsko statistiko in stanovanjsko posredovalnico, organiziral je tudi ustanavljanje družinskih vrtičkov. SI ZAL LJU/0488, Cod. III., t. e. 120, a. e. 80 (1923/24), Zapisnik javne seje občinskega sveta, 16. 10. 1923, Pravilnik socialno-politične uprave mestne občine ljubljanske. Več o tem gl. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike. O stanovanjskem vprašanju gl. Studen, »Modernizacija načina življenja,« 498.

Oddelek je veliko naporov vložil v načrtovanje delavskega azila, ki se je začelo leta 1931. Na seji občinske uprave 27. novembra 1931 so razpravljali o vprašanju, kakšna načela naj se uveljavijo za notranjo ureditev stavbe:

Po prvih pogovorih so se strinjali, da bi bilo v azilu na razpolago okrog 167 postelj, razdeljenih večinoma v malih sobicah. V najemnino bi bila všteta odškodnina za centralno kurjavo, razsvetljavo, čiščenje in pranje posteljnega perila. Moški del bi bil popolnoma ločen od ženskega, z vhodi z različnih cest. Mestni arhitekt Vladimir Mušič je v sklopu zgradbe načrtoval javno kuhinjo, namenjeno predvsem težaškim delavcem in drugim z nižjimi dohodki ter tistim, ki so prejemali občinsko podporo. Delavski dom so otvorili leta 1932, na razpolago je nudil 73 sob z eno posteljo, dvajset sob z dvema do sedmimi posteljami in eno sobo s štirinajstimi posteljami. Poleg tega je bila na razpolago za potujoče delavce še skupna spalnica z 32 posteljami. Vse so bile nemudoma oddane stalnim najemnikom, le postelje v skupni spalnici so se oddajale dnevnim gostom. Javna kuhinja je dnevno prehranjevala do 400 oseb. SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 124, a. e. 91, Zapisnik 2. redne javne seje občinske uprave ljubljanske, 14. 3. 1934.

Vse od konca vojne je v prestolnici notorično primanjkovalo stanovanj, O stanovanjski politiki in stanovanjskem vprašanju v letih po prvi svetovni vojni Slovenci v desetletju, 452 sl. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike. Kresal, »Socialna politika in stanovanjska zaščita po prvi svetovni vojni.« Andrej Studen, »Delavec njegov še stanovanja nima, lastnega že tako ni misliti.« Reševanje stanovanjskega vprašanja delavstva v Ljubljani in Mariboru od druge polovice 19. st. do začetka druge svetovne vojne,« v: Zgodovina socialnega dela v Sloveniji, 143–51. Veliko objav najdemo tudi v dnevnem časopisju, mdr. gl. Slovenec, 16. 3. 1919, 5, 6, Stanovanjsko vprašanje. Slovenec, 18. 4. 1919, 1, Stanovanjska politika. Slovenec, 9. 4. 1920, 1, Stanovanja. Slovenski narod, 31. 7. 1920, 1, K stanovanjskemu vprašanju. O aktualnosti oziroma akutnosti stanovanjske politike po končani prvi svetovni vojni tudi Ajda Bračič in Bogo Zupančič, »Iščem stanovanje…1918–1941,« v: Iščem stanovanje … Sto let organizirane stanovanjske gradnje (Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2022), 21–31. za časa županovanja dr. Jure Adlešiča v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja denimo najmanj 250, predvsem za delavce in osebe, ki so živele v nezdravem okolju – barakah in drugih neprimernih bivališčih. Mestna občina je začeto delo na polju stanovanjske politike po odprtju delavskega doma nadaljevala z gradnjo delavskih kolonij. Prva delavska stanovanjska kolonija je tako zrasla za Bežigradom, sledilo ji je naselje dvojčkov v Mestnem logu. Mestni socialni urad je pomagal tudi posameznikom in družinam, ki so živeli na robu bede na Ljubljanskem gradu (83 gospodinjstev, 364 oseb), ob Cesti dveh cesarjev oziroma Sibiriji (91 gospodinjstev, 383 oseb), ob dolenjski železnici oziroma Galjevici Več o tem Mojca Ravnik, Galjevica (Ljubljana: Partizanska knjiga, 1981), 31. Slovenec, 18. 11. 1944, 3,Galjevica, otok povojne dobe. (160 gospodinjstev, 635 oseb), za bežigrajsko šolo v t. i. Gramozni jami (50 gospodinjstev, 176 oseb), ob Cesti na Brdo (14 gospodinjstev, 82 oseb), ob Černetovi ulici v Malem domu in Skupnem domu (dvanajst barak, 59 družin in 208 oseb), ob Ižanski cesti na Livadi (dve baraki, 29 družin in 135 oseb) in v bližini klavnice na Poljanah (štiri barake, 19 družin in 63 oseb). Adolf Vogelnik, »Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta Ljubljane,« Kronika slovenskih mest 5, št. 1 (1938): 43–48. Bivanjske razmere so bile v teh naseljih slabe, saj so bila skoraj vsa bivališča brez priključkov na vodovod, kanalizacijo in elektriko. Adolf Vogelnik, »Donesek k stanovanjskemu vprašanju Ljubljane,« Tehnika in gospodarstvo 5 (1939): 23–33.

