»Brazilija predstavlja eno najtežjih skrbi tega izseljeniškega odposlanstva,« je zapisal predstavnik za stike z izseljenstvom, izseljeniški odposlanec na ambasadi Kraljevine Jugoslavije (v nadaljevanju za državo uporabljam preprosto izraz Jugoslavija) v Buenos Airesu.O vlogi izseljeniškega odposlanca gl. 3. člen zakona o izseljevanju Kraljevine SHS. – Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, 8. 3. 1922, 153. V poročilu o položaju jugoslovanskega izseljenstva v Braziliji je ugotavljal, da je njegova država tam glede na regulacije izseljevanja iz Jugoslavije imela opraviti z dvema vrstama oseb. V prvo skupino naj bi sodile tiste, za katere so veljale omejitve izseljevanja, v drugo pa tiste, ki so se lahko, vsaj v praksi, izselile brez omejitev. Jugoslovanske oblasti naj bi si želele vrnitve prvih v domovino, a le če bi se vrnili brez sifilisa in »Vujevih brošur« ter s sto dolarji v žepu. Glede drugih si Jugoslavija ni želela vrnitve, ne prej ne kasneje, je pisal odposlanec in zaskrbljeno dodal, da če jim jugoslovanski predstavniki ne bodo pomagali pri ukoreninjenju v Braziliji, se bodo vračali, in to nedvomno s »sifilisom in Vujevimi brošurami«. AJ 784, t. e. 5, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu ministrstvu za socialno politiko o organizaciji izseljenske službe v Braziliji, Buenos Aires, 19. 6. 1930. Marko Fil Vujeva je bil hrvaški pustolovec, ki je prehajal med kontinenti in ideologijami, dokler ni v Urugvaju nazadnje prišel v stik z ustaškimi voditelji in postal propagandist hrvaške skrajne desnice v Južni Ameriki.Ethan Larson, »The New 'Old Country'. The Kingdom of Yugoslavia and the Creation of a Yugoslav Diaspora 1914–1951« (doktorska disertacija, University of Illinois Urbana-Champaign, 2020), 216. Ob poznavanju ustroja prve Jugoslavije je razumljivo, da je politična dejavnost oseb, kakršen je bil Vujeva, pri jugoslovanskih diplomatskih predstavnikih vzbujala strah. Obenem pa zapis izseljeniškega odposlanca ponazarja interese Jugoslavije ob oblikovanju izseljenske politike. Medtem ko sta ekonomski in politični vidik jasno razvidna, zapis priča tudi o nekem drugem aspektu, ki ga bom v članku podrobneje razčlenil.

Poseganje Jugoslavije je omejevala brazilska imigracijska politika, ki je v priseljevanju videla način za izboljšanje demografske strukture, s tem pa tudi okrepitev države. Drugače rečeno, v skladu s »spoznanji« socialnega darvinizma, evgenike in »znanstvenega« rasizma je priseljevanje za Brazilijo predstavljalo orodje za nadomestitev večinoma temnopoltega prebivalstva z evropskim priseljenstvom, hkrati pa za zagon na industriji kave utemeljenega gospodarstva. Priseljenska politika je torej temeljila na prizadevanju po načrtnem »pobeljenju« prebivalstva.Jeffrey Lesser, Immigration, Ethnicity and National Identity in Brazil, 1808 to the Present (New York: Cambridge University Press, 2013), 3–12, https://doi.org/10.1017/CBO9781139026796. Z roko v roki s to politiko sta v tridesetih letih šla omejevanje javnega udejstvovanja in svojstvena strategija prevzema brazilskega državljanstva, ki je državam izvora odvzemala suverenost nad njihovimi državljani. Posledično so izseljenci za jugoslovanski in slovenski svet postajali nevidni, s tem pa so se izgubili tudi s polja raziskav izseljenstva, ki so tradicionalno obravnavale selitve posamezne nacionalnosti po svetu oziroma gibanja iz »nacionalnih držav v etnične enklave«.O razlogih okolij izselitve in priselitve, ki so botrovali temu, da so Hrvati v Braziliji »nevidno izseljenstvo«, gl. Milan Puh, »Hrvati u Brazilu kao nevidljivo iseljeništvo,« Časopis za suvremeno povijest 51 (2019): 97–121, https://doi.org/10.22586/csp.v51i1.8655. Podobno ugotavlja Bertonha, ko piše o nevidnosti podanikov Avstro-Ogrske v Braziliji, ki so jih poskušali razumeti skozi nacionalno perspektivo, gl. João Fábio Bertonha, »Non tutti gli italiani sono venuti dall'Italia. L'immigrazione dei sudditi imperiali austriaci di lingua italiana in Brasile, 1875–1918,« Altreitalie 46 (2013): 4–30. O tradicionalnem razumevanju migracij gl. Dirk Hoerder, »Historians and their Data: the Complex Shift from Nation-State Approaches to the Study of People's Transcultural Lives,« Journal of American Ethnic History 25 (2006): 85. Osredotočanje na posamezno etnično skupnost v izseljenstvu ne zmore ponuditi vpogleda v kompleksne procese družbenosti migrantov. Gre za metodološki nacionalizem, ki jemlje za samoumevno, da meje raziskovanja sovpadajo z nacionalnimi mejami. Gl. Andreas Wimmer in Nina Glick Schiller, »Methodological Nationalism, the Social Sciences, and the Study of Migration: An Essay in Historical Epistemology,« International Migration Review 37 (2003): 576, 577, https://doi.org/10.1111/j.1747-7379.2003.tb00151.x. Za ustreznejše razumevanje pozicioniranja in družbenega udejstvovanja migrantov je treba analizirati omrežja, v katera migranti vstopajo, in razmerja med njimi ter dejavniki, ki vplivajo na njihovo organiziranost. Pri tem kot pomembni agensi izstopajo države izselitve in priselitve, seveda s kompleksno družbeno stvarnostjo, ki jo prinašajo.Prim. Aleksej Kalc, Mirjam Milharčič Hladnik in Janja Žitnik Serafin, Doba velikih migracij na Slovenskem (Ljubljana: Založba ZRC, 2020), 150, https://doi.org/10.4312/as.26.2.133-134. V obdobju med vojnama so bile migracije veliko manj svobodne kot v obdobju liberalnih selitev, naselitev migrantov, posebej v čezoceanskih državah, je postajala vse bolj ustaljena,Migracije so zapleten pojav in priselitev in izselitev sta le del kontinuuma mobilnosti, predstavljata kategoriji, ki so ju države uporabljale za klasifikacijo migrantov. Gl. Annemarie Steidl, On Many Routes. Internal, European and Transatlantic Migrations in the Late Habsburg Empire (West Lafayette: Purdue University Press, 2021), 2, 3. države pa so si prizadevale nadzorovati »svoje« ljudi. Kot poročajo tudi opazovalci tedanjih migracijskih gibanj, so migranti postali zgolj »enote nacije«, države pa so si prizadevale obvladovati vsak njihov korak.Louis Varlez, »Migration Problems and the Havana Conference,« International Labour Review 19 (1929): 11. V tem duhu je migracijsko politiko oblikovala tudi Jugoslavija, pri čemer si je iz etnično jugoslovanskih izseljencev prizadevala vzgojiti državi lojalno diasporo. Izseljenska društva in organizacije naj bi ji pri tem služili kot most za dosego tega cilja.Ulf Brunnbauer, »Emigration Policies and Nation-Building in Interwar Yugoslavia,« European History Quarterly 42 (2012): 3, https://doi.org/10.1177/0265691412458399. Nada Hranilović, »Iseljenička politika i služba u Jugoslaviji između dva rata,« Migracijske teme 3 (1987): 327, 328.

