Četudi zgodovinarji poznajo numizmatiko – vedo o denarju oziroma, v ožjem smislu, vedo o kovancih, medtem ko je za vedo o bankovcih že pol stoletja v obtoku izraz notafilija – predvsem kot pomožno zgodovinsko vedo, je področje zelo živahno tudi kot samostojni konjiček. Zgodovinopisje se z denarjem kot fizičnim predmetom še zdaleč ne ukvarja tako podrobno kot zbiratelji, prodajalci in avtorji numizmatičnih katalogov. Ti so na primerkih iz svojih zbirk zmožni prepoznati (laikom popolnoma nevidne) detajle, ki lahko bistveno vplivajo na sporočilo ter redkost – in s tem vrednost – primerka. Prav tako zgodovinopisje uporablja numizmatiko zlasti pri študiju predmodernih obdobij, ko so zgodovinski viri omejeni, zaradi česar je smiselno v analizo vključiti tudi denimo motiviko tega ali onega rimskega sesterca ali beneškega dukata. Raziskovalci sodobne zgodovine si s sporočili, vsebovanimi na bankovcih in kovancih novejšega datuma, pomagajo le izjemoma, čeprav v resnici ni razloga, da ne bi mogli novejših primerkov prav tako analizirati kot koristnega zgodovinskega vira.

Dr. Vladimir Geiger in dr. Suzana Leček sta v knjigi »Bog čuva Jugoslaviju«. Politička i ideološka pozadina dizajna ikonografije novčanica Kraljevine SHS/Jugoslavije, ki jo je leta 2020 izdal Hrvaški inštitut za zgodovino (Hrvatski institut za povijest), storila prav to in v analizo pritegnila bankovce, izdane v medvojni južnoslovanski kraljevini. Knjiga je dokaz, da so motivi na denarju odlični zgodovinski pričevalci, saj na omejenem prostoru zgoščajo vsa najpomembnejša sporočila, ki jih želi izdajatelj posredovati domačim in tujim uporabnikom o samem sebi. Hkrati lahko podrobnejša raziskava razkrije sporočila, ki so jih bankovci posredovali nenamerno.

Najobsežnejši del monografije predstavlja pregled vseh bankovcev, ki jih je izdala Kraljevina SHS oziroma Jugoslavija med letoma 1919 in 1943. Obravnavane so izdaje, ki so bile v obtoku, izdaje vojnih rezerv in natisnjeni bankovci, ki niso bili nikoli uradno v uporabi, na kratko pa so predstavljeni tudi nekateri neuresničeni osnutki. Vsak bankovec je minuciozno predstavljen v sliki in besedi. S pomočjo arhivskih virov in literature, ki obsega 22 strani in sega od specialističnih katalogov in strokovnih člankov do oglasov z Bolhe, so opisane podoba vsakega bankovca ter njegove fizične lastnosti. Opisom so dodane reprodukcije vseh bankovcev, po potrebi tudi izseki detajlov s podob na bankovcih, o katerih govori besedilo. Dodatna vrednost knjige je predstavitev izvora prikazanih motivov, tako da so ob reprodukcije bankovcev dodane reprodukcije grafik, portretov, umetniških slik in starejših bankovcev ter fotografije krajin, vedut, stavb in spomenikov, upodobljenih na denarju. Prav tako je dobrodošla dopolnitev slikovnega gradiva s predstavitvijo poštnih znamk, medalj ter bankovcev in kovancev iz obdobja po drugi svetovni vojni, na katerih je mogoče najti enake motive kot na bankovcih medvojne kraljevine. Obsežno, skrbno pripravljeno slikovno gradivo – obsega tretjino celotne knjige, 80 od 240 strani – je eden glavnih adutov knjige, tako da lahko spregledamo sem in tja slabšo kakovost posameznih reprodukcij; v teh primerih gre običajno za reprodukcije redkih primerkov, ki jih ni mogoče za nekaj evrov (ali kun) kupiti za prvim vogalom.