Delavski oddelek je vodil delavsko skrbstvo v ožjem smislu besede. O socialnem zavarovanju delavcev Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike, 151–200. Ukvarjal se je z vajeniško zaščito, raznimi vprašanji, povezanimi z zaščito dela, dodeljevanjem rednih in izrednih podpor za brezposelne in podobnim. Vprašanje brezposelnosti je bilo v Ljubljani vedno zelo aktualno, še posebej v zimskih mesecih. Takrat se je po pomoč na občino obračalo veliko oseb, nekaj sto vsak mesec, SI ZAL LJU/0488, Cod. III., t. e. 120, a. e. 80 (1923/24), Zapisnik javne seje občinskega sveta, 16. 10. 1923, Pravilnik socialno-politične uprave mestne občine ljubljanske. Več o tem gl. Kresal, Zgodovina socialne in gospodarske politike. med veliko gospodarsko krizo Več gl. Žarko Lazarević, »Velika gospodarska kriza,« v: Slovenska novejša zgodovina, 473–84. O brezposelnosti je veliko poročal Ilustrirani Slovenec. veliko več, tudi okrog 1.500, pri tem pa je podpore prejemalo okrog 300, med gospodarsko krizo 2.000 oseb. Poleg denarnih podpor je urad delil tudi podpore v naravi, predvsem hrano, obleko in obutev. Ta način podpiranja je bil po mnenju mestne občine še najučinkovitejši, zlorabe naj bi bile skoraj izključene. »Zgodi se sicer, da kdo ponošene čevlje proda, vendar so to zelo redki slučaji.« SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 84, Zapisnik k redni javni seji občinske uprave ljubljanske, 22. 4. 1929. Med krizo je občina v najhujši zimi organizirala brezplačno razdeljevanje čaja in kruha. Brezposelni delavci, ki so bili v Ljubljani v tekočem letu zaposleni najmanj tri mesece, so imeli dostop do javne ogrevalnice, kjer so mnogi tudi prenočevali. Ibid. 9. decembra 1938 je ljubljanska mestna občina odprla vrata nove mestne kuhinje, »prenočevalnice« in »dnevne ogrevalnice« v hiši na Poljanskem nasipu – bivši Cukrarni, kjer je hrano in prenočišče brezplačno prejelo 130 oseb dnevno. Vogelnik, »Donesek k stanovanjskemu vprašanju Ljubljane,« 23–33.