Družbeno udejstvovanje slovenskih izseljencev v Braziliji je velikokrat zajemalo tudi skupine, ki so bile izseljencem domače zaradi skupne izkušnje »domovine«, torej Jugoslavije. Pri nekaterih je bilo treba vez z Jugoslavijo šele ustvariti, saj so izhajali iz Italiji priključene Julijske krajine, a so Jugoslavijo vendarle občutili kot domovino. Omrežja so sicer nastajala ob naselitvi, hkrati pa so se napajala tako iz vezi, ki so bile izseljencem poznane od doma, kot iz tistih, ki so bile v Braziliji prisotne že pred prvo svetovno vojno, torej pri priseljencih iz Avstro-Ogrske. Obenem velja opozoriti, da vezi niso prečile zgolj »nacionalnih meja«, ampak so transnacionalni stiki segali tudi čez ocean. Migrantski transnacionalizem vključuje niz praks in institucij, ki povezujejo migrante, ljudi in organizacije v diaspori in »domovini«. Gl. Steven Vertovec, Transnationalism (London in New York: Routledge, 2009), 13. Jugoslavija je namreč oblikovala aparat za navezovanje stikov z izseljenstvom, ki je izseljencem omogočal vzdrževanje odnosov z institucijami v »domovini«, s tem pa tudi dejavno poseganje v državno izseljensko službo. Prim. Ulf Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe. Emigrants, America and the State since the Late Nineteenth Century (Lanham: Lexington Books, 2016), 283, https://doi.org/10.1093/jsh/shw136. Z oblikovanjem takšnih stikov so prišli na dan tudi spori, ki so sicer stalnica izseljenskega življenja, a so bili v jugoslovanski skupnosti v Braziliji še posebej poudarjeni. Razloge za to gre iskati v specifičnem položaju skupnosti med državo izselitve in državo priselitve. Nastale okoliščine so nudile ugodna tla za delovanje določene vrste izseljenskih aktivistov, torej izseljencev, ki so razglašali svojo skrb za skupnost. Njihovo prizadevanje je nemalokrat našlo skupen jezik z jugoslovanskimi oblastmi, ne pa tudi s preostalo skupnostjo. Jugoslovanska diaspora, ki se je oblikovala s povezovanjem združenj jugoslovanske usmerjenosti, je bila torej zelo krhka, njen stik z »domovino« pa površinski. Ob tem sta v različnih trenutkih in z različno intenzivnostjo delovali tudi hrvaška in slovenska diaspora, ki nista šli v korak s prizadevanji Jugoslavije.

V skladu s povečanjem zanimanja za raziskovanje državnih migracijskih politik, zlasti pa politik držav izselitve, Tradicionalno so bile v ospredju zanimanja države priselitve, raziskovalci migracij so se državam izselitve začeli posvečati šele nedavno. Gl. Nancy Green, »The Politics of Exit: Reversing the Immigration Paradigm,« The Journal of Modern History 77 (2005): 263–89. je bilo v zadnjem času precej pozornosti namenjene ureditvi migracijske politike in odnosov z izseljenstvom v prvi Jugoslaviji.Gl. npr. Brunnbauer, Globalizing. Vesna Đikanović, Iseljevanje u Sjedinjene Američke Države: jugoslovensko iskustvo, 1918–1941 (Beograd: Institut za noviju istoriju Srbije, 2012). Aleksandar Miletić, Journey under Surveillance: the Overseas Emigration Policy of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes in Global Context: 1918–1928 (Belgrade: Institute for the Recent History of Serbia, 2009). Hranilović, »Iseljenička politika,« 325–34. Za slovenski kontekst v okviru jugoslovanske politike gl. Aleksej Kalc in Miha Zobec, »Med teritorialno in nacionalno suverenostjo. Migracijski režim in razmerje med 'domovino' in diasporo v prvi Jugoslaviji,« Nadzor migracij na Slovenskem od liberalizma do socializma, ur. Aleksej Kalc (Ljubljana: Založba ZRC, 2021) [v tisku]. Kljub temu, da so nastale tudi študije o jugoslovanski diaspori in odnosih med izseljenstvom in izvorno državo, se te osredotočajo na ZDA.Larson, »The New 'Old Country.'« Vesna Đikanović, »Iseljenci u Severnoj Americi i jugoslovenska država, 1918–1945« (doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu, 2016). Pričujoči prispevek se umešča v raziskovanje jugoslovanskega izseljenstva v Južni Ameriki, s tematiko, ki ji zgodovinopisje še ni posvetilo ustrezne pozornosti. Izhaja iz predpostavke, da je izvajanje suverenosti nad »lastnim« prebivalstvom na tujem segalo onkraj stikov državnih predstavnikov in je omogočilo družbene transferje med Jugoslavijo in »njenimi« izseljenci, s tem pa spreminjanje jugoslovanskih družb in družb v izseljenstvu.Prim. Brunnbauer, Globalizing. Francesco Ragazzi,Governing Diasporas in International Relations. The Transnational Politics of Croatia and Former Yugoslavia (New York: Routledge, 2017), 13. Z rekonstrukcijo izseljenstva v Braziliji bo tako mogoče laže primerjati položaj, ki sta ga v jugoslovanskem družbenopolitičnem prostoru zasedala južnoameriško izseljenstvo na eni in severnoameriško na drugi strani, hkrati pa tudi vlogo, ki so jo diaspore imele v družbah priselitve. Izseljenstvo v Južni Ameriki je v primerjavi s tistim v ZDA, ki je predstavljalo nekakšen emblem jugoslovanske diaspore, stalo na obrobju državnih prizadevanj. Le primerjalna raziskava z diasporo v ZDA bi lahko pokazala, zakaj so se v ZDA razvile oblike organiziranega družbenega življenja in vezi z »domovino«, ki jih v južnoameriških državah ne moremo najti. Glede na to, da so južnoslovanski izseljenci gradili na omrežjih, ki so bila vzpostavljena pred prvo svetovno vojno, bi bilo posebej dobrodošlo, če bi raziskava temeljila na perspektivi dolgega trajanja. K takšni usmeritvi napotuje tudi izseljenska politika druge Jugoslavije, ki se je v marsičem zgledovala po prvi, čeprav je delovala z drugačnim ideološkim predznakom. Brunnbauer, Globalizing.

