Pred pojavom aidsa je veljalo, da je človek ukrotil nalezljive bolezni, in znanost se je zdela nepremagljiva. Ob izbruhu nove bolezni leta 1981 se je predvidevalo, da bo šlo za kratkoročno krizo. Dve leti kasneje, po odkritju povzročitelja bolezni, virusa HIV, so znanstveniki napovedovali, da bo cepivo na voljo še pred koncem desetletja. Aids se je zaradi vedno bolj sproščenih spolnih praks, liberalnejšega odnosa do drog in rastoče globalizacije najprej kazal v obliki epidemij in kmalu kot pandemija. Znanost o aidsu se je razvijala pod budnimi očmi javnosti, medtem ko je bolezen posegla na najbolj intimna področja človeškega življenja in zdravja ter od javnosti zahtevala ponoven pretres številnih družbenih vrednot. Danes je od prve diagnoze bolezni minilo štirideset let in z virusom HIV na svetu živi okoli 38 milijonov ljudi. Cepiva še ni na obzorju, medtem ko je učinkovito zdravljenje na voljo predvsem okuženim in obolelim v razvitih delih sveta.Pete Piot, AIDS Between Science and Politics (New York: Columbia University Press, 2015). Global HIV & AIDS statistics – Fact sheet ǀ UNAIDS, https://www.unaids.org/en/resources/fact-sheet, pridobljeno 5. 11. 2021.

Aids je slovenski in jugoslovanski prostor dosegel sredi osemdesetih, ko je Jugoslavija doživljala globoko gospodarsko krizo in porast političnih nesoglasij. Slovensko družbo sta zaznamovali pospešeni demokratizacija in liberalizacija, za kateri je bil značilen razcvet civilnodružbenih gibanj in ponovno odkrivanje nacionalnega. Prispevek obravnava začetni odziv slovenske in deloma jugoslovanske javnosti, stroke in politike na prihod aidsa. Ob tem osvetljuje razmerja med republiko in federacijo na eni strani ter odnose med javnostjo, stroko in politiko na drugi. Osredotoča se zlasti na slovenski prostor, medtem ko Jugoslavija služi kot okvir, primerjava in refleksija. V prvem delu prispevek predstavi prihod prvih informacij o aidsu v Slovenijo, priprave stroke na prihod bolezni in javni diskurz o aidsu pred pojavom prvih primerov. Drugi del osvetli antagonizme, ki so se ob odkritju prvih okužb z virusom HIV v Jugoslaviji pojavili med jugoslovanskimi strokovnjaki, medtem ko tretji del predstavi nestrinjanja, do katerih je prišlo ob smrti prvega slovenskega bolnika z aidsom med zveznimi organi na eni in republiškimi organi ter stroko na drugi strani. V drugem in tretjem delu prispevek obravnava tudi odziv javnosti na omenjene antagonizme in predstavi ukrepe, ki jih je država sprejemala v boju proti aidsu. Četrti del se osredotoči na premike v letu 1987, ko se je med zvezno in republiško politiko ter stroko zlagoma uveljavil konsenz glede transparentnega informiranja javnosti o različnih vidikih bolezni in pomena preventivnih dejavnosti na vseh ravneh družbe.

V slovenskem prostoru so pomembno vlogo pri začetnem širjenju informacij o aidsu odigrali mediji. Tisk kljub vsem svojim pomanjkljivostim predstavlja tudi glavni vir za pričujočo študijo. Arhivsko gradivo namreč ponudi zgolj peščico informacij o slovenskem in jugoslovanskem odzivu na aids. Zapisniki sej Republiškega komiteja za zdravstveno in socialno varstvo niso bili oddani v Arhiv Republike Slovenije, medtem ko je gradivo Republiške komisije za aids za obdobje od leta 1987 dalje fragmentarno ohranjeno v nerazporejenem gradivu Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Na ravni nekdanje federacije so zapisniki sej Zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo selektivno ohranjeni v Arhivu Jugoslavije, medtem ko gradivo Zvezne komisije za aids ni bilo arhivirano.

Podatke o načrtovanih in sprejetih ukrepih, spremljajočih procesih odločanja, antagonizmih med zveznimi in republiškimi organi ter stroko je zato treba črpati zlasti iz dnevnega časopisja, revij in objavljenih intervjujev s strokovnjaki. Ob tem je potrebna previdnost zaradi odvisnosti medijev od oblasti, nacionalne pristranskosti pri poročanju, želje po senzacionalizmu, premajhne ali pretirane novinarske kritičnosti, napačnih interpretacij znanstvenih podatkov ali premajhnega poznavanja obravnavane tematike. Vse te pomanjkljivosti so bile v slovenski medijski krajini ob poročanju o aidsu prisotne, a v majhni meri. Toda odziv na aids ne služi le kot prizma za preučevanje stanja slovenskega medijskega prostora. Ponudi tudi vpogled v zmožnost soočanja politike s kompleksnimi družbeno-medicinskimi vprašanji, delovanje slovenske in jugoslovanske stroke in odziv javnosti na bolezensko grožnjo ter drugačnost. Vse to odstira pogled na stanje družbenopolitičnih vrednot. Aids namreč ni le bolezen, ki napada obrambne mehanizme telesa, ampak razgalja tudi obrambne mehanizme posamezne družbe.

Aids pred vrati

Slovenska javnost je bila o pojavu nove bolezni prvič obveščena junija 1982, ko je dnevnik Delo objavil članek o »epidemiji med homoseksualci v Ameriki«. Povzel je do tedaj znane ugotovitve, da se bolezen izrazi v obliki nenavadne kombinacije znanih, a redkih infekcij, ki kažejo na izrazito oslabelost bolnikovega imunskega sistema. Po tedanjih podatkih je bila umrljivost mladih istospolno usmerjenih moških, ki so jim diagnosticirali novo bolezen, kljub zdravljenju več kot 40-odstotna.»Epidemija med homoseksualci v Ameriki,« Delo, 16. 6. 1982, 11. Novica je slovenski tisk dosegla leto dni po objavi prvega uradnega poročila o novi bolezni v ZDA in v trenutku, ko je postala naslovna zgodba največjih ameriških časnikov. Tedaj se še ni imenovala aids. Mediji so pogosto govorili o »gejevskem raku«, med nekaterimi strokovnjaki se je uveljavil izraz GRID (Gay-Related Immune Deficiency), zato se je v ameriški javnosti poglabljala percepcija, da lahko nova bolezen prizadene le homoseksualce.»Pneumocystis Pneumonia – Los Angeles,« MMWR. Morbidity and mortality weekly report 30/21 (1981), 250–52. Joe Wrigh, »Remembering the Early Days of 'Gay Cancer',« https://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=5391495, pridobljeno 27. 10. 2021. Poleti 1982, ko je znanost pritrdila, da gre za spolno prenosljivo okužbo, je gejevska skupnost v San Franciscu nemudoma natisnila brošure, ki so promovirale varnejšo spolnost. A nedolgo zatem so se prvi primeri bolezni pojavili med hemofiliki, kar je potrdilo domneve, da se okužba prenaša tudi s krvjo.A Timeline of HIV and AIDS ǀ HIV.gov, https://www.hiv.gov/hiv-basics/overview/history/hiv-and-aids-timeline, pridobljeno, 27. 11. 2021. Septembra 1982 je nova bolezen dobila svojo prvo definicijo in hkrati tudi ime – aids (Acquired Immune Deficiency Syndrome).»Update on Acquired Immune Deficiency Syndrome (AIDS) – United States,« MMWR. Morbidity and mortality weekly report 31/37 (1982), 507–14.

Prvi primeri aidsa so se kmalu pojavili tudi v zahodni Evropi in leta 1983 je Delo slovensko javnost obveščalo o širjenju nove bolezni po evropskih državah. Za njeno poimenovanje so novinarji sprva uporabljali frankofonsko kratico sida, a v slovenskem in hrvaškem prostoru se je hitro uveljavila njena anglosaška okrajšava aids, medtem ko so v Srbiji še desetletja vztrajali pri poimenovanju sida.»Sida tudi v Belgiji,« Delo, 2. 7. 1983, 11. »Skrivnostna bolezen AIDS terjala 10 življenj,« Delo, 18. 7. 1983, 3. »AIDS na Švedskem,« Delo, 3. 8. 1983, 3. »AIDS se širi,« Delo, 3. 10. 1983, 3. »Deset žrtev AIDS,« Delo, 15. 11. 1983, 11. »V Evropi 270 obolelih za SIDA,« Delo, 27. 10. 1983, 3. »Štirinajst žrtev AIDS v ZRN,« Delo, 2. 12. 1983, 10. S številom okuženih v slovenski in jugoslovanski soseščini je rasel tudi strah pred novo boleznijo. Odslikaval se je v vsebini časopisnih člankov, ki so poročali o »zloglasni bolezni«, paniki zaradi nemoči pred novo epidemijo, za katero »ne vedo, kaj jo povzroča, kako naj jo zdravijo, ali se bo polegla ali šele razplamtela«.Alenka Zgonik, »Panika zaradi nemoči pred novo boleznijo,« Delo, 3. 8. 1983, 8. Delež smrtnosti med obolelimi se je višal, sredi leta 1983 so poročali o 60-odstotni umrljivosti, medtem ko so strokovnjaki opozarjali, da cepiva in zdravil ne bo na voljo še več let.»Za AIDS je kriv virus,« Delo, 25. 1. 1984, 11. »Še velika skrivnost,« Delo, 6. 11. 1984, 10. Občasno so se v medijih pojavile napačne informacije, ki so bile deloma posledica številnih neznank o novi bolezni, deloma pa slabe informiranosti novinarjev. Tako je Delo poročalo o posameznikih, ki so aids, sicer s trajnimi posledicami, »preživeli« ali celo popolnoma »ozdraveli«. Čeprav so znanstveniki maja 1983 na Pasteurjevem inštitutu v Parizu odkrili retrovirus, ki povzroča aids, je Delo mesec dni kasneje poročalo, da se stroka še vedno sprašuje, ali gre za doslej neznani virus, medtem ko je osrednji slovenski časnik o odkritju povzročitelja aidsa poročal z enoletno zamudo.»Sida – novo zlo,« Delo, 20. 6. 1983, 3. »AIDS: je kriv 'lev'?,« Delo, 30. 4. 1984, 3. »Sumljivi virus HTLV,« Delo, 12. 5. 1984, 6.

