Uvod

Znotraj vsake gospodarske ureditve, v kateri obstaja prosti trg, lahko podjetnik doživi poslovni uspeh ali neuspeh. Če zaradi zunanjih okoliščin ali slabega poslovanja pride do uresničitve črnega scenarija, se mora podjetnik, ki postane dolžnik, ukvarjati s številnimi posledicami svojega gospodarskega propada. Ko dolgovi presežejo vrednost njegovega celotnega premoženja, postane insolventen in je prisiljen prositi za uvedbo stečaja (ki je bil pred drugo svetovno vojno znan tudi kot konkurz). Gre za zakonsko urejeno obliko prenehanja delovanja prezadolženega podjetnika ali podjetja, med katero je opravljena izvršba nad njegovim premoženjem z namenom prodaje in razdelitve sredstev med prizadete upnike. Stečajni postopek ima dva cilja: ker je pravno reguliran, onemogoča stihijsko razlastitev zadolženca s strani upnikov in s tem poskrbi za bolj uravnoteženo, pravično porazdelitev izgub, obenem pa iz gospodarskega življenja izloča tiste subjekte, ki so postali insolventni in zaradi prezadolženosti ne zmorejo več poslovati, ali jih ustrezno reorganizira.Emica Ogrizek, Stečaji in prisilne poravnave izven stečaja v gradivu Okrožnega sodišča Maribor 1898–1941 (Maribor: Pokrajinski arhiv, 2008), 5, 6. Višina deleža terjatev, ki ga prejmejo upniki, je pogosto predmet spora, ker dosega le nizko vrednost. Če dolžnik lahko upnikom ponudi soliden delež terjatev, ki je bil zakonsko določen na okoli 40 do 50 odstotkov, se stečaju lahko izogne in z večino upnikov sklene prisilno poravnavo (»prisilno« zato, ker jo mora manjšina upnikov, ki se s poravnavo ne strinja, vseeno sprejeti). Na ta način se dolžnik izogne gospodarskemu polomu in po sklenjeni poravnavi nadaljuje poslovanje.Ibidem, 15. Spasoje Radojičić, Prinudno poravnanje u stečaju (Beograd: G. Kon, 1923), 4, 12 in 15. Prisilna poravnava je bila zato obravnavana kot omiljena različica stečaja. Ker so upniki zaradi krajšega postopka prej prejeli opazno višje terjatve, je bil postopek v primerjavi s stečajem precej bolj priljubljen način za razreševanje prezadolženosti.

Čeprav je pravici v stečajnem in poravnalnem postopku formalno zadoščeno, sta oba postopka med dolžniki in upniki nenehno vzbujala negativne občutke, povezane z izgubo vloženega denarja oziroma premoženja, stigme in številne druge probleme. Upniki običajno dvomijo v dolžnikovo poštenost in ga, upravičeno ali ne, sumijo skrivanja premoženja, goljufij in drugih mahinacij, s katerimi jih želi oškodovati. Evropska zakonodaja, četudi tradicionalno usmerjena k zaščiti upnika in kaznovanju dolžnika, ni mogla izkoreniniti vseh zločinskih naklepov dolžnikov.

Da bi bili upniški interesi bolje zaščiteni, so začeli prizadeti upniki, sledeč krilatici »v slogi je moč«, ustanavljati lastna interesna združenja, v katerih so nastopali proti dolžnikom, se informirali o gmotnem stanju svojih poslovnih sodelavcev in lobirali za spremembo zakonodaje, da bi bila še bolj restriktivna za dolžnike. Na Zahodu so se taka društva pojavila v drugi polovici 19. stoletja. Ustanavljali so jih zlasti v gospodarskih, podjetniških in finančnih središčih, v 20. stoletju pa so se razširila tudi po gospodarsko manj pomembnih mestih. V prispevku je obravnavano delo dveh takih združenj, ki sta najbolj vplivali na slovenski prostor, Društva industrijcev in veletrgovcev v Ljubljani ter Jugoslovanskega društva za zaščito upnikov v Zagrebu, ki je formalno imelo vlogo osrednjega društva v državi. Gradivo ljubljanskega društva v arhivih ni ohranjeno, tako da njegova predstavitev temelji predvsem na časopisnih virih, medtem ko je delovanje zagrebškega društva mogoče solidno, ne pa popolnoma, rekonstruirati s pomočjo fondov v dveh arhivih hrvaške prestolnice.

Ustanavljanje, širjenje in sodelovanje avstro-ogrskih ter jugoslovanskih upniških združenj

Ko so v drugi polovici 19. stoletja nastajala prva evropska združenja upnikov, Avstro-Ogrska ni zaostajala za trendom. Leta 1870 je bilo ustanovljeno dunajsko upniško društvo (nem. Creditoren-Verein von 1870 in nato Wiener Kreditorenverein), Statuten des Creditoren-Verein zum Schutze der Forderungen bei Insolvenzen. Gegründet im Jahre 1870 (Wien: s. n., 1900). ki je prevzelo osrednjo funkcijo v Cislajtaniji, na prelomu stoletja pa je nastalo še društvo za translajtansko polovico monarhije s sedežem v Budimpešti (nem. Budapester Gläubiger Schutzverein). Statuten des Budapester Gläubiger Schutz-Vereines (Budapest: Kálmán M. Èstársa, 1899). Kasneje so upniška društva nastala tudi v drugih gospodarsko pomembnih mestih monarhije, kot sta Praga in Trst. Na prihodnjem jugoslovanskem ozemlju so z ustanovitvijo društva prvi poskusili v Zagrebu. Tamkajšnja trgovska zveza Trgovski dom (hrv. Trgovački dom) je leta 1904 nameravala uvesti Društvo za zaščito upnikov (hrv. Družtvo za zaštitu vjerovnika u Zagrebu), ki naj bi delovalo na področju Hrvaške, Slavonije, Ogrske ter Bosne in Hercegovine.HR-HDA-1353, inv. št. 3764, pravilnik DZU, 27. 7. 1904, priloga. Mira Kolar-Dimitrijević, »O osnutku i radu Zagrebačke burze do 1945. godine,« Radovi 28 (1995): 196. Oblast je zavlačevala s potrjevanjem društvenih pravil, kraljeva vlada jih je sprejela šele zadnji dan leta 1913.HR-HDA-1353, inv. št. 3764, dopis hrvaško-slavonsko-dalmatinske deželne vlade, 31. 12. 1913. Društvo, takrat znano kot Hrvaško slavonsko društvo za zaščito upnikov (hrv. Hrvatsko slavonsko društvo za zaštitu vjerovnika), tudi ob tej priložnosti ni zaživelo, saj je še pred potrditvijo pravil odbor Trgovskega doma iz neznanega razloga soglasno sklenil, da ustanovitve ne podpira več.HR-HDA-1353, inv. št. 3764, dopis Trgovskega doma, 6. 11. 1913.

Nov razmah so upniška društva doživela med obema vojnama. V novonastali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili ponovno najzgodnejši v Zagrebu, finančni prestolnici države, saj je bilo leta 1919 v hrvaških rokah dobrih 60 odstotkov vsega jugoslovanskega kapitala.Dušan Bilandžić, Hrvatska moderna povijest (Zagreb: Golden marketing, 1999), 90. Na sestanku hrvaških veletrgovcev, industrialcev in predstavnikov številnih drugih gospodarskih ustanov leta 1922 so – tokrat uspešno – ustanovili upniško društvo,HR-HDA-1353, inv. št. 3764, zapisnik glavne skupščine, 13. 5. 1922. ki si je kmalu nadelo ime Jugoslovansko društvo za zaščito upnikov v Zagrebu (hrv. Jugoslavensko društvo za zaštitu vjerovnika u Zagrebu; dalje JDZU), s čimer so njegovi člani hoteli poudariti njegovo osrednjo vlogo za vso državo.

Večina preostalih delov države je z ustanovitvijo lastnega društva odlašala ali pa je ni realizirala. Združenje za zaščito upnikov v Novem Sadu (srb. Udruženje za zaštitu poverilaca u Novom Sadu) je zaživelo v drugi polovici dvajsetih let 20. stoletja,»Akcija za zanesljivejše varovanje upnikov,« Jutro, 19. 6. 1929, 5. v Beogradu pa so krajevni trgovci in industrialci upniško društvo ustanovili šele leta 1931 (srb. Organizacija za zaštitu poverilaca u Beogradu).»Organizacija upnikov,« Jugoslovan, 29. 7. 1931, 6. »Društvo za zaščito upnikov v Jugoslaviji,« Trgovski list, 1. 8. 1931, 1. Že nekaj let po zagonu zagrebškega društva so o ustanovitvi lastnega upniškega združenja razmišljali tudi sarajevski gospodarski krogi,»Društvo upnikov v Bosni,« Trgovski list, 10. 1. 1925, 3. vendar ga niso odprli.

Status drugega najstarejšega upniškega društva v kraljevini tako pripada ljubljanskemu Društvu industrijcev in veletrgovcev (dalje DIV), ki ga ne gre zamenjevati z bolj vplivno Zvezo industrijcev, v katero so morali biti od začetka tridesetih let včlanjeni vsi industrialci v Dravski banovini.Mitja Sunčič, »Zgodovina podjetništva na Slovenskem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne,« doktorska disertacija (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2011), 184. Ljubljanski gospodarstveniki so namreč ocenjevali, da Slovenci v času spopadanja z deflacijsko krizo sredi dvajsetih let potrebujejo lastno upniško združenje: »Gospodarska kriza in njene vedno škodljivejše posledice so vzbudile tudi pri nas trgovske in industrijske kroge, da so začeli razmotrivati vprašanje uspešnejše zaščite svojih interesov. Pojavljajoče se insolvence ter že v navado došla zatezanja plačil so porodila misel za ustanovitev institucije, kakor že obstojajo v drugih deželah v raznih 'društvih v zaščito upnikov' odnosno 'društvih kreditorjev'.«»Zaščita upnikov,« Trgovski list, 27. 1. 1925, 1. Idejo za ustanovitev društva, ki so jo pripisovali tekstilnemu industrialcu Josipu Kuncu (njegova tovarna je obratovala v Cukrarni), so podprli nekateri markantni slovenski industrialci in trgovci, med njimi Dragotin Hribar, Peter Kozina, Edvard Praprotnik in Franc Urbanc. Na sestanku trgovcev, obrtnikov in predstavnikov slovenskih gospodarskih združenj 17. decembra 1924 v zbornici Gremija trgovcev v stavbi Ljubljanske kreditne banke (današnji sedež Banke Slovenije) je bil izvoljen odbor pod predsedovanjem veletrgovca Franca Zebala, ki je sestavil društvena pravila, Pravila 'Društva industrijcev in veletrgovcev' (Ljubljana: s. n., s. d.). uradno sprejeta že nekaj tednov kasneje. Ustanovni zbor društva je bil organiziran 4. februarja 1925»Društvo v zaščito upnikov iz Slovenije,« Jutro, 24. 12. 1924, 5. »Zaščita upnikov,« Jutro, 27. 1. 1925, 6. »Bilanca pozitivnega dela,« Trgovski list, 16. 3. 1935, 1. in čez nekaj tednov je društvo v časopisju objavilo prvi razglas, v katerem je zapisalo, da se bo borilo proti nevestnim plačnikom v gospodarstvu in svoje člane obveščalo o stanju na domačem in tujem trgu. Že ob ustanovitvi je društvo kljub skromnim razmeram gojilo ambiciozno željo po vsedržavni ekspanziji ter odpiranju podružnic v Zagrebu in Beogradu.»Varstvo pred neracijonelnim kreditiranjem,« Slovenski narod, 20. 2. 1925, 5. Sunčič, Zgodovina podjetništva na Slovenskem, 201.

