Britovškova pot do raziskovalca zgodovine mednarodnega delavskega gibanja

Marjan Britovšek je študiral in diplomiral na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (1945–1949), kjer si je pridobil, kot je sam večkrat povedal, ne samo védenja o historični materiji, pač pa tudi potrebna metodološka znanja, ki jih je s pridom izkoristil in dograjeval v svojem kasnejšem raziskovalnem delu. V mislih je imel predvsem proučevanje in analiziranje primarnega arhivskega gradiva in dokumentov ter pojmovno pojasnjevanje in primerjalno posploševanje. Takšen metodološki pristop postane stalnica v njegovem raziskovalnem delu, ne glede na problemsko tematiko; od tod tudi verodostojnost njegovih objavljenih del. Podiplomski interdisciplinarni študij je nadaljeval na tedaj elitnem jugoslovanskem Inštitutu za družbene vede v Beogradu med letoma 1949 in 1951, kjer je vzpostavil tudi študijski most k (historični) sociologiji. Seveda ne gre prezreti podatka, da je študiral v času jugoslovanskega spora z informbirojem oziroma Stalinom, torej v času iskanja lastne jugoslovanske poti v socializem; toliko bolj, ker brez tega »kopernikanskega« političnega in družbenega preobrata na jugoslovanskih tleh zagotovo ne bi bilo njegovih študij o stalinizmu.

V začetku petdesetih let se je smelo odločil za raziskovalno in pedagoško pot; najprej kot asistent (1951–1962) na zgodovinskem oddelku FF v Ljubljani, kjer je maja 1960 tudi doktoriral, nato kot univerzitetni učitelj. Katedro za pedagoško in znanstveno delo mu je dal Oddelek za sociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti (1962), potem ko je bil – po opravljenem habilitacijskem delu »Stališča mednarodnega delavskega gibanja do vojne in kolonialnega vprašanja (1848–1918)« – izvoljen v docenta za socialno zgodovino 19. in 20. stoletja (s posebnim ozirom na zgodovino delavskega gibanja). Predmet je znanstveno razvijal in ga predaval vse do upokojitve (1993), od leta 1975 z nazivom rednega profesorja. Za svoje znanstvenoraziskovalno, pedagoško in javno delovanje je prejel vrsto nagrad in priznanj ter dobil naziv »zaslužnega profesorja« Univerze v Ljubljani.

Britovškov znanstveni in publicistični opus – podrobno ga ponazarja njegova obsežna bibliografija del Alojz Cindrič, »Bibliografija prof. dr. Marjana Britovška,« v: Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik, ur. Avgust Lešnik (Ljubljana: Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete, 1996), 21–26. – obsega mdr. 17 knjig in več kot 160 razprav, objavljenih doma in v tujini – tematsko in časovno zaobsega štiri področja. Avgust Lešnik, »Znanstveni in publicistični opus zaslužnega prof. dr. Marjana Britovška – med socialno zgodovino in historično sociologijo,« v: Marjan Britovšek, Socialna zgodovina – Historična sociologija. Izbrani spisi, ur. Avgust Lešnik (Ljubljana: ZZ FF, 2015), 7–24. Sprva se je raziskovalno ukvarjal s problemskimi vprašanji »slovenske agrarne in socialne zgodovine novoveškega obdobja«. S tega prvega področja je tudi njegova publicirana doktorska disertacija: Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem (1964). Marjan Britovšek, Razkroj fevdalne agrarne strukture na Kranjskem (Ljubljana: Slovenska matica, 1964). »Zdi se, da jo kaže uvrstiti med tehtnejša Britovškova znanstvena dela«, je poudaril L. Čarni. Ludvik Čarni, »Ob sedemdesetletnici Marjana Britovška,« v: Britovškov zbornik, 13. Delo, ki je v celoti zasnovano na arhivskem gradivu, še danes sodi med redkejše tovrstne raziskave slovenske agrarne in socialne zgodovine od 16. do sredine 19. stoletja. Knjiga načenja vrsto vprašanj in kategorij, s katerimi se še posebej ukvarja historična sociologija (družbena struktura, procesi, odnosi, modernizacija idr.). Ž. Lazarevič pa je Britovškov prispevek ocenil takole:

V jedru zavidljivo obsežne doktorske raziskave je bil agrarno tehnični prevrat s proizvodno modernizacijo kmetijstva in formalno-pravna defevdalizacija kmetijskega sektorja. /.../ Profesionalna kariera je Britovška žal odpeljala iz gospodarsko-zgodovinskih voda. Žal zato, ker bi s svojo vnemo in natančnostjo lahko veliko prispeval h gospodarskemu zgodovinopisju. Če je bil izgubljen za gospodarsko zgodovinopisje, pa ni bil za zgodovinopisje kot tako, čeprav je obstal na njegovem obrobju. Op.: mišljeno je na presečišču sociologije in zgodovine oz. historične sociologije. Eminentni historični sociolog Dennis Smith je v delu Vzpon historične sociologije (Ljubljana: Sh, 2011) razvrstil sociologe in zgodovinarje takole: »Nekateri sociologi so 'nehistorični': empirično zanemarjajo preteklost, konceptualno pa ne upoštevajo niti časovne razsežnosti družbenega življenja niti historične specifičnosti družbenih struktur. Podobno so nekateri zgodovinarji 'nesociološki': empirično zanemarjajo razlike med procesi in strukturami v posameznih družbah, konceptualno pa se ne ukvarjajo niti s splošnimi lastnostmi procesov in struktur niti z njihovim odnosom do dejanj in dogodkov. V nasprotju z njimi se s historično sociologijo ukvarjajo zgodovinarji in sociologi, ki raziskujejo medsebojno prežemanje preteklosti in sedanjosti, dogodkov in procesov, delovanja in strukturiranja. Ti raziskovalci skušajo združiti pojmovno pojasnjevanje, primerjalno posploševanje in empirično raziskovanje« (na straneh 12 in 13). Britovška lahko zagotovo umestimo med slednje. Postal je cenjen raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja. Usmeril se je v tedaj družbeno bolj cenjeno zgodovino mednarodnega delavskega gibanja in zgodovino Sovjetske zveze. Tako obravnava kmetijskega sektorja v drugi polovici 19. stoletja do danes še ni dočakala nadaljevanja v enaki sistematiki in enaki globini. Žarko Lazarevič, »Identitete in imena gospodarskega zgodovinopisja v Sloveniji,« Ekonomska i ekohistorija 8, št. 8 (2012): 120–22.

Britovškov »prehod« (z zgodovinskega na sociološki oddelek ter s tem na nova raziskovalna področja) je sovpadal s t. i. obdobjem »vzpona historične sociologije«, kot ga je poimenoval D. Smith. Med temami zanimanja historičnih sociologov so bile tisti čas »velike« revolucije. V tem kontekstu navaja delo T. Skocpolove, Theda Skocpol, States and Social Revolutions. A Comparative Analysis of France, Russia and China (Cambridge: Cambridge University Press, 1979). ki je »v enovit interpretacijski okvir vključila tri revolucije (francosko, rusko, kitajsko), ki jih sicer jasno ločuje zgodovina, geografija in ideologija«. Smith, Vzpon historične sociologije, 18. V to polje historične sociologije se je umestil tudi Britovšek s svojimi temeljnimi deli o Rusiji/Sovjetski zvezi – Boj za Leninovo dediščino (1976), Marjan Britovšek, Boj za Leninovo dediščino, I–II (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1976). Carizem, revolucija, stalinizem (1980), Marjan Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, I–II (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1980). Stalinov termidor (1984) Marjan Britovšek, Stalinov termidor (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984). –, s katerimi se je uveljavil tudi kot mednarodno priznan poznavalec stalinizma in sovjetske novejše zgodovine.

