Uvod

Pričujoči članek jemlje pod drobnogled leta 1852 nastalo tržaško Društvo ljubiteljev živali, ki je v evropskem in svetovnem merilu eno zgodnejših in vplivnejših združenj proti mučenju živali. Članek začenjam z osnovno predstavitvijo nastanka in dejavnosti društva, pri čemer pozornost namenjam tudi evropskemu in svetovnemu kontekstu, saj je tržaški primer le kamenček v mozaiku dinamičnega dogajanja na področju varovanja živali. Nadalje analiziram strukturo članstva, ki ponazarja pomembno dejstvo, da je društvo vključevalo zlasti pripadnike višjih slojev. Seznami članstva razkrivajo tudi za tedanja društva precej neznačilno veliko število žensk, kar pušča na prvi pogled vtis, da gre za eno naprednejših združenj, ki so ženskam pomagala na poti k emancipaciji. Da ni bilo nujno tako, opozarjajo viri, iz katerih je razvidno, da članice Društva ljubiteljev živali ob društvenem delovanju niso opuščale svojih siceršnjih vlog, pač pa so kot »nežne skrbnice« živali nemara le potrjevale veljavno spolno hierarhijo. Obenem je bilo v društvu dejavno še vedno nizko število žensk, med njimi so bile izključno premožnejše meščanke, zato težko govorimo o splošnejši udeležbi žensk v društvenem delovanju. Nemara je bil za članstvo v društvu od spola pomembnejši družbeni status.

Prvi koraki na področju varovanja živali

Sočutje do živali je – vsaj v evropskem kontekstu – prepleteno s krščansko vero, ki skrb za živali definira kot človekovo dolžnost. Jezus je nastopal kot »dobri pastir«. Zelo neposredno – »Živinca je božja stvar, je božji dar. Kdor jo brez potrebe pokončuje, gerdo ž njo ravná in jo terpinči ali muči, je sovražnik božjiga dela.« – je v enem najzgodnejših besedil o zaščiti živali v slovenščini zapisal župnik Mihael Stojan (1804–1863).Mihael Stojan, Miloserčnost do živali (Ljubljana: Jožef Blaznik, 1846), Predgovor. Z zoro novega veka so začeli posamezni »aktivisti« v javnem prostoru zagovarjati prijazno ravnanje z živalmi in odnos do njih primerjati z odnosom do sočloveka. Keith Thomas, Man and the Natural World. Changing Attitudes in England, 1500–1800 (London: Oxford University Press, 1983). Šele v 19. stoletju pa lahko govorimo o skrbi za živali, kakor jo razumemo danes. V prvi polovici 19. stoletja namreč zavzemanje za pravice živali ni bilo več zgolj izraz nežnosti nekaterih dam ali bizarna ideja nekonformističnih intelektualcev, pač pa je nastopilo tudi kot politična agenda, ki jo je sprejemal vse večji del plemstva in meščanskih elit.Kathleen Kete, »Animals and Ideology: The Politics of Animal Protection in Europe,« v: Representing Animals, ur. Nigel Rothfels (Bloomington: Indiana University, 2002), 25. Giulia Guazzaloca, Primo: non maltrattare: Storia della protezione degli animali in Italia (Rim: Editori Laterza, 2018), 1.

Kritiki surovega ravnanja z živalmi so se prvič združili v društvo za zaščito živali leta 1824. V Angliji so pod pokroviteljstvom kraljice Viktorije ustanovili Kraljevo društvo za zaščito živali (Royal Society for the Prevention of Cruelty to Animals). Nedolgo zatem je nastalo pariško Društvo za zaščito živali (Société protectrice des animaux), do sredine stoletja pa so začela delovati še društva za zaščito živali v Švici, Nemčiji in v habsburški monarhiji.Tatjana Peterlin-Neumair, »Poskus izboljšanja človekovega ravnanja z živalmi – Goriško društvo proti mučenju živali 1845–1847,« Kronika 50, št. 1 (2002): 18. Ustanavljanje društev za zaščito živali je seveda omogočala možnost svobodnega združevanja, ki jo je spremljalo odpiranje javnega prostora, vendar je bilo rojstvo takšnih društev povezano tudi s procesi sekularizacije, urbanizacije, z naraščanjem števila pripadnikov srednjega sloja, romantiziranjem narave in naposled tudi z naraščajočo naklonjenostjo živalim in vse večjim številom hišnih ljubljenčkov, ki so soustvarjali družinsko intimo.Guazzaloca, Primo, 2, 5.

Friedrich Nietzsche (1844–1900) naj bi na primer leta 1889, potem ko je bil v Torinu priča bičanju konja, doživel hud duševni zlom. Grobost nad živalmi je pretresala tudi pripadnike in pripadnice tržaške buržoazije. Eden najodmevnejših tržaških pisateljev, Italo Svevo (1861–1928), je v romanu Senilnosti opisal presunjenost protagonistov nad usodo ubogih živali.Italo Svevo, Senilnost (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001 [1898]), 105. Mnogim so bile živali tako pri srcu, da so si z njimi delili meščanske hiše in stanovanje. Isabel Burton (1831–1896), zavzeta članica tržaškega društva za zaščito živali (več o njej v nadaljevanju), je imela psičko Nip. Nip je imela rojstni datum, zibko z vzglavnikom, rjuhami in zavesico ter plašček iz tjulnjeve kože, ki naj bi jezil zavistne kmete iz okolice Opčin. Nip je lastnico spremljala na številnih potovanjih v Anglijo in Indijo, ko je zbolela, je dobila protibolečinska sredstva in zdravniško oskrbo, po smrti pa nagrobni kamen.Isabel Burton, The Life of Captain Sir Richard Burton (London: Chapman & Hall, 1893), 118. Smrt hišnega ljubljenčka je pretresla tudi Juliusa Kugyja (1858–1944). Ob smrti Muce, ki je »kakor resnična kraljica v žametnem, snežno belem, zmagovitem večastju nežno in milo, plemenito in odlično postavljala tačko pred tačko«, je spesnil Mačjo tožbo. Družina Juliusa Kugyja je sicer poleg mačke skrbela tudi za psa Tonija, grlico, svizce, med katerimi je Juliusu bil najljubši Mottel, njegov »vir tolažbe v črnih časih«, in opico Benjamina (več v Julius Kugy, Delo, glasba, gore (Maribor: Obzorja, 1966 [1931]), 47–50, 96, 198).

Slika 1: Prizor iz društvene knjižice Pubblicazioni della Società Zoofila Triestina, 1861, 4. Pubblicazioni della Societa Zoofila Triestina (Trieste: Dalla tipografia Weis, 1861).