Posebej je treba pohvaliti oblikovanje knjige. Zavihki, notranja naslovnica, številke strani in ozadja strani s fotografijami so, tematiki primerno, okrašeni s prepletenimi črtastimi vzorci v obliki rozet po zgledu dizajna številnih bankovcev, na katerih se uporabljajo kot dekoracija in zaščita proti ponarejanju. Kot nas poduči knjiga, obstaja za tak vzorec posebno ime: guilloché.

Sprehod po jugoslovanskih bankovcih je pravzaprav slikovita zgodovina same kraljevine. V letih 1919 in 1920 so bili izdani prvi skupni bankovci novonastale kraljevine, t. i. dinarsko-kronska serija, s katerimi naj bi nadomestili raznorodne valute, ki so bile pred letom 1918 v rabi v različnih delih države. Četudi je ime nove jugoslovanske valute predstavljalo kontinuiteto s predvojnim srbskim dinarjem, je bila prva serija bankovcev opremljena s pečati, na katerih je bila dodana vrednost v nekdanjih avstrijskih kronah. Zaradi kaotičnih povojnih razmer so bankovce tiskali v številnih domačih in tujih tiskarnah, pa tudi oblikovalsko serija ni bila poenotena. Motivika teh bankovcev je bila do določene mere nevtralna, saj je vsebovala precej antičnih in alegoričnih motivov, vendar je podoba srbskega junaka iz kosovske bitke, Miloša Obilića, na bankovcu za en dinar ali štiri krone ter pet dinarjev ali 20 kron že najavljala poudarjeno srbsko motiviko na jugoslovanskih bankovcih. Bankovec za 20 dinarjev ali 80 kron iz iste serije je, kot ugotavljata avtorja, edini primer jugoslovanskega bankovca, ki je opremljen zgolj z motivi iz Hrvaške.

V podobni maniri je mogoče brati napake in nedoslednosti, ki so se pojavljale na prvih jugoslovanskih bankovcih in kovancih. Medtem ko so bili srbski napisi brezhibni, so hrvaški in slovenski vsebovali slovnične napake, konfuzna pa je bila tudi heraldika, saj se je barva prvega polja v hrvaški šahovnici na bankovcih spreminjala, slovenski grb pa se je spreminjal od kranjskega orla (na kovancih iz leta 1920) do polmeseca z eno in nato tremi zvezdami. Na drobnem bankovcu za 25 par iz leta 1921 je prednjo stran krasila podoba pravoslavnega samostana Gračanica na Kosovu, zadnjo stran pa sta si razdelili podobi zagrebškega spomenika banu Jelačiću in Blejskega otoka.

Tako kot je bankovec za 10 dinarjev ali 40 kron na Slovenskem postal znan kot »kovač« zaradi risbe obrtnika, ki ga je krasila, je tudi tisočdinarski bankovec iz leta 1920, zahvaljujoč podobi sv. Jurija, postal in ostal »jur«, kar je morda najtrajnejša dediščina jugoslovanskih bankovcev pri nas. Bankovec je s slovenskega vidika zanimiv tudi zato, ker je na njegovi zadnji strani med podobe jugoslovanskih mest vključena panorama Ljubljane. To je druga in hkrati zadnja slovenska podoba na jugoslovanskih bankovcih.

Nadaljnji pregled bankovcev pokaže, da so podobe, povezane s Srbijo, v motiviki postopoma povsem prevladale. Alegorične ženske figure, ki so bile enake tistim s predvojnih srbskih bankovcev, kmetje v šajkačah in opankah ter vodni znaki s podobami osebnosti iz srbske zgodovine so bili pogosti že pred preimenovanjem države v Kraljevino Jugoslavijo leta 1929. Poznejši bankovci so k temu dodali še tip pisave, ki se je zgledoval po srbskem srednjeveškem Miroslavovem evangeliju, ter ukinili trojezičnost napisov na bankovcih, ki jih je nadomestila cirilična in latinična srb(ohrva)ščina. Kot osrednji motivi so se na redno izdanih bankovcih in bankovcih vojnih rezerv pojavljali predvsem pripadniki dinastije Karađorđević, ki naj bi delovali kot osrednji povezovalni element jugoslovanskih državljanov. Kljub enostranskim sporočilom, ki so jih širili bankovci, je težko zanikati, da so z oblikovnega in umetniškega vidika številni primerki prave male mojstrovine, katerih lepota je bila priznana tudi v svetovnem merilu.

