Podatki o samomorilnem vedenju na Slovenskem so za obdobje pred prvo svetovno vojno skopi in jih najdemo v redkih publikacijah avstrijskih avtorjev. Na Slovenskem je bilo v vojski manj samomorov kot v drugih avstrijskih deželah; že nemški del Koroške ali Štajerske je »postregel« z večjim številom samomorov kot južna dela obeh dežel. Na Kranjskem, ki je bila »de facto« slovenska dežela, je bila situacija sploh drugačna; redki avstrijski pisci dežele sploh niso omenjali kot posebej obremenjene s tem fenomenom. Povprečni samomorilni količnik je bil v osemdesetih letih le 6,8 na 100.000 prebivalcev (leta 1873 celo le 3 na 100.000). Vojaški samomori so bili na Kranjskem prav tako nizki, saj je bila dežela pri »repu« avstrijskih držav.Saška Roškar in Alja Videtič Paska (ur.), Samomor v Sloveniji in svetu (Ljubljana: elektronska izdaja, 2021), 38.

A ne glede na to je proti prelomu stoletja časopisje tudi na Slovenskem vedno pogosteje poročalo o samomorih v »domačih« polkih oziroma v polkih, kjer so služili vojaki iz slovenskih dežel. »Bežen« pregled slovenskega in nemškega časopisja v obdobju 1885–1914 na Slovenskem (oziroma v neposredni bližini; Celovec, Gradec, Trst itd.) postreže z okoli 160 poročili o samomorih. Pri največ poročilih, približno 40 odstotkih, je bil vzrok neznan, med znanimi vzroki pa sta prednjačila vojaško nasilje in strah pred kaznijo (približno 20 odstotkov). (Vsekakor je bil pri marsikaterem samomoru z neznanim vzrokom vzrok prav vojaško nasilje ali strah pred kaznijo, tako da je bil odstotek teh še precej višji.) Zanimivo je, da časopisje v šestdesetih in sedemdesetih letih ni poročalo o samomorih med vojaki, pač pa je (precej »skromno«) takšna poročila pričelo objavljati šele sredi osemdesetih let. Do leta 1900 zasledimo na straneh časopisja le dobrih deset primerov samomora. Poročila o prvih samomorih so šele iz srede osemdesetih let. Tik pred božičem leta 1885 se je vojak mariborskega 47. pehotnega polka »na železniški tir pri Mariboru vlegel ravno v trenotju, ko je tovorni vlak prihajal«, Slovenski gospodar, »Samomor vojaka,« 24. 12. 1885, 7. medtem ko se je v začetku februarja 1886 prav tako v Mariboru »ustrelil poddesetnik Henrik Lindner« (glede na to, da je bil to »že letos v Mariboru četrti samomorivec pri vojakih«, Slovenski gospodar, »Samomor pri vojakih,« 4. 2. 1886, 7. je bilo primerov samomora vsekakor več, kot je poročalo časopisje). Naslednji »slovenski« vojaški samomor zasledimo čez tri leta, ko se je v graški kasarni ustrelil 23-letni topniški korporal Florian Tomitsch, sicer doma iz Kočevja. Laibacher Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 16. 9. 1889, 4. V Gradcu se je ubil tudi »kanonir M. Plesej«, ki se je v začetku julija 1895 »malo pred Gradcem ulegel na železnico, ko je vlak štev. 70 blizu drdral«. Slovenski gospodar, »Samomor pri vojakih, «4. 7. 1895, 6. Čez slabo leto se je v gostilni Senekowitsch v Mariboru ustrelil »vojak deželne brambe Fr. Uller iz Braslovč«, Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 21. 6. 1896, 5. Slovenski gospodar, »Samomor pri vojakih,« 25. 6. 1896, 9. Jakob Zorko pa se je kmalu zatem v Celju ustrelil iz strahu pred kaznijo, ker je ukradel vojaške hlače. Slovenski narod, »Samomor zaradi vojaških hlač,« 17. 8. 1896, 3. Ljubljanski dnevnik je medtem pisal, da se »samomori nenavadno vrše, največ v oktobru in novembru. Med samomorilci je največ novincev. Vzroki so različni, največ slabo ravnanje z vojaki.