Gibanje za zaščito živali je zgodaj doseglo tudi slovensko govoreče bralce. Goriški učitelj in stolni kanonik Valentin Stanič oziroma Stanig (1774–1847) je bil eden prvih gorečih podpornikov zaščite živali. Že leta 1845 je o tem pripravil knjižico, ki jo je priložil glasilu Goriške kmečke družbe. Istega leta je ustanovil tudi Družbo zoper mučenje živalij, ki jo je sestavljalo več sto uglednih članov.Peterlin-Neumair, Poskus izboljšanja. Društvo je obstajalo le nekaj let, a je bilo prvo takšno društvo na »slovenskih tleh«, bilo naj bi celo prvo v Avstrijskem cesarstvu.Ibidem, 19. Stanič je tesno sodeloval z glavnima osebama vse bolj priljubljenega zavzemanja za zaščito živali na Slovenskem, in sicer Janezom Bleiweisom in omenjenim župnikom Stojanom. Stanič in Bleiweis sta Stojana spodbudila k pisanju knjige Miloserčnost do živali (1846), Miloserčnost do živali naj bi po besedah nekaterih napisal sam Bleiweis (npr. Dragica Čeč, »Pruski kralj Friderik II. Veliki in njegovi vrabci,« Zgodovina za vse 7, št. 1 (2000): 8), v resnici pa je bil Bleiweis zgolj idejni vodja, ki je avtorja spodbujal in tudi sicer v svojih Novicah namenjal številne rubrike skrbi za živali. ki je prvič izšla kot priloga Bleiweisovih Novic.Romana Erhatič Širnik, »Varstvo ptičev v 19. in 20. stoletju na slovenskem ozemlju,« doktorska disertacija (Univerza v Ljubljani: Biotehniška fakulteta, 2011), 18, 19.

Vnema za sodelovanje v goriškem društvu je bila med Tržačani velika.Peterlin-Neumair, Poskus izboljšanja, 24. Tudi sicer so Tržačani radi delovali v dobrodelnem smislu. Do sredine 19. stoletja so v mestu nastale številne dobrodelne organizacije, ki so s skrbjo za blaginjo pomoči potrebnih otrok, prostitutk in drugih želele prispevati k širjenju »napredka« in »civiliziranosti«. Anna Millo, L’elite del potere a Trieste: una biografia collettiva 1891–1938 (Milano: Angeli, 1989), 207–18. Eduardo di Giuseppe Pillepich, soustanovitelj pozneje nastalega tržaškega društva za zaščito živali, je zapisal, da je Trst »mesto, ki ga na vsakem koraku vodi žareča zvezda, ki nosi ime Napredek«.Giuseppe Pillepich, »Discorso letto dal Segretario generale della ‘Società Zoofila Triestina’ Signor Eduardo di G. Pillepich nel III. Congresso generale,« Diavoletto, 20. 2. 1862, suppl. Nekakšen logičen nasledek te buržoazne liberalne ideje je bila ustanovitev društva, ki je pod svoje okrilje vzelo živali.

Ustanovitev Društva ljubiteljev živali

Leta 1852 se je v Trstu rodilo društvo za zaščito živali, ki se je sprva imenovalo Tržaško društvo proti mučenju živali (Società Triestina contro il maltrattamento degli animali). 7. novembra 1852 so pobudniki poslali vabilo k pridružitviGiuseppe Pillepich in Adalberto Thiergen, Rapporto della Società Triestina contro il maltrattamento degli animali (Trst: Tipografia del Lloyd Austriaco, 1854). in k sodelovanju pritegnili skoraj 500 članov.AST LAP 9. Organi namestništva in policije so ustanovitev odobrili leta 1853 in ga po tedanji kategorizaciji društev opredelili kot dobrodelno.Ibid.

Društvo ljubiteljev živali je bilo sprva zamišljeno kot podružnica dunajske krovne organizacije (Verein gegen Mißhandlung der Tiere).AST LAP 32. Pillepich je v zvezi s tem zapisal, da je pobuda za ustanovitev res prišla od tajnika dunajskega društva, a se je kmalu pokazalo, da Tržačani niso želeli biti člani podružnice in da jim je komunikacija v nemščini predstavljala oviro. Obenem so si člani društva želeli samostojnosti in so odklanjali »cenzuro tujcev«.Pillepich, Discorso. Pillepich je nazadnje Tržačane opredelil kot pripadnike italijanske nacije, zato novonastalo tržaško društvo ni samo prvo na Apeninskem polotoku, ampak tudi prvo italijansko društvo za zaščito živali.

Med prvimi člani društva je bil poleg Pillepicha tudi soustanovitelj Adalberto Thiergen (1822–1858), poznan tudi pod umetniškim anagramom Tito Delaberrenga. Že v najstniških letih je začel sodelovati pri tržaških revijah La Favilla in Caleidoscopio, »Quitrieste, Arte Storia su Trieste e dintorni. Cronace burlesche di Trieste,« Adalberto Thiergen | quitrieste, pridobljeno 21. 12. 2021, https://quitrieste.it/tag/adalberto-thiergen/. pozneje je napisal več romanov. Bil je tudi urednik tržaškega časopisa Diavoletto, zato ni naključje, da so v njem izhajali številni prispevki Društva ljubiteljev živali. O obeh ustanoviteljih je sicer malo znanega, vendar sta kot večina drugih članov pripadala višjim družbenim slojem.

Članov društva je leta 1853 bilo že okoli 600,Pillepich in Thiergen, Rapporto, 4. dve leti pozneje pa približno 950.AST PS 1. Podatke imamo tudi za leto 1884, ko je bilo članov znatno manj – le 270, a primerjalno gledano še vedno veliko.Ibid. Kljub temu da se je v društvo nemudoma včlanilo veliko posameznikov, najdemo v društvenem listu zapis, da sta v splošnem »projekt pozdravila hladnost in brezbrižnost« in da »mnogi zavračajo včlanitev v novo društvo«. Člani so verjeli, da nerazumevanje namena društva izvira iz pomanjkljivega »razvoja kulture« in se – vedoč, da so bila novonastala društva za zaščito živali deležna posmeha in nasprotovanja tudi v drugih krajih – na to niso pretirano ozirali.Giuseppe Pillepich, »Discorsi del rappresentante e deputato della Società Zoofila di Trieste, letti alla prima radunanza della Società Zoofile, tenuta a Dresda il giorno 3 Agosto 1860,« Pubblicazioni della Società Zoofila Triestina, 1861, 54, 55. Tudi v Miloserčnosti do živali Stojan omenja številčne nasprotnike družb proti mučenju živali (Stojan, Miloserčnost, 63), »farmojšter« K. Fišer pa kmete, ki naj bi se posmehovali njegovemu besedilu o pregreških do živine (K. Fišer, »Ali se človek more zoper žival pregrešiti?,« Novice, 5. 11. 1853, 353). Manj zaničevanja in več »znanstvenosti« naj bi društvu prineslo novo ime:Pillepich, Discorso. iz Tržaškega društva proti mučenju živali (Società Triestina contro il maltrattamento degli animali) je zato leta 1853 nastalo društvo z imenom Società Zoofila,AST PS 1. ki je pod tem imenom ostalo poznano vsaj do leta 1905, ko je bilo zadnjič omenjeno v spisih namestništva.AST LAP 285.