Izseljevanje v Brazilijo in odnos države do izseljenstva v tej južnoameriški državi sta bila v temelju povezana z migracijsko politiko Jugoslavije, posebej pa z dejstvom, da je Jugoslavija bila nacionalizirajoča država.Prim. Rogers Brubaker, Nationalism Reframed. Nationhood and the National Question in the New Europe (Cambridge: Cambridge University Press, 1996), https://doi.org/10.1017/CBO9780511558764. Podobno kot druge države v tedanji Evropi, predvsem pa novonastale v osrednjem in vzhodnem delu celine, je Jugoslavija delovala kot »lastnina« konstitutivnega naroda. Zasnovana je bila torej kot izraz Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki so po uradni ideologiji predstavljali plemena jugoslovanskega naroda. Pripadnike preostalih narodnosti, ki so v novi realnosti bili prepoznani kot narodne manjšine, pa je država postavljala v drugorazredni položaj. Kljub temu da se je država s pariško mirovno pogodbo zavezala k spoštovanju pravic narodnih manjšin, se določila večinoma niso uresničevala, saj je Jugoslavija v pripadnikih manjšin videla bodisi dediče Avstro-Ogrskega in Osmanskega cesarstva bodisi potencialno peto kolono sosednjih držav. Pablo de Azcárate, League of Nations and National Minorities: An Experiment (New York: Kraus, 1972), 48–52, https://doi.org/10.2307/2125900. Brunnbauer, Globalizing, 215. Ta razmerja so se zrcalila tudi v migracijski politiki, s katero si je država prizadevala nadzorovati in usmerjati selitvene tokove, pri čemer je omejevala izseljevanje konstitutivnega prebivalstva oziroma priporočala njegovo začasno vključevanje na delovne trge gospodarsko razvitih držav, kot so bile ZDA. Glede odhajanja pripadnikov narodnih manjšin ali »anacionalnih elementov«, kakor so jih uradno poimenovali, pa ni postavljala posebnih omejitev. Đikanović, Iseljevanje, 169–71. »Konstitutivno« prebivalstvo je država namreč obravnavala kot vir ekonomske in socialne moči, medtem ko je »anacionalne« prebivalce imela za odvečne in je zato velikokrat, večinoma sicer s tajnimi okrožnicami, spodbujala njihovo izseljevanje.Kalc in Zobec, »Med teritorialno in nacionalno suverenostjo.« Glede na zastopanost narodnih manjšin v jugoslovanskem prebivalstvu je bil delež njihovega izseljevanja neproporcionalno visok. Kljub temu da so predstavljali zgolj osem odstotkov celotnega prebivalstva, je v letih 1924 in 1925 kar polovica izseljenih izhajala iz vrst »anacionalnih«, leta 1927 pa je ta delež znašal okrog dvajset odstotkov. O statistiki selitev gl. Fedor Aranicki, »Migraciona statistika za god. 1924,« »Statistika naše emigracije za godinu 1925,« »Migraciona statistika za godinu 1927« in Cuvaj, »Statistički podaci o iseljavanju u godini 1921., 1922., i 1923.,« v: Izvješća Iseljeničkog komesarijata u Zagrebu 1922–1939, ur. Pavao Jonjić in Ante Laušić (Zagreb: Institut za migracije i narodnosti, 1998), 23–42. Politika glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev je bila, če sledimo poročilu Izseljeniškega komisariata v Zagrebu, osrednjega operativnega in informativnega organa za izseljenstvo, vendarle zapletena in diferencirana. Po eni strani je bilo upravitelje namreč strah protidržavnega aktivizma »Makedoncev« v tujini, po drugi jih je skrbelo zaradi ekonomske škode, ki bi utegnila nastati zaradi selitve Nemcev, ekonomsko najmočnejše skupnosti v Vojvodini. Če je glede odhajanja »anacionalnih« izseljencev država vodila politiko dopuščanja ali v primeru Madžarov celo spodbujanja izseljevanja, pa je odhajanje »nacionalnih« izseljencev v Brazilijo zaradi klavrnih razmer na plantažah kave vse bolj omejevala. HDA 790, š. 4, II/3, »Emigraciona politika prema narodnosnim manjinama,« 7. 4. 1925. Prim. Brunnbauer, »Emigration Policies,« 616.

Do leta 1924 je bilo izseljevanje iz Jugoslavije v Brazilijo zanemarljivo, v letih 1924 in 1925 je ta država prednjačila med izseljenskimi destinacijami, njena priljubljenost pa je proti koncu desetletja upadla. Konec dvajsetih let je zaradi prekinitve brazilskega subvencioniranja vozovnic na eni in jugoslovanskega omejevanja na drugi strani prišlo do padca izseljevanja.Gl. zapise o statistiki Izs. komisariata v op. 23. Puh in Cavalheiro Silva, »Hrvatska statistika u brojevima i tekstovima,« Hrvatska u Brazilu između 1918 i 1945: druga faza useljevanja, ur. Milan Puh (São Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018), 195. Gospodarska kriza, politika zaščite domačih delavcev in uvedba kvot za priseljevanje so v tridesetih letih privedle do prenehanja selitev. Na začetku je večina izseljenih prihajala iz Vojvodine, iz vrst Nemcev in Madžarov, proti koncu desetletja pa je med izseljenskimi regijami prevladala Slavonija, kjer so bili izseljenci povečini Hrvati, precejšen delež teh je prihajal tudi iz Dalmacije. V tem času je osrednja južnoameriška destinacija jugoslovanskih izseljencev že postala Argentina. Ibidem. Prim. Milan Puh in Roger Cavalheiro Silva. »Hrvatska statistika u brojevima i tekstovima,« v: Hrvatska u Brazilu između 1918 i 1945: druga faza useljevanja, ur. Milan Puh (São Paulo: Croatia Sacra Paulistana, 2018), 171–97.