« Slovenski narod, »Samomori pri vojakih,« 12. 4. 1897, 3. To in strah pred kaznijo sta torej že veljala za »strah in trepet« v avstrijski vojski. Leta 1899, tik pred prelomom stoletja, je bilo v celjski vojašnici storjenih šest samomorov zaradi različnih vzrokov (dezerterstvo, domotožje, odtujenost, strah pred kaznijo, težke vojaške razmere). Vojaki, tako novinci kot naredniki, so samomor največkrat storili s strelnim orožjem ali skočili iz nadstropij vojašnic. Domovina, »Samomor vojaka-novinca,« 29. 9. 1899, 3. Eden izmed samomorilcev je bil tudi novinec J. Ljubšina iz Sv. Petra pod Sv. Gorami, ki je 8. oktobra 1899 skočil iz tretjega nadstropja in na kraju samem umrl, samomor pa »učinil vsled domotožja in zdvojenosti«. Domovina, »Samomor vojaka-novinca,« 13. 10. 1899, 3. Zaradi domotožja se je čez slab mesec v Brnu ustrelil tudi »infanterist Fran Rojšek iz Rašice na Dolenjskem. Stal je na straži pred ces. namestništvom, naenkrat se je odstranil v bližnji park in si pognal kroglo v prsa.« Slovenec, »Samomor vojaka,« 6. 11. 1899, 3.

Šele od preloma stoletja so novice o samomorih postale »stalnica« tudi v časopisju na Slovenskem. Do prve svetovne vojne je časopisje poročalo o približno 150 samomorih »slovenskih« vojakov. Povprečno se jih je ubilo deset na leto, samomori pa so bili v zadnjih petnajstih letih »mirnodobne« Avstrije precej enakomerno razporejeni. Toda javnost je bila vse bolj zaskrbljena nad dogajanjem v vojski. Samomor Frana Zupana, vojaka celovškega 17. pehotnega polka, ki se je v začetku leta 1900 obesil na Križni gori nad Celovcem, Slovenec, »Samomori vojakov,« 23. 1. 1900, 3. in infanterista Avgusta Plešivčnika, ki si je v Celju s puško »prestrelil prsi«, Slovenec, »Samomor vojaka,« 27. 3. 1900, 3. sicer nista bila nič posebnega. A avstrijsko časopisje je vse pogosteje navajalo, da je za samomore krivo kruto ravnanje nadrejenih. O trpinčenju vojakov so govorila poročila iz Češke (ki je sicer imela največ samomorov med vojaki), Slovenski narod, »Trpinčenje vojakov,« 9. 5. 1900, 3. v »domačih« polkih pa je pozornost zbudil že drugi samomor v celovškem polku v manj kot pol leta. Avtor notice je zapisal, da je »samomor pri 17. pešpolku sedaj skoraj že na dnevnem redu«, in iskal vzroke, ki bi razjasnili dejanje desetnika Viktorja Hauptmanna; ta si je na stranišču »prestrelil vrat, jezik mu je mahal iz ust, in možgani so ležali nekaj na stropu in nekaj na njegovem hrbtu«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 6. 6. 1900, 3. Kljub temu da za skoraj vsak drugi samomor ni bil naveden vzrok, se zdi, da je za marsikaterim takšnim primerom tičal strah pred kaznijo. Vojska je očitno »navila« prakso kaznovanja za prekrške in prestopke. Če je bil vzrok smrti vojaka ljubljanske deželne brambe Janeza Pečnika, Slovenec, »Ljubljanske novice,« 8. 11. 1900, 3. vojaka pri mariborskem »nabavnem skladišču« Ruperta Grabnerja Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 11. 10. 1900, 4. ali pa vojaka tržaškega 97. pehotnega polka Luke Vivoda Slovenec, »Grozen samomor vojaka,« 8. 3. 1901, 3. neznan, je bil vzrok samomora pri Josipu Etlu, prostaku 47. goriškega pehotnega polka, prav strah pred kaznijo, saj se je ustrelil, »ker se ga je naznanilo, da je svojemu tovarišu ukradel iz kovčeka eno krono«. Slovenec, »Samomor vojaka,« 10. 5. 1901, 3. Tudi Ivan Kramar iz Kapel pri Brežicah, četovodja v tržaški vojašnici, je junija 1901 storil samomor iz strahu pred kaznijo. Slovenec, »Samomor vojaka,« 19. 