V zbirki Razpoznavanja = Recognitiones Založbe Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani je pod zaporedno številko 46 konec leta 2021 izšla nova, kakovostna knjiga. Gre za obsežno monografijo z zanimivim naslovom – Prva partizanska pomlad in podnaslovom Razvoj slovenskih partizanskih čet leta 1942 – priznanega slovenskega znanstvenika in predavatelja dr. Damijana Guština iz Ljubljane. To je temeljno delo vojne zgodovine Slovencev iz zgodnjega obdobja upora med drugo svetovno vojno, zato je prav, da bogato monografijo podrobneje predstavimo strokovni in še posebej laični javnosti.

Damijan Guštin se je leta 1980 zaposlil na inštitutu, kjer je deloval kot raziskovalec vse do upokojitve. Kot mlad zgodovinar in raziskovalec novejše zgodovine se je začel ukvarjati z vojno zgodovino, še posebej s partizansko vojsko. Seveda je bila temu primerna tudi tema njegovega magistrskega dela. Maja 1987 je z obsežno magistrsko nalogo pod mentorstvom izkušenega dr. Toneta Ferenca, Rast in razvoj slovenske partizanske vojske v prvi polovici leta 1942 in krajevni ter socialni izvor njenih borcev, magistriral na zgodovinskem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete. Temeljita študija o socialni sestavi slovenskih partizanskih enot v letu, ko je partizanstvo na Slovenskem dobilo tudi organizacijski značaj vojske, na začetku Guštinove kariere ni »ugledala luči sveta«, je pa zato natis doživela ob koncu, a ne na koncu kariere. Seveda ima zato največ zaslug avtor, ki je delo dopolnil in nadgradil, pa seveda vodstvo ustanove in njena založba, ki sta delo uvrstila v program za izdajo. Iskrene čestitke vsem za pravilno odločitev in opravljeno delo.

Predmet avtorjeve obravnave sta rast in razvoj slovenskih partizanskih čet leta 1942, kar je prikazal v več smiselno oblikovanih poglavjih, ki jih je nato razdelil na več podpoglavij, v katerih je obravnaval posamezne zaključene teme ter s tem dosegel večjo preglednost in razumevanje obravnavane tematike. Na začetku knjige je avtorjev kratek predgovor, kjer je že v prvem odstavku zapisal nesporno trditev, da je bila partizanska vojska eden od najbolj značilnih elementov slovenskega odporništva. Predgovor je zaključil s (skromnim) upanjem: »Upam vsekakor, da bo zdaj že redkejšim kolegom, katerih raziskovalna žilica je partizanska vojska, ta študija dala nekaj novega, še bolj pa to upam za vse tiste bralce, ki želijo objektivne interpretacije kontroverznega obdobja z vsem hudim in svetlim, zanosom in navdušenjem, surovo odločenostjo za (neenak) boj, s sovraštvom in zločini.«

V prvem poglavju z naslovom Slovenske partizanske čete konec leta 1941 je Damijan Guštin podal kratko zgodovino čet na Gorenjskem, Štajerskem, Notranjskem in Dolenjskem ter na Primorskem. Zelo zanimivo in povedno je zadnje podpoglavje o izkušnjah bojevanja slovenskih partizanskih čet ter njegova ugotovitev, da je slovenska partizanska vojska delovala po povsem teritorialnem načelu.

Prvemu poglavju sledijo še druga poglavja, prav tako z več podpoglavji. Iz skrbno izbranih naslovov je razvidna vsebina obravnavane tematike. Drugo poglavje nosi naslov Preživeti za ponovni vzpon: Prezimitev partizanskih enot pozimi 1941/1942. Temu sledi poglavje Reorganizacija slovenskih partizanskih čet aprila 1942 in operativni načrt Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet. Četrto poglavje ima naslov Rast in razvoj partizanskih enot spomladi 1942 ter njihovo preoblikovanje v grupe odredov. Temu sledi poglavje Izvajanje operativnega načrta Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet in razvoj partizanskih enot na neosvobojenem delu slovenskega ozemlja.