Ne le visoka smrtnost obolelih, strah in nelagodje pred aidsom so v javnosti vzbujali zlasti način prenosa virusa in s tem povezane skupine, ki so obolevale. Časopisni članki so kot najpogostejše »žrtve« aidsa navajali homoseksualce, narkomane, hemofilike in prejemnike transfuzij. Slovenski mediji so o širjenju aidsa začeli obširneje poročati, ko je bilo že znano, da lahko obolijo tudi ženske in otroci, da se torej bolezen prenaša tudi s heteroseksualnimi spolnimi odnosi in souporabo igel pri intravenskem uživanju drog.»Epidemiologic Notes and Reports Immunodeficiency among Female Sexual Partners of Males with Acquired Immune Deficiency Syndrome (AIDS),« MMWR. Morbidity and mortality weekly report 31/52 (1983), 697, 698. »Current Trends Prevention of Acquired Immune Deficiency Syndrome (AIDS): Report of Inter-Agency Recommendations,« MMWR. Morbidity and mortality weekly report 32/8 (1983), 101–03. Verjetno je to pripomoglo k dejstvu, da v slovenskem tisku homoseksualci kot »rizična skupina« niso bili posebej izpostavljeni in stigmatizirani, čeprav je bilo v določenih zapisih in izjavah zaznati homofobne podtone.Homoseksualni odnosi so bili v Kazenskem zakoniku SR Slovenije dekriminalizirali leta 1976. Kot problematični so bili izpostavljeni gej klubi in savne v zahodnih velemestih, gejevski »način življenja« s pogostim menjavanjem partnerjev, okužbi pa naj bi bili homoseksualci bolj izpostavljeni tudi zaradi »neprilagojenosti človeškega telesa na njihov specifični način spolnega občevanja«. V Sloveniji in Jugoslaviji naj bi bilo tako manj nevarnosti za okužbo z aidsom kot v ZDA ali zahodni Evropi, »kjer naj bi bilo zaradi drugačnega načina življenja neprimerno več homoseksualcev«.»Sida tudi v Belgiji,« Delo, 2. 7. 1983, 11. »Skrivnostna bolezen AIDS terjala 10 življenj,« Delo, 18. 7. 1983, 3. »AIDS na Švedskem,« Delo, 3. 8. 1983, 3. Živa Paulin, »Zloglasne bolezni AIDS pri nas še ni, zdravstvena služba pa je pripravljena,« Delo, 26. 1. 1984, 12. Homoseksualnost naj bi bila torej posledica določenega načina življenja, ta pa je bil zreduciran zlasti na promiskuitetno spolnost.Za več o aidsu in homoseksualnosti v slovenskih medijih gl. Roman Kuhar, Medijske podobe homoseksualnosti: Analiza slovenskih tiskanih medijev med 1970 in 2000 (Ljubljana: Mirovni inštitut, 2003), 61–65. Slovenska gejevska skupnost je bila leta 1984 s postopnim oblikovanjem sekcije ŠKUC Magnus šele na začetku svojega organiziranega delovanja, zato še ni imela glasu, da bi nemudoma opozorila na problematičnost takšnega diskurza.Nataša Velikonja, ur., Dvajset let gejevskega in lezbičnega gibanja (1984–2004) (Ljubljana: Društvo Škuc, 2004), 9, 10. Vendar ta ni bil značilen le za slovenski javni prostor. Na zahodu so se zaradi ogromnega števila obolelih homoseksualcev pojavili odkriti izrazi stigmatizacije in diskriminacije, na kar je skupina gejev sredi leta 1983 opozorila v izjavi, ki je postala znana kot »Denverski principi« in predstavlja prvo dokumentirano izjavo obolelih z aidsom. Zavzema se za spoštovanje do bolnikov, zavrača njihov status žrtve in poziva vključenosti obolelih v družbo.Piot, AIDS Between Science and Politics, 51.

Za splošno slovensko javnost je bil aids leta 1984 bolezen, ki se je dogajala na tujem in v krogu »rizičnih skupin« – torej nekje drugje in nekomu drugemu. Poleg Dela so o aidsu začele poročati tudi revije, kot sta Zdravje in Jana, a medijski diskurz pogosto ni govoril o trenutku, ko bo bolezen dosegla Slovenijo, ampak če bo morda do tega prišlo.»Malo kužna klica?,« Zdravje, marec 1984, 32, 33. Tomislav Krčmar, »Aids ne bo več moril,« Jana, 4. 9. 1984, 29, 30. Paulin, »Zloglasne bolezni AIDS,« Delo, 26. 1. 1984, 12. Do določene mere je k imaginarnemu zamejevanju aidsa v krog posameznih skupin nenamerno pripomogla tudi slovenska stroka, ki je leta 1984 dobila svoj glas v medijih. Strokovnjaki so v javnosti predvsem poskušali preprečiti nepotrebno paniko in so zato nastopali pomirjujoče. Opozarjali so, da bolezen zaradi specifičnega načina širjenja in omejenosti na »rizične skupine« v Sloveniji ne bo množična, in mirili, da je možnost za okužbo med slovenskimi hemofiliki praktično nična, saj naj bi uporabljali le krvne preparate iz domačih krvnih izdelkov (kar se je kasneje izkazalo za napačno). Po drugi strani so strokovnjaki istočasno manjšali bolezensko stigmo s poudarjanjem znanstvenih spoznanj, da se virus ne prenaša z naključnimi stiki z bolniki – s hrano, vodo, zrakom, dotikom –, in opozarjanjem, da bodo v prihodnosti za aidsom obolevali tudi heteroseksualci.Paulin, »Zloglasne bolezni AIDS,« Delo, 26. 1. 1984, 12. »AIDS ne bo množična bolezen,« Delo, 24. 4. 1984, 3. »Še velika skrivnost,« Delo, 6. 11. 1984, 10.

Slovenska in jugoslovanska stroka se je s pojavom nove bolezni seznanila leto prej kot splošna javnost. Posamezni infektologi, virologi, mikrobiologi in epidemiologi so problematiki aidsa sledili od trenutka, ko je bilo junija 1981 v reviji ameriškega Centra za nadzor bolezni objavljeno prvo poročilo o novi bolezni. Sprva so spremljali znanstveno literaturo in na temo aidsa objavljali pregledne članke.Mitja Čosić, ur., Trideset let hiva v Sloveniji (Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra, 2016), 15. Slavenka Drakulić, »Dossier AIDS: Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Raziskovalci z Zavoda za transfuzijo krvi so že leta 1983 pri slovenski raziskovalni skupnosti prijavili raziskovalno temo z naslovom »Problem aidsa pri nas«, s katero so želeli izdelati metodologijo, kako pred novo boleznijo zaščititi prejemnike krvi v Sloveniji. O tem vprašanju je transfuzijska služba razpravljala tudi na ravni Jugoslavije, a organizacijske enotnosti federacije na tem področju zaradi različne stopnje razvitosti krvodajalstva v republikah niso dosegli še več let.NIJZ, nerazporejeno gradivo, Poročilo o aktivnosti in usmeritve v zvezi z varstvom prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane imunske odpornosti organizma (AIDS) v SR Sloveniji, maj, 1987, 11. »Razmišljanje transfuziologa o aidsu,« Sobotna priloga, 25. 1. 1986, 21. Od konca leta 1983, ko je Svetovna zdravstvena organizacija problematiko aidsa prvič uvrstila na svoj sestanek in uvedla mednarodni nadzor, so v Jugoslaviji začeli spremljati tudi epidemiološko situacijo v svetu.»Acquired immunodeficiency syndrome – an assessment of the present situation in the world: Memorandum from a WHO Meeting,« Bull World Health Organ 62/3 (1984), 419–32. NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 2.

Internacionalizacija problematike aidsa je jugoslovanske zvezne organe spodbudila, da so pristopili k prvim pripravam za soočenje z novo epidemijo. Decembra 1983 je Zvezni komite za delo, zdravstvo in socialno varstvo v okviru komisije za nalezljive bolezni ustanovil posebno komisijo za aids in svoje republiške ekvivalente pozval, naj storijo enako. Tako je v začetku leta 1984 slovenski Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo imenoval republiško komisijo za aids, ki so jo sestavljali strokovnjaki s področja medicine. Članstvo komisije je bilo šele tri leta kasneje razširjeno s predstavniki z družbenega področja, kar priča o tem, da je bila epidemija aidsa sprva razumljena prvenstveno kot medicinski, in ne širši družbeni problem. Med naloge komisije so spadali spremljanje novih dognanj na področju varstva prebivalstva pred aidsom, načrtovanje konkretnih epidemioloških ukrepov in koordinacija preventivnih aktivnosti.NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 15–16. Paulin, »Zloglasne bolezni AIDS,« Delo, 26. 1. 1984, 12. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. V svojih spominih številni strokovnjaki, ki so se v osemdesetih ukvarjali s problematiko aidsa, ustanovitev komisije za aids napačno umeščajo v leto 1985 ali 1986. - Ćosić, Trideset let hiva, 15, 142. V naslednjem letu so strokovnjaki pripravili klinični popis znamenj bolezni in potrebnih preiskav, pripravili prva navodila za preprečevanje širjenja aidsa v zdravstvenih organizacijah, opredelili način prijavljanja obolelih odgovornim inštitucijam, določili, da se bodo bolniki zaradi možnosti izolacije zdravili na Univerzitetni kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, diagnostiko pa je zaradi primernosti opreme in kadrov prevzel Inštitut za mikrobiologijo medicinske fakultete.SI AS, 537, š. 1117, t. e. 1196, Poročilo AIDS, Ljubljana, 22. 4. 1987. Paulin, »Zloglasne bolezni AIDS,« Delo, 26. 1. 1984, 12. »Šest bolnikov z aidsom v Ljubljani?,« Delo, 26. 6. 1985, 9. Maja Konvalinka, »Aids pred vrati,« Jana, 28. 8. 1985, 11, 12. Na področju preventive je v ledino februarja 1985 zaoral Magnus z izdajo informacijske brošure o aidsu in varni spolnosti z naslovom: »Vse, kar ste hoteli vedeti o aidsu, pa si niste upali vprašati«.Velikonja, Dvajset let, 11. Poleti leta 1985, ko je število obolelih z aidsom v neposredni jugoslovanski soseščini naraščalo in je slovenska javnost vznemirjeno ugibala, kdaj se bo pojavil prvi primer v Jugoslaviji, so slovenski strokovnjaki zagotavljali, da so na prihod nove bolezni pripravljeni.

Kaj pomenijo protitelesa?

23. avgusta 1985 je jugoslovanske medije dosegla novica, da je ekipa raziskovalcev Oddelka za klinično imunologijo zagrebške klinike Frana Mihaljenića pod vodstvom Vitomira Bureka v preteklih treh mesecih pregledala 240 krvnih vzorcev pripadnikov »tistih skupin prebivalstva, ki so v tujini najbolj izpostavljeni okužbam«. Deset posameznikov je bilo seropozitivnih – pri njih je bila torej odkrita prisotnost protiteles na virus HIV.»AIDS tudi že pri nas?,« Delo, 23. 8. 1985, 22. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Novica je povzročila val razburjenja, ki ga je jugoslovanski tisk pospremil z naslovi kot »AIDS tudi že pri nas?«, »Kako si rešiti glavo?«, »Zakaj nas strašijo z AIDS-om?«, »Virus je, AIDS-a ni«. Takoj po objavi vesti so v javnosti začele krožiti razne govorice – o domnevno okuženem ameriškem diplomatu v Beogradu, o dveh skrivnostnih bolnikih na zagrebški infekcijski kliniki. Na hrvaškem Republiškem komiteju za zdravje so nenehno zvonili telefoni, medtem ko so tuji mediji poročali o prvih primerih aidsa v Jugoslaviji. A kot je sarkastično zapisala hrvaška novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić, se »komunistična država na Balkanu ni dala tako zlahka kolonizirati virusu zlobne bolezni«.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Dan po objavi novice o prvih okuženih so se v jugoslovanskem časopisju pojavili naslovi, ki so zagotavljali, da aidsa v Jugoslaviji ni, strokovnjaki z Zvezne komisije za aids pa so hiteli pojasnjevati, da »ljudje, pri katerih so odkrili protitelesca virusa AIDS, ne veljajo za okužene s to boleznijo«.»V Jugoslaviji ni AIDS,« Delo, 24. 8. 1985, 12. »AIDS v Jugoslaviji še ni,« Primorske novice, 27. 8. 1985, 3. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31.