Slovenski sodobniki so društvo slovenili kot Tržaško društvo zoofilije, Koledar in kažipot po Trstu (Trst: Nova tiskarna V. Dolenc 1884), 120. sama pa uporabljam ime Društvo ljubiteljev živali. Še pojasnilo – ko v nadaljevanju obravnavam Društvo ljubiteljev živali, gre konkretno za tržaško društvo, ko pa govorim o društvih proti mučenju živali ali društvih za zaščito živali, mislim na mrežo društev, ki so se borila za pravice živali.

Namen društva

Iz pravilnika tržaškega Društva ljubiteljev živali razberemo, da je bil osnovni namen delovanja društva »zmanjšati nepotrebno in nerazumno trpinčenje živali«. K temu je spadalo tudi prizadevanje za izboljšanje okoliščin, v katerih so živele živali, in aktivno nagovarjanje ljudi, da bi veljalo z živalmi ravnati nežneje. Člani vseh društev za zaščito živali so se strinjali, da je milosrčnost do živali lastnost dobrega in »civiliziranega« človeka, zato je bil končni namen takšnih društev vedno splošni napredek človeštva.AST PS 1. Od samega nastanka so se člani in članice tržaškega Društva ljubiteljev živali borili proti »kretenizmu« in »plebejski ignoranci«,Pillepich, Discorso. ki so jo videli v nehumanih načinih ravnanja z živalmi. Razširjeno iztikanje oči pticam pevkam, ki je ptice prisililo v »lepše« petje, se je na primer članstvu Društva ljubiteljev živali zdelo »grobo« in »barbarsko«.

Na člane in članice so najzavzetejši borci za pravice živali skušali vplivati na srečanjih, ki so potekala na sedežu društva na osrednjem Borznem trgu v Trstu, Koledar in kažipot, 120. na širše občinstvo pa so si prizadevali vplivati z različnimi publikacijami, ki so jih pripravljali, denarno podpirali in razširjali. Bolj kontinuirano navzočnost in opaznejši vpliv na javno mnenje so zavzetim za pravice živali zagotavljale objave v lokalnih medijih. V prvih letih je društvo v medijskem prostoru zastopal predvsem že omenjeni časopis Diavoletto.Pillepich in Thiergen, Rapporto, 4. Njegova priloga je bila včasih v celoti posvečena delovanju tržaškega Društva ljubiteljev živali in je v tem smislu spominjala na društveno glasilo. Tudi drugo lokalno časopisje je občasno omenjalo dejavnosti društva ali pa je s prispevki opominjalo društvene člane. Tako je tržaški časopis La Baba leta 1864 pisal o razširjenem trpinčenju ptičev čižkov in pozival Društvo ljubiteljev živali k ukrepanju. La Baba, 9. 3. 1864, 70.

Leta 1863 so člani in članice Društva ljubiteljev živali ustanovili svoj društveni list z imenom Bollettino mensile della Società Zoofila Triestina. Mesečnik, ki je od leta 1865 izhajal vsake tri mesece, naj bi zagovarjal splošne cilje društva in izključeval politiko.AST PS 1. Publikacija je bila podobna drugim tržaškim društvenim listom, v njej so bili aktualna društvena kronika, seznami članov, blagajniška poročila in poročila o korespondenci z drugimi društvi. Posebnost mesečnika so zgodbe, na primer Bistrost psa ali Maček in kanarček, v katerih so avtorji povzdigovali zvestobo, iznajdljivost, prijaznost, inteligenco in vzdržljivost živalskega kraljestva. V društvenem listu so bile tudi pesmice, denimo Kresnička, Pubblicazioni della Società Zoofila Triestina, 1861, 14. sestavki o Isaacu Newtonu in drugih uglednežih, ki naj bi jim bilo mar za živalski svet, Ibid., 38. praktična navodila o tem, kako ravnati s specifičnimi živalmi, in zoološki opisi posamičnih živalskih vrst.

Na straneh društvenega Bollettina so bila vedno tudi imena in priimki posameznikov, ki so bili kaznovani zaradi neprimernega ravnanja z živalmi. Poleg osebnih podatkov sta bila na kratko podana še konkreten prekršek in oblika kazni. V Bollettinu iz leta 1880 se je na primer znašla »Francesconi Teresa, prej Giov. Sandrini, 80 let, prodajalka kokoši, kazen 1 goldinar za trpinčenje kokoši«, Bollettino della Società Zoofila Triestina, 31. 7. 1880, 8. leta 1881 pa kolar Simone Cossiak, ki je bil za trpinčenje vola kaznovan s šestimi urami ječe. Bollettino della Società Zoofila Triestina, 12. 12. 1882, 7. Žal o društvenem Bollettinu ni veliko znanega, samo ugibamo lahko tudi o tem, kdaj je izšla zadnja številka. Vemo, da je od leta 1884 izhajal zgolj enkrat letno in poročal o društveni blagajni.Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902: Società e cultura di Trieste attraverso 576 quotidiani e periodici analizzati e descritti nel loro contesto storico (Trst: Lint, 1976), 19.

Člani društva so pripisovali velik pomen pozitivnemu vplivu na ravnanje otrok, zato so mlajšim bralcem namenili več publikacij in skušali »izobraziti« vse, ki so bili z otroki redno v stikih: učitelje, starše in seveda tudi duhovnike. Poskusi vpliva na otroke niso bili značilni le za tržaško društvo, tudi slovenski književnik France Cegnar je na primer leta 1849 v Vedežu objavil članek, v katerem je kritiziral otroško mučenje živine. Vedež, 22. 1. 1849, 62.