6. 1901, 3. Zaradi neke poneverbe (in surovega ravnanja s podrejenimi vojaki) je bil v Celovcu nadrejenim naznanjen »računski narednik 7. pešpolka Maričnik«, ki se je »vsled tega naznanila […] koj potem vstrelil in bil takoj mrtev«. Slovenec, »Samomor vojaka,« 15. 7. 1901, 3. Podoben primer je bil samomor lovca Antona Rekarja. »Rojen Kranjec«, ki se je ustrelil na Predelu, se je »preiskavi odtegnil s smrtjo«, potem ko so nekemu vojaku »zginile tri krone«. Slovenec, »Samomor vojaka,« 20. 8. 1901, 3. Strah pred kaznijo je »preganjal« Andreja Viherja, vojaka kranjskega »lovskega bataljona št. 7«, ki je »pri vajah na Notranjskem dne 3. avgusta« 1901 dezertiral in se dober mesec kasneje ustrelil »v nekem gozdu pri Št. Petru«. Slovenski narod, »Samomor,« 14. 9. 1901, 4. Najverjetneje je tudi pri računskem naredniku ljubljanskega 17. pehotnega polka Karlu Starklu, sicer Mariborčanu, pristojnem v Krškem, bilo v ozadju kaj »tehtnega«, toda to so bile zgolj domneve, saj nihče ni upal potrditi, »kaj ga je napotilo« v smrt. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 14. 10. 1901, 3. Iz neznanega vzroka se je »v podstrešju vojašnice lovcev« v Beljaku konec leta 1901 obesil Karol Goltes, »doma iz krškega okraja«, Slovenec, »Samomor vojaka,« 31. 10. 1901, 5. ali pa J. Muhr »v celjski brambovski vojašnici«. Slovenec, »Samomor vojaka,« 21. 12. 1901, 5. Čeprav se je število samomorov tudi v avstrijski vojski zmanjševalo, pa je statistika še zmeraj beležila visoke številke; za leto 1901 denimo 313 samomorov in 62 poskusov samomora. Slovenski narod, »Samomori vojakov,« 13. 1. 1902, 3, .

Strah pred kaznijo je bil vse pogosteje navajan kot vzrok za samomor pri vojakih. »V vojašnici 27. pešpolka« v Ljubljani se je »s službeno puško ustrelil nadkuhar Anton Fetscher«, za katerega se je govorilo, »da se je zbal neke kazni, katero je imel pričakovati«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 25. 1. 1902, 4. V tržaški »vojašnici Campo Marzio« je iz »strahu pred strogo kaznijo sklenil končati mlado svoje življenje« tudi dvaindvajsetletni vojak Fran Keber iz Gorice. Slovenec, »Tragičen samomor vojaka,« 5. 2. 1902, 3. Če vzroki samomorov častniškega sluge iz celovške vojašnice Ign. Coljkre, ki se je ustrelil zaradi ljubezni, Slovenec, »Samomor vojaka,« 13. 5. 1902, 3. topničarja Ettla, prav tako iz Celovca, ki se je ubil »s samokresom« zaradi »denarne zadrege«, Slovenec, 16. 12. 1902, 4, »Samomor vojaka«. Franca Ziglerja, ki se je ustrelil v goriški vojašnici, Slovenec, »Samomor vojaka,« 7. 1. 1903, 3. Joh. Reuterja »iz Ljubna na Štajerskem«, ki se je ustrelil »v vojašnicah v Metelkovih ulicah«, Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 13. 2. 1903, 3. niso bili neposredno povezani s kaznijo, to seveda ne pomeni, da je vojska sprostila svoje vzvode prisile. Nasprotno. Časopisje je vse bolj »vrtalo« in iskalo vzroke, zakaj je bila avstrijska vojska po številu samomorov daleč pred vsemi. Pisalo je, da pride »na 10.000 vojakov […] na Angleškem 2,06, v Franciji 3,33, v Italiji 4,07, v Nemčiji 6,33 in v Avstro-Ogrski celo 12,53 samomorilcev«, še sploh ob dejstvu, da »odpade na 10.000 ljudi obojega spola v Nemčiji 2,71, na Francoskem 1,87, v Avstro-Ogrski pa le 1,63 samomorov«. Slovenec, »Samomori vojakov,« 21. 3. 1903, 6. Že samomor Štefana Balije, ki se je marca 1903 ustrelil »s puško v srce«, Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 27. 