Demanti je v jugoslovanski javnosti povzročil zmedo, zlasti ker je bil že drugi v zgolj nekaj mesecih. Do prvega je prišlo konec junija 1985, ko je Delo objavilo novico o domnevnih bolnikih z aidsom v Ljubljani. Na tamkajšnjem onkološkem inštitutu je bilo diagnosticiranih osem mlajših bolnikov s Kaposijevim sarkomom, rakovim obolenjem, ki spada med eno od najpogostejših z aidsom povezanih bolezenskih stanj. Štirje bolniki so prihajali iz Jugoslavije in štirje iz Angole.»Šest bolnikov z aidsom v Ljubljani?,« Delo, 26. 6. 1985, 9. Matjaž Zwitter, »Šest bolnikov z AIDS v Ljubljani,« Sobotna priloga, 13. 7. 1985, 14. Po kriterijih Svetovne zdravstvene organizacije so posamezniki s Kaposijevim sarkomom pred šestdesetim letom starosti veljali za obolele z aidsom, na kar so opozorili nekateri slovenski strokovnjaki, a njihove ugotovitve je demantiral Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo, saj v krvi bolnikov niso dokazali obstoja virusa HIV.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Maja Konvalinka, »Virus AIDS že pri nas,« Jana, 4. 9. 1985, 11, 12. Vitko Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika, ampak – žal – resničnost,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. V jugoslovanski stroki so bila namreč prisotna razhajanja, ali prisotnost tega rakovega obolenja že nujno pomeni tudi obolelost z aidsom. Nazadnje je obveljalo mnenje, da je za diagnozo bolezni treba dokazati prisotnost virusa HIV v krvi, in tako so slovenski strokovnjaki na začetku julija v skupni izjavi javnosti zagotovili, da v Sloveniji in hkrati v Jugoslaviji še ni nobenega dokazanega primera aidsa.»V Sloveniji ni nobenega primera bolezni AIDS,« Delo, 3. 7. 1985, 1. »AIDS ne pozna izoliranih otokov,« Teleks, 17. 7. 1986, 17, 18. Angolski bolniki s Kaposijevim sarkomom so Ljubljano zapustili, preden bi jih lahko testirali, medtem ko so jugoslovanske bolnike kasneje večkrat testirali, a protiteles proti virusu HIV niso odkrili.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31.

Jugoslovanski laboratoriji poleti 1985 še niso imeli primerne opreme za testiranja, ki bi lahko virološko potrdila obolelost z aidsom. Prvi komercialni test za zaznavanje protiteles virusa HIV v krvi se je na svetovnem trgu pojavil namreč zgolj nekaj mesecev pred tem. Metodološko in kadrovsko usposobljenost za diagnostiko aidsa je v Jugoslaviji najhitreje dosegel laboratorij Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, zato ga je Zvezna komisija za aids 7. julija 1985 imenovala za referenčni laboratorij. Njegova glavna naloga je bila z dodatnimi testi preverjati in potrjevati primere suma na aids, ki so jih zaznali drugod po Jugoslaviji. Vodja referenčnega laboratorija je postal mikrobiolog Borut Drinovec, ki ga je skupaj s kolegi čez poletje usposobil za diagnostiko, ki je zaživela v jeseni. A sprva so nekateri jugoslovanski laboratoriji, kot tista v Zagrebu in Reki, pozitivne teste na preverjanje namesto v Ljubljano pošiljali v tujino, kot je bila dotedanja praksa, kar bi lahko bila posledica rivalstva in slabe obveščenosti na ravni federacije.AJ, 578-15-(17-18). 1985–1986, f-15, Rešenje o utvrdjivanju organizacija udruženog rada koje ispunjavaju uslove za proveravanje laboratorijskog ispitivanja uzročnika pojedinih zaraznih bolesti. s. d. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. Ćosić, Trideset let hiva, 15, 16.

Jugoslovanski referenčni laboratorij je deloval od jeseni 1985, kar pa ne pomeni, da posameznih vzorcev krvi v Jugoslaviji niso testirali že prej. Prvi se je presejalnih testov na prisotnost protiteles proti virusu HIV lotil beograjski virolog Aleksandar Vujić, ki je zbral 379 krvnih vzorcev posameznikov iz ključnih skupin in jih poslal na pregled v Pariz in Lyon. Rezultati, ki jih je predstavil marca 1985 na sestanku Srbskega zdravniškega združenja, so pokazali skoraj 30-odstotno prisotnost protiteles v krvi intravenskih narkomanov.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Izsledke srbske raziskave je maja 1985 povzel mikrobiolog Miha Likar, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani, ki se je od slovenskih strokovnjakov najpogosteje oglašal v medijih in javnost informiral o aidsu. V intervjuju za Sobotno prilogo je razkril, da so v Jugoslaviji torej že odkrili prve primere okuženih z virusom HIV, a kljub povednemu naslovu prispevka »Četrtina narkomanov že okuženih« se mediji in javnost na podatek niso odzvali.Bogdan Pogačnik, »Četrtina narkomanov že okuženih,« Sobotna priloga, 25. 5. 1985, 28. Poleti 1985 je slovenski Zavod za transfuzijo krvi dal testirati vzorce 250 krvodajalcev. Pregled so deloma opravili s podarjenim testnim materialom enega od ameriških podjetij, drugi del vzorcev pa so poslali na testiranje v Švico. Vsi vzorci so bili negativni.Konvalnika, »Aids pred vrati,« Jana, 28. 8. 1985, 11, 12. Tretji primer presejalnega testiranja je bila že omenjena hrvaška raziskava vzorcev krvi rizičnih skupin, ki so jih sprva testirali v Zagrebu, nato pa rezultate poslali na preverjanje v München. Rezultati so bili v tisku objavljeni že v začetku julija 1985, a jih je javnost, podobno kot Likarjevo omembo, spregledala.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Drugače je bilo konec avgusta, ko so mediji pograbili ponovno predstavitev rezultatov zagrebške raziskave, novica o desetih nosilcih protiteles proti virusu HIV pa je v naslednjih mesecih razkrila antagonizme glede razumevanja bolezni aids v jugoslovanski stroki.

Do trka mnenj jugoslovanskih strokovnjakov je prišlo pri vprašanju, kaj pomeni prisotnost protiteles proti virusu HIV v krvi. K jasnosti strokovne in javne debate zagotovo ni pripomoglo, da virus, ki povzroča bolezen aids, takrat še ni bil znan pod kratico »HIV«, ki se je uveljavila šele spomladi 1986. Do tedaj sta bili v uporabi francoska okrajšava LEV in ameriška HTVL-III, v medijih pa se je najpogosteje govorilo kar o »virusu aidsa«. Zato je razumljivo, da je jugoslovanska stroka po objavi novice o prvih seropozitivnih primerih skušala pojasniti, da pojav protiteles proti virusu ne pomeni nujno tudi obolelosti z aidsom. Vendar na tiskovni konferenci, ki je bila zaradi vznemirjenja javnosti sklicana teden dni po objavi novice o prvih seropozitivnih, strokovnjaki niso ostali le pri zagotavljanju, da v Jugoslaviji še nihče ni zbolel za aidsom. Poudarili so, da sicer »obstajajo osebe s protitelesi, a v nobenem primeru ni mogoče govoriti o okuženih z virusom«.Ibidem. Vodja epidemiološke službe Zveznega zavoda za zdravstveno varstvo Stevan Litvinjenko je hkrati opozoril, da v nasprotju z mnenjem nekaterih nova epidemija ne ogroža vsega človeštva, saj so zanjo »dovzetne« le tri skupine: homoseksualci, narkomani in hemofiliki.»V Jugoslaviji še nihče ni zbolel za AIDS,« Delo, 31. 8. 1985, 1.

Osrednji slovenski dnevnik Delo po objavi izjav s tiskovne konference ni več načenjal vprašanja o morebitnem prihodu virusa HIV v Jugoslavijo, medtem ko so nekateri drugi slovenski mediji bolj ali manj previdno soočili interpretacije jugoslovanske stroke s tistimi iz tujine. Vitko Kogoj, novinar Primorskih novic, ki je leta 1987 za poglobljeno poročanje o aidsu dobil Tomšičevo nagrado, je 3. septembra v kratkem, a povednem članku predstavil ugotovitve ameriških, britanskih in zahodnonemških strokovnjakov, da je virus HIV pri nosilcih protiteles prisoten v krvi, kar pomeni, da so okuženi in – še pomembneje – kužni za okolico. Kogoj je problematiziral tudi izjavo Litvinjenka glede »rizičnih skupin« in poudaril mnenje zahodnih strokovnjakov, da bodo na dolgoročno širjenje virusa vplivali tudi spolni stiki med heteroseksualci.Vitko Kogoj, »AIDS je, AIDS ni… predvsem pa nobene panike?,« Primorske novice, 3. 9. 1985, 2. Na razhajanja med jugoslovansko in tujo stroko je v reviji Jana dvakrat opozorila Maja Konvalinka (kasneje Lupša), ki je na podlagi objavljenih dognanj ameriških znanstvenikov prišla do zaključka, da so izjave jugoslovanskih strokovnjakov sicer pomirjujoče, a žal napačne.Konvalinka, »Virus AIDS že pri nas,« Jana, 4. 9. 1985, 11, 12. Maja Konvalinka, »Kaj pomenijo protitelesa?,« Jana, 25. 9. 1985, 11, 12. Najbolj neposredno kritiko pa je v Jani objavila njena urednica Bernarda Rakovec (kasneje Jeklin). Opozorila je, da je za aids lahko dovzeten kdorkoli, ne le posamezne skupine (»človek komajda verjame, da takšne nevednosti lahko izusti strokovnjak na novinarski konferenci sredi Beograda«). Kot najbolj problematično je poudarila dejstvo, da beograjski strokovnjaki pri kriterijih okuženosti niso upoštevali priporočil Svetovne zdravstvene organizacije in posledično svojih državljanov niso seznanili z najbolj bistvenim – da so protitelesa dokaz prisotnosti virusa HIV v telesu, kar pomeni, da ga okuženi lahko prenašajo naprej.Bernarda Rakovec, »Skrivalnice z AIDS,« Jana, 11. 9. 1985, 5.

Jugoslovanska stroka glede kriterijev okuženosti z virusom HIV ni bila enotna, kar je najbolje razvidno iz obširne reportaže, ki jo je v hrvaški reviji Start objavila Slavenka Drakulić. Z vprašanjem, kaj pomeni prisotnost protiteles v krvi, se je obrnila na strokovnjake za aids v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani ter ob tem dobila različne odgovore. Ker ni ohranjeno niti gradivo zvezne niti republiške komisije za aids, reportaža predstavlja dragocen vpogled v razmišljanje in védenje tedanje jugoslovanske stroke o novi bolezni. Pomočnik predsednika Zveznega zavoda za zdravstvo in vodja Oddelka za nalezljive bolezni in sanitarno varstvo Nikola Georgijevski je novinarki zagotovil, da virus HIV v Jugoslaviji ni prisoten, saj ga nikjer niso laboratorijsko izolirali. Protitelesa proti virusu naj bi bila podobna zaščitnim protitelesom, ki se pojavijo pri drugih boleznih. Podobnega mnenja je bil tudi že omenjeni beograjski virolog Aleksandar Vujić, vodja beograjskega preliminarnega testiranja krvnih vzorcev. Novinarki je pojasnil, da so protitelesa lahko zgolj dokaz, da je virus na neki točki prišel v stik z organizmom, ne pa tudi, da je človek okužen. Zato je zagovarjal mnenje, da seropozitivnih ni treba seznaniti z njihovim stanjem, saj jim ne morejo pomagati. Nasprotno se je hrvaški infektolog Vitomir Burek, vodja omenjene zagrebške preliminarne raziskave krvnih vzorcev, zavedal, da protitelesa proti virusu niso zaščitne vrste. Menil je, da je seropozitivne osebe treba o tem obvestiti in jih opozoriti na okoliščine, ki bi lahko pripeljale do zmanjšane imunosti. Na potrebo po informiranju nosilcev protiteles zaradi zaščite njihove okolice in zmanjšanja nevarnosti širjenja okužbe je jasno opozoril šele Borut Drinovec. Ko mu je novinarka povedala, da med določenimi jugoslovanskimi strokovnjaki obstajajo dileme, ali obvestiti seropozitivne, se je odločno odzval: »Tu ni dileme – to je lažna dilema!« Miha Likar ga je dopolnil, da čeprav nosilci protiteles nimajo simptomov bolezni, so doživljenjsko okuženi z virusom, ki ga lahko prenašajo naprej.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. To je Likar v sledečih mesecih večkrat ponovil za slovenski tisk, saj se je po njegovem mnenju ta aspekt premalo poudarjal.Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. Vitko Kogoj, »Aids je in bo, pa če je to ministrom všeč ali ne!,« Teleks, 12. 12. 1985, 23–25.