Med tistimi, ki so odšli v Brazilijo z jugoslovanskega ozemlja, je bilo le malo Slovencev, njihove selitve se umeščajo v drugo polovico dvajsetih let in obsegajo nekaj več kot dvajset izseljenih letno, le leta 1926 jih je odšlo nekaj čez dvesto. Vsekakor je več Slovencev prišlo iz Italiji priključene Julijske krajine, čeprav je glede na to, da so bili italijanski državljani, zelo težko ugotoviti, koliko je teh priseljencev dejansko bilo. Purini po uradnih statistikah navaja nekaj več kot tisoč izseljenih iz Julijske krajine, a trdi, da jih je bilo gotovo več, saj so se v Brazilijo najbrž nekateri selili po kratkem bivanju v sosednjih državah. Gl. Piero Purini, Metamorfosi etniche: i cambiamenti di popolazione a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria: 1914–1975 (Videm: Kappa Vu, 2014), 161, 162. O izseljevanju iz Julijske krajine gl. tudi Aleksej Kalc, »L'emigrazione slovena e croata dalla Venezia Giulia tra le due guerre ed il suo ruolo politico,« Annales 8 (1996): 23–61. Število vseh jugoslovanskih državljanov, ki so v obdobju med vojnama živeli v Braziliji, se je po različnih informacijah gibalo med 40.000 in 60.000. Glede na to, da je v celotni Latinski Ameriki prebivalo okrog 250.000 jugoslovanskih državljanov, je bil delež izseljenstva v Braziliji precejšen in se je uvrščal na drugo mesto, za Argentino, kjer naj bi živelo okrog 120.000 »Jugoslovanov«. Tudi po deležu slovenskega izseljenstva v Južni Ameriki se Brazilija uvršča na drugo mesto. Ocene o slovensko govorečih izseljencih so zelo različne in se gibljejo med 5000 in 20.000, obe številki pa najbrž vključujeta tudi tiste, ki so v deželo prišli pred prvo svetovno vojno.Milan Puh ocenjuje, da je v Braziliji živelo okrog 60.000 jugoslovanskih državljanov, medtem ko podatki Izseljeniškega komisariata govorijo o 40.000 izseljenih. Gl. Eugenio Quinz, »Statistički podaci o broju naših državljana u inostranstvu,« v: Izvješća Iseljeničkog komesarijata, 135, 136. Puh in Cavalheiro Silva, »Hrvatska statistika,« 196. Alojzij Kuhar poroča o 20.000 slovenskih izseljencih, Slava Lipoglavšek Rakovec pa navaja ocene izseljenskega duhovnika v Argentini Janeza Hladnika o 5000 izseljenih. Soproga izseljenca Paternosta je navajala, da je samo v São Paulu (ni jasno, ali v državi ali v mestu) živelo »5000 Slovencev in 20000 Hrvatov«. Gl. Alojzij Kuhar, »Naše izseljensko vprašanje,« v: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič et. al. (Ljubljana: Jubilej, 1939), 529. Slava Lipoglavšek Rakovec, »Slovenski izseljenci,« Geografski vestnik 22 (1950): 38. »V braziljskem Sao Paulu živi 5000 slovenskih rojakov,« Slovenski dom, 26. 7. 1938, 4. Tako velike razlike v ocenah so posledica izjemne razkropljenosti izseljencev po državi in neobstoja jugoslovanskega diplomatskega predstavništva. K takim razkorakom je močno pripomoglo tudi dejstvo, da se je nemalo »jugoslovanskih« in »slovenskih« izseljencev identificiralo s številčnejšim in bolj prestižnim izseljenstvom, ki jih je obkrožalo, in so torej prevzeli avstrijsko, nemško, italijansko ali madžarsko identiteto.Gl. HDA 967, š. 50, Pismo Jugoslovanske narodne zajednice Generalnemu izseljeniškemu komisariatu, São Paulo, 28. 12. 1924.

Zapisi Izseljeniškega komisariata pričajo o tem, da je veliko tistih, ki so se izselili v Brazilijo, tja odšlo na stroške brazilske vlade (država São Paulo je subvencionirala prevoze že od konca 19. stoletja), kar pomeni, da je pri tem šlo za selitve ubožnih, najverjetneje ljudi s podeželja, in da je torej šlo za premike z »zemlje na zemljo«. V tem smislu so selitve predstavljale nadaljevanje tokov, ki so se na Slovenskem in širšem srednje- in južnoevropskem prostoru pojavili konec 19. stoletja.O izseljevanju s slovenskega prostora v Brazilijo pred prvo svetovno vojno gl. Aleksej Kalc, »Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko do 1. sv. vojne,« v: Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, ur. Mirko Jurak et. al. (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995), 33–57. Ema Umek, »Brazilija v 'rožnatih barvah',« Slovenski koledar 27 (1979): 213, 214. Ema Umek, »Izseljevanje v Brazilijo v zadnjih letih 19. stoletja,« Slovenski izseljenski koledar 16 (1969), 218–20. O izseljevanju iz Avstro-Ogrske Ursula Prutsch, A emigração de austríacos para o Brasil (1876–1938) (Brasília: Embaixada da Áustria, 2011). Velik delež izseljencev se je s plantaž kave preselil v mesta, posebej med gospodarsko krizo, ki je prizadela kavno industrijo. V hitro rastočih mestih, posebej v São Paulu, ki je postal središče jugoslovanske društvene organiziranosti, so delo našli tudi izseljenci iz Julijske krajine, ki so se kot zidarji in obrtniki – tako kot njihovi vrstniki v Argentini – lahko nadejali posla pri gradnji javne infrastrukture. Franjo Cotič, »Pismo iz Brazilije,« Slovenski tednik, 8. 3. 1930. Prim. Irene Mislej, »Primorska slovenska skupnost v Južni Ameriki. Pregled antifašističnega tiska,« Zgodovinski časopis 50, št. 1 (1996): 95. Med izseljenci pa je bilo tudi nekaj takih, ki so se povzpeli v premožnejše plasti brazilske družbe in so postali uspešni trgovci, gradbeniki in lastniki plantaž kave.