Društvo je najprej delovalo na Dalmatinovi ulici 7, oktobra 1930 pa se je zaradi potreb po večjih prostorih preselilo v prostore konzorcija Trgovski dom, katerega del je bilo, na Gregorčičevi ulici 27»Društvo industrijcev in veletrgovcev v Ljubljani,« Trgovski list, 23. 10. 1930, 2. Marija Počivavšek, En gros & en detail: trgovina v Sloveniji do druge svetovne vojne: trendi, strukture, prakse (Celje: Zgodovinsko društvo, 2012), 332. in kasneje, februarja 1936, v prostore Ljubljanske kreditne banke. Do leta 1929 je imelo blizu 180 članov,»Društvo industrijcev in veletrgovcev,« Mali trgovec, 24. 5. 1930, 327. do konca tridesetih let pa se je število le skromno povzpelo na 270; v tem času je društvo imelo okoli 15 zaposlenih.»Znaki nesigurnosti in nastopajočih gospodarskih motenj,« Jutro, 30. 3. 1939, 4. Društvo je imelo tri predsednike, vsi so bili iz Ljubljane: že omenjenega idejnega očeta Josipa Kunca, trgovca z galanterijo Ivana Samca in od leta 1931 – po Samčevem odstopu zaradi bolezni – lastnika tovarne dežnikov in nogavic ter telovadca Staneta VidmarjaO zgodovini Vidmarjeve tovarne gl. Katarina Kobe-Arzenšek, »Oris Vidmarjeve tovarne dežnikov in nogavic v Ljubljani,« Kronika 20, št. 1 (1972): 27–33. (sicer brata bolj znanih šahista in elektrotehnika Milana ter literarnega kritika in politika Josipa), ki je bil prepoznaven obraz društva v tridesetih letih.

DIV je med svoje člane lahko sprejemal zgolj slovenska industrijska in veletrgovska podjetja, kar je pomenilo, da mali trgovci, obrtniki in številni drugi podjetniki niso mogli izkoriščati društvenih ugodnosti. Da bi stanje popravili, je februarja 1931 v Ljubljani nastalo še društvo Kreditna zaščita, ki je imelo identične namene, cilje in metode delovanja kot njegov starejši brat, le da je bilo namenjeno do takrat spregledanemu delu gospodarskega življenja. Čeprav je z delom uradno pričelo šele 1. novembra 1933, so že takoj po formalnem nastanku v njem ustanavljali sekcije, od katerih je bila prva zobozdravniška.»Ustanovitev društva Kreditna zaščita,« Jutro, 26. 2. 1931, 5. »Zborovanje 'Zaščite',« Jutro, 27. 11. 1933, 2. Kreditna zaščita je že kmalu po ustanovitvi imela krepko nad 200 članov in enajst zaposlenih,»Nevarno naraščanje poravnav,« Jutro, 9. 6. 1931, 2. vendar je v slovenskem gospodarskem življenju imela le obrobno vlogo. Podobno velja za Gospodarsko zadrugo DIV, ki jo je društvo ustanovilo 11. maja 1938 in je »eskontirala svojim članom terjatve pri njihovih odjemalcih, inkasirala vsem članom njihove trgovske terjatve in opravljala vse posle, združene s tem inkasom«. Za predsednika zadruge je bil ponovno izbran Stane Vidmar.»Gospodarska zadruga članov Društva industrijcev in veletrgovcev v Ljubljani,« Slovenec, 19. 7. 1938, 5.

Vodstvu DIV-a kljub načrtom ni uspelo odpreti lastnih podružnic izven slovenskega prostora (leta 1932 je odprlo le poslovalnico v Mariboru).»Zbor Društva industrijcev in veletrgovcev za dvig poslovne morale,« Jutro, 26, 2. 1933, 10. Več uspeha pri istem projektu je imel JDZU, ki je še pred ustanovitvijo ljubljanskega društva, 1. januarja 1925, zaradi tendenc po širitvi svojega omrežja in na željo strank»Jugoslovensko društvo za zaštitu vjerovnika u Zagrebu,« Jutro, 28. 12. 1924, 4. odprl podružnice v Beogradu, Sarajevu in Ljubljani. Sedež zadnje je bil na Anton Knezovi ulici 3 (današnja Župančičeva ulica), njen vodja pa je postal bančnik Milan Bogady,»'Jugoslavensko društvo za zaštitu povjerilaca',« Obrtni vestnik, 1. 4. 1925, 55. ki je imel izkušnje kot nekdanji ravnatelj Slovenske eskomptne banke in Trgovske banke. Bogadyjeva korespondenca z zagrebško centralo razkriva, da je prav on dal pobudo za ustanovitev podružnice, saj je bil v skrbeh nad slabšajočim se kreditnim stanjem na Slovenskem. O svoji nameri je obvestil slovenske gospodarske kroge, neka trgovca – kot je poročal sam – pa naj bi od njega skušala prevzeti vodenje projekta in osnovati samostojno, od Zagreba neodvisno organizacijo. Šele ko se je izkazalo, koliko dela in stroškov bi bilo treba vložiti v ustanavljanje samostojne organizacije, so se podjetniki vrnili k Bogadyjevi ideji o podružnici. HR-DAZG-760, š. 3, pismo Milana Bogadyja centrali JDZU, 12. 1. 1925. Po slabem mesecu delovanja podružnice je Bogady poročal: »Naše delo se je tu začelo živahno, okrožnice so bile razdeljene, člani se vpisujejo ali zahtevajo različna pojasnila, skratka, zanimanje za zadevo je zelo živo in gotovo je, da nam bo s svojim delom uspelo.« Kljub temu je Bogady načel problem, ki je očitno zaznamoval celotno obdobje delovanja podružnice: izrazil je željo, »da se delo v dozdajšnji obliki nadaljuje, samo da se Slovencem podeli nekaj avtonomije pri poslovanju«.HR-DAZG-760, š. 3, dopis Milana Bogadyja centrali JDZU, 28. 1. 1925. O stopnji samostojnosti podružnice so v naslednjih mesecih potekala pogajanja, vendar je dokumentacija ohranjena preveč pomanjkljivo, da bi bilo mogoče sklepati o njihovem rezultatu. Ker se je spomladi 1925 spremenila tudi jugoslovanska stečajna zakonodaja, je bilo delo podružnic dodatno oteženo, oglasi podružnice, ki so še nekaj tednov prej izhajali v slovenskem časopisju,Gl. npr. »Jugoslavensko društvo za zaščito upnikov, Zagreb,« Jutro, 19. 2. 1925, 8. »Jugoslov. društvo za zaščito upnikov v Zagrebu,« Jutro, 10. 3. 1925, 8. pa so izginili. Čeprav se Bogady kot vodja podružnice v tisku omenja tudi leta 1927,»Anketa o prisilni poravnavi,« Trgovski list, 8. 10. 1927, 1. je istega leta neki Anton Arhar iz Ljubljane (neuspešno) predlagal JDZU-ju, naj v mestu ustanovi predstavništvo, ki bi ga – deloma avtonomno in deloma v skladu z direktivami iz Zagreba – vodil sam,HR-DAZG-760, š. 11, zapisnik seje upravnega odbora, 11. 3. 1927. iz česar je mogoče sklepati, da je vpliv podružnice do takrat zvodenel.

Četverica najpomembnejših jugoslovanskih upniških društev – ljubljansko, zagrebško, beograjsko in novosadsko – med seboj ni vedno gojila harmoničnih odnosov. Predvsem JDZU je imel o sebi visoko mnenje in je rad poudarjal, da je največji v državi, saj pokriva teritorij celotne Jugoslavije, in da ima največ članov. Predlagal je, da bi z zakonom dovolili samo eno društvo, seveda tisto z največ člani, ker sočasno delovanje več upniških društev ni smiselno.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 30. 4. 1932. Večkrat so se omenjale ideje o postopni fuziji vseh društev v eno organizacijo s centrom v Zagrebu ali Beogradu, toda v praksi so »veliki štirje« dosegli le delne sporazume o medsebojni razdelitvi jugoslovanskih banovin, kjer je vsako društvo imelo ekskluzivno pristojnost.»Zaščita upnikov,« Slovenec, 8. 7. 1932, 7.

Po drugi strani so ostali stiki med ljubljanskim in zagrebškim društvom pogosti in naklonjeni. Tesnejše vezi sta navezali na začetku tridesetih let, ko so v Zagrebu še razmišljali o združenju vseh upniških društev v državi in so se s predstavniki DIV-a srečevali, »da bi sondirali teren,«HR-DAZG-760, š. 2, zapisnik seje predsedniškega odbora, 16. 11. 1931. vendar se je izkazalo, da so bili v Ljubljani ideji fuzije nenaklonjeni.HR-DAZG-760, š. 11, zapisnik upravnega odbora, 9. 7. 1932. DIV je imel do povezovanja v resnici ne ravno jasen odnos, saj je predsednik Vidmar v istem govoru poudaril, da je društvo »tesno sodelovalo s sorodnimi društvi, vendar hoče ohraniti svojo samostojnost in si za svoj teritorij obdržati prvenstvo,«»Zaščita upnikov,« Slovenec, 8. 7. 1932, 7. in nato izrekel javno podporo združevanju upniških zvez, »saj bodo združene mnogo lažje vršile svoje prekoristno delo«.»Revija dela naših industrijcev,« Jutro, 8. 7. 1932, 5. Odnosi z Zagrebom se kljub temu niso skrhali in v JDZU-ju so leta 1933 ocenili, da so imeli z DIV-om »do zdaj prisrčne stike, v prejšnjem letu pa smo jih še razširili in postavili trdne temelje za zelo tesno sodelovanje, ki bo njim in nam omogočalo, da skupaj in z večjo močjo izpolnjujemo svoje naloge«. Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1932, podnesen Glavnoj skupštini dne 31. marta 1933 ([Zagreb: JDZU, 1933]), 5. Vljudnostne izkaze naklonjenosti so si med društvoma izmenjevali tudi z medsebojnim pošiljanjem telegramov in udeležbo predstavnikov na glavnih skupščinah.