Začetni odziv na aids je jugoslovansko stroko razdelil na dve skupini: slovensko-hrvaško in srbsko. Prva se je naslanjala na dejstva in izkušnje iz tujine, druga pa je določena znanstvena dejstva interpretirala po svoje in morda celo želela »odložiti« prihod virusa v Jugoslavijo. Tej interpretaciji poleg takratnih medijev v svojih spominih pritrjuje epidemiologinja Dunja Piškur Kosmač, tedaj direktorica Inštituta za higieno, epidemiologijo in laboratorijsko diagnostiko ter članica Republiške komisije za aids.Ćosić, Trideset let hiva, 146. Intervju z dr. Dunjo Piškur Kosmač in Evito Leskovšek, izvedba Maja Lukanc, Ljubljana, 9. 7. 2021. Med obema skupinama je prihajalo tudi do trenj, saj so beograjski strokovnjaki še dober čas vztrajali pri svojih stališčih glede nosilcev protiteles. Miha Likar je v enem od intervjujev razkril, da je zvezne epidemiologe še januarja 1986 moral prepričevati, da so seropozitivne osebe kužne.Dragica Bošnjak, »Brez denarja proti aidsu?,« Delo, 21. 3. 1986, 3. Njegove besede potrjuje razprava v Zveznem komiteju za delo, zdravstvo in socialno varstvo, kjer so v začetku novembra 1985 obravnavali predlog Odloka o ukrepih za varstvo prebivalstva pred sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti. Eno od določil je predvidevalo obvezno prijavo seropozitivnih, obolelih in umrlih. Georgievski je v razpravi predlagal, da seropozitivne črtajo s seznama, saj »v prijavljanju vsakega nosilca protiteles ni nobene vrednosti«. Prisotni so se s predlogom strinjali, kar kaže na to, da v vrstah Zvezne komisije za aids še ni bilo zavedanja, da je pravi pokazatelj dejanske razširjenosti virusa HIV v družbi število okuženih, ne zgolj obolelih in umrlih.AJ, 578-15-(17-18). 1985–1986, f-15, Magnetogramski zapis zasedanja, Beograd, 4. 11. 1985. Po zapisniku sodeč, so bili na razpravi navzoči le srbski člani zveznega komiteja. To očitno ni bila nobena izjema, saj je Miha Likar v enem od intervjujev navedel, da slovenski člani niso bili vabljeni na vsa zasedanja, zato so bili o načrtih določenih (ne)ukrepov obveščeni šele iz zapisnikov.Kogoj, »Aids je in bo,« Teleks, 12. 12. 1985, 23–25. A pri vsebini Odloka o ukrepih za varstvo prebivalstva je nazadnje prevladalo stališče slovensko-hrvaške skupine – ko je 5. julija 1986 stopil v veljavo, je predvideval obvezno prijavo seropozitivnih, obolelih in umrlih.Uradni list SFRJ, 4. 7. 1986, št. 36, 1093, 1094.

Zakaj so določeni srbski strokovnjaki tako dolgo vztrajali pri zmotnih stališčih? Miha Likar je menil, da se je vzrok skrival v nestrokovnosti, saj so nekateri njegovi beograjski kolegi izhajali iz vrst molekularnih biologov, ki so na aids gledali s teoretičnih vidikov. Slovenska stroka je ravno obratno izhajala predvsem iz prakse – zanimali so jo bolezen, bolniki in okužene osebe.Kogoj, »Aids je in bo,« Teleks, 12. 12. 1985, 23–25. Na teoretično-praktične antagonizme kažejo tudi zapleti s financiranjem boja proti aidsu, ki je bilo zaradi prazne državne blagajne že tako skopo odmerjeno. Konec leta 1985 je bilo iz zveznega proračuna za raziskave aidsa namenjenih 30 milijonov dinarjev, a večino denarja sta prejela Inštitut za biološka raziskovanja in Center za genetsko inženirstvo v Beogradu za bazične raziskave, medtem ko je ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo za delovanje referenčnega laboratorija do pomladi 1986 dobil le 2,5 milijona dinarjev.AJ, 578-15-(17-18). 1985–1986, f-15, Magnetogramski zapis zasedanja, Beograd, 4. 11. 1985. »Prvi genski poskusi z virusom AIDS pri nas,« Delo, 21. 10. 1985, 8. Živa Paulin-Agrež, »Nad aids brez denarja,« Delo, 13. 11. 1985, 4. Bošnjak, »Brez denarja proti aidsu?,« Delo, 21. 3. 1986, 3.

Na stališča določenih srbskih strokovnjakov o bolezni, povezani s spermo, krvjo in smrtjo, bi po besedah Dunje Piškur Kosmač lahko vplivali tudi njihovi konservativni pogledi. Nekateri med njimi so homoseksualnost še vedno dojemali kot psihično bolezen, prav tako so le stežka priznali, da so v Jugoslaviji obstajali pojavi, kot so narkomanija, prostitucija, spolne bolezni in podobno.Ćosić, Trideset let hiva, 146. Takšni pogledi – ki zagotovo niso bili prisotni zgolj v delih srbske stroke, ampak tudi drugje po Jugoslaviji – bi lahko bili povezani tudi z ideološkimi predpostavkami. Sociolog Mišo Jezernik je v Sobotni prilogi konec leta 1985 opozoril na glasove v Sovjetski zvezi, ki so aids povezovali z moralnim razkrojem kapitalizma. Socializem naj bi bil za takšne pojave imun – če je do njih prišlo, pa naj bi bili posledica vdora »razvratnega načina življenja meščanske družbe« v zdravo tkivo socialistične skupnosti.Vesna Marinčič, »Beg pred strahom in kazen za nered?,« Sobotna priloga, 2. 11. 1985, 26. Sovjetska zveza in nekatere druge socialistične države so zato na začetku skrivale in zanikale prisotnost aidsa v družbi.Z. A. Medvedev, »Evolution of AIDS Policy in the Soviet Union. II. The AIDS Epidemic and Emergency Measures,« BMJ, 300/6729 (1990), 932–34. Mark G. Field, »HIV and AIDS in the Former Soviet Bloc,« New England Journal of Medicine, 351/2 (2004): 117–20. Pogačnik, »Četrtina narkomanov že okuženih,« Sobotna priloga, 25. 5. 1985, 28. Anton Rupnik, »Sovjetska ugotovitev: aids je bolezen drugih,« Delo, 21. 2. 1987, 14. V vzhodnem bloku so se pojavile tudi teorije zarote, da je virus nastal v ZDA kot biološko orožje in srbski strokovnjaki v beograjski TV oddaji Kino-oko v jeseni 1985 – na veliko grozo Mihe Likarja – takšnih govoric niso odločno in z znanstvenimi argumenti zanikali.Kogoj, »Aids je in bo,« Teleks, 12. 12. 1985, 23–25. »Aids v SZ,« Delo, 20. 2. 1987, 10. Zato ni mogoče izključiti, da določeni srbski strokovnjaki, ali pa politični akterji v ozadju, niso poskušali »zadržati« prihoda virusa v socialistično Jugoslavijo.

Izjave dela srbske stroke, da virusa v Jugoslaviji še ni, bi lahko bile tudi posledica preproste želje, da se v javnosti prepreči nepotrebna panika. Virolog Aleksandar Vujić je za Start poudaril, da je strah ljudi pred okužbo pretiran, in ob tem navrgel, da je v laboratoriju v trenutkih nepazljivosti z virusom rokoval tudi brez rokavic, pa se ob tem ni okužil.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Tudi slovenski strokovnjaki so opozarjali, da se aidsa ne bi bilo težko ubraniti, če bi bila družba dovolj dobro obveščena o bolezni. Zagotavljali so, da normalen stik med ljudmi ni nevaren in da so ogrožene zlasti ključne skupine ter njihovi spolni partnerji. Ob tem niso zanikali, da se v svetu virus HIV že širi izven omenjenih populacij. Slovenska stroka je trezno ocenjevala, da ima Jugoslavija še dovolj časa za sprejetje potrebnih ukrepov, s katerimi je treba ljudem natančno pojasniti, kako se virus širi in kako se lahko zavarujejo.Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. Ljerka Glonar, »Razmišljanje transfuziologa o aidsu,« Sobotna priloga, 25. 1. 1986, 21.

Jeseni 1985 so se v Sloveniji začeli izvajati prvi ukrepi proti aidsu, potekati so začele tudi prve preventivne dejavnosti. Oktobra je odprla vrata ambulanta za aids, ki je nudila brezplačno in zaupno – ne pa anonimno – svetovanje in testiranje vsem, ki so se čutili ogrožene. Ambulanta je prevzela tudi skrb za okužene in bolne, pri katerih hospitalizacija ni bila potrebna.NIJZ, »Poročilo o aktivnosti,« 4. Konec oktobra je dodatna pojasnila o aidsu za najširšo javnost izdal Zvezni zavod za zdravstveno varstvo, ki mu je nekaj tednov kasneje sledila tudi informacija na republiški ravni. Zvezni razglas je jasno predstavil simptome bolezni, poti širjenja virusa HIV in načine preventive. Republiški zavod je te informacije presenetljivo – ali pa v želji po komplementarnosti – izpustil in se osredotočil na zgodnje bolezenske znake, potek zdravljenja in preventivne ukrepe v slovenskem zdravstvu ter krvodajalstvu. Republiški razglas je v nasprotju z zveznim posebej poudaril, da so okužbi izpostavljene zlasti »rizične skupine« in njihovi spolni partnerji. Na podlagi podanih informacij je mogoče sklepati, da se je jugoslovanski stroki do tedaj uspelo do določene mere poenotiti glede kriterijev okuženosti z virusom HIV, saj je zvezni razglas opozarjal, da morajo nosilci protiteles prilagoditi svoj način življenja nasvetom specialista za nalezljive bolezni, medtem ko je bilo v republiškem jasno zapisano, da se okužba z virusom HIV dokazuje s preiskavo na prisotnost protiteles.»Več pojasnil glede aidsa,« Delo, 23. 10. 1985, 14. »Aids napovedujejo značilne motnje,« Delo, 9. 11. 1985, 5. Od decembra 1985 so slovenski bralci lahko več informacij o novi bolezni poiskali tudi v prevodu knjige Aids francoskega avtorja Jacquesa Leibowitcha.»Knjiga o aidsu,« Delo, 10. 12. 1985, 12. Marjetka Novak Kajzer, »Nov pogled na pojme, kot so zdravje, bolezen in smrt,« Delo, 24. 1. 1986, 7.