Kljub znatnemu številu izseljencev jugoslovanska izseljenska služba ni pokazala pravega interesa za Brazilijo. Za to je obstajalo več razlogov. Najprej velja upoštevati objektivne pomanjkljivosti jugoslovanske diplomatsko-konzularne infrastrukture, ki je bila kadrovsko in finančno podhranjena.Brunnbauer, Globalizing Southeastern Europe, 247. V Južni Ameriki je imela stalno predstavništvo zgolj v Argentini, kjer je leta 1929 odprla veleposlaništvo, prej pa je tam deloval generalni konzulat. V São Paulu je bil konzulat odprt leta 1929, a so ga že po letu dni zaprli, veleposlaništvo pa so odprli šele konec tridesetih. Dejstvo, da so bile južnoameriške države industrijsko manj razvite od ZDA in da so izseljenci tam v glavnem predstavljali delavce na podeželju, je dodatno okrnilo zanimanje Jugoslavije za vzdrževanje stikov. Medtem ko so v jugoslovanski izseljenski službi ocenjevali, da so izseljenci v ZDA pridobivali pomembna znanja za razvoj jugoslovanske industrije in rudarstva, tisti v Južni Ameriki niso imeli ničesar, s čimer bi lahko pomagali »narodnemu gospodarstvu«. AJ 375, f. 57, t. e. 73, »Pitanje naših iseljenika u Americi«. HDA 790, II/3, š. 4, »Zadaci naše emigracione politike,« 13, 25. Poleg tega je bila prav Brazilija med južnoameriškimi državami na najmanj hvaležnem mestu, saj je postala nekakšno »odlagališče« za jugoslovanske nacionalne manjšine, »nacionalni« priseljenci pa so bili najmanj kvalificirani.Prim. Puh, »Hrvati kao nevidljivo iseljeništvo«. O tem, da so organi izseljenske službe o Braziliji dejansko razmišljali kot o deponiji za »anacionalne« izseljence, pričajo tudi razmišljanja jugoslovanskih izseljenskih aktivistov, ki so si prizadevali sooblikovati jugoslovansko migracijsko politiko. Med njimi izstopa dopisnik jugoslovanske ambasade v Buenos Airesu, odvetnik Ivo Ercegović iz okolice Reke, ki se je v Braziliji v dvajsetih letih pridružil svojemu stricu Baldu Pavičiću, lastniku plantaž kave. Ercegović, ki je med rojaki slovel kot »veliki nacionalist« in zaprisežen član Sokola, je v dopisu Izseljeniškemu komisariatu ugotavljal, da Jugoslavija ni imela definitivne politike do manjšin, ki bi zahtevala »sistematično, večletno delo, neodvisno od mandata določenega ministra ali strankarskih muh«. HDA 967, š. 50, Pismo dopisnika ambasade Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu za Brazilijo Iva Ercegovića Izseljeniškemu komisariatu v Zagrebu, 15. 8. 1934. AJ 385 Ambasada Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, š. 4, t. e. 30, Pismo predsednikov jugoslovanskih društev v Braziliji Kraljevi ambasadi v Buenos Airesu, São Paulo, 31. 12. 1934.

Skrb glede »anacionalnih« izseljencev je zaposlovala tudi izseljenskega aktivista Dušana Tvrdoreko, ki se je zbal nezavidljivega položaja, v katerem so se znašli izseljenci po neuspeli revoluciji v São Paulu. Zaradi denarnih nagrad in obljub o prejemu posesti v primeru zmage vstajnikov je veliko priseljencev sodelovalo v vstaji proti klientelistični politiki brazilske republike, ki je leta 1924 izbruhnila v São Paulu.O udeležbi priseljencev, posebej pripadnikov jugoslovanskih manjšin v vstaji, gl. Roger Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva: grad São Paulo između dva svijetska rata: 1918–1939,« v: Hrvatska u Brazilu između 1918 i 1945, 71. Po obračunavanjih med vstajniki in vladnimi silami so mnogi utrpeli hude posledice, zaradi uničenja tovarn, ki so jim dajale kruh, tudi jugoslovanski Nemci in Madžari. Tvrdoreko je skrbelo, ker jugoslovanski izseljenci v nasprotju s subjekti drugih držav niso mogli računati na pomoč konzulata pri povračilu odškodnin, posebej pa se je zbal, da bi se množica »anacionalnih« izseljencev želela vrniti v Jugoslavijo. V imenu društva Jugoslovanska narodna zajednica, edinega jugoslovanskega društva v tem času, se je ponudil, da bi poskrbel za kratkotrajno namestitev »anacionalnih« izseljencev na plantažah kave, dokler ne bi našli druge rešitve. Da ne bi prihajalo do neljubih vračanj in da »konstitutivni« izseljenci ne bi množično prevzemali brazilskega državljanstva, je konzulat v Buenos Airesu pozval k ureditvi odnosov z izseljenci v Braziliji. AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, Pismo Dušana Tvrdoreke generalnemu konzulu v Buenos Airesu, Santos, 5. 8. 1924. Tvrdoreka je torej ubesedil strahove izseljeniškega odposlanca, ki smo ga spoznali na začetku članka.

Predsednik Jugoslovanske narodne zajednice, dalmatinski trgovec Venceslav Paeta, ki je v Brazilijo prispel pred prvo svetovno vojno, je podčrtal brezup jugoslovanskih priseljencev v primerjavi z drugimi, zlasti Italijani, ki so lahko računali na temeljito konzularno zaščito.AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, Pismo Venceslava Paete generalnemu konzulu v Buenos Airesu, São Paulo, 16. 9. 1924. Jugoslovanski izseljenci so stike z »domovino« vse do leta 1929, ko je bil odprt jugoslovanski konzulat, vzdrževali po francoskem diplomatskem predstavništvu. Večini izseljencev je to predstavljalo nepremostljivo oviro, saj so bili le redki vešči francoščine, francoski predstavniki pa niso znali južnoslovanskih jezikov.AJ 765 Generalni konzulat Kraljevine SHS v Buenos Airesu, š. 1, t. e. 2, »Organizovanje iseljeničke službe u Južnoj Americi«, Brošura izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu Jova Marčetića o organiziranju odnosov z izseljenstvom v Južni Ameriki, 6. 8. 1926, 50.

Vstaja leta 1924 je bila uvertura v prevzem oblasti Getúlia Vargasa leta 1930, ki je pometel z regionalnimi oligarhijami in v zvezne države postavil sebi podložne »interventore«. Vargasovo obdobje sta poleg centralizacije države zaznamovali intenzivna urbanizacija in industrializacija. Asimilacijski pritisk je po gospodarski krizi postajal vse intenzivnejši, pri čemer so težnje vladnih služb, navdahnjenih z idejami »znanstvenega« rasizma, sovpadale z rastočo ksenofobijo med prebivalstvom. Kljub razvoju množične kulture, ki je proslavljala ideal mestiçagem, torej rasnega in kulturnega stapljanja, so načela sprejemljivosti priseljencev postajala vse ostrejša, tisti, ki bi utegnili zamajati obstoječi družbeni red, pa so bili vse manj zaželeni. Jeffrey Lesser, »Immigration and Shifting Concepts of National Identity in Brazil during the Vargas Era,« Luso Brazilian Review 31 (1994): 25. O tem, da je kljub predsodkom in rasizmu brazilska identiteta temeljila na idejah rasnega in kulturnega mešanja, gl. Marshall C. Eakin, Becoming Brazilians. Race and National Identity in Twentieth-Century Brazil (Cambridge: Cambridge University Press, 2017), 64,https://doi.org/10.1017/978131680005864. Nepreklicna »brazilizacija« ni bila povezana zgolj z družbenimi pričakovanji, ampak s čisto konkretno politiko: leta 1930 sprejeti zakon dveh tretjin je od podjetij zahteval, da sta bili med zaposlenimi vsaj dve tretjini rojenih Brazilcev (v praksi ga je bilo nemogoče izvajati, zato so sklenili med »rojene Brazilce« šteti tudi tiste, ki so bili poročeni z Brazilkami ali pa so vsaj deset let živeli v državi), zakon o državljanstvu pa je določal, da so tudi starši otrok, rojenih v Braziliji, avtomatično postali brazilski državljani.Milan Puh, »Hrvati u Brazilu,« 110. Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 76. Poleg tega se je veliko jugoslovanskih izseljencev udeležilo tudi spodletele revolucije leta 1932, ki si je prizadevala povrniti z Vargasovim udarom ukinjeni ustavni red.Franjo Paternost, »Dopisi – Sao Paulo,« Izseljenski vestnik, maj 1933, 8. Neuspeh je privedel do dodatne stigmatizacije priseljencev.