Zaščitniki živali so po zgledu drugih evropskih društev pri spreminjanju ustaljenih praks ravnanja z živalmi uporabljali tudi pozitivne spodbude; tako so dobrim skrbnikom živine že od leta 1853 podeljevali nagrade.Pillepich, Discorso. Svečanih podelitev, ki so potekale ob zvokih vojaške godbe, so se poleg nagrajenih kočijažev, prodajalcev perutnine, mesarskih hlapcev, lastnikov oslov, posameznikov, ki so iznašli kako novo metodo prevažanja živali, in članov društva z družinami udeleževale »najodličnejše osobe v Trstu«. Edinost, 20. 6. 1883, 5. Burton, The Life, 128. Leta 1881 je bilo nagrajenih 83 Tržačanov in 22 prebivalcev drugih delov Avstrijskega primorja, kar je Edinost označila za »pravo zmago na polju človeškega blagočutja«. Edinost, 19. 1. 1881, priloga.

Močnejši vpliv na ravnanje ljudi pa so verjetno imele spremembe zakonske podlage, ki so bile osnova pri odmeri kazni za prekrške. »Okrutneži« in »grobjani«, ki so bili sankcionirani zaradi nasilja nad osli ali kakega drugega prekrška, so včasih nekaj dni prenočili v zaporu ali poravnali denarno kazen, poleg tega se je ime kršiteljev znašlo ne samo v društvenem, temveč tudi v dnevnem časopisju, večkrat po zaslugi lokalnega Društva ljubiteljev živali. Leta 1908 je bilo v Trstu za prekrške pri ravnanju z živalmi kaznovanih 66 voznikov, najverjetneje kočijažev, 27 prevoznikov perutnine, osem prodajalcev ptičev in trije, ki so se znesli nad mačkami.Claudio Pericin, »Maltrattamento e protezione degli animali nel Litorale Austriaco: Alcuni casi desunti dai documenti d'archivio che datano alla seconda metà dell'ottocentro e al primo novecento,« Atti 41, št. 1 (2012): 652.

Društvena mreža

Četudi je bila večina članov in članic društva iz Trsta, so mnogi prihajali iz Zadra, Pazina, Komna, Pulja in drugih krajih, kjer so delovali kot zastopniki in zastopnice Društva ljubiteljev živali. O dogajanju, še zlasti o še nekaznovanih prekrških, so obveščali tržaško centralo. Med članstvom so bili tudi posamezniki, ki niso bili doma v Avstrijskem primorju. Leta 1860 so bili člani na primer trije Ljubljančani, med njimi Janez Bleiweis.Peterlin-Neumair, Poskus izboljšanja, 28. Pillepich je Bleiweisa cenil, saj ga je v enem svojih besedil o pozitivnih učinkih nagobčnikov omenil kot »uglednega fizika«.Pillepich, Discorso. Bleiweisova naklonjenost gibanju za zaščito živali in pozen nastanek Kranjskega društva za varstvo živali (Krainischer Tierschutz-Verein), ki je nastalo šele leta 1899,V Slovenskem narodu je bila že leta 1874 objavljena pobuda za osnovanje Društva za brambo živali, ki pa se ni uresničila (Slovenski narod, 28. 6. 1874, Priloga). Tudi na Reki so društvo dobili razmeroma pozno. Società Zoofila Fiumiana je verjetno nastala leta 1902 (DARI GPR 1902 F). Skromno delovanje za zaščito živali v drugih mestih v bližini Trsta, razen Gorice, poudarja pomen in zgodnji nastanek tržaškega društva. sta prispevala k Bleiweisovi priključitvi tržaškemu društvu.

Člani in članice tržaškega društva so torej delovali tudi v mrežah, ki so presegle deželno raven. Že od začetka so se zgledovali po angleških, nemških, imperialnih in drugih združenjih, njihove članice in člane so prosili za nasvete in analizirali rezultate njihovega delovanja.Pillepich in Thiergen, Rapporto, 5. Z vnetimi soborci in soborkami za prijaznejše ravnanje z živalmi so se srečevali tudi osebno. Leta 1860 se je Pillepich v Dresdnu udeležil tridnevnega kongresa društev proti mučenju živali, na katerem so bili navzoči zastopniki 21 evropskih društev.Giuseppe Pillepich, »Rapporto del congresso generale di tutte le Società zoofile,« Pubblicazioni della Società Zoofila Triestina, 1861, 45–48. Tržaško društvo torej ni bilo zgolj eno prvih društev proti mučenju živali, ampak je bilo vpeto v evropsko mrežo najpomembnejših društev.

V naslednjih desetletjih so se člani tržaškega Društva ljubiteljev živali udeležili več kongresov, na primer leta 1879 v turinški Gothi. Bollettino della Società Zoofila Triestina, 31. 7. 1880, 5. Tržačani in Tržačanke so tudi na lastno pobudo navezali stike z drugimi društvi in navdušeno pozdravljali novonastala društva proti mučenju živali. Leta 1880 so poslali svoje čestitke v Itzehoe na sever Nemčije in italijansko Genovo.Ibid., 6, 13. Društev proti mučenju živali, s katerimi so Tržačani sodelovali, je bilo veliko, njihovi sedeži so segali od Hannovra do Madrida in od New Yorka do San Francisca.AST PS 1. Sodelovali pa so tudi z združenji, katerih osnovni namen ni bil preprečiti mučenja živali, na primer s kmetijskimi, ki so skrb za živino povezovala s pozitivnimi ekonomskimi učinki, naravoslovnimi, ki so se posvečala posebnostim posamičnih živalskih vrst, in pedagoškimi, ki so si prizadevala za prijaznejše vedenje otrok.

Članstvo

Zanimanje za izboljšanje razmer, v katerih so bivale živali, je v 19. stoletju vzniknilo in se razširjalo zlasti med liberalno oziroma k napredku usmerjeno premožno mestno elito. Guazzaloca, Primo, 3. Društva proti mučenju živali so spadala med »prostočasne rituale meščanstva«.Čeč, »Pruski kralj,« 12. To je veljalo tudi za tržaški primer. Član oziroma članica tržaškega Društva ljubiteljev živali je po 3. točki društvenega pravilnika lahko postal kdor koli, ne glede na versko pripadnost, starost ali spol, a so se že na prvo vabilo odzvali ugledneži.Pillepich in Thiergen, Rapporto, 4.