Aids je jeseni 1985 na strani slovenskih medijev počasi vstopal tudi kot družbeni, ne zgolj medicinski problem. Jana je objavila reportažo, v kateri se je Bernarda Rakovec pogovarjala s tremi mladimi slovenskimi homoseksualci, ki so ji ponudili vpogled v promiskuitetno dinamiko gej skupnosti. O aidsu so bili obveščeni, a so okužbo povezovali predvsem z nizko splošno imunsko odpornostjo posameznika in nezdravim načinom življenja. Zato se bolezni niso pretirano bali, nasprotno pa jih je misel na testiranje navdajala s strahom. Vsi trije so homoseksualni svet opisali kot pretežno biseksualen, čemur bi po mnenju novinarke družba in znanost v boju proti aidsu morala posvečati več pozornosti.Bernarda Rakovec, »Smrtna tesnoba v hiši veselja,« Jana, 2. 10. 1985, 17–19. Različne dimenzije nove bolezni so bile predstavljene tudi v Sobotni prilogi. Vesna Marinčič je pripravila serijo člankov o aidsu, kjer so poleg strokovnjakov medicinske stroke spregovorili tudi sociolog, psiholog, teolog in drugi. Svarili so pred nepotrebno in nevarno diskriminacijo, medtem ko je Anton Stres, tedaj profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, zavrnil idejo aidsa kot božje kazni. Zelo blago stališče je zavzel tudi do promiskuitete v homoseksualnih krogih – zanjo ni krivil homoseksualcev, ampak družbo, ki jih je izločila, ker niso kakor drugi, in jim s tem odvzela osnovno človeško dostojanstvo.Marinčič, »Beg pred strahom,« Sobotna priloga, 2. 11. 1985, 26. V seriji člankov so se znašla tudi jasna, a moralistično cinična navodila, kako se obvarovati pred aidsom: »Homoseksualnosti najbrž ne moremo prepovedati, tako kot so jo v Sovjetski zvezi. Toda homoseksualec se lahko odpove pogostemu menjavanju partnerjev […] če pa mu mevlje le ne dajo miru, naj zaboga uporabi kondom, ali se posluži kakšne neanalne, pa morda prav tako zabavne igrice.«Vesna Marinčič, »Pamet v roke, dokler ne izumijo cepiva,« Sobotna priloga, 26. 10. 1985, 26. Novinarka enako svetuje biseksualcem, »kmalu nemara tudi heteroseksualcem«, medtem ko narkomanom priporoča igle za enkratno uporabo. Omemba besede »kondom« je bila konec leta 1985 sicer bolj izjema kot pravilo, v medijih se je mnogo pogosteje uporabljal izraz »preservativ« ali »ustrezno zaščitno sredstvo«.NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 11. »Več pojasnil glede aidsa,« Delo, 23. 10. 1985, 14. Marinčič, »Pamet v roke,« Sobotna priloga, 26. 10. 1985, 26.

V začetni fazi boja proti aidsu je v Sloveniji do najpomembnejših premikov prišlo na področju krvodajalstva in transfuziologije. Slovenski Zavod za transfuzijo krvi je jeseni 1985 začel preverjati že zbrane enote krvi, prenehali so z uporabo določenih krvnih derivatov, ki niso bili toplotno obdelani, poleg tega pa so začeli testirati bolnike s hemofilijo na prisotnost protiteles virusa HIV.Konvalinka, »Virus AIDS že pri nas,« Jana, 4. 9. 1985, 11–12. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Do marca 1986 so odkrili štirinajst seropozitivnih oseb, ki so se okužile s tujimi krvnimi preparati.Dragica Bošnjak, »Zdravniki: v Sloveniji še ni aidsa,« Delo, 13. 3. 1986, 1. Pristojni so si močno prizadevali, da bi med številnimi slovenskimi krvodajalci ohranili zaupanje, zato so po medijih in Rdečem križu pojasnjevali, da je darovanje krvi varno, okužba pa ni mogoča, saj v Sloveniji že dvajset let uporabljajo igle in ves ostali material za enkratno uporabo. Kljub temu je po letu 1985 ponekod po Sloveniji prišlo do rahlega upada, zlasti med mlajšimi krvodajalci.SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. »Aids napovedujejo značilne motnje,« Delo, 9. 11. 1985, 5. »Preiskave so pokazale, da v Mariboru ni aidsa,« Delo, 13. 2. 1986, 2.

Najpomembnejši korak na področju preventive je Zavod za transfuzijo krvi naredil, ko je Republiški komisiji za aids na podlagi priporočil Svetovne zdravstvene organizacije in študij iz ZDA predlagal testiranje vsake enote darovane krvi na protitelesa virusa HIV. Komisija je predlog oktobra 1985 sprejela in 8. januarja 1986 se je po vsej Sloveniji začelo testiranje vsake doze odvzete krvi.NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 11. Glonar, »Razmišljanje transfuziologa,« Sobotna priloga, 25. 1. 1986, 21. Vendar odločitev ne na republiški ne na zvezni ravni ni bila sprejeta brez nestrinjanja, ki je bilo povezano zlasti z vprašanjem financiranja. Večji del jugoslovanske stroke je menil, da bi testiranje vsake enote krvi predstavljalo prevelik strošek, zlasti ker je bilo med ključnimi skupinami malo pozitivnih, med ostalim prebivalstvom pa praktično nič. Med njimi so bili srbski strokovnjaki, denimo Nikola Georgievski in Aleksandar Vujić, pa tudi slovenski mikrobiolog Miha Likar. Menili so, da bi zadostovalo, če bi ključne skupine prosili, naj ne darujejo krvi.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. Kogoj, »Aids je in bo,« Teleks, 12. 12. 1985, 23–25. Drugače so menili zagrebški infektolog Vitomir Burek, slovenski mikrobiolog Borut Drinovec, transfuziologinja Ljerka Glonar ter večji del slovenske stroke. Izhajali so iz ameriških raziskav, ki so pokazale, da pripadniki ključnih skupin niso upoštevali priporočil, naj ne darujejo krvi. Ob finančnih pomislekih je Drinovec pripomnil, da je dražje imeti pol promila obolelih z aidsom kot pa zagotoviti varno kri.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Glonar, »Razmišljanje transfuziologa,« Sobotna priloga, 25. 1. 1986, 21. Slovenija je tako kot prva v Jugoslaviji uvedla testiranje vsake odvzete doze, kmalu so ji sledila večja medicinska središča, Zagreb, Beograd in Zemun, medtem ko so na ravni federacije obvezno testiranje krvi uvedli šele z dopolnitvijo Odloka o ukrepih za varstvo prebivalstva pred aidsom poleti 1987.AJ, 578-38-67, Sanitarni nadzor na granici, 1979–1984, f. 38. Nacrt Odluke o izmenama i dopunama Odluke o merama za zaštitu stanovništva od sindroma stečenog nedostatka imuniteta. Beograd, 28. 4. 1987. Ibid., Zapisnik sa 6. Sjednice Saveznog komiteta za rad, zdravstvo i socijalnu zaštitu, Beograd, 19. 6. 1987. Uradni list SFRJ, 7. 8. 1987, št. 53, 1306. Dragica Bošnjak, »Neodgovorno omahovanje,« Delo, 26. 3. 1987, 8. Kot je zapisala Slavenka Drakulić, je bilo v Jugoslaviji torej pomembno, v kateri republiki je človek živel, saj državljani pred aidsom niso bili enako zaščiteni, čeprav so imeli enako pravico do zdravja.Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31.

Neenotnost jugoslovanskih strokovnjakov glede tako pomembnih vprašanj, kot sta varna kri in kdaj je človek z virusom okužen ter posledično kužen, je vplivala na zaupanje javnosti v sposobnost spoprijemanja stroke in politike z novo boleznijo. Novinarji so se spraševali, kdo bo odgovoren, če se bo Jugoslavija zaradi različnih strokovnih interpretacij na bolezen prepozno odzvala. Opozarjali so na splošno finančno podhranjenost jugoslovanskega zdravstva in nevarnost, da bo pretehtal že poznani pristop »lako ćemo« – odlaganje soočenja s problemi, dokler ni zares nujno in hkrati običajno tudi prepozno.Kogoj, »AIDS je, AIDS ni?,« Primorske novice, 3. 9. 1985, 2. Drakulić, »Virus prijeti netipično,« Start, 7. 9. 1985, 29–31. Stroki v zagovor je stopila transfuziologinja Ljerka Glonar januarja 1986 v Sobotni prilogi. Opozorila je na edinstveno razmerje, ki se je zaradi aidsa vzpostavilo med znanostjo in javnostjo. Medicinska stroka se je pri soočanju z novo boleznijo srečevala s številni neznankami in negotovostmi, medtem ko je vsak njen korak podrobno spremljala najširša javnost, ki je »o malokateri bolezni razpravlja[la] […] toliko kakor o aidsu«. Poudarila je tudi dvoreznost vsesplošnega medijskega poročanja o novi bolezni: »Kdaj pa kdaj celo strokovnjaki precenijo novinarjevo medicinsko znanje in dopustijo, da nespretno ubesedene misli in približna, navržena dejstva vznemirjajo naglo pridobljeno znanje bralcev in majajo zaupanje v medicino.«Glonar, »Razmišljanje transfuziologa,« Sobotna priloga, 25. 1. 1986, 21. Tudi Miha Likar je leto in pol kasneje opozoril, da je stroka zaradi novih znanstvenih spoznanj o aidsu primorana spreminjati določene ugotovitve, na kar ljudje zaradi nepoznavanja principov delovanja znanosti pogosto reagirajo z zmedo in nezaupanjem.SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987.

Koliko zmede, nezaupanja in strahu so omenjena razhajanja v stroki vnesla v širšo javnost, je težko presoditi, a v določeni meri je do tega zagotovo prišlo. Na to opozarja zapis dijakinje Katarine v glasilu ene od ljubljanskih srednjih šol: »Kot vse kaže, nas nekdo temeljito zavaja, toda kdo? Zdravniki si še sami niso prišli na čisto, kaj ta bolezen za človeštvo pravzaprav pomeni.« Nadaljuje nekoliko cinično, da bo treba poskrbeti za »dosmrtno zvestobo« in »neoporečno življenje«, saj »splošnih varstvenih ukrepov s strani našega zdravstva po nasprotujočih si izjavah vsaj še kako leto ne moremo pričakovati. […] Medtem pa se pri zobozdravniku, s transfuzijo, med nežnimi šepetanji ali kako drugače lahko okužimo prav vsi. Za rešitev bo takrat prepozno, saj je okužba dosmrtna.«Vesna Marinčič, »Najprej test, potem šele igre v postelji,« Sobotna priloga, 16. 11. 1985, 11. Na omajano javno zaupanje je pokazal tudi odziv na prvi primer aidsa v Jugoslaviji – ko so pristojni javnost obvestili o prvem bolniku, so se med ljudmi pojavili dvomi o verodostojnosti informacije.

Zapovedani molk

V javnosti so še odmevala strokovna nestrinjanja glede prisotnosti protiteles v krvi, ko je Zvezna komisija za aids 18. septembra 1985 potrdila prvi primer obolenja z aidsom v Jugoslaviji. Bolnik je bil zdomec, ki se je na beograjski infekcijski kliniki nekaj časa zdravil zaradi Kaposijevega sarkoma, nato pa se je vrnil v tujino, kjer je v prometni nesreči izgubil življenje.»Prvi primer AIDS pri nas,« Delo, 20. 9. 1985, 23. Konvalinka, »Kaj pomenijo protitelesa?,« Jana, 25. 9. 1985, 11, 12. Sporočilo se je v medijih pojavilo po koncu glavne turistične sezone, zato so hitro zaokrožile govorice, da so za primer bolezni vedeli že prej, a so informacijo po politični poti zadržali. Ko je novinar Vitko Kogoj mikrobiologa Miha Likarja povprašal o resničnosti teh domnev, mu je ta zagotovil, da obolenja niso odkrili pred jesenjo, saj ljubljanski referenčni laboratorij pred koncem avgusta še ni bil usposobljen za diagnostiko. Nekoliko kasneje je na ponovno novinarjevo vprašanje odgovoril manj prepričljivo, da bi bilo zelo nespametno in nesmiselno, če bi politika dejansko blokirala informiranje javnosti.Kogoj, »Aids ni znanstvena fantastika,« Primorske novice, 27. 9. 1985, 8. Ali se je v govoricah skrivalo zrno resnice, je zaradi pomanjkanja virov nemogoče verodostojno oceniti, a naslednji odstavki bodo pokazali, da je v prihodnjih dveh letih pomen uspešne turistične sezone igral nezanemarljivo vlogo pri informiranju jugoslovanske javnosti o aidsu.