Prvenstveno pa se je delavski oddelek ukvarjal z organizacijo zaposlitev za brezposelne. Dela so bila dveh vrst:

Urad je delo razdeljeval po naslednjem načelu, za katero je menil, da je socialno pravično:

Večinoma je nudil javna dela pri regulaciji Ljubljanice, urejanju cest, ulic in poti, parkov in podobno.

Delavski oddelek je bil zadolžen tudi za svetovanje in pomoč pri administrativno pravnih vprašanjih, prošnjah in pritožbah. SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 83, Zapisniki javnih sej občinskega sveta ljubljanskega v letu 1927 in 1928, Nadaljevanje zapisnika VIII. redne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 20. 11. 1928, 674. Gl. tudi SI ZAL LJU/0488, Cod. III., t. e. 120, a. e. 80 (1923/24), Zapisnik javne seje občinskega sveta, 16. 10. 1923, Pravilnik socialno-politične uprave mestne občine ljubljanske.

Novost na področju povojne uprave je bilo mladinsko skrbstvo, ki v Avstriji ni bilo vključeno v javni sektor. Z oskrbo otrok in mladostnikov so se ukvarjale karitativne organizacije, ki so bile deležne podpore države, dežele, občin in/ali zasebnikov. Po vojni, ki je zapustila številne sirote in telesno ter duševno obnemogle otroke, sta se nova država in politika posvetili tudi skrbi za mlade. Brecelj, »Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva,« 456. Na tem področju je ljubljanski mestni fizikat, ki se je vključeval v socialno skrbstvo, od občine pričakoval ne le kurativno, temveč tudi preventivno delovanje, saj bo »to skrbstvo […] očuvalo občino za bodočnost pred velikimi izdatki, ki bi nastali v poznejših letih za pomnoženo socialno zlo, telesno in duševno zanemarjene potomce, nezaščitene dele prebivalstva. Kapital, ki ga naloži občina v mladinsko skrbstvo, skrb za njen duševni in telesni razvoj, to niso zakopani talenti, marveč se bo obrestoval v delu te mladine v poznejših letih za blagor svojih rodbin in celokupnega naroda.« Socialno zdravstvo, 29. Gl. tudi Anton Kržišnik, Socialna politika. Zgodovina socialne politike in socialnih služb v predsocialističnih družbenih formacijah (Ljubljana: Šola za socialne delavce v Ljubljani, 1967). Vedno znova so poudarjali, da se mora začeti pri otroku, »zrastel potem ne bo delomržen človek, ampak polnovreden član družbe, ki ne bo svoje občine nadlegoval s prošnjami za podporo. Prav isto je z družinami, kjer vidimo bolezen v hiši, kjer hirajo otroci vsled slabe hrane ali nezdravega stanovanja. Takim družinam mora občina pomagati še predno nastopi katastrofa. Dečja zavetišča, dnevna šolska zavetišča, počitniške kolonije itd., vse to so sredstva, ki preprečujejo največja socijalna zla.« SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 84, Zapisnik k redni javni seji občinske uprave ljubljanske, 22. 4. 1929. V več zapisih je zaslediti trditev, da so psihično in fizično zdravi otroci prihodnost vsakega naroda in da je »kapital izdan za mladinsko skrbstvo […] najbolj racijonelno in dobičkanosno naložen. On ustvarja dobrine, ko so za človeško družbo neprecenljive vrednosti.« SI ZAL LJU/0488, Cod. III., t. e. 121, a. e. 86, Javne občinske seje 1930, Zapisnik 3. redne javne seje občinske uprave ljubljanske, 26. 3. 1930.

Mladinski oddelek je organiziral in izvrševal naloge s področja socialne in higienske zaščite otrok ter mladine s poudarkom na postavkah iz Zakona o zaščiti dece in mladine iz leta 1922. Gl. tudi Brecelj, »Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva,« 456, 457. Oddelek je med drugim skrbel za poklicno varuštvo otrok, predvsem najdenčkov, sirot in nezakonskih otrok. Svojih otroških domov občina ni imela, zato je sodelovala z raznimi zavodi: Marijaniščem, Lichtenturnovim zavodom in drugimi, kjer je vzdrževala približno dvajset otrok.