Ne preseneča torej, da je bil prvi predsednik Društva ljubiteljev živali, Carlo Pascotini (1797–1879), baron. Isabel Burton ga je opisala kot »prijaznega, bistrega, človekoljubnega gospoda« in enega najeminentnejših Tržačanov.Burton, The Life, 28, 29. Predsedniško funkcijo Društva ljubiteljev živali je zasedal še en državni uradnik plemiškega rodu, Carlo Coronini Cronberg (1818–1910), Diavoletto, 20. 2. 1862. nato pa Riccardo Bazzoni (1826–1891), ki je bil hkrati tudi tržaški župan.Millo, L'Elite, 155. Društvo ljubiteljev živali je poleg običajnih poznalo tudi »častne predsednike«, ugledneže, ki so imeli bolj simbolično funkcijo. Naziv častnega predsednika je tako pripadel baronom, grofom, politikom in deželnim namestnikom iz smetane tržaške družbe.

Med prizadevnimi člani Društva ljubiteljev živali so bili še drugi pripadniki tržaške elite: zdravnik in predsednik znanega Društva Minerva (Società di Minerva) Lorenzo Lorenzutti, znan garibaldinec in proitalijanski aktivist Leopoldo Mauroner (1839–1928), baron Emilio Morpurgo (1837–1917), čigar družino je lady Burton oklicala za »lokalne Rotschilde«,Burton, The Life, 4. Antonio Krekich (tudi Kvekić) iz vplivne trgovske rodbine ter zdravnik in prevajalec Saul Formiggini (1807–1873), prvi, ki je v hebrejščino prevedel Božansko komedijo. Društvo so skratka sestavljali plemiči, višji uradniki, trgovci, industrialci, visoki zastopniki cerkve, intelektualci, bankirji in drugi pomembneži, ki so bili tudi drugače glavni protagonisti društvenega življenja v Trstu.

Članice

V nasprotju s političnimi ali znanstvenimi društvi je bila za dobrodelno usmerjena društva značilna prisotnost žensk.Leonore Davidoff in Catherine Hall, Family Fortunes. Men and Women of the English Middle Class 1780–1850 (London: Routledge, 2019), 429–49. Millo, L'Elite, 215. Tako ne preseneča, da je že prvi pravilnik tržaškega Društva ljubiteljev živali dovoljeval včlanitev vsem, torej tudi ženskam. Predsedniška in druge pomembne funkcije pa so vendarle še nekaj let ostajale pridržane zgolj za moške. Ženske so bile v Društvu ljubiteljev živali zmeraj v manjšini, leta 1884 je bilo na primer med 270 člani 23 žensk, ki pa niso bile vpisane le v seznam rednih članov, temveč so bile tudi med častnimi člani, pokrovitelji in omenjene v nizih kratkih nekrologov o nedavno preminulih članih.AST PS 1. Med častnimi članicami je bila na primer Cora Kenedy Airheso, ki je poskrbela za tisk otrokom namenjene knjižice Bodite milostni do živali (Siate pietosi verso le bestie). Bollettino della Società Zoofila Triestina, 31. 7. 1880, 6. Društvo ljubiteljev živali je v tedanjem Trstu predstavljalo enega redkih javnih prostorov, ki so ženskam omogočali sodelovanje in s tem vstop v javni prostor. Vprašanje pa je, ali so bili učinki že pregovorno »svobodomiselnega« in »progresivnega« Društva ljubiteljev živali takšni tudi v odnosu do emancipacije žensk.

O Cori Kenedy Airheso, Dorothei de Brüll in drugih članicah tržaškega društva vemo malo. Izjema je vplivna zagovornica pravic živali Isabel Burton, ki se je v Trst priselila leta 1872. Iz arhivskih virov ni mogoče razbrati, kdaj so člani društva ženskam dovolili prevzem vodstvenih položajev, a lahko ugibamo, da se je to zgodilo sredi druge polovice 19. stoletja. Isabel Burton je namreč vsaj od leta 1877 vodila odbor za podeljevanje nagrad in verjetno v naslednjem desetletju zasedala eno izmed vodilnih društvenih funkcij, po zapisu iz Edinosti leta 1883 celo predsedniško. Edinost, 20. 6. 1883, 5. Formalno spremembo odnosa do žensk potrjuje tudi nov društveni pravilnik iz leta 1900, po katerem je ne samo članstvo, ampak tudi prevzemanje posebnih funkcij bilo mogoče za vse, ki so poravnali letno članarino.AST LAP 226.

Isabel Burton

Zgodbo Isabel Burton sem primorana pričeti z omembo njenega soproga, sira Richarda Burtona (1821–1890), ki je bil britanski raziskovalec, prevajalec in predvsem diplomat. Zaradi Burtonovega službovanja v britanski zunanji politiki sta zakonca živela na različnih koncih sveta in naposled leta 1872 prišla v Trst. Lady Burton je, sodeč po biografiji, ki jo je napisala o življenju svojega moža, večino časa preživela kot njegova tajnica, urednica prevodov in celo braniteljica njegovega imena. Skoraj dnevno so jo zaposlovala tudi obvezna viktorijanska druženja na čajankah, zabavah, tedaj modnih spiritualističnih seansah, predavanjih, na katerih je rada spregovorila o svojih potovanjih, in seveda tudi delovanje v dobrodelnih društvih.

Krščanska usmiljenost je bila stalnica življenja lady Burton, ki je zagnano iskala priložnost, da bi na pomoč priskočila pomoči potrebnim. Dobrodelno poslanstvo naj bi opisala takole: »Jaz mislim, da ni blažjega čuta in veselja na svetu, nego lačne sititi, žejne pojiti, reveže oblačiti in jih mraza, lakote in žeje varovati.« Edinost, 19. 1. 1881, Priloga. Po prihodu v Trst je spoznala, da je to mesto drugačno od tistih, v katerih sta z možem prebivala dotlej. Dobrodelnosti in dobrodelnih društev je bilo v tem mestu namreč velikoSodeč po Koledarju in kažipotu iz leta 1884 je bilo v Trstu tistega leta več kot 30 dobrodelnih združenj (108–15). Več o dobrodelnosti tržaške buržoazije tudi Millo, L'Elite, 207–18. in lady Burton se je odločila, da bo poslej svojo pomoč namenjala razvijajoči se zaščiti živali. Edinost, 19. 1. 1881, Priloga. Njena zavzetost za živali ni bila povsem nova, že prej je bila članica nekega društva za zaščito živali v Londonu, Burton, The Life, 29. prijateljevala je s pripadnicami tedaj porajajočega se vegetarijanskega gibanjaIbid., 356. in svoj razkošni dom delila s hišnimi ljubljenčki. Izčrpneje o vegetarijskem gibanju in njegovi tesni povezanosti z gibanji za zaščito živali in vključevanjem žensk James Gregory, Of Victorians and Vegetarians. The Vegetarian Movement in Nineteenth-century Britain (London: Tauris Academic Studies, 2007).