Pri vpogledu v družbenost priseljencev in delovanje njihovih društev je treba upoštevati težnjo k pobraziljenju, ki je omejevala potencialna prizadevanja jugoslovanskih oblasti, da bi nadzorovale »svoje« izseljence. Možnosti Jugoslavije so bile še toliko manjše, če upoštevamo njen šibki položaj v zunanjepolitičnih odnosih in mednarodni delitvi dela.

Oblikovanje društev se je oprlo na vezi, ki so bile vzpostavljene že pred prvo svetovno vojno. Pri tem velja omeniti povezave s češkim društvom Slavija, ki je bilo prostorsko in idejno blizu jugoslovanskim. Češko društvo je bilo pogost gost prireditev v jugoslovanskih društvih, pojavile pa so se tudi ideje o povezovanju slovanskih društev (poleg češkega naj bi v zvezo stopili tudi poljsko in rusko društvo) in organiziranju po vzoru podpornih jednot v ZDA, ki pa niso zaživele.»Posnemajmo!,« Slovenski tednik, 24. 5. 1930. Milan Puh, »Hrvatska zajednica kao vijest: opisi i dopisi o useljavanju,« v: Hrvatska u Brazilu između 1918 i 1945, 126, 127.

Zveze s Čehi so bile prisotne še pred osnovanjem Jugoslovanskega Sokola, ki ga je po prvi svetovni vojni nasledila Jugoslovanska narodna zajednica. Veliko njenih članov je izhajalo iz vrst južnoslovanskih nacionalnih aktivistov, premožnih trgovcev, obrtnikov in drugih uglednih priseljencev, ki so se med prvo svetovno vojno povezali v okviru Jugoslovanske narodne odbrane (JNO), organizacije, ki je v južnoameriških državah podprla prizadevanja Jugoslovanskega odbora v Londonu pri snovanju jugoslovanske države.Gl. HDA 967, š. 50, spisek članov v pismu Jugoslovanske narodne zajednice Generalnemu izseljeniškemu komisariatu, São Paulo, 28. 12. 1924. Gl. tudi prav tam, članek »Istorijat Jugoslovena u Brazilu« Dušana Tvrdoreke. Med člani JNO je bil tudi trgovec in gostilničar Franc Košuta, doma z Vipavskega.Prim. Jože Bajec, »Slovensko društveno življenje v Braziliji do druge svetovne vojne,« Slovenski izseljenski koledar, 1969, 221. V prostorih njegove restavracije je bilo leta 1928 ustanovljeno prvo društvo priseljencev iz Julijske krajine z imenom Ornus. Ti priseljenci se menda niso želeli družiti z avstrijakantskimi priseljenci prejšnjih generacij, bolj verjetno pa je, da so želeli obnoviti družabno življenje, kakršno so poznali pred odhodom. S. P. B., »Brazilija, dobra zemlja. Ob stoletnici prihoda prvih Slovencev v Brazilijo,« Zbornik koledar Svobodne Slovenije 11 (1960): 194. Ni bilo točno pojasnjeno, kaj naj bi ime oziroma kratica pomenila, po nekaterih virih naj bi to bila okrajšava za Ovekovečiti rojstvo novega udruženja Slovenov. Društvo je bilo kratkega daha, saj je že leto dni po nastanku prišlo do razkola med projugoslovansko usmerjenimi in levičarskimi pripadniki. AJ 385 Ambasada Kraljevine Jugoslavije v Argentini, š. 3, t. e. 25, Zapisnik prvega izrednega občnega zbora Slovenskega izobraževalnega društva Primorje, São Paulo, 25. 10. 1931. Podobne delitve je mogoče opazovati pri izseljencih iz Julijske krajine v Argentini, gl. Miha Zobec, »Creating the Unbound Yugoslav Nation: The Kingdom of Yugoslavia and Emigrants from the 'Unredeemed' Julian March,« Nationalities Papers (2021): 1–20, https://doi.org/10.1017/nps.2020.90. Jugoslovansko orientirani so ustanovili pevski zbor Primorje, iz katerega je kmalu nastalo istoimensko društvo. Sprva je delovalo kot Slovensko izobraževalno društvo, a so med člani in v upravnem odboru bili tudi Hrvati. Nekaj časa so se njegovi člani povezovali z izseljenci iz Julijske krajine v Argentini. Tudi sami so priredili protestno manifestacijo ob fašističnem obračunu z Vladimirjem Gortanom, ni pa znano, ali so obeleževali tudi žrtve prvega tržaškega procesa kot njihovi tovariši v ZDA.O tem gl. Aleksej Kalc in Mirjam Milharčič Hladnik, »Prvi tržaški proces in Slovenci v ZDA,« Annales, Series Historia et Sociologia 25 (2015): 925–37. Obenem so negovali stike z oblastmi Dravske banovine in na ta račun prejemali slovenske knjige in časopis Izseljenski vestnik Rafaelove družbe.AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo Kraljeve banske uprave Dravske banovine poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, 5. 1. 1932. Franjo Cotič, »Izseljeniške vesti – Sao Paulo, Brazilija,« Izseljenski vestnik (julij 1932): 7, 8. Ob plimi integralnega jugoslovanstva šestojanuarske diktature so pričeli vse bolj poudarjati jugoslovansko orientacijo, tudi zato, da bi se znebili očitkov zavezništva s hrvaškimi separatisti, ki so jih bili deležni od drugih jugoslovanskih društev in nasprotnih struj znotraj Primorja.AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo Franja Cotiča, tajnika Primorja poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, 3. 6. 1932. Jugoslovanska naravnanost je bila tudi v skladu z brazilsko ustanovitveno idejo mešanja kultur. Cilj Primorja je postal povezati vse »Jugoslovane tako iz osvobojene domovine kot neosvobojene brate«, tako da se je društvo v začetku tridesetih preimenovalo v Jugoslovansko kulturno društvo Primorje.AJ 784 Iseljeničko izaslanstvo za Južnu Ameriku u Buenos Airesu, t. e. 1, Pismo Franja Cotiča izseljeniškemu odposlancu v Buenos Aires, São Paulo, 18. 8. 1932. Kmalu zatem, leta 1934, se je pridružilo drugim društvom jugoslovanske provenience, ki so bila povezana v Jugoslovansko potporno udruženje (JPU). To je v času, ko Jugoslavija ni premogla predstavništva v Braziliji, opravljalo tudi konzularne posle. Med drugim je prevzelo tudi skrb za repatriacijo, po kateri je bilo v začetku tridesetih veliko povpraševanja. Tudi JPU je zaradi sporov med člani leta 1936 nazadnje razpadlo in ustanovljeno je bilo JPU 2. Puh, »Hrvatska zajednica kao vijest,« 121, 122.