Interese v Jugoslaviji je imela tudi tuja konkurenca, predvsem dunajsko upniško društvo, ki je dodatno zapletlo položaj. Z njim je skušal JDZU že od dvajsetih let skleniti dogovor o tesnejšem sodelovanju ali celo združitvi, vendar so bili v Zagrebu užaljeni zaradi neresnosti sogovornikov, ki se včasih sploh niso prikazali na srečanju.HR-DAZG-760, š. 2, zapisnik predsedniškega odbora, 18. 5. 1927. Na začetku tridesetih let so se odnosi še bolj ohladili, ko je zagrebško društvo spoznalo, da »Dunaj sedi na dveh stolih«,HR-DAZG-760, š. 2, zapisnik seje predsedniškega odbora, 4. 11. 1931. saj so se Avstrijci skrivoma pogovarjali tudi z Avstrijsko-jugoslovansko trgovinsko komoro, ki naj bi prodrla v Jugoslavijo in JDZU-ju spodmaknila del članstva ter vpliva.HR-DAZG-760, š. 11, zapisnik upravnega odbora, 7. 12. 1931. Veliko je bilo pritožb nad privilegiji, ki jih je zase zahtevalo dunajsko društvo v Jugoslaviji po odprtju svoje podružnice v Zagrebu spomladi 1927.»Dunajsko društvo za zaščito upnikov,« Jutro, 29. 4. 1927, 5. Direktor podružnice Eduard Laufer je večino časa preživljal v Jugoslaviji, kjer je delal na sedežu podružnice ali potoval po državi in pregledoval insolventna podjetja. Nobeno drugo tuje društvo ni v Jugoslaviji počelo česa takega, zato je JDZU menil, da je država dolžna preprečevati tako šopirjenje, ker naj bi šlo za stvar državnega prestiža.HR-DAZG-760, š. 2, dopis JDZU oddelku za trgovino, obrt in industrijo banske uprave, 30. 5. 1930.

Kljub sporom so si društva prizadevala povezovati se s tujino. JDZU se je leta 1926 denimo vpisal v Mednarodno trgovsko komoro v ParizuHR-DAZG-760, š. 3, zapisnik seje upravnega odbora, 7. 6. 1926. in ves čas svojega obstoja tesno sodeloval s češkoslovaškim društvom upnikov iz Prage. Obenem se zdi, da so nacionalne razprtije vplivale tudi na gospodarske stike. JDZU kljub posameznim pobudam ni nikoli navezal tesnejših stikov z italijanskimi društvi, leta 1930 pa je slovenski tisk z nekaj posmeha poročal, da je nemško upniško združenje prišlo v stečaj.»Zopet polno insolvenc iz Nemčije,« Trgovski list, 1. 3. 1930, 2. »V konkurz je prišla v Nemčiji,« Domoljub, 12. 3. 1930, 136.

Osrednji dogodek v zgodovini evropskih upniških združenj med obema vojnama je bil mednarodni kongres na Dunaju med 31. majem in 3. junijem 1930 ob 60. obletnici delovanja dunajskega upniškega društva. Kongresa, ki ga je pod pokroviteljstvom avstrijskega političnega vrha podprlo tudi Društvo narodov, Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1933, podnesen Glavnoj skupštini dne 27. marta 1934 ([Zagreb: JDZU, 1934]), 9. so se udeležila upniška društva iz šestnajstih držav. Na srečanju so predstavniki društev pretresali vprašanja reform ter poenotenja stečajne zakonodaje, zbiranja statističnih podatkov, boja proti goljufivim dolžnikom in nadaljnjega mednarodnega povezovanja.»Mednarodni kongres za zaščito upnikov,« Trgovski list, 10. 6. 1930, 2. Objavljeni kongresni zapisniki so bili menda neobhodno čtivo za številne evropske podjetnike in politike, skupaj z britanskim zunanjim ministrstvom.»Zapisniki I. Mednarodnega kongresa za zaščito upnikov,« Trgovski list, 20. 12. 1930, 4. Konference so se udeležili tudi člani JDZU, ki so na njej nameravali zbirati ideje za svoje prihodnje projekte in se spoznati z evropsko gospodarsko elito. Jugoslovanska delegacija je bila na kongresu, po lastni navedbi, »predmet posebne pozornosti«.HR-DAZG-760, š. 11, zapisnik upravnega odbora, 12. 6. 1930. Zahvaljujoč mednarodnim stikom, je jeseni 1932 v Zürichu nastal »prvi evropski kartel za kreditno zaščito,« ki je povezoval več sto društev za zaščito upnikov in sorodnih zvez.»Koncentracija evropske kreditne zaščite v Švici,« Narodni gospodar, 15. 9. 1932, 143.

Omeniti velja, da so se v društva povezovali tudi »naravni sovražniki« upniških društev: dolžniki. Dolžniška društva so med drugim nastala v Bolgariji, Romuniji, Nemčiji in na Poljskem, 9. septembra 1934 pa je bilo ustanovljeno tudi Društvo za razdolžitev lastnikov nepremičnin in ostalih dolžnikov v Zagrebu (hrv. Društvo za razduženje vlasnika nekretnina i ostalih dužnika u Zagrebu). Društvo je zastopalo diametralno nasprotna stališča od upniških društev. Trdilo je, da je njegove člane težko prizadela gospodarska kriza in da niso sami odgovorni za rastoče dolgove, in poudarilo tudi to, da jim država, ki je podprla zadolžene kmete in banke, ne pomaga, zaradi česar dolžniki ne morejo biti lojalni državljani. Prizadevali so si za zaustavitev vseh sodnih postopkov, ki so tekli proti njim, prekinitev prisilnih dražb nepremičnin, zakonsko zaščito svojega premoženja ter razdolžitev. Društvo je bilo v jugoslovanskem političnem in gospodarskem življenju vsekakor manj pomembno od upniških društev pa tudi bistveno manjše ter slabše organizirano, imelo pa je burnejšo politično zgodovino. Ves čas je delovalo na robu ilegale in bilo večkrat uradno razpuščeno, pred volitvami pa je tiskalo letake s protirežimsko tematiko, ki so jugoslovanski eliti med drugim grozili, da bo končala tako kot ruski emigranti, ki po zagrebških ulicah prodajajo časopisje in delajo pokoro nad grehi, ki so jih storili nad svojim narodom pred oktobrsko revolucijo.HR-HDA-1353, inv. št. 3764, dopis banske uprave, 17. 11. 1938, in priloge. Ponovno je društvo zaživelo po ustanovitvi Banovine Hrvaške kot Zveza za zaščito dolžnikov srednjega sloja Banovine Hrvaške (hrv. Savez za zaštitu dužnika srednjega staleža na području Banovine Hrvatske).HR-HDA-1353, inv. št. 3764, dopis Zveze za zaščito dolžnikov srednjega sloja na področju Banovine Hrvaške, 30. 4. 1940. Ni znano, kaj se je z zvezo dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej.

Namen in področja delovanja upniških društev

Temeljni razlog za ustanovitev vseh upniških društev je bil preprost: upnikom so želela društva povrniti kar največji možni delež terjatev od njihovih gospodarsko propadlih dolžnikov. Taktika, s katero so društva skušala doseči ta cilj, je bil enoten, solidaren nastop upnikov, saj naj bi prav njihovo tesno sodelovanje pod krovom ene organizacije dolžnikom onemogočalo laganje ali skrivanje premoženja. Vse podjetnike, ki niso bili društveni člani, so društva obravnavala kot nevedne ali sebične, kritizirala pa so tudi tiste upnike, ki so se z dolžniki dogovarjali mimo društev in sodnih postopkov, kar je bilo nezakonito in običajno neuspešno. Istočasno ni nobeno upniško društvo obljubljalo, da bo svojim članom povrnilo vse izgube, saj je bilo kaj takega v stečajnih in poravnalnih postopkih skoraj nemogoče. Društva so se namesto tega oglaševala kot zaščitna zračna blazina, ki lahko izgubo ublaži. »Veliko je različnih primerov, v katerih mora naše društvo posegati v okoliščine, kjer se križajo različni interesi, ki jih je vse treba uskladiti z materialnimi in moralnimi pogledi,« je opomnil JDZU. »Tu je potrebne veliko obzirnosti na vseh straneh, veliko taktnosti in formalnosti, in to je zares težko in niti malo hvaležno delo. To delo opravlja naša organizacija in v tej smeri potrebuje vso podporo.«HR-DAZG-760, š. 1, poročilo o delu v letu 1938, s. d.

Favoriziranje upnikov je pomenilo, da so imela društva le malo razumevanja do dolžnikov. Da bi se društva v gospodarskih krogih in širši javnosti prikazala kot borci za pravičnost, so v javnih govorih in zapisih razlikovala med poštenimi dolžniki, ki so jih v dolgove prignale neugodne gospodarske razmere ali osebni razlogi, ter goljufi, ki so se želeli okoristiti na račun svojih upnikov. Ti so čim dlje izkoriščali svoje poslovne sodelavce, zatem pa razglasili insolventnost in po sklenitvi sodnega postopka poplačali majhen del dolgov; po zaključku postopka so lahko nadaljevali poslovanje. Do prvih so društva pokazala nekaj, vendar ne veliko razumevanja, druge pa so neusmiljeno kazensko preganjali.