Oddelek je skrbel tudi za oddajo otrok v rejo in dodeljevanje podpor rejnikom. Referentke in referenti oddelka so nadzorovali zdravstveno stanje otrok, socialni položaj njihovih skrbnikov, spremljali so higienske razmere, v katerih so bivali. SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 83, Zapisniki javnih sej občinskega sveta ljubljanskega v letu 1927 in 1928, Nadaljevanje zapisnika VIII. redne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 20. 11. 1928, 672. Posebej natančni so bili pri nadzoru razmer, v katerih so živeli telesno ali duševno bolni otroci.

V okviru mladinskega oddelka socialnopolitičnega urada so delovala tudi dnevna zavetišča za revno šolsko mladino, obiskovalo jih je okrog 200 šoloobveznih deklic in dečkov iz delavskih in uradniških družin, pri čemer so socialne službe ocenjevale, da je potreba po dnevnih zavetiščih vsaj še petkrat tolikšna. SI ZAL LJU/0488, Cod. III, t. e. 121, a. e. 83, Zapisniki javnih sej občinskega sveta ljubljanskega v letu 1927 in 1928, Nadaljevanje zapisnika VIII. redne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 20. 11. 1928, 670. Gl. tudi SI ZAL LJU/0488, Cod III., t. e. 121, a. e. 83, Nadaljevanje zapisnika VIII. redne javne seje občinskega sveta ljubljanskega, 20. 11. 1928. Več in podrobneje o namenu in pomenu dnevnih zavetišč ter o pravilniku za dnevne dečje domove iz leta 1925 gl. Marija Primožič, Varstvo otrok in mladine od 1916.–1945. leta v Ljubljani: diplomska naloga (Ljubljana, 1992), 9–11, 14. Maja 1939 je občina v Cukrarni odprla prehodni otroški dom s popolno oskrbo, tudi s poukom, za 30 mladih beračic in beračkov. Pet let dela za Ljubljano (Ljubljana: Tiskovni referat mestne občine, 1940), 138–41.

V drugi polovici tridesetih let je bilo veliko skrbi namenjene šolskim menzam, ki jih je občina ustanavljala po ljubljanskih šolah. V šolskem letu 1937/38 so kuhinje svojo dejavnost pričele na štirinajstih mestnih šolah, leta 1939 je občina vzdrževala že devetnajst kuhinj. Prehrane v menzah so bili deležni tudi obrtniški vajenci in študentje. Pomemben del mladinskega skrbstva je bila organizacija in izpeljava počitniških kolonij za bolehne otroke iz socialno slabše stoječih družin. Podrobna obdelava te teme sledi v objavi leta 2024.

Prikaz mladinskega skrbstva zaključujem s podatki, ki nazorno izkažejo njegove aktivnosti v proračunskem letu 1939/40. Rednih podpor v gotovini je bilo deležnih 569 podpirancev, izrednih podpor v gotovini in naravi pa 311, obleko, obutev in božičnico je prejelo 812 otrok ter šolske potrebščine 248. V dnevnem zavetišču sv. Florjan so poskrbeli za 96 otrok, v Spodnji Šiški za 36, za Bežigradom za 48, v Mostah za 56 in v Cukrarni za 34. Šolske kuhinje so z mlekom oskrbovale 832 otrok, v počitniške kolonije je bilo poslanih 361 otrok, mestno zavetišče za onemogle je hrano dajalo 60 študentom. V zavodih so permanentno oskrbovali 153 otrok, 86 otrok pa je bilo v reji. Vajeniško skrbstvo je vzdrževalo 36 vajencev, za katere je bila pristojna Ljubljana. SI ZAL LJU/0503, t. e. 141-180, a. e. 157, Poročilo o mladinskem skrbstvu v proračunskem letu 1939/40.