Vzroki za krhanje društvene kohezivnosti so mnogoplastni, najbrž pa jih gre iskati v različnem strukturnem profilu izseljenstva in s tem povezanimi napetostmi, ki so se z izbruhom gospodarske krize še zaostrile. Medtem ko so večino izseljencev iz Julijske krajine (ter hrvaških pokrajin) v mestnem okolju sestavljali zidarji in drugi obrtniki, so vodstvo skupnosti prevzele osebe z ekonomskim, političnim in socialnim kapitalom. Primer teh predstavlja Franjo Paternost, ki je pred izselitvijo z družabnikom v Ljubljani vodil trgovino s poljedelskimi pridelki in živili. Že konec leta 1922 je ugotovil, da »pri tvrdki ne gre vse tako, kot bi moralo«, zato je iz posla izstopil. Franjo Paternost, »Poslano. Upnikom tvrdke Paternost & Remic v Ljubljani,« Slovenec, 15. 11. 1924, 6. Naslednje leto se je s celo družino odpravil v Brazilijo, kjer je imel sestro, ki je bila poročena s polkovnikom in gospodarskim magnatom, lastnikom več tisoč kilometrov brazilskih cest. Svak mu je poveril vodenje žage na obrobju države São Paulo, pozneje pa se je Paternost z družino preselil v prestolnico, torej v São Paulo, in se usmeril v gradbeništvo.»V braziljskem Sao Paolu živi 5000 slovenskih rojakov,« Slovenski dom, 26. 7. 1938, 4. Njegov uspeh v poslu ni ostal neopažen, v enem od brazilskih dnevnikov so o njem na prvi strani poročali kot o osebi, ki je pripomogla k »brazilski veličini«.»Collaboradores da grandeza de nosso Estado,« Folha do Estado, São Paulo, 30. 12. 1939, 1. Večina zidarjev iz Julijske krajine je delala prek slovenskih pogodbenikov,J. J. … č [Joško Jerkič], »Iz dalnje Brazilije,« Ameriška domovina, 19. 7. 1929, 1. ki so najbrž sklepali posle tudi s Paternostom, ta pa je postal predsednik Primorja in kasneje JPU ter JPU 2. Z gospodarsko krizo je marsikdo pristal na cesti, kar ni moglo ugodno vplivati na odnose znotraj skupnosti. Z utrjevanjem Vargasove diktature so odpadale možnosti političnega udejstvovanja, kot medij vpliva na družbeno življenje pa so se ponujala trgovska združenja, Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 76. kjer so bili v očitni prednosti gospodarstveniki, kakršen je bil Paternost. Nezmožnost poseganja v javno življenje je priseljence potiskala v intimno sfero, njihovo javno udejstvovanje pa se je omejevalo na društva, kjer so se razlike v socialni pripadnosti in interesih izrazile v ostrih konfliktih. Ni torej tako presenetljivo, da so člani društva Primorje Paternostu očitali intrigantstvo, kasneje pa trgovino s povratniki v Jugoslavijo, sam pa je članstvo krivil za protijugoslovanstvo in povezovanje s hrvaškim separatizmom. AJ 385, š. 3, t. e. 25, Zapisnik prvega izrednega občnega zbora SID Primorje, São Paulo, 25. 10. 1931. AJ 385, š. 3, t. e. 25, Pismo predsednika in tajnika SID Primorje, Franca Černigoja in Franja Cotiča, jugoslovanski ambasadi v Buenos Airesu São Paulo, 3. 6. 1932.

Tudi jugoslovanski izseljeniški odposlanec v Buenos Airesu, torej predstavnik ministrstva za socialno politiko, ki je skrbel za vez z izseljenstvom, je po bivanju v São Paulu poročal o sporih med jugoslovanskimi izseljenci v mestu. Ti naj bi bili sicer prisotni tudi drugod po Južni Ameriki, a so bili konflikti v največjem brazilskem mestu očitno še ostrejši, pozicije posameznikov pa nejasne. Tudi po poizvedovanju pri »uglednih« izseljencih ni mogel priti do verodostojnih informacij, saj so bili pridobljeni podatki tako protislovni, da so društveni spori v Braziliji ostali zaviti v tančico skrivnosti. AJ 784, t. e. 1, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu Izseljeniškemu komisariatu, 9. 2. 1933. Napetosti so bile očitno tako ostre, da so državni predstavniki poseganje v tamkajšnje razmere ocenjevali za tvegano, za »drezanje v osje gnezdo«, Brazilija pa je očitno ostajala »ena najtežjih skrbi izseljeniškega odposlanstva«.AJ 784, t. e. 2, Pismo izseljeniškega odposlanca v Buenos Airesu ministrstvu socialne politike o organiziranju izseljenske službe v Braziliji, 19. 6. 1930. Kljub izraženi zavzetosti je izseljenstvo v Braziliji ostalo na obrobju zanimanj jugoslovanske izseljenske službe, ki si v »osje gnezdo« najbrž ni upala dregniti tudi zato, da ne bi vznemirila brazilskih oblasti. Vargasova vladavina je namreč postajala vse bolj avtokratsko-korporativna, s tem pa tudi nacionalizacijska. Leta 1938 je prepovedala celo izobešanje nebrazilskih simbolov in kakršno koli javno dejavnost v tujih jezikih.Cavalheiro Silva, »Useljenik u preoblikovanju brazilskog društva,« 83. O Vargasovi diktaturi glej António Costa Pinto, Latin American Dictatorships in the Era of Fascism. The Corporatist Wave (New York: Routledge, 2020), 68–84, https://doi.org/10.4324/9780429282164.

Ob množicah italijansko, špansko in portugalsko govorečih priseljencev so južnoslovanski v Braziliji ostajali »nevidni«. Njihova »domovina« je bila, kot je poročal Paternost ob svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1930, izven športnih krogov popolnoma neznana. Nogometni zanesenjaki so bili prepričani, da bo brazilska reprezentanca potolkla jugoslovansko ekipo z »9 ali najmanj 5 proti 0«, zato so v boj poslali drugorazredno ekipo. Glede na kultni status, ki ga v Braziliji uživa nogomet, ni presenetljivo, da je po jugoslovanski zmagi država pretresena obstala in so Brazilci začeli poizvedovati po tej »zakotni« državi. Zanimanje je bilo tolikšno, da so, kot pravi Paternost, po zmagi o Jugoslaviji začeli poučevati v brazilskih šolah. Je nogometni reprezentanci, kakor je sklepal Paternost, res uspelo tisto, česar jugoslovanskim diplomatom ni uspelo v vseh letih delovanja, namreč postaviti Jugoslavijo na brazilski zemljevid? Franjo Paternost, »Pismo iz Brazilije. Odmev zmage Jugoslovanov nad Braziljci za svetovno nogometno prvenstvo v Montevideo,« Slovenec, 9. 8. 1930, 3. Najbrž le za kratek čas, saj obdobje med vojnama, vzeto v celoti, priča o anonimnosti jugoslovanskih izseljencev.