Slika 2: Zakonca Burton v jedilnici svoje tržaške vile. Z dovoljenjem zbirke London Borough of Richmond upon Thames Borough Art Collection, Orleans House Gallery (Burton Collection).

Kdaj natančno se je Isabel Burton včlanila v tržaško Društvo ljubiteljev živali, ne vemo, a beremo, da ji je Pascotini že leta 1875 podelil diplomo in dosmrtno častno članstvoBurton, The Life, 28, 29. in da je najpozneje leta 1877 načelovala odboru za podeljevanje nagrad.AST PS 1. Čeprav ženska, se je Burtonova v društvu uspešno uveljavila kot ena glavnih »članov«. Obiskovala je hleve, kamnolome, prostore podjetja Tramway, tržnice in mesnice, kjer je preverjala primernost prostorov za bivanje živali, njihovo zdravstveno stanje, ravnanje skrbnikov in skrbnic in o vsem tem poročala v lokalnem časopisju in osebni korespondenci. Bollettino della Società Zoofila Triestina, 31. 7. 1880, 5. Na eno svojih »inšpekcij« je nekoč povabila tudi tržaškega župana in nekaj drugih vodilnih Tržačanov, da bi si »okrutnosti« ogledali na lastne oči.Burton, The Life, 174.

Posameznike in posameznice, ki so surovo ravnali z živalmi, je lady Burton vztrajno grajala, vendar je s pozitivno spodbudo skušala vplivati na spreminjanje praks. Kot predsednica odbora za podeljevanje nagrad jih je podeljevala izvoščkom, ki so s konji ravnali »človeško in plemenito«. Edinost, 20. 6. 1883, 5. Obdarovala jih je tudi ob drugih priložnostih: ob koncih tedna, ko je veliko ljudi obiskalo pokopališče, je stala pri mitnici in izročala zglednim voznikom listke, s katerimi so bili opravičeni plačila mitnine. Imela je tudi praktične zamisli, ki bi po njenem mnenju pripomogle k izboljšanju položaja živali. Po zgledu angleških rojakinj je želela ustanoviti prvo tržaško zavetišče za živali, Edinost, 19. 1. 1881, Priloga. podjetju Tramway pa je, prav tako po zgledu Angležev, predlagala hitrejši in varčnejši elektrificirani tramvaj, ki bi razbremenil konje. Edinost, 28. 4. 1883, 3.

Leta 1891, po smrti sira Burtona, ki naj bi jo bilo napovedalo silovito tuljenje psa, je Isabel Burton zapustila Trst.Burton, The Life, 412. Če pred odhodom ne bi morala poskrbeti tudi za neokrnjeno delovanje društva, bi najbrž odšla že prej. Članom in članicam je pustila denar in natančna navodila, kako naj z njim upravljajo, ter jim naročila pošiljati finančna poročila, ki bi »pomirila« številne angleške darovalce in darovalke.Ibid., 427. Njena vrnitev v rodno Anglijo je pustila praznino v delovanju Društva ljubiteljev živali.

Poleg nezanemarljive pomoči svojemu slovitemu soprogu je Isabel Burton aktivno delovala v tržaškem kulturnem življenju, še zlasti v Društvu ljubiteljev živali. Tako je njena uveljavljenost na področju dobrodelnosti občasno zasenčila soproga: »Ob nekaj redkih priložnostih, na primer pri pomoči revnim ali pri varovanju živali, sem bila vidnejša od njega (Richarda), in kak nevednež bi lahko rekel 'glej, to je mož te prijazne gospe'.«Ibid., 259. Dejstvo, da je pri svojem delu žela uspehe in včasih zasenčila moža, se je tako njej kot siru Burtonu v duhu tedanjih razmerij med spoloma zdelo smešno.Ibid.

Ženska elita

Vključevanju žensk v Društvo ljubiteljev živali kot zgolj pogojnemu koraku na poti k ženski emancipaciji pritrjuje tudi dejstvo, da gre pri zaščitnicah živali za majhen segment ženske populacije. Čeprav so ženske bile (in ostajajo) definirane predvsem v odnosu do moškega, spol tudi v 19. stoletju še zdaleč ni bil edina družbena kategorija, ki je zaznamovala življenja žensk. Ženske v 19. stoletju niso bile univerzalni subjekt, zato je treba prepoznati razlike med njimi oziroma presečnost različnih kategoričnih in hierarhičnih klasifikacij. Spol seveda ni nepomemben, a se prekriva z drugimi identifikacijami, ki rušijo monolitno podobo žensk. V primeru dobrodelnic je poleg spola to nedvomno tudi socialni status.

Za članice dobrodelnih društev je bila najpomembnejša razredna pripadnost. Pripadnice višjih plasti so imele s svojo izobrazbo, časom in socialno mrežo najugodnejše razmere za delovanje v dobrodelnih društvih. Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž sta poudarili, da »dobrodelnost ni bila zaznamovana s spolom, določal jo je zlasti socialni status«.Irena Selišnik in Ana Cergol Paradiž, »Delovanje žensk od karitativnosti do socialnega dela. Zgodovinski pregled razvoja dobrodelnosti in začetki idej socialnega dela v letih 1850–1941 na Slovenskem,« Socialno delo 55, št. 5–6 (2016): 240. V Angliji se je dobrodelnost že v štiridesetih letih ustalila kot »način življenja« družbene elite.Davidoff in Hall, Family Fortunes, 431. Delovanje v karitativnih društvih je postalo v 19. stoletju zaželen in celo pričakovan del plemiškega in pozneje tudi meščanskega etosa.Eric Hobsbawm, Čas imperija 1875–1914 (Ljubljana: Sophia, 2012), 227–29. Dobrodelnost naj bi bila po Anni Millo zacementirana tudi v ideologiji tržaške elite in je družila še tako različne pripadnike tržaške buržoazije. Millo, L'Elite, 207–18.