Pregled zaključuje analiza t. i. londonske serije, šestih bankovcev s podobo kralja Petra II. in videzom ameriškega dolarja, ki jih je izdala jugoslovanska vlada v izgnanstvu leta 1943 v pričakovanju vrnitve v domovino po vojni. Ker je tok dogodkov namero preprečil, so bili skoraj vsi primerki naknadno uničeni, zbirateljem pa so na razpolago samo redki (in s tem dragi) vzorčni bankovci.

V naslednjem poglavju sledi analiza predhodno predstavljenega gradiva. S pomočjo grafov so prikazani deleži posameznih motivov na bankovcih, od oseb (ki se delijo na alegorije, znane osebe in anonimne osebe) do podob prostora (krajine, vedute ter stavbe in spomeniki) in časa (sedanjost in preteklost). Pregled pokaže, da so na bankovcih prevladovale podobe, povezane s Srbijo, obenem pa so motivi seveda predstavljali idealizirano podobo, ki jo je država (ter z njo Narodna banka) želela predstaviti Jugoslovanom in tujcem, in ne realen prikaz stanja. Kot pripomnita avtorja, je bilo med gospodarskimi panogami na bankovcih najbolje zastopano poljedelstvo, vendar z bistveno manjšim deležem kot v resničnosti. Podobno velja za simbole abstraktnih vrednot: z visokim odstotkom sta zastopana znanost in izobraževanje, »kar bo presenetilo vse, ki nekaj vedo o izobraževalni in kulturni politiki Kraljevine SHS/Jugoslavije« (str. 177, prev. I. S.).

Avtorja sugerirata, da so bili motivi izbrani neuravnoteženo, zaradi česar se velik del jugoslovanskih državljanov ni mogel poistovetiti s podobami, ki so jih gledali vsak dan – ali pa tudi ne. V sklepu avtorja namreč razpravljata o vprašanju, katere izmed bankovcev je povprečen Jugoslovan sploh kdaj držal v rokah, kateri pa so bili zaradi visoke nominalne vrednosti dostopni samo premožnim slojem. Glede na to, da so veliko večino medvojnega jugoslovanskega prebivalstva zastopali kmetje, ki so bili v nenehnih finančnih težavah, si najverjetneje niso nikoli imeli priložnosti ogledati kateregakoli bankovca, vrednejšega od sto dinarjev. Sporočila bogate ornamentike, alegorij in podob kraljeve dinastije – kakršnakoli so že bila – tako sploh niso prišla do uporabnikov, pri katerih naj bi krepila občutek nacionalne pripadnosti. Seveda pa so negativne občutke pri uporabnikih bolj kot prevlada srbskih motivov na bankovcih zbujale slabe gospodarske razmere v kraljevini, ki so v bistveno večji meri spodkopavale njihovo zaupanje v državo.

»Bog čuva Jugoslaviju«. Politička i ideološka pozadina dizajna ikonografije novčanica Kraljevine SHS/Jugoslavije je delo, ki na atraktiven način prikaže razkol med avtopercepcijo jugoslovanske države in resničnostjo. Lepe, barvite podobe na bankovcih so skušale v rožnati luči upodobiti politični in gospodarski položaj v državi, vendar pri tem, kot sta prepričljivo dokazala avtorja monografije, niso bile uspešne in niso mogle preprečiti propada države. Trditev iz naslova knjige, ki je bila del nekaterih jugoslovanskih kovancev, lahko danes izvabi samo še kisel nasmeh. Ne glede na to pa delo dokazuje, da je motivika na denarju lahko koristen vir za razumevanje bližnje preteklosti, na katerega velja biti pozoren ob naslednjem obisku bolšjaka.