Še pred temi študijskimi projekti se je Britovšek raziskovalno posvetil »revoluciji 1948 v Avstriji«, ki predstavlja njegovo drugo področje. Posebnost njegovega pristopa je bila v tem, da je v ospredje postavil revolucionarno dejavnost Radovljičana Antona Fistra – Prešernovega in Slomškovega sodobnika, aktivnega udeleženca marčne in oktobrske revolucije 1848 na Dunaju ter dolgoletnega emigranta v ZDA – »človeka, ki je daleč presegal kakršenkoli provincializem in bil med najbolj izobraženimi Slovenci svojega časa« ter velja za »enega najpomembnejših slovenskih mislecev 19. stoletja«, kot ga je označil Frane Jerman, Frane Jerman, Slovenska modroslovna pamet (Ljubljana: Prešernova družba, 1987), 66. prevajalec Fistrovih Izbranih spisov, I–IV. 1. knjiga (1987): Spomini od marca 1848 do julija 1849 (uvodna študija Marjan Britovšek, »Spomini revolucionarnega demokrata dr. Antona Fistra na revolucijo«). 2. knjiga (1988): Vzgoja v duhu svobode (uvodna študija Jože Ciperle, »Dr. Anton Fister, pedagog in vzgojitelj«). 3. knjiga (1992): Govori o religiji (uvodni študiji Marko Kerševan, »Aktualnost objave Fistrovih govorov o religiji«, in Vekoslav Grmič, »Teološki pogled na razumevanje vere Antona Fistra«). 4. knjiga (1998): Spomini – Osemindvajset let pregnanstva. Učna leta in leta popotovanja (uvodni študiji Marjan Britovšek, »Uvodne misli k Fistrovim spominom iz emigracije«, in Janez Stanonik, »Združene države v 19. stoletju: njihov politični, kulturni in idejni razvoj«). Raziskovalni rezultat Britovškovega dela v arhivih in bibliotekah na Dunaju je bil izid monografije Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji (1970) Marjan Britovšek, Anton Füster in revolucija 1848 v Avstriji (Maribor: Obzorja, 1970).:

Dr. Anton Füster/Fister (1808–1881), profesor teologije in pedagogike na dunajski univerzi, je v revoluciji 1848 odigral pomembno vlogo kot vojni kurat akademske legije in poslanec levega krila dunajskega parlamenta. Drzno in odkrito je v revoluciji izpričal svoje revolucionarne demokratične nazore, prepletene z radikalnim jakobinstvom. Postal je priljubljen propagandist novih idej med študenti in delavci, predstavniki starega reda pa so ga napadali kot avstrijskega Marata. Prav o njem bo govor v naši raziskavi.

»To je poleg Apihove knjige o Slovencih in 1848. letu (napisane 1888) ter Malovega prikaza v Zgodovini slovenskega naroda, ki je izšel skoraj pol stoletja kasneje (1934–1936), tretji najobsežnejši opis Slovencev v marčni revoluciji« (Melik); Vasilij Melik, »Marjan Britovšek – petinšestdesetletnik,« Zgodovinski časopis 43, št. 1 (1989): 120. »/.../ knjiga, kjer je pritegnjeno bolj obsežno gradivo kakor kadarkoli doslej, je velik avtorjev napor, da pridemo do zgodovinsko točne slike o Fistru« (Zwitter). Fran Zwitter, »Dr. Marjan Britovšek, Anton Fister in revolucija 1848 v Avstriji,« Zgodovinski časopis 25, št. 1-2 (1971): 151.

V ta Britovškov raziskovalni kompleks »revolucij 1848« se umešča tudi tehtna Britovškova študija »Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov« (1971):

Marx in Engels sta začela spremljati problem avstrijskih Slovanov med revolucijo leta 1848. Nacionalno vprašanje je postalo leta 1848 usodno za avstrijsko revolucijo. V t. i. pomladi narodov so se na zgodovinskem prizorišču pojavili nezgodovinski narodi. 'Plebejski narodi', ki so se začeli šele prebujati, so bili za samostojno državno življenje komaj zreli, saj je bilo njihovo meščanstvo in delavstvo šele v procesu nastajanja. Usodno in tragično je bilo, da so upravičene zahteve slovanskih narodov postale igra reakcionarnih sil, slovanski narodi pa so v Avstriji bistveno pripomogli k zadušitvi revolucije. Marx in Engels sta reakcionarna stališča avstrijskih Slovanov pojasnjevala z nerazvito razredno strukturo. Engelsova shematska koncepcija revolucionarnih in kontrarevolucionarnih narodov je temeljila na historični situaciji 1848/49, ko je (ruska) carska podložniška vojska skupaj s četami, zvestimi habsburški hiši, ogrozila in zatrla revolucijo. Iz te Marxove in Engelsove paradigme je izšel njun program velike vojne proti Rusiji, ki sta jo povezovala s Poljsko kot ščitom Evrope pred ruskim carizmom. Zmaga nad protirevolucionarno silo na vzhodu bi po njunem mnenju pomenila hkrati obnovitev svobodne Poljske, ki je bila po Marxovem in Engelsovem mnenju pomemben člen nove Evrope demokratičnih konstelacij. Marjan Britovšek, »Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov (1971),« v: Britovšek, Izbrani spisi, 203.