Članice in pokroviteljice tržaškega društva so podobno kot njihove kolegice v drugih tržaških društvih,Ibid., 215. na Kranjskem, Selišnik in Cergol Paradiž, »Delovanje žensk«. na GoriškemRobert Devetak, »Vstop žensk v javni prostor in vloga društev na Goriškem in Gradiškem 1867–1918,« doktorska disertacija (Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta, 2019). in v AnglijiDavidoff in Hall, Family Fortunes, 429–49. pripadale višjim slojem. Častna članica Društva ljubiteljev živali je bila na primer baronica Dorotea de Brüll, ki je leta 1880 iz nemščine v italijanščino prevedla knjigo Bodite ljudje in zaščitite živali! (Siate uomini e proteggete gli animali!/Seid Menschen und schützet die Thiere!).Avtor izvirnika, ki se je podpisal kot O. Kannegiesser, je bil član dunajskega društva proti mučenju živali. Prevod je bil natisnjen v »visoki nakladi«, stroške zanjo je deloma plačala sama. Bollettino della Società Zoofila Triestina, 31. 7. 1880, 6.

Zaradi pomanjkanja podatkov lahko o podrobnostih življenja članic Društva ljubiteljev živali le ugibamo. V pomoč pri tem so lahko druga tržaška in ljubljanska dobrodelna društva. Millo omenja društva, dobrodelne dogodke in zbiranja sredstev, ki so pritegnili tako pripadnike ekonomske kot politične tržaške elite, na primer leta 1909 ustanovljeno dobrodelno društvo, katerega članstvo se je zoperstavljalo prostituciji (Lega contro la tratta delle bianche), poudarja pa tudi dobrodelna društva, ki so združevala le meščanstvo določega tipa, na primer leta 1911 ustanovljeno društvo Dobrodelnost in delo (Carità e lavoro), v katerem so se združevale pripadnice liberalnacionalne struje. V obeh primerih pa je šlo za društva privilegiranih družbenih slojev, še zlasti »gospa«.Millo, L'Elite, 215, 216. Tudi v nekaterih kranjskih društvih je razredna pripadnost igrala tako pomembno vlogo, da so se še v drugi polovici 19. stoletja složno povezale pripadnice različnih nacionalnih skupin.Irena Selišnik, »The Ladies of Charity in Carniola, 1848 to 1914,« Aspasia 8, št. 1 (2014): 64–89.

Tudi analize članstva leta 1899 nastalega Kranjskega društva za varstvo živali kažejo, da je društvo privabljalo ugledne meščanke, med njimi večinoma žene uradnikov, zdravnikov, graščakov in posestnice, ki so predstavljale petino vseh članov Marta Rendla, »Kranjsko društvo za varstvo živali 1902–1915,« Zgodovina za vse 11, št. 1 (2004): 60, 61. in kar polovico članstva v izvršnem odboru.Čeč, »Pruski kralj,« 14. Iz vrst plemstva in višjih družbenih slojev so bile tudi članice dobrodelnih združenj v nemških deželah,Jean H. Quataert, Staging Philanthropy: Patriotic Women and the National Imagination in Dynastic Germany, 1813–1916 (Social History, Popular Culture, and Politics in Germany) (Ann Arbor: University of Michigan Press, 2001). na Dunaju in v nekaterih avstrijskih deželah.Pieter Judson, Habsburški imperij: nova zgodovina (Ljubljana: Sophia, 2018), 151, 152.

»Javno materinstvo«

Društvo ljubiteljev živali je vključevalo več žensk, ki so v razpoložljivih virih omenjene tudi kot nosilke specifičnih vlog: članice komisij, prevajalke besedil o varovanju živali ali pokroviteljice, ki so znatno prispevale v društveno blagajno. V tem smislu je bilo Društvo ljubiteljev živali izjemno. Zdi pa se, da bi se motili, če bi takšno sodelovanje žensk interpretirali kot enoznačen korak na poti k ženski emancipaciji. Po tedanjem razumevanju je bila namreč dobrodelnost ženskam pisana na kožo. Značajsko so jih kot »nežnejši spol« definirali »sočutje, čustvenost, samožrtvovanje, ljubezen do bližnjega«.Devetak, »Vstop žensk,« 70. V med slovenskim bralstvom odmevni knjigi Miloserčnost do živali je tudi trditev, da so ženske »boljšega srca«.Stojan, Miloserčnost, 56. Vse to naj bi ženske »naravno« usposobilo za matere in gospodinje in – skladno s tem – tudi za dobrodelnice. Davidoff in Hall, Family Fortunes, 429. Quataert, Staging Philantropy; Laura Abrams in Laura Curran, »Between Women: Gender and Social Work in Historical Perspective,« Social Service Review 78, št. 3 (2004): 419–46. Kot »nežne skrbnice« so ženske, včlanjene v dobrodelna društva, torej ohranjale svojo tradicionalno vlogo, čeprav zunaj domačega gospodinjstva.

V Pillepichevem poročilu o kongresu evropskih društev proti mučenju živali iz leta 1860 je omenjena zgolj ena ženska, Giovanna de Helmke (verjetno Johanna von Helmke), ki je po dnevu sestankovanja udeležence povabila na večerni banket.Pillepich, Discorsi, 47. Gospa de Helmke ni bila preprosto soproga enega izmed udeležencev in ni nastopala v vlogi gospodinje, ki bi skrbela za prehrano udeležencev, saj je bila leta 1861 vpisana med častne člane Društva ljubiteljev živali, Pubblicazioni della Società Zoofila Triestina, 1861, 49. kar kaže, da je bila tudi sama aktivna pri njihovem varovanju. Da je na nekaj strani dolgem poročilu omenjena zgolj ena ženska, in še to v vlogi gostiteljice, potrjuje dejstvo, da so ženske tudi v dobrodelnih društvih, katerih značaj naj bi jim bil »pisan na kožo«, navadno ohranjale svojo siceršnjo vlogo.

Gabriela Dudeková govori v tem smislu o »javnem materinstvu«, nekakšnem podaljšku gospodinjstva, ki je ženskam razpiral javni prostor, a ne na način, ki bi preizpraševal ustaljene patriarhalne strukture. S svojim delovanjem v dobrodelnih društvih torej niso izzivale moške hegemonije in ogrožale njihove prevlade nad javnim prostorom, nasprotno, celo potrjevale so ju.Gabriela Dudeková, »Municipal Social Welfare in Bratislava during the 19th and Early 20th Centuries: Examples and Modernisation Trends,« v: Poverty, Charity and Social Welfare in Central Europe in the 19th and 20th Centuries, ur. Olga Fejtová et al. (Cambridge: Cambridge Scholars Publishing, 2017), 156. V tem smislu so bile moškim komplementarne, in ne kompetitivne.Marta Verginella, Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev (Ljubljana: Delta, 2006), 158. Članice dobrodelnih združenj bi lahko opredelili tudi kot konservativne, vsaj v primerjavi s članicami naprednejših združenj, ki so si prizadevala za enakopravnost in pozneje prerasla v feministična; torej takšna, ki niso utrjevala veljavnega družbenega reda, temveč so imela daljnosežnejše posledice za spremembe v razmerjih med spoloma. Ob tem pa je primerno opomniti, da je celo v socialnodemokratskih društvih, ki so se razmahnila v začetku 20. stoletja in vztrajala pri primatu razredne pripadnosti, mogoče zaslediti ideje o enkratnih kvalitetah žensk, ki so narekovale njihovo udejstvovanje v društvu.Brigitta Bader-Zaar, »Women in Austrian Politics, 1890–1934. Goals and Visions,« v: Austrian Women in the Nineteenth and Twentieth Centuries. Cross-disciplinary Perspectives, ur. David F. Good, Margarete Grandner in Mary Jo Maynes (Providence: Berghahn Books, 1996), 65, 66.