3. 1903, 3. razkriva, da je bilo nasilje v vojski stvar vsakdana in da so ga zgolj najodpornejši zmogli tolerirati. »Nam se je že dlje časa čudno zdelo, da se v Ljubljani toliko vojakov ustreli, a zanesljivo se ni dalo nikdar izvedeti, kaj je bil vzrok samomoru,« je pisal ljubljanski dnevnik. Balija je v pismu materi namreč razkril vzrok svoje smrti in tudi pokazal na razmere, ki so bile v vojski pogoste. Za vse naj bi bil kriv »moj korporal Pichler, […] ker on je bil tako dolgo z menoj dober, dokler sem ga častil, sedaj pa mi ni več za živeti, toliko me sekira«. Časnik je nadaljeval, da »to preprosto pismo razodeva, kaj je moža gnalo v smrt in izraz 'sekirati' ne pomeni druzega kakor terpinčiti. Vojaki se sploh bridko pritožujejo zaradi grdega ravnanja in prav Štefan Balija se je nedavno tega izrazil, da, kadar zmanjka podčastnikom denarja in so vsled tega prisiljeni držati se vojašnice, tedaj trpi vojaštvo kar nečuveno.« Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 28. 3. 1903, 4.

Kljub vse številnejšim navedbam in dokazom glede surovega ravnanja nadrejenih v vojski se zadeve niso kaj dosti premaknile na bolje. Z drugimi besedami – število samomorov se je sicer v primerjavi z osemdesetimi leti 19. stoletja, ko je stanje eskaliralo, nekoliko znižalo (a je bilo še vedno daleč od tega, da bi se Avstrija lahko primerjala z ostalimi evropskimi državami), zviševalo pa se je število samomorov, ki so bili posledica nasilja (oziroma strahu pred kaznijo). Sicer je časopisje še zmeraj poročalo o samomorih, pri katerih vzrok ni bil znan (na primer narednik mariborskega pehotnega polka deželne brambe št. 26 Franz Kranner, Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Feldwebels,« 21. 4. 1903, 4. Pettauer Zeitung, »Selbstmord eines Feldwebels,« 26. 4. 1903, 4. Gregor Kutnik, ki se je ustrelil v Trbižu, Slovenec, »Samomor vojaka,« 3. 6. 1903, 3. prostak »brambovskega pešpolka št. 27« Anton Fijavs iz Loč, ki se je ustrelil v ljubljanski cukrarni na Poljanskem nasipu, Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 3. 8. 1903, 3. četovodja »c. in kr. pešpolka št. 97« Josip Arko). Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 12. 8. 1903, 3. Za Ivana Koširja, ki se je vrgel iz petega nadstropja ljubljanske cukrarne, Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 18. 12. 1903, 3. in Janeza Krajška iz Trbovelj, ki je vojaščino služil v Pulju, Slovenski gospodar, »Samomor vojaka,« 14. 1. 1904, 3. prav tako ni bilo oprijemljivih dokazov glede smrti. Tudi za Josefa Drobniča iz ljubljanskega pehotnega regimenta deželne brambe št. 27 Laibacher Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 16. 3. 1904, 4. in Štefana Schwarza, prostaka tržaškega pehotnega polka št. 97, Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 24. 3. 1904, 4. je časopisje marca 1904 zgolj suhoparno navajalo kraj in čas smrti. Zato pa se je »v pijanosti vsled strahu pred kaznijo, ker je izostal čez dovoljen čas«, v Celovcu ustrelil Viktor Moser, Slovenec, »Samomor vojaka,« 15. 3. 1904, 3. v Gradcu pa »vsled strahu pred kaznijo […] poddesetnik 7. pešpolka Jožef Novak«. Slovenec, »Samomor vojaka,« 30. 3. 1904, 3. V strahu so živeli tudi dezerterji, ki so lahko le upali, da jih vojska ne ujame, saj je v takšnem primeru sledila huda kazen. Dezerterja V. Martinka, ki je pobegnil iz tržaške vojašnice, je tako na pošti, kamor je prišel po neko pošiljko, »pričakal redar ter zagrabil. Martinek je v hipu potegnil revolver, in dasi ga je redar udaril s sabljo po roki, vendar si je pognal kroglo v usta ter vsled tega v bolnišnici umrl.