Sledita poglavji o Ljubljanski pokrajini. V njiju avtor izčrpno obravnava vprašanje osvobojenega ozemlja in reorganizacijo partizanske vojske v dve grupi odredov. V razvoju slovenske partizanske vojske pomeni prva polovica leta 1942 eno od prelomnic. Vzpostavili so osvobojeno ozemlje, na katerem je Osvobodilna fronta organizirala samostojen in od okupatorja neodvisen sistem oziroma po Guštinovem mnenju celo konkurenčen sistem oblasti. V tem času je težišče aktivnosti nenačrtovano prešlo iz Gorenjske v Ljubljansko pokrajino in tu ostalo celo leto. Organizirali so manevrske enote, ki so se pokazale za najprimernejšo obliko ohranjanja žive sile in bojevanja z veliko močnejšim nasprotnikom na slovenskem ozemlju. Partizanska brigada je tako postala temeljna organizacijska in operativna oblika slovenske partizanske vojske.

V naslednjem poglavju je temeljito obdelal strukturo borcev nekaterih enot slovenske partizanske vojske sredi leta 1942. Zajel in obdelal je naslednje podatke: strukturo borcev po spolu, starostno strukturo borcev, čas vstopa v partizansko vojsko, krajevni izvor borcev ter socialno sestavo borcev. Gre za odlično dopolnitev monografije, ki je nastala na podlagi ohranjenih originalnih seznamov. Seznami so seveda dopolnjeni s podatki različnih virov. Podobnih obravnav v novejših študijah o partizanskih enotah skorajda ni, je pa avtor s to študijo želel zagotoviti vpogled v sestavo te družbene skupine in jo povezati s programskimi cilji narodnoosvobodilnega gibanja.

Zadnje poglavje oziroma poglavje pred sklepnimi mislimi nosi naslov Slovenska partizanska vojska v okupatorjevih ofenzivah poleti 1942. Velike ofenzivne operacije italijanskega in nemškega okupatorja poleti in jeseni 1942 so pomenile hudo preizkušnjo za borce in starešine. Avtor monografije pravilno ugotavlja, da so partizanske enote trpele hude izgube zaradi velike sovražnikove premoči in tudi neustrezne taktike partizanskih poveljstev. Nekatere enote so bile razbite, a okupatorjema kljub temu ni uspelo uničiti slovenske partizanske vojske.

Na konec knjige je zgodovinar Guštin umestil še sklepne misli oziroma povzetek celotne monografije. V njem je na strnjen način odlično povzel glavne ugotovitve dela. Knjiga ima še povzetek v angleškem jeziku. Veljalo bi razmisliti, da bi takšno temeljno delo dobilo povzetka še v italijanskem in nemškem jeziku (vsaj na spletu). In kot se za vsako kakovostno delo spodobi, ima tudi ta monografija zelo bogato poglavje o virih in literaturi, imensko kazalo ter nekaj osnovnih podatkov o avtorju s fotografijo. Vsa omenjena kazala še dodatno povečujejo uporabno vrednost predstavljene publikacije.

Monografija Prva partizanska pomlad temelji na veliki količini pregledanega arhivskega gradiva in obsežni objavljeni literaturi, ki jo je moral avtor proučiti in nato na novo osmisliti. Vse to mu je omogočilo, da je tematiko obvladoval suvereno, s kritičnim in nepristranskim pristopom, kar je ena od pomembnih vrednosti natisnjenega dela, saj v njem obravnava tako prednosti kot slabosti partizanskega gibanja. Gre za obsežno delo, ki objektivno prikazuje dogajanja v obravnavanem obdobju in temelji na dejstvih, podprtih z dokaznim gradivom. Monografija je pregledna kljub obširnemu gradivu, ki ga je avtor uporabil pri pisanju. Problematiko je obravnaval koncizno, z obsežnimi navajanji virov in literature. Znanstveni aparat je obsežen, saj delo premore kar 911 opomb, v njih je precej dodatnih pojasnil in kritičnih pogledov na obravnavane teme. Primarni arhivski viri so podprti še s spominskimi viri.