Do konca leta 1985 je Jugoslavija Svetovni zdravstveni organizaciji prijavila še en primer obolelega za aidsom, a sodeč po medijskem poročanju, javnost o tem ni bila obveščena. Tisk je ponovno dosegla informacija o smrti tretjega jugoslovanskega bolnika z aidsom, ki je 5. marca 1986 umrl na beograjski infekcijski kliniki. Srbski kmet je bil prvi hemofilik v Jugoslaviji, ki je bil žrtev okuženega krvnega preparata.»Za aidsom je umrl tretji bolnik v naši državi,« Delo, 19. 3. 1986, 2. Referenčni laboratorij v Ljubljani je do tedaj v celotni državi potrdil nekaj manj kot sto okužb in do aprila je postalo jasno, da so bili v Jugoslaviji, zlasti pa v Beogradu, narkomani tista skupina, ki jo je aids najbolj ogrožal.Bošnjak, »Brez denarja proti aidsu?,« Delo, 21. 3. 1986, 3. »Aids najbolj ogroža narkomane,« Delo, 5. 4. 1986. Širiti se je začela tudi preventiva. V Vojvodini so začeli testirati ključne skupine, pilotno pregledovati kri krvodajalcev in organizirati predavanja o aidsu za zdravstvene delavce.»Vojvodina v boju proti aidsu,« Delo, 17. 4. 1986, 9. Tudi v Sloveniji so potekala prva predavanja o novi bolezni v zdravstvenih domovih, šolah in društvih.NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 8. Na zvezni ravni je bil v procesu sprejemanja Odlok o ukrepih za varstvo prebivalstva pred aidsom.AJ, 578-15-18. Sednice komiteta (III) u 1986. godine. 1986, f. 15. Odluka, Beograd, 25. 4. 1985. Spomladi 1986 se je tako zdelo, da so se politika, stroka in javnost sprijaznile z dejstvom, da je aids v Jugoslaviji in da je treba temu primerno ukrepati. Zato toliko bolj preseneča, da je le nekaj mesecev kasneje, ko je za aidsom umrl prvi Slovenec, politika medijem in stroki zapovedala molk.

Prvi slovenski bolnik z aidsom je umrl v noči s 6. na 7. julij 1986 na ljubljanski infekcijski kliniki. Okužbo so mu diagnosticirali nekaj mesecev pred tem, medtem ko se je bolezen razvila dva meseca pred hospitalizacijo, do katere je prišlo teden dni pred smrtjo. Osebje je po sprejemu bolnika o visoki verjetnosti njegove smrti obvestilo oblasti in enako so ravnali tudi, ko je ta nastopila. A novica o smrti prvega Slovenca z aidsom se v medijih ni pojavila vse do 13. avgusta, ko je molk pretrgala Jana. Sledile so ji objave v Teleksu in Primorskih novicah, medtem ko je Delo še naprej molčalo, kar jasno kaže na njegovo podrejenost oblasti.Maja Konvalinka, »Pozor, strogo zaupno!,« Jana, 13. 8. 1986, 12. Mija Repovž, »Dvorezni molk,« Teleks, 21. 8. 1986, 12, 13. Vitko Kogoj, »Aids – leto dni kasneje,« Primorske novice, 26. 8. 1986, 2. Vendar je podatek o prvem primeru aidsa v Sloveniji pozoren bralec tematike o novi bolezni lahko zasledil že 17. julija v Teleksu, kjer je Miha Likar v intervjuju mimogrede omenil, da se sprašuje, »ali imamo v Sloveniji prvi primer aidsa šele zdaj«.»AIDS ne pozna izoliranih otokov,« Teleks, 17. 7. 1986, 17, 18. Medtem so informacije začele uhajati tudi iz kliničnega centra in strogo zaupna skrivnost je postala javna tajna, zato so uredništva presodila, da je nesmiselno še naprej vztrajati pri molku.Konvalinka, »Pozor, strogo zaupno!,« Jana, 13. 8. 1986, 12.

Prispevka v Jani in Teleksu sta javnosti razkrila, da je prepoved objave informacij prišla iz Beograda. Novinarske izsledke potrjujejo besede infektologa Ludvika Vidmarja, ki se je skupaj z Miho Likarjem udeležil sestanka Zvezne komisije za aids v Beogradu, kjer sta poročala o prvem slovenskem smrtnem primeru in še enem bolniku z aidsom, ki so ga medtem sprejeli na ljubljansko infekcijsko kliniko. Sestanek se je končal s sklepom komisije, da novica ne sme priti v medije. Vidmar je kot razlog za odločitev navedel strah oblasti pred negativnim vplivom novice na potek turistične sezone in upad prihodkov.Ćosić, Trideset let hiva, 23. Turizem se je, poleg bojazni pred paniko, kot domneven razlog za zapovedani molk tudi navajal v tisku. A novinarji so argument hitro zavrnili kot neprepričljiv in poudarili, da imajo pomembne jugoslovanske turistične tekmice več obolelih z aidsom, pa o tem brez škode za turizem primerno obveščajo svojo javnost. Opozorili so, da bi netransparentno informiranje Jugoslaviji na tujem lahko celo bolj škodilo kot koristilo.Konvalinka, »Pozor, strogo zaupno!,« Jana, 13. 8. 1986, 12. Repovž, »Dvorezni molk,« Teleks, 21. 8. 1986, 12, 13.

Miji Repovž je za Teleks uspelo izvedeti, da se z uradnim molkom nikakor ni strinjala slovenska stroka, škodljivosti prikrivanja informacij pa naj bi se zavedali tudi na Republiškem komiteju za zdravstveno in socialno varstvo. Odločitev Zvezne komisije za aids o molku naj bi poskušali spremeniti v pogovorih med republiškim in zveznim izvršnim svetom, a brez uspeha. Navedbe novinarke o stališčih republiških organov žal ni mogoče potrditi z arhivskimi viri, medtem ko je iz različnih intervjujev popolnoma jasno, da je slovenska stroka zagovarjala potrebo po transparentnem obveščanju javnosti.Ibid. Miha Likar je sicer izrazil določeno razumevanje do zdravstvenih administratorjev in njihove zadržanosti pri informiranju, »saj se bojijo panike, bolezen spremlja še polno neznank«. A hkrati je opozoril, da je panika predvsem posledica nepoučenosti ljudi, zato jih je treba opolnomočiti s podatki, saj bodo le tako lahko poskrbeli za osebno preventivo in spremenili svoje spolne navade: »Ne vem, zakaj bi aids skrivali. Aids je v bistvu spolna bolezen, bolezen, ki se prenaša predvsem s spolnimi stiki. Če spolno bolezen skrivaš, postane ilegalna. Če je ilegalna, ne veš, kako se širi. To je nevarno in to me vznemirja.« Poudaril je, da je tisk na področju informiranja že veliko prispeval.»AIDS ne pozna izoliranih otokov,« Teleks, 17. 7. 1986, 17, 18. Podobnega mnenja je bil Jože Lokar, predstojnik Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, ki je poudaril pomen obveščanja v zgodnji fazi bolezni, ko je okužb malo. Opozoril je, da imajo ljudje pravico do točnih informacij, saj skrivanje le še povečuje grozljivost bolezni, ki zaradi svoje povezanosti s krvjo, spermo in smrtjo že tako buri duhove. Poudaril je, da več informacij ko je zadržanih, bolj totalitaren je sistem.Repovž, »Dvorezni molk,« Teleks, 21. 8. 1986, 12, 13.

Na škodljivost molka in skrivaštva so opozarjali tudi novinarji. Poudarjali so, da takšno ravnanje med ljudmi krepi nezaupanje do oblasti in apatičnost. Maja Konvalinka je jugoslovanskim oblastem nastavila vzhodnoevropsko ogledalo in poudarila, da so se ob černobilski katastrofi zgražali in zasmehovali uradno sovjetsko poročanje, zdaj pa sami počnejo podobno.Konvalinka, »Pozor, strogo zaupno!,« Jana, 13. 8. 1986, 12. Vitko Kogoj in Mija Repovž sta opozorila, da jugoslovansko soočanje z aidsom pravzaprav kaže na značilen modus operandi jugoslovanskih oblasti v težavnih situacijah. Podobno kot na nemire na Kosovu, inflacijo, nebrzdano zadolževanje v tujini in stavke so se jugoslovanski odločevalci tudi na aids raje odzvali z molkom kot ukrepanjem in informiranjem javnosti. Novinarka Teleksa je zapisano dodatno podkrepila s pronicljivim opažanjem, da »skrivanje neprijetnih dejstev, tako značilno za našo družbo, dejstev samih nikoli ni spremenilo, ampak jih je zaostrilo, ker nismo pravočasno začeli odpravljati vzrokov zanje«.Kogoj, »Aids – leto dni kasneje,« Primorske novice, 26. 8. 1986, 2. Razkritje zapovedanega molka je slovenski stroki in medijem dalo priložnost, da so odločno opozorili na škodljivost določenih političnih praks in poudarili pomen transparentnega informiranja javnosti. Tako se je v zadnjih mesecih leta 1986 odprl prostor širšim razpravam o aidsu in bolj intenzivnemu informiranju prebivalstva o možnostih preventive.

Aids kot družbeno-medicinski problem

V drugi polovici leta 1986 se je v slovenskem prostoru krepilo zavedanje, da gre pri aidsu za družbeno-medicinski in etični problem. Jugoslavija je bila po številu okuženih na svetovnem repu, a s pojavom prvih obolelih sta v praksi prišla do izraza strah in stigma, ki sta spremljala novo bolezen. Po besedah infektologa Ludvika Vidmarja je bilo slovensko zdravstveno osebje sprva zelo prestrašeno in zadržano do bolnikov ter okuženih z aidsom. Potrebnih je bilo veliko izobraževanj, sestankov, pogovorov, filmov, da se je med zdravstvenimi delavci zasidrala zavest, da bolniki in okuženi ob primerni preventivi zanje niso nevarni. Pomemben je bil tudi Vidmarjev osebni zgled, saj se je z bolniki vpričo osebja rokoval, jih objel in tako manjšal stigmo.Ćosić, Trideset let hiva, 16. Višja medicinska sestra Mojca Dolinšek se spominja, da so za zdravstvene delavce bolniki z aidsom sprva nosili dvojno stigmo: ker so jih pri krvnih posegih potencialno ogrožali in ker so bili večinoma istospolno usmerjeni. Homoseksualnost je bila v tedanji slovenski družbi zamolčana tema, o kateri večina ni vedela nič. »Šele s pojavom prvih bolnikov sem se začela seznanjati z drugačnim načinom življenja, z drugačnim obnašanjem, z drugačnimi potrebami. Ta bolezen mi je prinesla tudi mnogo spoznanj, ki so bila prej tabu,« se spominja Dolinšek.Ibid., 42. Aids v družbi torej ni vzbujal le stigme, ampak je odpiral tudi prostor za razpravo o sprejemanju drugačnosti.

Določeni strokovnjaki so začeli jasno opozarjati na nevarnost, ki jo prinaša odrivanje okužbe in bolezni v »rizične skupne«. Jože Lokar iz ljubljanskega Centra za mentalno zdravje je opozoril na potrebo po bolj previdnem diskurzu: »Aids ni bolezen homoseksualcev, ampak bolezen ljudi. […] Za aidsom lahko zboli vsak človek, od njegovega načina življenja pa je odvisno, ali bo ta verjetnost večja.Repovž, »Dvorezni molk,« Teleks, 21. 8. 1986, 12, 13. Mikrobiolog Borut Drinovec je v intervjuju za Jano poudaril, da se aids v svetu že širi med splošnim prebivalstvom: »Slovenija ni otok, zato je virus tudi pri nas zanesljivo prišel že do netipičnih skupin.«Maja Konvalinka, »Lonec z luknjo,« Jana, 19. 11. 1986, 12, 13. Nekateri novinarji so konec leta 1986 začeli besedo rizičen zapisovati v narekovajih, poleti 1987 pa so predstavniki stroke in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) na sejah najvišjih republiških organov prisotne začeli opominjati, da ni mogoče govoriti o »rizičnih skupinah«, ampak zgolj o rizičnem obnašanju.Vesna Marinčič, »Aids ali etika javne bolezni,« Sobotna priloga, 27. 12. 1986, 21. SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. SI AS, 223, kr. 4812, 61. seja Izvršnega sveta SRS, Ljubljana, 9. 7. 1987. A tudi stroka je svoje napotke včasih neposrečeno ubesedila, kar je pokazala prva večja informacijska akcija Republiške komisije za aids v Delu. V njej so zapisali, da je okužba v večini primerov posledica »rizičnega načina življenja: homoseksualnosti, zasvojenosti z mamili«, in tako homoseksualnost označili kot samo po sebi rizično.»Kaj je treba vedeti,« Delo, 28. 4. 1987, 8.