S svojim delovanjem so upniška društva stopila tudi na nekatere prste in si nakopala sovražnike. V primeru JDZU-ja je to bilo zagrebško združenje trgovcev, katerega podpredsednik Antun Klein – ki je bil, paradoksalno, nekdanji direktor JDZU-ja in odpadnik, ki se je prelevil v zagovornika dolžnikov – je na začetku tridesetih let terjal ukinitev društva, ker so trgovci menili, da deluje proti njihovim interesom. JDZU je obširno zavrnil očitke in poudaril, da je zahteva trgovske organizacije po razpustu upniškega društva nezaslišana in nesprejemljiva.»Vprašanje prisilne poravnave izven stečaja,« Trgovski list, 23. 2. 1933, 2. Glavni nasprotnik DIV-a niso bili trgovci, temveč delavski tisk, ki je društvenim članom pogosto očital izkoriščanje delavstva, posebej ostro pa je nastopil proti društveni »črni listi uslužbencev«, torej evidenci vseh delavcev, ki so tako ali drugače oškodovali ali ogoljufali svojega delodajalca. Delavca na črni listi seveda ni nihče več najel. Delavski tisk je zato trdil, da je »glavni namen [črne liste] onemogočiti zaposlitev vsem delavcem in nameščencem, ki jih je zaradi boja za svoje pravice vrgel en podjetnik na ulico«»Črna lista,« Glas delavca, 13. 5. 1938, 1. in da gre za pregon »delavcev in nameščencev, ki si upajo – pomislite, kakšna predrznost! – terjati svoje v socialni zakonodaji zajamčene pravice«.»Črna lista,« Delavska politika, 17. 5. 1938, 4.

Aktivnosti upniških društev so bile zlasti pravne, svetovalne in dokumentacijske. V pravnem smislu so društva uporabljala vsa zakonita sredstva, dovoljena za izterjavo upniških terjatev, sočasno pa so se borila proti oškodovanju upnikov (laganje dolžnikov o njihovem premoženju, skrivanje premoženja, skrivna prodaja). Med stečajnim in poravnalnim postopkom so si prizadevala za njegov karseda hiter zaključek, da bi upnikom v stečajni oziroma poravnalni masi na razpolago ostalo več premoženja. Po potrebi so sprožila kazensko ovadbo proti goljufivim dolžnikom. Pri vseh odločitvah so se društva posvetovala s prizadetimi upniki in upoštevala njihove večinske sklepe. Članom društev so bili na voljo tudi pravni nasveti glede izterjav in korakov v sodnem postopku, sočasno pa so društva svetovala jugoslovanskim ministrstvom glede novih zakonskih odredb in jih kritizirala, če po njihovem mnenju niso dovolj ščitila upniških interesov. Dejavnosti vseh društev so temeljile na obsežnih arhivih dokumentov, ki so jih zbrali o finančnem stanju jugoslovanskih podjetnikov, s pomočjo katerih je vsak zainteresiran upnik lahko preverjal, kakšno je bilo dejansko gmotno stanje dolžnikov. Da bi bile vse te usluge članom na voljo, so seveda morali redno plačevati članarino.

Delo večine upniških društev je bilo razdeljeno na približno pet oddelkov. Včasih se je delitev vzpostavila šele po več letih delovanja društva, ko se je poslovanje razširilo in birokratiziralo (v DIV-u so oddelke denimo uvedli 1. avgusta 1932).»Bilanca pozitivnega dela,« Trgovski list, 23. 2. 1933, 1. »Zbor Društva industrijcev in veletrgovcev za dvig poslovne morale,« Jutro, 26. 2. 1933, 10. Najpomembnejši, največji in najbolj zaposlen med njimi je bil običajno posvečen insolvencam, ukvarjal pa se je z vsemi sodnimi in izvensodnimi intervencijami proti dolžnikom ter statističnim beleženjem in arhiviranjem rezultatov. Osrednjo vlogo pri zbiranju teh podatkov je nedvomno imel JDZU, ki je ambiciozno popisoval ne samo vse postopke, v katerih je sodeloval sam, temveč je skušal ustvariti tudi podatkovno bazo vseh stečajev v državi. Podatke je v prvem desetletju svojega obstoja društvo objavljalo v priložnostnih biltenih, nato je s tem prenehalo.

Tabela 1. Število insolvenc, stečajev in udeleženih upnikov v obravnavi JDZU. Vir: Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, 1926–1929, 1931–1933

Angažma JDZU-ja pri zbiranju podatkov o številu jugoslovanskih stečajev je toliko dragocenejši, ker država v dvajsetih letih ni vodila nikakršne uradne statistike stečajev. Podatki JDZU-ja so postali nekakšen nadomestek za uradni statistični pregled, nanje pa so se obilno in z veliko mero zaupanja sklicevali v jugoslovanskem časopisju, tudi slovenskem, kjer so letno, polletno, četrtletno in mesečno stečajno statistiko redno objavljali in analizirali od jeseni 1924 naprej v osrednjih dnevnikih (Slovenec, Jutro, Mariborski večernik Jutra) ter specializiranih gospodarskih časopisih (Trgovski list, Trgovski tovariš, Mali trgovec). »Te številke so ogledalo naših gospodarskih prilik,« je zatrjeval tisk.»Tudi zanimiva statistika,« Mariborski večernik Jutra, 6. 4. 1929, 1.

V oddelku za insolvence JDZU-ja so sčasoma začeli opozarjati, da jugoslovanski politiki, gospodarstveniki, podjetniki in časnikarji od njih vendarle ne morejo pričakovati, da bodo namesto države opravljali njeno delo: »Mi zbiramo samo število stečajev, a ni dovolj, da poznamo le številko; posebno zanimivo bi bilo zbiranje podatkov o ugotovljeni aktivi in pasivi, o izpadu stečaja, o stroških stečaja ipd., da bi lahko ugotovili, kako in koliko narodnega premoženja propada. Jasno je, da naše podjetje vseh teh podatkov ne more pridobiti, temveč lahko to stori samo vlada, ki bi ji morala stečajna sodišča posredovati podatke. Mi se moramo zato omejiti na tiste primere, za katere so bili zainteresirani naši člani, ki pa seveda ne morejo dati popolne in jasne slike vseh stečajev.« Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1927 ([Zagreb: JDZU, 1928]), 7. Gl. tudi »Zanimivi podatki iz naše insolvenčne statistike,« Jutro, 6. 4. 1929, 5. Leta 1930, sočasno z uvedbo novih zakonov o stečaju in prisilni poravnavi, je vladno predsedništvo na pobudo pravosodnega ministra dr. Milana Srškića ustanovilo oddelek za državno statistiko, ki je od JDZU-ja prevzel naloge popisovanja stečajev in prisilnih poravnav;»Uvedba uradne insolvenčne statistike,« Jutro, 22. 7. 1930, 7. podatke je začel objavljati marca 1931 (za februar 1930).»Uvedba uradne insolventne statistike,« Jutro, 15. 3. 1931, 8. Oddelku so v JDZU-ju ponudili vpogled v vse podatke, ki so jih zbrali sami, vendar je moralo društvo kasneje plačevati za vpogled v podatke, ki jih je zbrala državna statistika.HR-DAZG-760, š. 2, dopis JDZU predsedništvu ministrskega sveta, 26. 3. 1930.

Z jugoslovansko stečajno statistiko se je na začetku tridesetih let spoprijel tudi ljubljanski DIV, čeprav so takrat obstajali tako podatki JDZU-ja kot (sicer še neobjavljeni) podatki državne statistike. Od takrat naprej je slovenski tisk opustil citiranje številk, ki jih je obelodanil JDZU, in se začel sklicevati na statistiko domačega društva. Pod bolj ali manj slikovitimi naslovi in rubrikami, kot so »Žalostna statistika«, »Barometer našega gospodarstva«, »Ogledalo našega gospodarstva« ali kratko malo »Črna kronika«, so dnevniki ( Slovenec, Slovenski narod, Mariborski večernik Jutra) in trgovski časopisi (Trgovski list, Trgovski tovariš) vse do druge svetovne vojne objavljali ne samo letne, polletne in mesečne, temveč tudi desetdnevne statistične preglede stečajev. (Statistične podatke je zbirala tudi ljubljanska Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, vendar le za področje Dravske banovine, za katero je bila pristojna, podatke pa so objavljali zgolj v tiskanih zapisnikih svojih sej.)

Ker se je v statistiko naenkrat vpletlo toliko popisovalcev, ne preseneča, da je prihajalo do napak in razhajanj pri štetju. To se je najočitneje pokazalo na primeru podatkov o stečajih januarja 1931, ko se podatki zagrebškega društva niso ujemali z ljubljanskimi: »Ti podatki [JDZU] so bistveno različni od onih ljubljanskega Društva industrijcev in veletrgovcev in je sedaj vprašanje, katera statistika je točna in bi bilo dobro, če bi se ugotovilo, na kakšni podlagi se sestavlja statistika.«»Druga statistika insolvenc,« Slovenec, 5. 2. 1931, 5. Razlika med podatki obeh društev je vztrajala tudi v naslednjih mesecih, tako da je časopis Slovenec leto dni kasneje dilemo razrešil tako, da je objavil številke obeh družb in pripisal: »Številke se bistveno razlikujejo in jih zato ponujamo obojne v informacijo, ne moremo pa reči, ker ne poznamo načina sestave statistike, kateri so pravilnejši.«»Insolvence v letu 1931,« Slovenec, 15. 1. 1932, 7. Dileme o pravilnosti enega ali drugega štetja niso bile v časopisju nikoli razrešene. Primer potrjuje, da so upniška društva zaradi kopice podatkov, s katerimi so operirala, seveda zagrešila tudi napake. Med posebej odmevnimi spodrsljaji je bila – po mnenju slovenskega tiska »nedopustna« – navedba novosadskega upniškega društva leta 1935, da je v stečaj šla ugledna osiješka tkalnica svile, s čimer je povzročila precej razburjenja; v resnici je bil stečaj na predlog tkalnice uveden nad nekim drugim podjetjem.»Nedopustna napaka,« Trgovski list, 15. 10. 1935, 2.

Naslednji oddelek upniških društev je bil posvečen informacijam. Ukvarjal se je z zbiranjem in arhiviranjem gradiva o plačilnem stanju dolžnikov in kreditojemalcev, uvedbah novih stečajev ter prisilnih poravnav, opominih, tožbah in drugih informacij, ki so bile proti plačilu dostopne tistim društvenim članom, ki so pri sklepanju novih poslovnih vezi ali izterjevanju zaostalih dolgov želeli preveriti gmotno stanje poslovnih partnerjev ali dolžnikov. Po novejši oceni so »izkazi o zadolževanju in plačilni nezmožnosti posameznih podjetij […] prav gotovo preprečili marsikateri stečaj«.Počivavšek, En gros & en detail, 126. Upniška društva so z namenom kar najboljše obveščenosti po državi vzpostavljala mrežo informatorjev. V glavnem je šlo za finančne zavode in podjetja, ki so bodisi brezplačno bodisi za honorar poročali o gospodarskih novicah v svoji okolici. Že v prvem letu delovanja je imel JDZU 917 informatorjev v 411 jugoslovanskih krajih, Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, za godinu 1926 ([Zagreb: JDZU, 1927]), s. p. do leta 1933 jih je bilo okoli 2500. Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1933, 11. Tudi DIV je ustvaril obsežno bazo, ki je leta 1931 obsegala 20.000 enot gradiva o jugoslovanskih trgovcih,»Nevarno naraščanje poravnav,« Jutro, 9. 6. 1931, 2. štiri leta kasneje 80.000»Bilanca pozitivnega dela,« Trgovski list, 16. 3. 1935, 1. in leta 1940 kar 200.000 enot.»Občni zbor Društva industrijcev in veletrgovcev,« Jutro, 28. 3. 1940, 5. Če gre verjeti časopisnim poročilom, je DIV v primerjavi z JDZU-jem imel krepko več informatorjev, saj jih je bilo leta 1933 že več kot 4000.»Bilanca pozitivnega dela,« Trgovski list, 23. 2. 1933, 1.