Razprava o kontroverznih stališčih obeh klasikov je imela tudi mednarodni odmev; dopolnjena je izšla v srbskem Marjan Britovšek, »Stavovi Marksa i Engelsa prema slovenskim narodima – istorijski prikaz,« Medjunarodni radnički pokret 15, št. 1 (1972): 73–95. in nemškem prevodu Marjan Britovšek, »Die slawische Nationalbewegung und die Perspektiven der Revolution,« v: Zwischen Utopie und Kritik. Friedrich Engels − ein »Klassiker« nach 100 Jahren, ur. Theodor Bergmann et al. (Hamburg: VSA-Verlag, 1996), 140–56. ter predstavlja nekakšen most k osrednjemu, tretjemu in četrtemu Britovškovemu raziskovalnemu področju, tj. zgodovini mednarodnega delavskega gibanja in stalinizma/Sovjetske zveze.

Marjan Britovšek – prvi slovenski raziskovalec zgodovine mednarodnega delavskega gibanja in še posebej stalinizma

Z raziskovanjem zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter še posebej stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi se je Marjan Britovšek umestil, kot je zapisal P. Vodopivec, med tiste redke slovenske zgodovinarje, ki so presegli nacionalne meje pri raziskovanju zgodovine. Peter Vodopivec, »Zgodovinopisje,« v: Enciklopedija Slovenije, 15, ur. Alenka Dermastia et al. (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001), 171. V okviru tega tematskega sklopa je osrednjo pozornost namenil glavnim razvojnim fazam v delavskem gibanju, Marjan Britovšek, Zgodovinski pogled na glavne razvojne faze v delavskem gibanju (Ljubljana: ZDLU Slovenije, 1960). njegovi organski in organizacijski rasti ter še posebej njegovim različnim idejnim smerem v okviru I. in II. internacionale:

Zgodovina I. internacionale je prepletena z ideološkim sporom med marksistično in anarhistično koncepcijo vizije socializma. To je bil konflikt o različnih konceptih organizacijskih oblik Internacionale, o metodah socialne revolucije in ciljih socializma. Kot vsak ideološki spor v zgodovini socialnih in verskih bojev se je tudi ta izrodil v sovraštvo med privrženci obeh smeri. Marjan Britovšek, »Delavsko gibanje in anarhizem (1979),« v: Britovšek, Izbrani spisi, 274.

Napisal je vrsto knjig in razprav, Naj na tem mestu opozorimo na njegovo tehtno razpravo »O zgodovini nastanka 'Komunističnega manifesta',« Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 11–12 (1971–1972): 145–61. Britovšek jo je predstavil na znanstvenem srečanju »Stoletnica prevoda 'Komunističnega manifesta' v srbščino« (Pančevo, 4. in 5. oktober 1971) in je izšla kot separat v franc. prevodu pri Srbski akademiji znanosti in umetnosti: De la genèse historique du »Manifeste du parti communiste« (Beograd: Académie serbe des sciences et des arts, 1974). ki so bile objavljene v slovenskih in tujejezičnih revijah. Britovšek je bil član uredniških odborov/svetov revij Prispevki za zgodovino delavskega gibanja (1960–1977), Međunarodni radnički pokret (Beograd), Prilozi za istoriju socializma (Beograd), The International Newsletter of Communist Studies (Köln). Med knjigami velja posebej opozoriti na njegovo že omenjeno habilitacijsko delo, ki je dopolnjeno in razširjeno izšlo v dveh knjigah v Beogradu – Stavovi Druge internacionale prema ratu i kolonialnom pitanju (1965); Marjan Britovšek, Stavovi Druge internacionale prema ratu i kolonijalnom pitanju (Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta, 1965). Gledišta radničkih vodja socijaldemokratije po vojnom pitanju do propasti Druge internacionale (1966) Marjan Britovšek, Gledišta radničkih vodja socijaldemokratije po vojnom pitanju do propasti Druge internacionale (Beograd: Institut za izučavanje radničkog pokreta, 1966). – ter na knjigo Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za Tretjo internacionalo (1969). Marjan Britovšek, Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za III. internacionalo (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1969). Pomen in aktualnost tega dela je P. Vodopivec ocenil takole:

Ob izidu je bila Britovškova knjiga upravičeno deležna posebne pozornosti. Ne le zato, ker se redko zgodi, da dobimo v roke delo – in to delo domačega avtorja –, ki se dotika problematike mednarodnega delavskega gibanja, pač pa predvsem zato, ker je čas, ki ga Britovšek obravnava, še vedno silno 'občutljivo' obdobje, prepogosto določeno s kasnejšimi ocenami, ki močno otežujejo zgodovinarjevo delo. Britovšek uvodoma poudarja, da je knjiga 'nadaljevanje tematike, s katero se je intenzivno ukvarjal več kot osem let'. Izčrpne bibliografske priprave tako doma kot v tujini so mu omogočile podrobnejše proučevanje; dodaja pa, da želi njegov prispevek ohraniti izrazito rekonstruktiven značaj z upoštevanjem monografskega vidika obravnave. /.../ Britovškovo delo je opremljeno z obširnimi in izčrpnimi opombami, ki podrobneje argumentirajo posamezna poglavja. Poudarek študije je na razvoju Leninovih političnih ocen in idejnih izhodišč (delo tako opredeljuje že podnaslov: Lenin v boju za Tretjo internacionalo); avtor pa poizkuša vestno rekonstruirati tudi vlogo Zinovjeva, Radeka, Buharina, Kamenjeva, Trockega in mnogih drugih, ki so zaradi svoje usode in kasnejših negativnih političnih ocen pogosto odrinjeni na rob ali pa so se celo povsem 'izgubili'. Prav to prizadevanje ima v času, ki kaže ne samo med zgodovinarji, temveč tudi med mlajšo inteligenco nasploh vse večje zanimanje za koncepte, razprave, idejne razlike in nesoglasja med marksističnimi misleci dvajsetih let, poseben in izjemen pomen. Peter Vodopivec, »Marjan Britovšek, Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno (Lenin v boju za tretjo internacionalo),« Kronika 18, št. 1 (1970): 55–57.

V širši javnosti je bilo najbolj odmevno in aktualno Britovškovo raziskovanje »stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi«. Brez dvoma je bil M. Britovšek prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati s tem obdobjem, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v bivši Sovjetski zvezi in Kominterni. Kot član uredniškega odbora je M. Britovšek sodeloval pri izdaji stenogramov in dokumentov vseh sedmih kongresov Kominterne, ki jih je izdal Institut za međunarodni radnički pokret v Beogradu pod naslovom Komunistička internacionala – Kominterna v 12 knjigah (1981–1983), ter napisal »Predgovor k 5. kongresu Kominterne« (6. knj., 1982, v–xxvii). Še več, s svojimi analizami, oprtimi na arhivsko in dokumentarno gradivo, ki ga je proučeval v arhivih in bibliotekah v Moskvi, Berlinu, Leipzigu, na Dunaju, v Amsterdamu in drugje, se je uvrstil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma. V ospredju njegovih objav te vrste stojijo tri obsežne in temeljne knjige: Boj za Leninovo dediščino, I–II, 1976 (hrvaški prev., 1976); Carizem, revolucija, stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma, I–II, 1980; Stalinov termidor, 1984 (češki prev., 1991). Vsa navedena dela »temeljijo na neposrednih raziskavah, in so vsaj enakovredna, če ne boljša od mnogih del svetovnih avtorjev«, poudarja B. Repe. Božo Repe, Rdeča Slovenija. Tokovi in obrazi iz obdobja socializma (Ljubljana: Sophia, 2003), 193. S. Cvetković (Inštitut za novejšo zgodovino v Beogradu) pa je upravičeno zapisal, da je bila »vrednost Britovškovega raziskovalnega dela na tem segmentu sodobne zgodovine še posebno v tem, da naša zgodovinska zavest ni bila obremenjena s političnimi pogledi in enostranskimi razlagami sovjetskega zgodovinopisja, kot je bilo to v drugih socialističnih državah«. Slavoljub Cvetković, »Marjan Britovšek kao naučni istraživač istorije medjunarodnog radničkog pokreta,« v: Britovškov zbornik, 19. Zagotovo smo prav s pomočjo teh Britovškovih eruditskih knjig in razprav začeli razumevati srčiko 'ruskega' socializma.