« Slovenski narod, »Samomor vojaka-beguna,« 26. 4. 1904, 4. Tudi dezerter Josip Burger, »ki je nedavno dezertiral iz Celovca«, se je obesil. Slovenski narod, »Samomor,« 11. 5. 1904, 4. V strahu pred kaznijo se je v ljubljanski domobranski vojašnici »ustrelil proti srcu […] vojak 27. pešpolka Franc Haberl«, Slovenec, »Samomor vojaka,« 22. 6. 1904, 3. ravno tako Ferdinand Skubic iz šempetrske kasarne. Laibacher Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 13. 6. 1905, 3. Zaradi pritiskov in prehudih obremenitev si je življenje vzel tudi četovodja 47. mariborskega pehotnega polka Josef Germ iz Radvanja pri Mariboru. Njegov nadrejeni, stotnik Mayer, naj bi mu nalagal preveč dela, občasno ga je tudi šikaniral in nad njim izvajal psihični pritisk. Arbeiterwille, »Der Soldatenselbstmord in Marburg,« 15. 11. 1905, 7, 8.

Strah pred kaznijo ali nasilje (izživljanje) nadrejenih je pred prvo svetovno vojno postal glavni razlog za prezgodnjo smrt številnih vojakov in oficirjev. Seveda je časopisje v enaki meri poročalo tudi o primerih, kjer je bil vzrok drugje (ali pa neznan). A vendarle se zdi, da je vojska postajala vse bolj avtoritarna, da je »tonila« v kazanju premoči nad navadnimi vojaki, ki so pogosto pristali daleč proč od sveta (oziroma okolja), ki so ga dotlej poznali. »Samomori med vojaštvom se v zadnjem času strahovito množe. […] Kaj je vzrok tem tako strahovito se množečim samomorom? Kdor razmere količkaj pozna, ve, da je teh samomorov ponajveč krivo nečloveško ravnanje z moštvom s strani posameznih častnikov.« Slovenski narod, »Zopet samomor vojaka,« 21. 6. 1907, 3. Takšne in podobne zgodbe izživljanja in prezence vojaške avtoritete so bile v letih pred prvo svetovno vojno na straneh časopisov že kar pogoste. Julija 1907 se je na Ptuju ustrelil vojak Friedrich, ker je »ostal čez dovoljeni čas zunaj«. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Majors,« 26. 7. 1906, 4. Jakob Vogrin iz Maribora se je ustrelil v prsi zaradi kazni, »ki so mu jo naložili«, ker »nekega častnika v pijanosti ni pozdravil, ampak mu vrhutega priložil še par klofut, ko ga je ta ustavil«. Slovenski narod, »Poskušen samomor vojaka,« 22. 8. 1906, 3. Potem ko se je v Kobaridu ustrelil narednik Fran Peter, je ljubljanski časnik ugotavljal, da so tudi v tem primeru samomor povzročile »šikane, katerim je bil izpostavljen nesrečnež. […] Stotnik Darnhofer ga ni mogel trpeti. Zato ga je šikaniral na vse mogoče načine, da je bil Peter često ves obupan in da je mnogokrat tožil, da mu je življenje vsled neprestanih šikan postalo neznosno in da mu končno ne bo preostalo drugega, kakor napraviti konec življenju.« Slovenski narod, »Zopet samomor vojaka,« 21. 6. 1907, 3. V Gorici sta se hotela obesiti »v vojašnici dva vojaka 47. polka zaradi trpinčenja«, Slovenski narod, »Samomori vojakov v Gorici?,« 24. 7. 1907, 3. a so ju še pravočasno rešili. »Vzrok poskušenega samomora je prevelika strogost in sitno nadlegovanje od strani predstojnikov-podčastnikov.« Slovenski narod, »O samomorih vojakov v Gorici«, 30. 7. 1907, 3. Zaradi kazni, »15 dni zapora«, se je v celjski domobranski vojašnici v začetku leta 1908 »obesil nek vojak. […] Šel se je napit, potem pa se je na motvoz obesil. Reveža so še pravočasno rešili in spravili v bolnišnico.« Domovina, »Samomor vojaka,« 8. 1. 1908, 2.