Oddelki za informacije so včasih tiskali lastne časopise, kar so počeli v dunajskem društvu, DIV, ki je dvakrat mesečno objavljal okrožnice z imeni slabih plačnikov,»Evidenčna centrala za slabe plačnike,« Trgovski list, 1. 4. 1930, 3. ter JDZU, ki je izdajal Poslovno poročilo Jugoslovanskega društva za zaščito upnikov (hrv. Poslovni izvještaj Jugoslavenskoga društva za zaštitu vjerovnika) in nato Novice Jugoslovanskega društva za zaščito upnikov Zagreb (hrv. Vijesti Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika Zagreb). Vsebina je bila oblikovana po ustaljeni formuli: uvodnikom, ki so običajno govorili o pomembnosti upniške solidarnosti in društvenih aktivnostih, so sledili seznami razglašenih in ukinjenih stečajev, poravnav, kvot in dolžnikov neznanih bivališč. Nekakšna priloga časopisu je bilo skrivnostno Zaupno poročilo (hrv. Povjerljivi izvještaj), kjer so bili vsakih deset dni objavljeni delikatni podatki o poravnavah, tožbah, bojkotiranih podjetjih in podobnih temah. Podatki so bili striktno dostopni zgolj in samo članom društva: »Ti podatki so namenjeni samo za uporabo naših članov, nikakor pa ne za javnost. Če član krši zaupnost, odgovarja za morebitno škodo, ki jo mi vnaprej zavračamo. Zato prosimo, da se te novice obravnavajo kot strogo zaupne in da se nikakor ne objavijo.« Povjerljivi izvještaj, junij 1926, 1. Zaupne okrožnice je poznal tudi DIV, ki se je hkrati pritoževal, da včasih za posamezen podatek plačajo trikrat toliko, kot zanj prejmejo od članov društva.Sunčič, Zgodovina podjetništva na Slovenskem, 202.

Orjaška količina gradiva, ki so jo zbrala nekatera društva, je sčasoma postala nepregledna in draga za vzdrževanje, svoje pa je prispevala tudi kriza v tridesetih letih, ko so se za podatke zaradi gospodarskega krča zanimali le redki podjetniki. Arhiv JDZU-ja je moral svoje delovanje takrat omejiti in odpustiti nekaj delavcev, nazadnje pa je celotno dokumentacijo en bloc prodal podjetju V. Selinger in sin. Društvo je pojasnilo, da so ga člani premalo uporabljali, bil je predrag za vzdrževanje, postal pa je tudi zastarel, saj ga zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli več posodabljati.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 29. 4. 1935.

Tretji oddelek se je ukvarjal z izterjevanjem dolgov. Zgolj z »moralnim pritiskom,« kot je temu rekel JDZU, je od dolžnikov z opomini terjal plačilo zapadlih dolgov. Na oddelek so se člani društva običajno obrnili takrat, ko so sami že poskušali izterjati dolgove, a brez uspeha. V primeru zagrebškega društva je obseg dela oddelka bliskovito rastel: leta 1923 je oddelek vodil 276 izterjav, leta 1924 že 2285, naslednje leto pa 2506.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 29. 5. 1925. Delež uspešnih terjatev se je najprej gibal pod polovico, v tridesetih letih pa se je ustalil okoli 60 odstotkov, kar je društvo vseskozi promoviralo kot odličen uspeh. Število tožb je nihalo glede na gospodarske razmere, rekord pa je bil dosežen v kriznem letu 1932, ko je oddelek vložil 3257 tožb proti 2499 dolžnikom. Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1932, 7. Tudi DIV je leta 1929 uvedel možnost izterjevanja dolgov in je v naslednjem letu imel izterjevalce v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zagrebu, Beogradu in Nišu. Ljubljanski oddelek je bil zelo zaposlen z izdajanjem opominov, saj jih je samo leta 1929 razposlal okoli 7700,»Občni zbor Društva industrijcev in veletrgovcev,« Jutro, 15. 5. 1930, 7. pri čemer so skrbeli, da opomini niso bili šablonski, temveč individualizirani, kar je imelo na neplačnike večji učinek.»Nevarno naraščanje poravnav,« Jutro, 9. 6. 1931, 2.

Ko »moralni pritisk« ni zadostoval in je bilo treba poseči po sodnih sredstvih, se je aktiviral oddelek za pravno pomoč, ki je članom nudil možnost pravnega zastopanja pred sodiščem, prepošiljal njihove tožbe pravnim zastopnikom društva in jim dajal pravne nasvete v sodnih postopkih. Do leta 1926 je JDZU imel 164 odvetnikov, ki so v imenu upnikov sprožali tožbe proti nevestnim dolžnikom. Na začetku delovanja društva je delež uspešnih tožb dosegal 62 odstotkov,HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 29. 5. 1925. sčasoma pa je upadel in se gibal med četrtino in polovico. V dvajsetih letih so odvetniki JDZU-ja v povprečju sprožili tožbe proti krepko nad 200 dolžnikom letno, v letih gospodarske krize pa se je število spustilo pod sto. Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1933, 11. Pri DIV-u je bila razporeditev nalog po oddelkih drugačna, saj je zadolžitve oddelkov za izterjevanje dolgov in pravno pomoč opravljal tožbeni oddelek, deloma pa tudi prej omenjena Gospodarska zadruga, ki se je tik pred drugo svetovno vojno hvalila z 80-odstotno uspešno izterjavo.»Občni zbor Društva industrijcev in veletrgovcev,« Jutro, 28. 3. 1940, 5.

Zagrebško društvo je imelo še en poseben oddelek, zaščitno sodišče (hrv. obranički sud), ustanovljeno leta 1926. Zadolženo je bilo za razreševanje sporov med člani društva ter med upniki in dolžniki, ki so za to zaprosili. Sodišče je sodilo v skladu s pravili društva, lahko pa je izreklo ukor ali predlagalo izključitev člana. Formiranje svojevrstnega parasodnega organa je med hrvaškimi odvetniki izzvalo nekaj neodobravanja. Pravnik in odvetnik dr. Ivo Politeo je zapisal, da je ustanovitev pravno problematična in da sodišče nikakor ne sme razširiti sfere delovanja.HR-DAZG-760, š. 11, dopis dr. Iva Politea JDZU, 2. 3. 1927. Kljub prvotni skepsi so člani društva začeli sodišče izdatno uporabljati in od začetka delovanja maja 1926 do konca leta je obravnavalo že 234 zadev. Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1927, 15. Ker je zadeve razreševalo bliskovito (za večino sporov je potrebovalo manj kot tri tedne), so ga hrvaški podjetniki obilno uporabljali; slovenska podjetja so se pred njim pojavljala le izjemoma in še takrat skoraj izključno v funkciji toženca.

DIV je po drugi strani prav tako poznal pet oddelkov, a le trije – insolvenčni, informacijski in tožbeni oziroma izterjevalni – so se ujemali s tistimi v JDZU, četudi z nekoliko prerazporejenimi pristojnostmi in nalogami. Preostala dva sta bila korespondenčni in administrativni oddelek, posvečena pošiljanju dopisov, sprejemu pošte, knjigovodstvu»Zbor Društva industrijcev in veletrgovcev za dvig poslovne morale,« Jutro, 26. 2. 1933, 10. in podobnim birokratskim opravkom, za katere JDZU ni ustanovil ločenih oddelkov.

Gospodarskopolitični angažma upniških društev: primer stečajnega in poravnalnega zakona

DIV in JDZU sta kot osrednji upniški organizaciji na severozahodu Jugoslavije in nezanemarljiv člen jugoslovanskega gospodarskega življenja imeli določeno stopnjo vpliva na beograjsko politiko in njeno odločanje o gospodarskih zadevah. Predstavnike društev so večkrat vprašali za mnenje o novih zakonih, njihove predloge, popravke in kritike pa so vsaj delno upoštevali. Tudi ko niso bili neposredno naprošeni za komentar, so bili v obeh društvih zelo glasni, če so menili, da sklepi, sprejeti v Beogradu, niso ugodni za gospodarstvo ali upnike. Kljub občasnim izletom izven področja gospodarstva – DIV je leta 1927 denimo protestiral proti načrtovani ukinitvi medicinske in tehniške fakultete v Ljubljani»Protest proti nameravani ukinitvi dveh fakultet na ljubljanski univerzi,« Trgovski list, 13. 12. 1927, 1. – so se njihovi protesti v glavnem dotikali nameravanih ali že vpeljanih zakonskih sprememb v gospodarstvu. Razen posameznih pozivov in okrožnic, ki so nasprotovali posameznim zakonom, največ gradiva govori o njihovem boju proti neadekvatnim zakonom o stečaju in prisilni poravnavi, ki se je vlekel od zgodnjih dvajsetih let in skoraj do druge svetovne vojne.

Ob nastanku leta 1918 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ni poenotila svoje stečajne in poravnalne zakonodaje. Ureditev je zato zaznamoval pravni partikularizem, saj so se v različnih delih države uporabljali zakoni in odredbe, ki so na teh območjih veljali pred letom 1918 in jim je bila veljavnost podaljšana tudi v okviru nove države. V državi je sočasno veljalo pet različnih stečajnih ureditev z različnim naborom odredb (Slovenija, Hrvaška, Vojvodina, Bosna in Hercegovina ter Srbija), Črna gora pa institucije stečaja sploh ni poznala.Velizar J. Mitrović, Stečajno pravo s naročitim osvrtom na srpsko zakonodavstvo (Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, 1926), 14. Franja Goršić, Komentar stečajnog zakona, zakona o prinudnom poravnanju van stečaja, zakona o uvođenju u život oba zakona, i zakona o pobijanju pravnih dela izvan stečaja (Beograd: Izdavačko i knjižarsko preduzeće Geca Kon A. D., 1934), 6. Še bolj kaotično je bilo stanje glede prisilne poravnave, ki je niso poznali v Srbiji, Črni gori ter Bosni in Hercegovini. Uvedba enotne poravnave je bila akutnejši problem od uvedbe enotnega stečaja, zato je bila na podlagi 13. člena zakona o proračunskih dvanajstinah za januar in februar 1922, objavljenega zadnjega dne leta 1921, na področje celotne države razširjena banska odredba iz leta 1916, ki je do takrat veljala za Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo. Omenjeni člen je v veljavo stopil naslednji dan, 1. januarja 1922.Radojičić, Prinudno poravnanje u stečaju, 5–6. Goršić, Komentar stečajnog zakona, 359.