Zaradi takšnih spodrsljajev so člani slovenske gejevske skupnosti pogosto imeli zadržan odnos do stroke, na kar kaže letak, ki je bil na pobudo Magnusa izdan ob mednarodnem dnevu mobilizacije proti aidsu – ta je leta 1987 potekal 25. maja. Na njem so med tveganimi družbenimi dejavniki, ki olajšujejo širjenje bolezni, med drugim navedli neetičen odnos zdravstvenega in drugega osebja do okuženega ali bolnika.Ne umrite zaradi užitka ali od strahu | HA-REACT, https://www.hareact.eu/en/publication/ne-umrite-zaradi-u%C5%BEitka-ali-od-strahu. Predstavnike slovenske gejevske skupnosti je zmotila tudi pripomba, ki so jo našli v enem od zapisnikov republiških organov, da »Magnus ni pristal na splošno testiranje homoseksualcev«, saj jih o tem ni nihče nič vprašal. Prisilnemu testiranju so ostro nasprotovali, medtem ko so bili prostovoljnemu in zares anonimnemu testiranju naklonjeni.Odbor za pripravo tedna Magnus in Sekcija Magnus, »Dezinformacija,« Delo, 21. 3. 1987, 2.

Predlog prisilnega testiranja s strani stroke se sicer zdi malo verjeten, saj je Miha Likar že julija 1986 v enem od intervjujev poudaril, da ključnih skupin ne silijo k testiranju, saj se zavedajo, da bi kakršnikoli represivni ukrepi le povečali neobvladljivost situacije. Poleg tega je poudaril, da zagovarjajo načelo popolne anonimnosti. Ampak to je zgolj pomenilo, da so zdravniki osebne podatke testiranih skrbno varovali, medtem ko pravo anonimno testiranje, brez predložitve osebnih podatkov, ne v Sloveniji ne drugod po Jugoslaviji ni bilo na voljo.»AIDS ne pozna izoliranih otokov,« Teleks, 17. 7. 1986, 17, 18. Zato se je marsikdo v strahu pred potencialnim razkritjem podatkov in posledično stigmo raje odločil za testiranje v tujini. Morda je bil to eden od razlogov, zakaj je bila ambulanta za aids na ljubljanski infekcijski kliniki slabo obiskana, na kar je novembra 1986 opozoril Borut Drinovec. Hkrati je priznal, da stroka ne pozna strategije, kako bi narkomane, homoseksualce in biseksualce pritegnili k testiranju, čeprav so o tem večkrat razpravljali.Konvalinka, »Lonec z luknjo,« Jana, 19. 11. 1986, 12, 13. Preventivna dejavnost med ključnimi skupinami je bila v prvih letih boja proti aidsu torej omejena tudi zaradi težav pri navezavi stikov s stroko, in zdi se, da ne ena ne druga stran ni vlagala posebnih naporov v vzpostavitev povezave.

Na področju obveščanja slovenske javnosti o zaščiti pred aidsom so do leta 1987 največ naredili mediji, ki so povzemali informacije iz tujine in o različnih vidikih bolezni – medicinskih in družbenih – intervjuvali domače ter tuje strokovnjake. Pri osveščanju prebivalstva je od samega začetka pomembno vlogo igral Rdeči križ, ki je med drugim prevzel distribucijo določenih gradiv, ki jih je pripravila komisija za aids. Ta je bila predvsem posvetovalno strokovno telo brez natančno definirane operativne odgovornosti in brez lastnih sredstev, zato je bilo njeno delovanje na področju širše preventive omejeno, kot priznavajo kasnejša poročila. Delovala je zlasti po posameznih članih, ki so informacije o zaščiti pred aidsom širili s predavanji v šolah, zdravstvenih domovih, zaporih in seveda z nastopi v sredstvih javnega obveščanja.NIJZ, »Slovenski program za preprečevanje in obvladovanje AIDS/HIV. Dosežki, prepreke in predlogi.« Oddelek za epidemiologijo, Univerzitetni zavod za zdravstveno in socialno varstvo, Ljubljana, avgust 1990. Pri osveščanju mladih je vedno pomembnejšo vlogo igrala ZSMS, ki je spomladi 1987 ustanovila mobilizacijski odbor proti aidsu.SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. Žarko Hojnik, »Zapor in njegovi prebivalci,« Sobotna priloga, 11. 4. 1987, 23. A splošno stanje glede preventive je bilo predvsem na stopnji »morali bi« in »morali bomo«, kot sta kritično zapisala novinarja v Sobotni prilogi. Pristojne institucije še niso pripravile množičnih informativnih letakov in brošur, javna stranišča niso bila polepljena s plakati, ki bi o nevarnosti opozarjale tudi najbolj marginalizirane posameznike, narkomanom niso bile na voljo zastonj igle. Je pa zato omenjeni prispevek v Sobotni prilogi širši slovenski javnosti kot prvi ponudil grafični prikaz določenih spolnih praks (tako hetero- kot homoseksualnih) s pojasnili, ali in zakaj so tvegane.Tomaž Gerdina in Vesna Marinčič, »Aids je epidemija prihodnosti in zaradi nje bodo umirali samo nevedni,« Sobotna priloga, 7. 2. 1987, 21.

Zvezni in republiški organi so aktivnost na področju boja proti aidsu okrepili spomladi 1987, ko se je na vseh ravneh uveljavilo mnenje, da je grozeča epidemija družbeni, ne le zdravstveni problem, informiranje pa edina učinkovita preventiva pred širjenjem nove bolezni. Zvezna komisija za aids je bila s tem namenom v začetku maja 1987 razširjena s predstavniki Socialistične zveze delovnega ljudska (SZDL), ZSM, Rdečega križa in novinarjev.»Aids: edino zdravilo je obveščenost,« Delo, 5. 5. 1987, 1. 18. maja 1987 se je v Beogradu sestala sekcija Zvezne konference SZDL za socialno politiko, zdravstvo in standard ter opozorila, da Jugoslavija za uspešen boj proti aidsu čim prej potrebuje lasten program zdravstvene vzgoje in obveščanja prebivalstva.»Z znanjem proti kugi dvajsetega stoletja,« Delo, 19. 5. 1987, 2. Dan kasneje je Zvezna komisija za aids sklenila, da bo do konca julija takšen program pripravljen, kar se je dejansko uresničilo.AJ, 578-38-67, Sanitarni nadzor na granici, 1979–1984, f. 38. Nacrt Odluke o izmenama i dopunama Odluke o merama za zaštitu stanovništva od sindroma stečenog nedostatka imuniteta. Beograd, 28. 4. 1987. »Obvezni testi krvi za vse krvodajalce,« Delo, 20. 5. 1987, 20. Na zasedanju Zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo 19. junija je direktor Zveznega zavoda za zdravstveno varstvo Branko Poček zagotovil, da kar se tiče informacij o aidsu v Jugoslaviji ni nič tajnega, razen imen in priimkov bolnikov in okuženih. Izrazil je upanje, da se bo zaradi dostopnosti podatkov v javnosti zmanjšala raven skepse in nezaupanja. Na prisotne novinarje (pred sejo je potekala novinarska konferenca) je apeliral, naj ljudi osveščajo, da je lahko z odgovornim ravnanjem vsak gospodar svojega zdravja. Opozoril je tudi na informiranje okuženih, naj spremenijo svoj način življenja s ciljem, da odložijo začetek bolezni in zaščitijo druge – kar v primerjavi s stališči dela srbske stroke leta 1985 kaže na občuten premik pri razumevanju aidsa.AJ, 578-38-67, Sanitarni nadzor na granici, 1979–1984, f. 38. Zapisnik sa 6. Sjednice Saveznog komiteta za rad, zdravstvo i socijalnu zaštitu, Beograd, 19. 6. 1987.

Slovenski člani Zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo so na zasedanju opozorili na pomen izobraževanja pedagoških delavcev in sindikatov, ki bi širili informacije o možnostih zaščite pred aidsom, tudi o kondomih, med kar se da širokim krogom prebivalstva. O tej tematiki je nekaj dni prej razpravljalo tudi Predsedstvo Republiške konference SZDL, ki je problematiko aidsa tedaj prvič uvrstilo na svoj dnevni red. Na seji so predstavniki slovenske komisije za aids SZDL pozvali, naj se aktivno vključi v preventivno kampanjo, saj ima po svojih množičnih organizacijah širok izobraževalni doseg. Na drugi strani je SZDL po zveznem vzoru dal pobudo za razširitev Republiške komisije za aids s strokovnjaki s področja sociologije, psihologije, pedagogike in informiranja. Prisotni na seji so se zavzeli za načrten pristop k spolni vzgoji v šolstvu, kjer bi brez tabujev in starosti primerno predstavili vse pomembne informacije. Opozorili so, da je treba povečati dostopnost in kakovost kondomov, tudi s pomočjo raznih subvencij. Prav tako so predlagali, da se v preventivne dejavnosti vključijo JLA in verske skupnosti.SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. Ibid., š. 1117, t. e. 1196, mnenje sveta za socialno in zdravstveno politiko, Ljubljana, 12. 6. 1987. SI AS, 2102. Ministrstvo za zdravstvo, š. 72, t. e. 1145, Odločba o imenovanju Komisije za AIDS, 28. 9. 1987.

Na seji Predsedstva Republiške konference SZDL so prisotni opozorili na potrebo po boljšem sodelovanju na ravni federacije: po skupnih akcijah, zdravstveno-vzgojnih materialih, koordiniranih raziskavah, dodatnih virih financiranja. Dogovorili so se, da bodo od zveznih organov zahtevali uvedbo obveznega testiranja vsake doze krvi na ravni federacije in pripravo skupnih usmeritev za preventivno delovanje.SI AS, 537, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. Ta zahteva potrjuje, da je bila komunikacija med zveznimi in republiškimi organi slaba, na kar je že leta 1986 opozarjal Miha Likar.Bošnjak, »Brez denarja proti aidsu?,« Delo, 21. 3. 1986, 3. Predlog obveznega testiranja vsake doze krvi je bil na zvezni ravni namreč dokončan že konec aprila, sprejet pa konec julija 1987, medtem ko je bil Jugoslovanski program za zaščito prebivalstva pred aidsom v pripravi od konca maja, sprejet pa sredi julija 1987.AJ, 578-38-67, Sanitarni nadzor na granici, 1979–1984, f. 38. Nacrt Odluke o izmenama i dopunama Odluke o merama za zaštitu stanovništva od sindroma stečenog nedostatka imuniteta. Beograd, 28. 4. 1987. AJ, 578-15-18. Sednice komiteta (III) u 1986. godine. 1986, f. 15, Nacionalna deklaracija o prevenciji side. Morda so bili slovenski republiški organi o pripravi zveznih ukrepov slabo obveščeni – o tem bi sicer lahko prebrali v slovenskih medijih – ali pa so o obljubah zveznih struktur dvomili in se zato raje določili za dodaten poziv.

Slovenski politični vrh ni bil naklonjen temu, da bi se politika opredeljevala do strokovnih odločitev, kot je poudaril predsednik republiškega izvršnega sveta Dušan Šinigoj, ko se je aids 9. julija 1987 prvič znašel na delovniku slovenskega izvršnega sveta.SI AS, 223, Vlada RS, kr. 4812, 61. seja Izvršnega sveta SRS, Ljubljana, 9. 7. 1987. Drugačnega mnenja so bili zvezni odločevalci, ki so leta 1987 v z aidsom povezano problematiko posegli dvakrat. Marca so republiški organi pod zveznim pritiskom prepovedali festival Magnus oziroma »kongres homoseksualcev«, kot so ga poimenovali v Beogradu. Festival, ki bi svoja vrata moral odpreti 25. maja in bi osveščal tudi o preventivi pred aidsom, je bil prepovedan pod pretvezo zaščite prebivalstva pred aidsom, dejansko pa je bil žrtev plakatne afere, ki je tedaj razburjala jugoslovansko javnost (več o tem v prispevku Marka Zajca).