Vse to je kakovostno nadgradil s številnimi prilogami. V delu je ponatisnil tri dokumente, objavil 37 preglednic in 30 bogato dokumentiranih črno-belih fotografij vseh v vojni udeleženih strani s točnimi navedbami lokacij hranjenja. Precej fotografij je bogato opremljenih z dodatnimi pojasnili. Zame kot muzealca je zelo zanimiva fotografija na strani 458. Pod njo je dr. Guštin zapisal: »Italijanska vojska je v enem od odkritih skladišč glavnega štaba našla bojno zastavo, namenjeno proletarskemu udarnemu bataljonu Toneta Tomšiča. Zastava zaradi odprave naziva proletarski ni bila več v uporabi. Italijanska vojska jo je kot vojaško pomembno trofejo v dokaz uničenja uporniške partizanske vojske razstavila v Ljubljani. Danes je v enem od vojaških muzejev italijanske vojske v Rimu.« Franci Strle, partizan in avtor knjige o Tomšičevi brigadi, je na strani 506 zapisal, da so jo italijanski grenadirji avgusta 1942 našli v bunkerju na Pugledu pri Starem Logu.

Leta 2008 sem bil na študijskem popotovanju v Rimu. Med drugim sem si ogledal Zgodovinski muzej grenadirjev Sardinije, kjer me je še posebej zanimalo obdobje 1941–1943. V zidni vitrini me je takoj pritegnil zelo kakovostno izdelan bojni prapor slovenskega proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča, saj česa podobnega v dolgoletni muzejski karieri še nisem videl. Znak in napisi so narejeni iz zlatih niti na poseben način. Še posebno lepo pa je izdelan drog. Gre za zelo kakovosten izdelek, v umetniškem in obrtnem pomenu. Zaključek droga je v celoti iz medenine in vanjo je vdelanih veliko imitacij dragih kamnov. Vsekakor gre za izdelek, vreden najboljših oblikovalcev in obrtnikov Slovenije. Ugotoviti, kdo je izdelal drog in bojni prapor, bi lahko bil strokovni izziv za kolege muzealce iz Ljubljane, saj Ljubljana in okolica v vojnem času verjetno nista premogli veliko tako kakovostnih mojstrov/mojstric. Na drogu je obešena manjša medeninasta ploščica z napisom v italijanskem jeziku. Na vrhu je z velikimi črkami napisan nenavaden naslov Protikomunistična represija v Sloveniji. Spodaj sledi obrazložitev, da je prapor zajelo poveljstvo grenadirjev Sardinije avgusta 1942 na sedežu vrhovnega poveljstva partizanov v Rogu.

Avtor knjige dr. Damijan Guštin je v monografiji Partizanska pomlad izkazal visoko stopnjo vojnozgodovinskega raziskovanja, obravnavanja in pisanja. Knjiga je zanimivo in poučno branje, saj je pisana v eksaktnem in prijetno berljivem jeziku. Guštin je opravil veliko delo, s katerim je pomembno obogatil zakladnico slovenskega vojnega zgodovinopisja. Pomembna pa je tudi z obramboslovnega stališča. Vsekakor jo kot kakovostno literaturo priporočam slovenskemu vojaškemu šolstvu.

Kolega Zdenko Čepič je ob Guštinovi šestdesetletnici zapisal: »Vsekakor je Damijan Guštin s svojim delom dal slovenskemu partizanstvu kot vojaški sili osvobodilnega gibanja novo razsežnost, saj je v veliki meri presegel stopnjo opisovanja, dodal presojo ter s tem tudi več vsebinskosti in tako obogatil zgodovino slovenskega vojaštva in njegove dejavnosti v 20. stoletju.« Z zapisanim se v celoti strinjam in dr. Damijanu Guštinu iskreno čestitam za opravljeno delo.