Za JDZU ta rešitev ni bila dobra, ker je bila banska odredba preveč naklonjena dolžniku in zato škodljiva, saj je lahko dolžnik zavlačeval z razglasitvijo insolventnosti, kar je pomenilo, da se je njegovo premoženje medtem še dodatno skrčilo, seveda na škodo upnikov. Zakon je po oceni društva omogočal zlorabe goljufivim dolžnikom, ki se z lažno insolvenco in sklenitvijo poravnave izognejo težjim posledicam stečaja ter upnikom plačajo le del terjatev, nato pa nadaljujejo obratovanje, kot da se ni nič zgodilo.»Zveza trgovcev v Zagrebu proti neopravičeni prisilni poravnavi,« Trgovski list, 19. 1. 1924, 2. Vodstvo društva je odredbi očitalo še preveliko popustljivost do vodenja trgovskih knjig (menda kar 89 odstotkov jugoslovanskih trgovcev ni imelo nikakršnih trgovskih knjig) in ohlapnost pri določitvi minimalne kvote, ki jo mora dolžnik ponuditi upnikom, ter roka, znotraj katerega bi se morala poravnava skleniti.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 29. 5. 1925. Vrstili so se predlogi, da je treba pogoje za uvedbo poravnave natančneje definirati in zaostriti.

Zaradi pogostih zlorab zakona so se zamislili tudi na beograjskih ministrstvih in sestavljen je bil komite treh ministrov, ki se je moral odločiti o spremembah ali ukinitvi poravnalne odredbe.»Vprašanje prisilne poravnave,« Jutro, 24. 2. 1925, 6. Na presenečenje mnogih je bila 1. aprila 1925 prisilna poravnava preprosto ukinjena.Mitrović, Stečajno pravo, 12. Goršić, Komentar stečajnog zakona, 1 in 359, 360. Poteza ni razrešila nakopičenih težav, saj je dolžnikom na razpolago ostal samo še stečajni postopek, v katerem pa so upniki dobivali razvpito nizke deleže svojih terjatev, ki neredko niso dosegli niti enega odstotka. Že »nepričakovano hitro«Goršić, Komentar stečajnog zakona, 1. se je v jugoslovanskih gospodarskih krogih zato pojavila zahteva po ponovni uvedbi prisilne poravnave. »Mislili smo, da bo nova situacija izboljšala položaj upnikov, a smo se motili,« je leta 1926 poudaril podpredsednik JDZU-ja Siegfried Wohlmuth. »Nove razmere so po odpravi prisilne poravnave hitro prinesle grenko razočaranje. […] In tako so oživele stare znane nesrečne metode stečaja z vsemi hudimi posledicami. Vse dokler stečajni zakon ne določa kazenske odgovornosti dolžnika za prikrajšanje upnika za njegovo premoženje, in dokler ne zagotovi zadostne varnosti pred očitno pogosto goljufivim dejanjem dolžnika, ki po drugi strani skoraj ne uporablja niti najtanjše tančice, da zastre prevarantsko podobo svojih manipulacij, uničuje tudi upnika zaradi skoraj neomejenih stroškov.« Zapisnik treće redovite glavne skupštine Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, obdržavane dne 11. februara 1926. u Zagrebu ([Zagreb: JDZU, 1926], 1, 2.

V Beogradu so ukinitev poravnave utemeljevali z oceno, da ta postopek izkoriščajo zgolj špekulantski dolžniki, ki skušajo oškodovati svoje upnike; pošteni dolžniki, ki niso po lastni krivdi končali v dolgovih, so se sposobni pogoditi z upniki ali upniškimi organizacijami, medtem ko si špekulanti tako ali drugače zaslužijo stečaj. Čeprav bi JDZU temu stališču pred aprilom 1925 nemara pritrdil, pa v novih okoliščinah ni več privoljeval v ta argument. Vodstvo društva je opozorilo, da prisilna poravnava obstaja tudi v evropskih državah, kjer imajo močne in stare upniške organizacije. Mlade jugoslovanske upniške organizacije potemtakem nikakor niso mogle biti kos istim izzivom in za povrh ostati brez zakona o prisilni poravnavi: »Opustitev zakona o prisilni poravnavi bi si morda lahko privoščila država, ki ima v veljavi sodoben stečajni zakon. Naša mlada država, ki ima pet različnih stečajnih zakonov na šestih različnih pravnih področjih in Črno goro, ki institucije stečaja sploh ne pozna, tega ne bi smela tvegati.« Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, za godinu 1926, s. p.

V društvu so se zavzeli za čim hitrejšo vrnitev kakršnegakoli poravnalnega zakona, saj jih je skrbelo hitro naraščanje števila stečajev po državi. Ni pomagalo, da se je sredi dvajsetih let kraljevina spopadala še z manjšo, že omenjeno gospodarsko krizo, ki je zaradi povečanega kreditiranja odločilno vplivala na ustanovitev DIV-a leta 1925.»Bilanca pozitivnega dela,« Trgovski list, 16. 3. 1935, 1. Zaradi spremenjene jugoslovanske finančne politike se je tedaj končala doba inflacije. Deflacija, rast obresti in nižanje kmetijskih cen so imeli uničujoč vpliv na številna majhna podjetja, ki so se razpasla v obdobju inflacijskega razbohotenja gospodarstva.Žarko Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem (Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1994), 34–38. Žarko Lazarević in Jože Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva (Ljubljana: Združenje bank Slovenije, 2000), 46, 47. Slabo gospodarsko stanje je dodatno višalo statistiko stečajev, kar je vznemirjalo slovensko gospodarsko časopisje: »Ali ne pomenijo te številke dovolj glasen memento za vlado, ki kaže ob tako napetem položaju tako malo razumevanja za življenske interese države? Ali ni še čas, da se streznejo tudi oni, ki imajo usodo države v rokah? Mar čakajo, da pride do popolnega kraha?!«»Epidemija konkurzov,« Trgovski list, 7. 7. 1927, 1. Tudi na skupščini JDZU-ja leta 1926 so poudarili: »Lansko leto je zaznamovala gospodarska kriza, ki je z vsemi pogubnimi posledicami močno pritisnila na vse gospodarske panoge. Naše gospodarske razmere še nikoli niso bile tako težke in nikoli nismo potrebovali tako hitre pomoči. Na vseh straneh vsesplošna stagnacija, brezposelnost, negotovost, nazadovanja … Dejavniki, ki bi se jih morali lotiti z vso močjo, se težko premaknejo – bolje rečeno, se ne premaknejo. Ministrstvo za trgovino je sprožilo raziskavo o naši gospodarski krizi, govorilo se je, pisalo in to je – vse.« Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu, za godinu 1926, s. p. Vseeno pa so v Zagrebu hkrati ocenili, »da ima naša gospodarska kriza poleg težkih posledic tudi dobro stran, ker je večinoma eliminirala iz poslovnega sveta medvojne in povojne dobičkarje. To so bili z redkimi izjemami ljudje brez potrebnega strokovnega znanja, ki so zato našemu gospodarstvu več škodovali kot koristili.«»Upniki za svoje pravice,« Slovenski narod, 23. 3. 1927, 3.

Pri razpravi o (ne)uvedbi prisilne poravnave so sodelovala jugoslovanska gospodarska združenja z JDZU-jem ter zagrebško trgovsko in obrtno zbornico na čelu, »ki že dolgo forsirata diskusijo o tem problemu«,»Vprašanje prisilne poravnave,« Slovenec, 3. 9. 1926, 7. svoje mnenje pa je izrazilo tudi dunajsko upniško društvo. Njegovi predstavniki so močno lobirali za ponovno uvedbo poravnave. Med drugim so v zagrebškem časopisu Morgenblatt objavili obširen prispevek o tem vprašanju»Prisilna poravnava,« Slovenec, 7. 4. 1927, 7. in leta 1926 posredovali pri ministru za trgovino dr. Ivanu Krajaču,»Za ponovno uvedbo prisilne poravnave izven konkurza,« Slovenec, 13. 8. 1926, 7. ki je sicer prej bil podpornik ukinitve poravnave in je bil menda odgovoren za njeno ukinitev po vsej državi, ne le v Srbiji, kot je bilo sprva predvideno.»K vprašanju prisilne poravnave,« Slovenec, 10. 9. 1926, 7. Minister je kasneje trdil, da želi poravnavo znova uvesti, a mu je namero preprečila beograjska trgovinska zbornica, ki je verjela, da je treba pred uvedbo prisilne poravnave sprejeti enoten stečajni zakon.»Prisilna poravnava izven konkurza,« Slovenec, 16. 3. 1927, 7. Slovenski tisk je prav tako poročal, da so se poskusi ponovne uvedbe zakonskih načrtov »razbili na trdovratnem odporu beograjskih gospodarskih krogov«, ki so ga omehčali šele gospodarska kriza sredi dvajsetih let in posledični stečaji starih, uglednih srbskih podjetij.»Gospodarski krogi in vprašanje prisilne poravnave izven konkurza,« Jutro, 10. 8. 1929, 5.