Kljub temu da je zadevo problematiziral že državni zbor, so se podobne zgodbe vrstile vse do izbruha prve svetovne vojne.Prim. Leidinger, »Suizid und Militär,« 352–58. Trpinčenje je novembra 1908 občutil vojak Stark, ki se je »v Gorici na Gradu vrgel iz drugega nadstropja […] baje radi tega, ker ga je neki korporal vedno trpinčil«. Slovenski narod, »Poskušen samomor vojaka,« 19. 11. 1908, 3. »Obžalovanja vredno je, da se kljub vsem ministrovim izjavam še vedno dogajajo takšni primeri,« je februarja 1909 komentiral mariborski nemški list ob navajanju enaindvajsetletnega vojaka infanterista Franza Kummerja iz Dietersdorfa, iz okraja Feldbach, ki je vojaščino služil v Mariboru in storil samomor zaradi šikaniranja nadrejenih. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 4. 2. 1909, 5. Franz Kumeritsch, vojak mariborskega pehotnega polka deželne brambe št. 26, je storil samomor, ker mu je grozil petnajstdnevni zapor. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Landwehrmannes,« 5. 6. 1909, 6. V Celovcu se je ustrelil »neki korporal kranjskega pešpolka št. 17. Storil je samomor, ker so ga tako šikanirali, da mu ni bilo več prestati.« Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 23. 6. 1910, 2. Iz strahu pred kaznijo, ker je krepko prekoračil izhod, se je ustrelil četovodja mariborskega pehotnega polka deželne brambe št. 26. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Zugsführers,« 2. 7. 1910, 6. Tudi vojak novinec Anton Dernovšek, »doma iz Medvod na Kranjskem«, se je obesil »na dvorišču vojašnice v Gorici. […] Baje so ravnali prestrogo ž njim. […] Pravijo, da so med podčastniki skoraj sami Nemci, ki delajo z vojaki, kakor se jim zljubi.« Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 26. 10. 1910, 3.

Medtem je vojska kljub določilu iz leta 1875, ki je pogreb za vojake samomorilce, razen za zločince, dopuščalo z vojaškimi častmi in cerkvenim spremstvom,Kuttelwascher, »Selbstmord,« 339, 340. temu tik pred vojno vse bolj nasprotovalaLeidinger, »Suizid und Militär,« 356. (v več primerih tudi duhovniki vojaka samomorilca niso želeli cerkveno pokopati).Npr. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Soldaten,« 20. 7. 1909, 13. To pa seveda ni zmanjšalo števila samomorov. Časopisje na Slovenskem je v letih 1910–14 še zmeraj beležilo veliko število samomorov. V številnih primerih je bil vzrok neznan,Npr. Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Landwehrsoldaten,« 17. 12. 1910, 5. Slovenski narod, »Poskušen samomor vojaka,« 27. 11. 1911, 4. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 6. 3. 1912, 4. toda nasilje in strah vojakov pred kaznijo sta bila še zmeraj na prvem mestu. Da bi ubežal kazni, je v mariborskem pehotnem polku deželne brambe št. 26 storil samomor Josef Speletz iz Slovenske Bistrice. Grazer Tagblatt, »Soldatenselbstmord,« 15. 7. 1912, 3. Podobno je ravnal »lovec 2. stotnije lovskega bataljona« v Celovcu Josip Čmulik, ki je bil »zaprt zaradi razgrajanja in se je obesil zaradi mržnje do vojaškega stanu in iz strahu pred kaznijo, ki ga je čakala zaradi raznih izgredov«. Slovenski narod, »Samomor vojaka v zaporu,« 12. 