Dobrodelna društva so ne glede na zapisano nudila tudi priložnost, da so nekatere posameznice vstopile v javni prostor. Z besedami Leonore Davidoff in Catherine Hall »[ž]enske v takih društvih niso imele prave družbene moči ali priklicale kakih večjih družbenih sprememb, hkrati pa jim niso bile samoumevne družbeno določene meje ženskega društvenega udejstvovanja«.Davidoff in Hall, Family Fortunes, 436. Sodelovanje v dobrodelnih društvih je ženskam omogočilo pridobivanje vodstvenih izkušenj, izkušenj v javnem nastopanju, z upravljanjem denarja, prirejanjem dogodkov, navezovanjem novih stikov in pisanjem za tiskane medije.Ibid. Včasih jim je sodelovanje prinašalo tudi politične kompetence in uvide v možnosti za izboljšanje svojega položaja. Sylvia Paletschek in Bianka Pietrow-Ennker, »Women's Emancipation Movements in Europe in the Long Nineteenth Century: Conclusions,« v: Women's Emancipation in the Nineteenth Century: A European Perspective, ur. Sylvia Paletschek in Bianka Pietrow-Ennker (Stanford: Stanford University Press, 2004), 324. Čeprav so sprva nastopale kot manj pomembne članice društev, so postopoma, kakor na primer omenjena lady Burton, prevzemale vodstvene položaje, pozneje pa društva oblikovale in vodile kar same.Devetak, »Vstop žensk,« 71.

Ponekod po Evropi so povsem ženska dobrodelna društva nastala že v prvi polovici 19. stoletja,Davidoff in Hall, Family Fortunes, 433–35. Paletschek in Pietrow-Ennker, »Women's Emancipation,« 324. v LjubljaniSelišnik in Cergol Paradiž, »Delovanje žensk,« 241. in tudi v Trstu pa šele sredi 19. stoletja.AST LAP 25. V Trstu je leta 1852 ženski odbor pod pokroviteljstvom cesarice Elizabete ustanovil dobrodelno ustanovo, ki je pomagala osirotelim deklicam in jim nudila namestitev in osnovno izobrazbo (Pio Stabilimento delle Fanticelle).Mauro Melato, »Per una storia dell'assistenza medica e sociale ai bambini di Trieste,« Archeografo Triestino 72, št. 4 (2012): 383. V zadnji tretjini 19. stoletja je bilo v Trstu povsem ženskih društev že veliko: leta 1870 je nastalo Društvo evangeličanskih gospa (Evangelische Frauen Verein),AST, LAG, 311. V društvu so sodelovale Tržačanke helvetske in augsburške evangeličanske skupnosti, ki so želele pomagati obubožanim evangeličanom in evangeličankam ter ustanoviti vrtec. Glej AST PS 8. tri leta pozneje ženska sekcija Delavskega podpornega društva (Società operaia triestina con mutuo soccorso cooperatrice), AST LAG 312. leta 1879 Žensko rodoljubno podporno društvo v Trstu (Triester patriotische Frauenhilfe-Verein/Società di soccorso patriottica di Signore di Trieste e dell'Istria)AST LAG 335. in leta 1887 tudi ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda, ki so jo vodile izključno ženske.Andrej Vovko, Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918 (Ljubljana: Založba ZRC, 2004), 437, 438. Več o ženskem delovanju v Družbi sv. Cirila in Metoda gl. Robert Devetak, »Boj za slovenske šole in delovanje ženskih podružnic Družbe svetega Cirila in Metoda na Goriškem in Gradiškem v obdobju pred prvo svetovno vojno,« Zgodovinski časopis 74, št. 3/4 (2020): 376–82.

Navzlic ohranjanju in včasih celo utrjevanju tradicionalne vloge žensk so torej dobrodelna društva, kot je bilo Društvo ljubiteljev živali, predstavljala tudi prispevek k emancipaciji. Ženskam so odškrnila vrata v javno življenje, a naj vnovič poudarim, da ne ženskam kot takim, ampak zgolj predstavnicam privilegiranih družbenih slojev. Povprečni ženski (in moškemu) so društva še dobršen del druge polovice 19. stoletja ostajala tuja. Tudi ko so njihova imena našla pot na sezname članstva posameznih društev, je bila do prevzemanja pomembnih funkcij še dolga pot.

Sklep

Društvo ljubiteljev živali je bilo v seznam tržaških društev zadnjič vpisano leta 1905,AST LAP 285. vendar lahko zgolj ugibamo, kdaj natančno je nehalo delovati. Morda je proseški učitelj leta 1914 prosil Kranjsko društvo za zaščito živali za ptičje krmilnice, zato ker podobnega društva v Trstu ni bilo, ali pa je v Ljubljano pisal, ker si ni želel sodelovati s pretežno italijanskimi članicami in člani Društva ljubiteljev živali.SI AS 649. Kakor koli že, Društvo ljubiteljev živali je po petih desetletjih usahnilo, s čimer se je v letih pred prvo svetovno vojno sklenila prva, odmevna etapa gibanja proti mučenju živali v Trstu.

Življenje Društva ljubiteljev živali je v obravnavanem obdobju v marsikaterem pogledu spominjalo na delovanje podobnih društev po Evropi in svetu. Kot številna druga dobrodelna društva je med članstvo sprejemalo ženske. V društvu sicer niso sodelovale vse ženske, ampak le majhen del ženske populacije, ki ga je bolj kot kaj drugega določal elitni družbeni položaj. Vključevanje žensk bi zato le deloma lahko interpretirali kot napredno in emancipacijsko prakso. Ženske so namreč v društvu kot »bolj čuteče« ohranjale svoje tradicionalne spolne vloge, obenem pa pridobivale nekatere veščine, ki so jim pomagale tlakovati vijugasto pot emancipacije.