Problem stečajnega zakona je bil v obdobju burnih razprav o prisilni poravnavi v ozadju, a vendarle ves čas prisoten. Člani JDZU-ja so menili, da je poenotenje jugoslovanskih stečajnih zakonov pravno zahtevnejša in mučnejša naloga od ureditve poravnalnega zakona, zaradi česar se je treba vprašanja poravnav lotiti pred stečaji,»Za ali proti prisilni poravnavi,« Jutro, 14. 10. 1927, 5. kljub temu pa so leta 1927 zapisali: »Devet let je minilo, ne da bi bil sprejet vsaj eden od mnogih za gospodarstvo prepotrebnih zakonov. V prvi vrsti kot vir velikega zla ponovno omenjamo naše zastarele stečajne zakone – še vedno jih imamo, hvala bogu, pet –, saj njihov dolgotrajen postopek omogoča kopičenje stroškov stečaja, ki uničujejo terjatve upnikov. In res, danes smo prišli tako daleč, da se upnik bolj boji stečaja kot dolžnik; ni nenavadno, da dolžnik upniku grozi s stečajem, če ne sprejme njegove ponudbe za poravnavo, kot si jo je zamislil, medtem ko bi stečaj za dolžnika pomenil njegov moralni in materialni propad.« Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1927, 4. Člani JDZU-ja so v Beograd pošiljali resolucije, v katerih so pozivali k spremembi stečajnih odredb, ki so po njihovem mnenju prinašale zgolj ekonomsko uničenje dolžnika in hkrati propad upniških terjatev. Kot začasno rešitev so bili pripravljeni sprejeti razširitev srbskega stečajnega zakona (srb. Zakonik o stecišnom postupku) iz leta 1861 na celo državo, ker je zakon, četudi zastarel, dovoljeval razmeroma hiter in poceni postopek.»Upniki za svoje pravice,« Slovenski narod, 23. 3. 1927, 3. »Društvo za zaščito upnikov v Zagrebu in enoten moderen konkurzni zakon,« Jutro, 23. 3. 1927, 5.

Konec dvajsetih let so beograjska ministrstva vendarle sklenila, da bodo uredila problematično stanje. Upravni odbor JDZU-ja je na začetku leta 1927 iz prestolnice prejel osnutke stečajnega zakona in zakona o prisilni poravnavi. Vodstvo društva ju je pregledalo in komentiralo. V odzivu so med drugim zahtevali krajši izplačilni rok pri poravnavi, poravnalni upravitelj bi moral biti po njihovem mnenju trgovec in ne odvetnik, prav tako pa bi se morala omejiti višina upraviteljevih stroškov. DIV je bil še ostrejši in je uvedbo poravnave zavračal. Ker so se člani zavedali, da to ni realistična rešitev, so namesto tega zahtevali, da se poravnava dovoli le tistemu dolžniku, ki je insolventen postal zaradi nesreče ali bolezni; vsem ostalim, ki so se zadolžili zaradi lahkomiselnosti, slabega poslovanja ali goljufije, poravnava ne bi smela biti dovoljena.»Upniki in načrt zakona o prisilni poravnavi,« Jutro, 6. 10. 1927, 5. »Anketa zbornice za trgovino, obrt in industrijo,« Narodni dnevnik, 9. 10. 1927, 2. Pri načrtu stečajnega zakona je JDZU ocenil, da gre v dobršni meri za kopijo avstrijskega stečajnega zakona iz leta 1914, ki pa ni prevzel nekaterih njegovih koristnih lastnosti, kot sta trgovski stečaj kot poseben postopek poleg rednega in skrajšanega ter t. i. predstečajni postopek, katerega namen je bil uvedba nadzora nad dolžnikovim premoženjem še pred formalno uvedbo stečaja, da ne bi bili oškodovani upniki. Društvo je ostro nastopilo proti paragrafu, ki je izvolitev v upniški odbor (tj. telo v stečajnem postopku, ki je zastopalo upniške interese) dovoljeval zgolj upnikom, ki stanujejo v kraju, kjer je sedež sodišča, češ da gre za »flagrantno kršitev avtonomije upnikov«. Prav tako so se zavzeli za dokončno zakonsko definiranje tarife, ki jo je za svoje delo prejel stečajni upravitelj.»Načrt novega konkurznega zakona,« Jutro, 27. 5. 1928, 6. DIV se je zavzel, da se mu tudi zakonsko dovoli poizvedovati o dolžnikovem premoženjskem stanju, zavarovanjih ipd.»Občni zbor Društva industrijcev in veletrgovcev,« Jutro, 15. 5. 1930, 7.

Zakonodajalec je sprejel veliko pripomb, ki so jih podali v društvih, in sestavil zakona, ki sta po oceni sodobnikov presegala svoje predhodnike.»Vsebina zakonskega načrta o prisilni poravnavi,« Jutro, 5. 10. 1929, 5. Po nestrpnem čakanju in dodatnih dopisih in telegramih s pozivi k hitremu sprejemu zakonov, ki so jih upniška društva pošiljala v Beograd,»Jugoslovensko društvo za zaščito upnikov zahteva nov konkurzni zakon in zakon o prisilni poravnavi,« Jutro, 18. 5. 1929, 5. »Potreba modernega konkurznega zakona in zakona o prisilni poravnavi izven konkurza,« Jutro, 5. 7. 1929, 5. sta bila zakona sprejeta 22. novembra 1929, 1. maja naslednje leto pa sta stopila v veljavo. V zagrebškem društvu so ocenjevali, da bo nov stečajni zakon prinesel izboljšanje gospodarskega stanja in da so njihovi komentarji pomembno pripomogli k boljši zaščiti, ki jo zakon nudi upnikom: »Narejen je bil velik korak na poti urejanja našega gospodarskega stanja in izpolnjene so bile dolgoletne želje vseh gospodarstvenikov. Oba zakona sta povsem moderna, za vzor so jima služili sodobni zakoni drugih držav. Omogočajo hiter in poceni postopek, kar je bila rana vseh naših prejšnjih stečajnih zakonov.«Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1929 (podnesen glavnoj skupštini dne 16. aprila 1930) ([Zagreb: JDZU, 1930]), 3. V društvu so bili posebej zadovoljni, da je bila kodificirana ureditev nagrad, ki so jih prejemali stečajni in poravnalni upravitelji, saj so si v preteklosti pogosto vzeli velik kos iz stečajne mase, seveda na račun upnikov.Ibid., 4. Ob sprejemu zakonov je JDZU, morda edinkrat v svoji zgodovini, v prihodnost zrl optimistično: »V splošnem lahko rečemo, da se gospodarsko stanje počasi ureja; res ni izključena možnost močnejših pretresov, še več, ne smejo nas presenetiti, nikakor pa ne morejo imeti značaja kakšne močnejše krize.« Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1928 ([Zagreb: JDZU, 1929]), 5. Ocena bi bila težko bolj zgrešena, saj se je novo desetletje pričelo z najhujšo gospodarsko krizo v stoletju.

Po newyorškem borznem zlomu se je kriza z zamikom razširila tudi v EvropoO evropskih posledicah krize gl. npr. Ivan Berend, Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU in Modrijan, 2013), 76–85. in leta 1930 dosegla Jugoslavijo. Najprej se je pokazala v kmetijstvu, saj je izvoz pridelkov padel, s tem pa tudi cene in kupna moč kmetov. Razširila se je v bančništvo in industrijo, dokler ni propadla vrsta manjših obratov. Krč v trgovini je prinesel splošen gospodarski zastoj, ki je za več let omrtvil svetovno in z njim jugoslovansko gospodarstvo.Za pregled poteka in posledic gospodarske krize na Slovenskem gl. Lazarevič, Kmečki dolgovi, 41–48. Lazarević in Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, 51–53. Žarko Lazarević, »Velika gospodarska kriza in Slovenci,« v: Metka Kastelic, ur., Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva (Vrhnika: Razum, 1998), 121–38. France Kresal, »Gospodarska kriza 1929–1933,« v: Neven Borak in Žarko Lazarević, ur., Gospodarske krize in Slovenci (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino in Zveza ekonomistov Slovenije, 1999), 84–94. Žarko Lazarević, Plasti prostora in časa: iz gospodarske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stoletja (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009), 252–61. Zaradi omejenega odobravanja kreditov, slabe kupne moči prebivalstva in varčevanja se je začasno zmanjšalo število stečajev, tako da se je obseg dela skrčil tudi v upniških društvih. »Gospodarska kriza brez primere, ki vlada po vsem svetu, se v zadnjem letu kljub ogromnim prizadevanjem odločujočih dejavnikov vseh narodov ne umiri,« je JDZU ocenil spomladi 1931. »Poleg tega se še stopnjuje in nihče ne ve, kako dolgo bo trajala in kako se bo končala. Na vseh področjih človeškega življenja je ravnotežje porušeno in ves svet je izpostavljen pretresom.«Izvještaj Jugoslavenskog društva za zaštitu vjerovnika u Zagrebu za godinu 1931. Podnesen Glavnoj skupštini dne 30. aprila 1931 [pravilno 1932] ([Zagreb: JDZU, 1932]), 3. Društvo je v kriznem času skoraj doživelo usodo nemškega združenja, saj mu je grozil deficit.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik predsedniškega odbora, 12. 5. 1934.

JDZU je med gospodarsko krizo največ energije vlagal v boj proti zakonu o zaščiti kmetov, ki je bil sprejet aprila 1932 z namenom zaščite zadolženih kmetov pred nadaljnjim obubožanjem.Lazarevič, Kmečki dolgovi na Slovenskem, 127–29. Po navedbi Metoda Mikuža so bili slovenski kmetje najbolj zadolženi v državi, saj je dobrih 55.000 kmetov skupaj dolgovalo 1,12 milijarde dinarjev.Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965), 397. Ker so bili kmečki prihranki zamrznjeni, upniki niso mogli priti do svojih terjatev, obenem pa so brez vira dohodkov ostali podeželski trgovci, kar je bilo za upniška društva nesprejemljivo. Po oceni JDZU-ja je zakon uničil še tisti kredit, ki je do takrat krožil na trgu, saj je upnike dokončno obsodil na milost in nemilost dolžnikov, med katerimi so se znašli številni goljufi in špekulanti, ki so upali, da se bo moratorij v nedogled podaljševal: »Gospodarstvenik, ki v zadnjih 11 mesecih ni našel možnosti, da svoje razmere uredi, odnosno da se s svojimi upniki poravna, gotovo nima iskrene želje ohraniti si pridobljeno zaupanje tudi nadalje, ampak skuša na neupravičen način izogniti se svojim obvezam.«»Proti novim moratornim ukrepom,« Jutro, 25. 1. 1934, 5. Skupaj z drugimi jugoslovanskimi gospodarskimi združenji je JDZU na zborovanjih vztrajal pri načelu, »da je treba prevzete obveznosti tudi izpolniti«,»Proti novim zaščitnim odredbam,« Trgovski list, 25. 1. 1934, 1. in zahteval takojšnjo ukinitev zakona, a nejevolji navkljub se niso odločili, da bodo protestirali pri vladi, saj so resignirano menili, da ne bi dosegli ničesar.HR-DAZG-760, š. 2, zapisnik seje predsedniškega odbora, 27. 4. 1933. Tudi DIV je odločno vztrajal, da je zakon »največja nesreča ne le za društvo, temveč za splošno gospodarstvo«.»Revija dela naših industrijcev,« Jutro, 8. 7. 1932, 5. Gl. tudi »Velik porast konkurzov in prisilnih poravnav,« Slovenski narod, 7. 7. 1932, 1. Sunčič, Zgodovina podjetništva na Slovenskem, 204.