Drugič se je zvezna politika v problematiko aidsa že tradicionalno vmešala med turistično sezono. Konec julija 1987 je Turistična zveza Jugoslavije nameravala natisniti sto tisoč izvodov informativnega letaka v štirih svetovnih jezikih, ki bi bil namenjen osveščanju tujih gostov.»Opozorilo o aidsu za tujce že imajo, za Jugoslovane bo natisnjeno kasneje,« Delo, 24. 7. 1987, 2. Dva tedna kasneje je javnost dosegla informacija, da letaki – uradno – zaradi tehničnih težav ne bodo natisnjeni. Neuradno pa naj bi se »z raznih strani« vrstili pritiski, da bi mnogi tujci lahko organizirano in množično zdravstveno propagando razumeli kot znak, da se je bolezen v Jugoslaviji nevarno razširila, kar bi turizmu naredilo več škode kot koristi.»Bi letaki od aidsu res begali tuje turiste?,« Delo, 11. 8. 1987, 1. Podobnega mnenja je bil predsednik Zveznega komiteja za delo, zdravstvo in socialno varstvo Janko Obočki, ki je na seji 19. junija 1987 opozoril, da obdobje turistične sezone ni najboljši trenutek za aktivacijo preventivne kampanje. Odločno sta mu nasprotovala predstavnika Slovenije in Hrvaške, ki sta se zavzela za transparentnost in poudarila, da jugoslovanski podatki ne strašijo nikogar, prej nasprotno, saj v Jugoslavijo prihajajo turisti iz držav, kjer je mnogo več okuženih.AJ, 578-38-67, Sanitarni nadzor na granici, 1979–1984, f. 38, Zapisnik sa 6. sjednice Saveznog komiteta za rad, zdravstvo i socijalnu zaštitu, Beograd, 19. 6. 1987. Podobno je razmišljala novinarka Dela, ki se je ob zveznem postopanju cinično spraševala, le kako bi se turisti iz držav, »v katerih s kondomi mahajo ne le v televizijskih oddajah, temveč celo v parlamentih, lahko vznemirili zaradi lista papirja, na katerem bi bilo nekaj bistvenih informacij o bolezni in možnih zaščitnih ukrepih«.»Bi letaki od aidsu res begali tuje turiste?,« Delo, 11. 8. 1987, 1.

Na začetku poletja je Zvezna komisija za aids pripravljala tudi plakate in milijon informativnih letakov o aidsu v jezikih jugoslovanskih narodov in narodnosti. Plakati z najpomembnejšimi podatki naj bi bili prisotni na ulicah, v šolah, hotelih, čakalnicah in sredstvih javnega prometa. V načrtu je bil tudi tisk okoli 100.000 lepakov in več tisoč izvodov strokovne publikacije za zdravstvene delavce.»Pripravljena letak in plakat o aidsu,« Delo, 10. 6. 1987, 2. »Opozorilo o aidsu,« Delo, 24. 7. 1987, 2. Prve zvezne kampanje te vrste nazadnje niso izvedli, saj iz zveznega sklada ni bilo mogoče zagotoviti zadostnih finančnih sredstev. Zato so se krepile skrbi, da Jugoslavija počasi izgublja nekajletno prednost, ki jo je zaradi poznega prihoda aidsa v državo imela pred zahodom. Zagotovitev sredstev za preventivo je bila prepuščena posameznim republikam in novinarka Dela je opozarjala, da bodo bogatejše članice federacije verjetno zbrale dovolj denarja, kaj pa ostale?»Bi letaki o aidsu res begali tuje turiste?,« Delo, 11. 8. 1987, 1. Pri odzivu na aids so bile jugoslovanske republike in pokrajine različno hitre, prav tako so ubirale različne pristope. Na področju preventive sta bili poleg Slovenije najdejavnejši Hrvaška in Vojvodina. Prva je veliko pozornosti namenjala izobraževanju mladine, zlasti v šolah, kjer so se v osveščanje aktivno vključili socialni psihologi. Na drugi strani se je Vojvodina odločila za epidemiološko-medicinski pristop in si prizadevala natančno slediti stikom vsakega okuženega.SI AS, 537. RK SZDL, š. 533, t. e. 2, 74. seja Predsedstva RK SZDL, Ljubljana, 16. 6. 1987. Prizadevanja v boju proti aidsu na ravni posameznih republik in pokrajin so torej odsevala razvojno in finančno ločnico v federaciji, a težava je bila, da aids ni upošteval ne republiških ne pokrajinskih meja.

Slovenija je leta 1987 na področju preventive pred aidsom močno napredovala. O bolezni so z medicinskega in družbeno-etičnega vidika skoraj dnevno pisali različni tiskani mediji, oddaje o aidsu so se pojavile na radiu in televiziji, o možnostih zaščite pred okužbo so prirejali okrogle mize in predavanja, mladim so nudili informacije o preventivi na raznih stojnicah, shodih, športnih prireditvah, delovnih akcijah. Aprila so bila objavljena navodila o načinu dela z bolniki z aidsom v zdravstvenih ambulantah, septembra sta Zavod za šolstvo in Zavod za zdravstveno varstvo organizirala posvet za učitelje in zdravstvene delavce. V javnosti so zakrožili prvi letaki in plakati z informacijami o aidsu, v trgovinah pa je bilo na vidnih krajih na voljo vedno več kondomov. Sredstva za aids so se začela zbirati tudi v okviru raznih dobrodelnih akcij.»Radio program,« Delo, 4. 3. 1987, 18. »Predavanja,« Delo, 21. 3. 1987, 2. Matjaž Rode, »Aids v zobozdravniški ordinaciji,« Delo, 21. 4. 1987, 12. »Kaj je treba vedeti? Kaj je AIDS?,« Delo, 28. 4. 1987, 8. »350 učencev na športnih terenih,« Delo, 19. 5. 1987, 2. »Javna okrogla miza o aidsu,« Delo, 27. 5. 1987, 2. »Srečanje mladih Kamničanov,« Delo, 28. 5. 1987, 10. »Televizija, spored,« Delo, 18. 6. 1987, 18. »Petnajsti rojstni dan Vala 202,« Delo, 24. 6. 1987, 9. »Zloženka o aidsu v vsako družino,« Delo, 8. 7. 1987, 16. Primož Kališnik, »Tudi pri nas kondom za zdravje,« Delo, 23. 7. 1987, 11. »Brigadirji odhajajo domov,« Delo, 7. 8. 1987, 2. »Kmalu učno-vzgojni pripomočki za pogovore o aidsu,« Delo, 25. 9. 1987, 2. »Mariborski RK je prejel zloženke o aidsu,« Delo, 2. 10. 1987, 7. »Želijo več znanja o družbi,« Delo, 14. 12. 1987, 2. »Aktiv kmečkih žena je organiziral predavanje,« Delo, 30. 12. 1987, 10. Do konca leta 1987 je v Jugoslaviji umrlo šestnajst bolnikov z aidsom, deset jih je živelo z boleznijo, medtem ko je bilo potrjeno okuženih krepko nad 500.AJ, 578-15-18. Sednice komiteta (III) u 1986. godine. 1986, f. 15, Pregled obolelih i umrlih od AIDS-SIDE u SFRJ. Beograd, 28. 12. 1987. V Sloveniji sta do konca leta 1987 zaradi aidsa umrla dva bolnika, dva sta živela z boleznijo, enaindvajset oseb pa je bilo okuženih brez znamenj obolenja.Dragica Bošnjak in Djordje Gajić, »Aids, bolezen telesa in duše,« Delo, 4. 12. 1987, 5. Sredi leta 1987 je bila izdelana prognoza, da bo do leta 1990 v Sloveniji zaradi aidsa zbolelo okrog 100 in umrlo okrog 65 oseb. Izkazala se je za močno pretirano, saj je do tedaj v Sloveniji za aidsom obolelo le štirinajst ljudi.NIJZ, Poročilo o aktivnosti, 6. NIJZ, AIDS in HIV infekcija v Sloveniji, četrtletno poročilo. Institut za varovanje zdravja, Ljubljana, 31. 3. 1993.

Aids ne v slovenskem ne v jugoslovanskem prostoru ni dosegel epidemičnih razsežnosti. K temu je prispevalo dejstvo, da je bolezen Jugoslavijo dosegla pozno, šele štiri leta po odkritju prvih primerov v zahodnih državah. Tako so stroka in oblasti imele čas za sprejetje osnovnih ukrepov, medtem ko so mediji prebivalstvu ponudili prve informacije o aidsu. Omejeno širjenje virusa HIV je bilo tudi posledica specifičnih jugoslovanskih družbenopolitičnih okoliščin. Zaradi delne zaprtosti socialističnega sistema in konservativnega družbenega okolja v večjem delu države je bilo organizirano družabno življenje gejev v Jugoslaviji praktično neobstoječe. Izjema je bil slovenski ŠKUC Magnus, ki se je sredi osemdesetih začel razvijati sočasno z zavedanjem o nevarnosti aidsa. Tako ni pripomogel k širjenju virusa HIV med homoseksualci, temveč je – prav nasprotno – pomembno prispeval k osveščanju slovenske družbe o preventivi pred boleznijo. V Jugoslaviji je hkrati vladal manj liberalen odnos do drog kot na zahodu, zato je bilo število narkomanov med prebivalstvom manjše. Slovenija je imela ob tem dodatno srečo, da virus HIV ni zašel med intravenske uporabnike drog v tolikšni meri, kot se je to zgodilo v Beogradu in sosednji Italiji. Po drugi strani so specifičnost jugoslovanskega socializma in postopna demokratizacija ter liberalizacija, ki sta v osemdesetih zajeli predvsem slovensko družbo, omogočile sorazmerno učinkovit odziv na prihod aidsa. Bolj ideološko zaprta in konservativnejša družbenopolitična okolja so se namreč z novo boleznijo zaradi njene povezanosti s spolnostjo, homoseksualnostjo, drogami in smrtjo težje soočala.

Slovenski in jugoslovanski odziv na aids so na začetku zaznamovala razhajanja stroke glede kriterijev okuženosti z virusom HIV, za katero ni mogoče ugotoviti, ali je izhajala iz (ne)strokovnih, družbenih ali ideoloških predpostavk. Med turističnimi sezonami je do nestrinjanj glede obveščanja o aidsu prihajalo tudi med zveznimi in republiškimi organi. Zveza je med hudo gospodarsko krizo dajala prednost ekonomskim dejavnikom, medtem ko so slovenski in hrvaški strokovnjaki zagovarjali transparentno informiranje javnosti. V slovenskem medijskem prostoru so omenjeni antagonizmi poudarili podrejenost osrednjega slovenskega dnevnika Delo oblastem in hkrati razkrili svobodo njegovih hčerinskih revij, Jane in Teleksa, pri načenjanju perečih družbenopolitičnih vprašanj. Vse to je prispevalo k delnemu upadu zaupanja javnosti v sposobnosti pravočasnega odziva oblasti in stroke na soočenje z aidsom. Posledično se je v letu 1987 tako v republiških kot zveznih vrstah uveljavilo zavedanje, da je aids družbeno-medicinski problem, ki ga je mogoče premagati le s transparentnim obveščanjem javnosti, informiranje pa je obveljalo za edino učinkovito preventivo pred širjenjem bolezni. Tako so bili dve leti po pojavu prvih obolelih z aidsom v Jugoslaviji vzpostavljeni solidni temelji za nadaljnje soočanje z ne več tako novo boleznijo.