4. 1912, 2. Prav tako zaradi naveličanosti se je »v topničarski vojašnici v Beljaku ustrelil vpričo svojih tovarišev topničar Val. Krebs«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 17. 1. 1913, 3. Iz strahu pred kaznijo se je v Gorici »ustrelil s puško domobranec Fran Aknič iz Kočevja«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 12. 2. 1913, 5. Tudi Viktor Moser je, sicer v pijanosti, izvršil samomor iz strahu pred kaznijo, saj je »prišel zvečer eno uro prepozno domov«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 18. 2. 1913, 2. Velikonočni dopust je »prekoračil za 24 ur« lovec Bregant in »skočil v Gorici pod vlak južne železnice«. Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 28. 3. 1913, 3. Podobno se je zgodilo Ludviku Dombu, lovcu celovškega 19. lovskega bataljona, ki se je zastrupil v gostilni »Zur Lokomotive«, potem ko se je vrnil z dopusta »en dan prepozno, češ da je mati na smrtni postelji. Ker tega ni mogel dokazati, so mu zapretili s kaznijo. Mož se je tako prestrašil, da je pobegnil iz vojašnice, delj časa okrog popival, nato pa se je […] zastrupil.« Slovenski narod, »Samomor vojaka,« 1. 4. 1913, 3.

Leto 1913 je bilo v poročilih časopisja na Slovenskem sploh izredno »bogato« z novicami o samomorih vojakov. Do velikonočnih praznikov se jih je ubilo vsaj osem, do konca leta pa še dvakrat več. Skupaj jih je bilo v tem letu, po poročilih, okrog 25. Junij in julij sta bila še posebej »na udaru«; iz strahu pred kaznijo so se ubili Paul Malinek, četovodja mariborskega pionirskega (inženirskega) bataljona, Marburger Zeitung, »Selbstmord eines Zugführers,« 12. 6. 1913, 2. potem Hermann Suppanz in Franz Kaschuba, oba iz mariborskega pehotnega polka deželne brambe št. 26, Deutsche Wacht, »Selbstmord eines Infanteristen,« 9. 7. 1913, 5. Arbeiterwille, »Wieder ein Soldatenselbstmord,« 11. 7. 1913, 3. »na Grivi v bližini vojašnice v Kanalu [so našli] ustreljenega vojaka 4. stotnije tamošnjega lovskega bataljona«, Kovača iz Ljubljane, ki se je »ustrelil ob 4. zjutraj«, vzrok pa je bil »bržkone strah pred kaznijo, ker je bil Kovač 6 dni brez dovoljenja na dopustu na svojem domu«. Slovenski narod, »Samomor vojaka iz Ljubljane,« 16. 7. 1913, 3. Za konec je tukaj še primer Josipa Sorča, dvaindvajsetletnega novinca, ki je bil »uvrščen med planince, doma iz Bovškega«. Njegov samomor lepo odraža ravnanje in stališče vojske na predvečer prve svetovne vojne, ko se je, kot smo omenili zgoraj, posluževala svojih pravil in samomorilcem ob pogrebu ni več »privoščila« vojaških časti. »O vzrokih samomora se govori mnogo, večina tudi, da fant ni mogel prenesti tiste strogosti in ravnanja z vojaki novinci. Sorča so pokopali brez običajnih vojaških časti. To se je zgodilo na brzojavni ukaz vojnega ministrstva z dodatkom, da ostane ta ukaz v veljavi za vse vojaške samomorilce!« Slovenski narod, »K samomoru vojaka Sorča,« 5. 11. 1913, 2.

Toda ta ukaz ni dolgo zdržal. Čez dobrega pol leta se je začela vélika vojna, ki je dodobra premešala vse karte, ob njenem koncu pa je bilo konec tudi z dvojno monarhijo.