Ne glede na bolj pereče probleme je JDZU tudi med gospodarsko krizo še vedno izražal nezadovoljstvo nad novima zakonoma o stečajih in prisilnih poravnavah, saj je bilo mnenje, da rasti števila insolvenc ne povzroča le kriza, temveč tudi ali predvsem neprimerna zakonodaja, močno zakoreninjeno: »Kdor pozna naše gospodarske prilike in zlasti kdor zasleduje način izvrševanja trgovskih obveznosti, ve, da se prisilne poravnave ne množijo samo zaradi splošnih neprilik, ampak tudi zato, ker nudi zakon o prisilni poravnavi kljub različnim kartelom brezvestnim dolžnikom še vse preveč prilike za izkoriščanje upnikov.«»Zloraba ugodnosti po zakonu o prisilni poravnavi,« Jutro, 27. 2. 1931, 5. Gl. tudi »Zlorabljanje ugodnosti, ki jih nudi zakon o prisilni poravnavi izven konkurza,« Slovenec, 27. 2. 1931, 7. Kljub začetni naklonjenosti je praksa pokazala, da zakona še zdaleč nista popolna in da nista zamašila vseh pravnih vrzeli svojih predhodnikov. Zakon o prisilni poravnavi so po oceni JDZU-ja ponovno izkoristili številni dolžniki, ki so razglasili lažno insolvenco in se z odplačilom majhnega dela terjatev izmaknili poštenemu poplačilu dolgov. Tudi Stane Vidmar je o zakonu menil, da je »uničil veliko število podjetij in skoro vsem prinesel velike izgube, pa brez prave koristi za tiste, katerim je bil namenjen«.»Zbor Društva industrijcev in veletrgovcev za dvig poslovne morale,« Jutro, 26. 2. 1933, 10. DIV je skrbela tudi rast števila insolvenc, po katerih je bila »dravska banovina na tretjem mestu v državi; le po številu prebivalstva znatno večja dunavska in savska banovina beležita večje število insolvenc«. Društvo je menilo, da je stanje »nevzdržno« in da je nujno, »da se ta bolezen zatre«.»Občni zbor Ljubljanske borze,« Jutro, 29. 5. 1931, 5. Zahteve upniških društev po spremembah, ki so jih na konferencah in zborovanjih sprejemali vse do konca tridesetih let, so bile posledično skoraj enake tistim iz druge polovice dvajsetih let;Prim. npr. »Za revizijo zakona o prisilni poravnavi izven konkurza,« Trgovski list, 23. 7. 1932, 1. »Zahteve slovenskega trgovstva,« Trgovski list, 20. 8. 1932, 1. med njimi se je ponovno pojavil tudi predlog, da se zakon o prisilni poravnavi ukine. Vidmar je glasno kritiko poravnalnega zakona podal na tretjem kongresu trgovcev Kraljevine Jugoslavije, ki je junija 1938 potekal v unionski dvorani v Ljubljani: »Ta zakon je bil izdan v dobi prosperitete, stabilnosti cen, dobrih pogojev dela in valutnih razmer, pa tudi danes ne ustreza več svojemu namenu. Tudi ne nudi dovolj varnosti, da se njegovi predpisi ne bi izigravali. Zato je potrebno, da se ta zakon dopolni in izpremeni s predpisi, ki bodo v skladu z izkušnjami zadnjih let ter ustrezali ukrepom, ki jih diktira praksa. Predvsem naj bo postopanje ceneno, smotreno in hitro, da bo čim bolj izpolnilo svoj namen.«III. kongres trgovcev Kraljevine Jugoslavije v Ljubljani, dne 11. in 12. junija 1938 (Ljubljana: s. n., s. d.), 37.

Enako stališče je imel JDZU o novem stečajnem zakonu, ki bi lahko po (temeljito revidirani) oceni društva prinesel veliko škodo. Društvo je menilo, da ni bilo zadovoljivo razrešeno niti vprašanje tarife upravitelja stečajne mase, ki bi morala upoštevati množico dejavnikov, od dosežene stečajne kvote do kraja bivališča upravitelja, vendar jih novi zakon ni niti z besedo omenil.HR-DAZG-760, š. 2, predlog za tarifo upravitelja stečajne mase in prisilne poravnave, 11. 2. 1930. Tudi DIV je leta 1931 ugotavljal, da imata nova zakona slab vpliv na Dravsko banovino, saj se je delež insolvenc v banovini glede na celotno državo po 1. maju 1930 podvojil.»Nevarno naraščanje poravnav,« Jutro, 9. 6. 1931, 2. Kljub novim in novim pozivom sta zakona ostala v veljavi do druge svetovne vojne.

Zaključek

Po umiritvi kriznih razmer ter stabilizaciji gospodarskega stanja sredi tridesetih let je sledilo obdobje postopne, vendar počasne rasti, ki vse do druge svetovne vojne ni dosegla predkrizne ravni.Lazarević in Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, 58–59. JDZU je kriza krepko omajala in iz nje je izšel precej šibkejši, kot je bil pred letom 1929, kar je veljalo tudi za hrvaško gospodarstvo v celoti, ki je postalo v bistveno večji meri odvisno od beograjskih odločitev.Ivo Goldstein, Hrvaška zgodovina (Ljubljana: Slovenska matica, 2008), 198. Društvene aktivnosti so se skrčile in vpliv društva je upadel. DIV je po drugi strani v tem času postal bolj aktiven in samozavesten zaradi agilnosti predsednika Vidmarja, ki je na vsakoletnih občnih zborih v obširnih govorih analiziral ter kritiziral gospodarsko stanje (njegova priljubljena tema je postala prevelika preobremenitev Dravske banovine z davki in dajatvami).»Znaki nesigurnosti in nastopajočih gospodarskih motenj,« Jutro, 30. 3. 1939, 4. Sunčič, Zgodovina podjetništva na Slovenskem, 203. Ambicije DIV-a so se povečale, tako da društvo ni le pomagalo svojim članom pri izterjevanju dolgov in insolvenčnih postopkih, temveč je preraslo v vokalnega kritika jugoslovanske gospodarske politike. Vidmar je zahteval, da oblast prisluhne njihovim predlogom, češ da temeljijo na dolgoletnih praktičnih izkušnjah društvenih članov. Zaradi Vidmarjevega do oblasti še posebej kritičnega govora je bila leta 1937 celo zaplenjena ena od številk Trgovskega lista, ki je govor ponatisnil.Mikuž, Oris zgodovine Slovencev, 456. Vidmarjev besednjak je skozi trideseta leta postajal vse bolj militanten, kar je bila morda posledica njegovega hkratnega političnega delovanja v vodstvu Zveze bojevnikov Jugoslavije, kjer so mu nasprotniki očitali lakomnost po oblasti.Ibid., 427–32. Trdil je, da morajo člani upniških društev postati »vse bolj ofenzivni in da bodo ofenzivne tudi naše organizacije, ker je še vedno ofenziva najboljša obramba«,»Zborovanje slovenskega trgovstva,« Trgovski list, 20. 9. 1932, 2. nazadnje pa je predlagal, da se morajo pošteni trgovci in upniki povezati v »eno falango« oziroma v »gibanje za čiščenje nezdravega okolja, da pride nova doba etičnih načel in socialne pravice«, tudi če bodo padle žrtve.HR-DAZG-760, š. 1, zapisnik glavne skupščine, 27. 3. 1934. Ne glede na tako retoriko sta tako DIV kot JDZU konec tridesetih let vse pogosteje in vse bolj zaskrbljeno omenjala »napeto ozračje nad našo zmrcvarjeno Evropo«»Križev pot našega gospodarstva,« Trgovski list, 21. 4. 1936, 1. ter uničujoč vpliv, ki ga je izbruh vojne imel na gospodarstvo.

JDZU in DIV sta delovala tudi med vojno, čeprav v skrajno reducirani obliki. DIV je svoj zadnji občni zbor organiziral ravno na dan vojaškega udara, 27. marca 1941,»Občni zbor Društva industrijcev in veletrgovcev,« Slovenec, 28. 3. 1941, 9. in deloval še najmanj nekaj mesecev kasneje, ko so društveni predstavniki čestitali Vidmarju ob 50. rojstnem dnevu,»Lepa počastitev Staneta Vidmarja,« Trgovski list, 30. 9. 1941, 2. ni pa znano, kdaj in kako je društvo ugasnilo. JDZU se je moral ob začetku vojne preimenovati v Hrvaško društvo upnikov Zagreb (hrv. Hrvatsko društvo vjerovnika Zagreb) in se preseliti na nov naslov. Iz članstva so morali izbrisati vsa podjetja, ki so jih vodili nearijci, sicer bi ustaška vlada društvu prepovedala delovanje. Novih članov niso mogli sprejemati, prečiščeno članstvo pa je bilo tako skromno, da ni bilo dovolj članov niti za funkcije v upravnem odboru.HR-DAZG-760, š. 3, poročilo o delu društva, s. d. [1945]. Julija 1945 se je društvo ponovno registriralo pri novi oblasti, iz prijave pa je razvidno, da sta bila med skromnimi 37 člani v letu 1944 tudi dve slovenski podjetji, ljubljanski Eifler in mariborska tovarna mila Zlatorog.HR-DAZG-760, š. 3, dopis mestnemu ljudskemu odboru za mesto Zagreb, 17. 7. 1945. Društvo je obstajalo do leta 1946, ko je bilo dokončno ukinjeno.

JDZU in DIV sta imela na gospodarsko življenje medvojne kraljevine, pa tudi na slovenski gospodarski prostor, nezanemarljiv vpliv. Časopisje je natančno poročalo o njunih mnenjih, odločitvah in pobudah ter upoštevalo njunih statistične podatke, njun glas pa se je slišal tudi v Beogradu, le da je bil upoštevan v manjši meri. Društvi sta bili pri svojem neomajnem, trmastem vztrajanju pri zaščiti interesov upnikov nedvomno zahteven sogovornik številnih političnih in gospodarskih organov v državi, zaradi česar sta si nakopali tudi nasprotnike. Četudi so bila vsa jugoslovanska upniška društva razmeroma kratkega veka, je njihovo delovanje predstavljalo pomemben korak v slovenski ter jugoslovanski gospodarski zgodovini, saj je šlo za prvo udejanjenje pojava upniških društev v tem prostoru, ki v obliki moderniziranih društev obstaja še danes.