K temu je gotovo pripomoglo tudi nezanimanje jugoslovanske izseljenske službe za izseljenstvo v Južni Ameriki in zlasti Braziliji. Upravitelji jugoslovanskih selitvenih politik so o slednji razmišljali kot o požiralniku presežnega prebivalstva in ne kot o državi, ki bi Jugoslaviji pomagala pri gospodarskem in socialnem razvoju. Brazilija je torej postala odlagališče ne le za pripadnike nacionalnih manjšin v Jugoslaviji, ampak tudi za ljudi, ki niso ustrezali potrebam jugoslovanskega gospodarstva. Izseljenski odposlanec Vladimir Todić tega ni skrival in je v intervjuju za brazilski časopis povedal, da je bilo jugoslovansko podeželje prenaseljeno, medtem ko naj bi Braziliji primanjkovalo poljedelskih delavcev.HDA 967, š. 50, »Jugoslovenski privredni radnik spreman je na uspjehe i neuspehe izvan domovine,« intervju izseljeniškega odposlanca v Correio de S. Paulo, 30. 1. 1937, 1, 3. Čeprav je Todić to povedal z nekakšnim ponosom, da je Jugoslavija Braziliji namreč lahko priskrbela ljudi, kakršne je ta potrebovala, ob razumevanju delovanja jugoslovanske izseljenske službe postane jasno, da država kljub bombastični retoriki o preprečevanju »odnarodovanja« izseljencev z »odvečnimi« ni načrtovala dolgoročnega vzdrževanja vezi. Tu se je odnos Jugoslavije do južnoameriškega izseljenstva v temelju razlikoval od emigracije v ZDA, od katere si je država obetala ekonomske koristi, hkrati pa tudi vpliv na porajajočo se gospodarsko velesilo in s tem na mednarodno dogajanje.

Pomanjkanje interesa so izseljenski aktivisti znali spretno izkoristiti. Njihovo pozivanje k skrbi države za izseljenstvo je vsaj pri nekaterih spremljala prošnja, da bi bili prav oni tisti, ki bi vzdrževali vez med izseljenstvom in Jugoslavijo. Prizadevanje po poseganju v jugoslovansko politiko je tako mogoče brati tudi kot željo po lastni afirmaciji in ohranjanju statusa quo. Z oblikovanjem JPU in prevzemom konzularnih poslov so se želje aktivistov tudi dejansko uresničile, dejstvo, da je veliko izseljencev bilo zaradi goljufivih potez aktivistov opeharjenih, pa je sicer sprožilo preiskave pri oblasteh v »domovini«, ne pa daljnosežnejših odzivov. Nenazadnje so se prav ti aktivisti med drugo svetovno vojno najbolje odrezali kot propagandisti za »narodno stvar«, zato niso bili zlahka pogrešljivi. AJ 385, š. 5, t. e. 32, Pismo ambasadorja Kraljevine Jugoslavije v Braziliji poslaništvu v Buenos Airesu v zvezi z Dušanom Tvrdoreko, Rio de Janeiro, 22. 5. 1942. Aktivisti so torej lahko uspešno uresničevali svoje namere ob tihi podpori jugoslovanske diplomacije, ponavljajoče se spletke pa so marsikaterega izseljenca oddaljile od »domovine«. Ob tem se je treba zavedati, da je Brazilija z nacionalizacijsko politiko in preprečevanjem tujega vmešavanja nudila ugodna tla za prekupčevanje s povratništvom in drugimi dejavnostmi, za katerimi bi morala stati država izselitve.

Vsi izseljenci vendarle niso sledili jugoslovanski politiki. Društvo Ornus je, čeprav v okrnjeni sestavi, delovalo tudi po razkolu, povezovalo pa se je z avtonomistično oziroma separatistično usmerjenimi hrvaškimi društvi. Med drugo svetovno vojno je Kraljevini obrnilo hrbet, po vojni pa je kot društvo Naš dom z Odborom za jugoslovansko Primorje v Argentini sodelovalo pri podpori prizadevanjem za priključitev Primorja k socialistični Jugoslaviji. Društvo je bilo dovolj majhno in kompaktno, oblike društvenega delovanja iz Julijske krajine so bile utrjene, obenem pa se očitno ni vpletalo v afere jugoslovanskega izseljenstva in je tako prebrodilo krize.Ciril Zupanc, »Nekaj podatkov o naših izseljencih v Braziliji,« Slovenski koledar 19 (1971): 174, 175. O delovanju izseljencev iz Julijske krajine v Argentini med drugo svetovno vojno gl. Irene Mislej, »Primorski odbor. Politično delovanje primorskih Slovencev med drugo svetovno vojno v Argentini,« Dve domovini/Two Homelands 5 (1994): 85–113.

Kraljevina Jugoslavija je kot modernizirajoča se država vzpostavila aparat za vzdrževanje odnosov z izseljenstvom. Pri tem je seveda izvajala določeno politiko, pri čemer je migracijska gibanja in odnose z izseljenstvom usklajevala z gospodarskimi in ideološko-nacionalnimi interesi. Kljub nezanimanju države za izseljenstvo v Braziliji lahko v arhivu Saveza organizacije iseljenika (organizacije povratnikov v Jugoslaviji) naletimo na poimenski seznam izseljencev, čeprav ni jasno, ali ga je pripravila diplomatska infrastruktura ali izseljenci sami med gospodarsko krizo, na kar namigujejo besede dopisnika Ercegovića.HDA 967, š. 50, Pismo dopisnika Ercegovića, 15. 8. 1934. Vseeno pa velja ugotovitev, da so bili stiki Jugoslavije z izseljenstvom v Južni Ameriki neprimerno skromnejši od tistih z njihovimi vrstniki v ZDA. Zaradi pomanjkanja stikov na eni in represivne ter asimilacijske politike na drugi strani tudi organiziranost izseljenstva ni mogla doseči ameriške ravni. Prav zaradi tega je v južnoameriških državah prihajalo do tistega, česar je bilo strah izseljeniškega odposlanca z začetka besedila, namreč da so se izseljenci »izgubili« ali pa podlegli vplivu oseb, kakršna je bil Marko Fil Vujeva.