Vpogled v vsebino Britovškovih knjig o »ruskem oktobru«

Britovšek k »ruskemu oktobru« raziskovalno ni pristopal zgolj kot k boljševiškemu aktu revolucionarnega prevzema oblasti (načrtovani boljševiški revoluciji), pač pa ga je – kot se da razbrati že iz naslovov navedenih knjig – razumel in obravnaval v širšem problemskem/tematskem in časovnem okviru. Ta se začne z rusko revolucijo 1905–1907 kot »generalko« za obe revoluciji v letu 1917 in se razteza v sredino tridesetih let, ko je Stalin – kot zmagovalec v frakcijskih bojih, ki so vseskozi pretresali Vsezvezno komunistično partijo (boljševikov) /VKP(b)/ – s svojo »administrativno revolucijo od zgoraj«, s »termidorjem«, dokončno razblinil ideale oktobrske revolucije.

Seveda pa ruski »oktober« v vsej svoji kompleksnosti še zdaleč ni bil le notranja ruska/sovjetska zadeva, saj je zaznamoval polarizacijo sveta v 20. stoletju (kapitalizem–socializem) in usodno vplival tudi na mednarodno delavsko gibanje. V medvojnem »zimmerwaldskem gibanju« levih in centrističnih struj, zraslem na zlomu II. internacionale po izbruhu vélike vojne – to obdobje je Britovšek problemsko osvetlil in analiziral v že citiranem delu Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za III. internacionalo (1969) –, so bile Leninove ideje o preobrazbi imperialistične vojne v državljansko z nastavkom za socialistično revolucijo zgolj teoretsko sprejete. Za to, da bi se ta položaj lahko spremenil v radikalnem smislu, so bile potrebne dolgoročne revolucionarne akcije, ki bi bile boljševiški politiki zmožne podeliti verodostojnost; to se je zgodilo šele z oktobrsko (načrtovano) boljševiško revolucijo. Več o tem Latinka Perović, Planirana revolucija. Ruski jakobinizam i blankizam (Beograd: BIGZ in Zagreb: Globus, 1988). V zaključnem poglavju pričujoče knjige Britovšek obširneje razpravlja o februarski revoluciji leta 1917 v Rusiji in o njenem odmevu v mednarodnem delavskem gibanju. Podrobno osvetli boj med eseri, menjševiki in boljševiki za prevzem oblasti ter na osnovi izvirnega in dokumentarnega gradiva kritično oceni dogajanja, ki so privedla do oktobrske revolucije. Na osnovi izrekanja za ali proti revoluciji (kot nedemokratičnemu aktu prevzemanja oblasti) se je delavsko gibanje po prvi svetovni vojni organizacijsko in idejno razcepilo na socialnodemokratsko in komunistično gibanje, v nacionalnem in internacionalnem pogledu. Glavna gonilna sila nove Komunistične internacionale (KI) so bili od prvega dne njenega obstoja Lenin, boljševiki in oktobrska revolucija.

Naslednje temeljno delo, Carizem, revolucija, stalinizem (1980), je zasnovano v obliki sintetičnega zgodovinskega orisa družbenega razvoja domala stotih let v Rusiji, od pomladi narodov 1848 do vključno procesa destalinizacije, ki ga je začel Hruščov. Britovšek »družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma« obravnava v treh tematskih sklopih:

Marx in Engels o carizmu in revolucionarnih perspektivah v Rusiji: po njuni predstavi je na eni strani Rusija okostenele aristokracije in despotizma, na drugi Rusija agrarne revolucije. Pričakovanje revolucionarnega razvoja v Rusiji je postalo zanju, po uvedbi kmečkih reform (1861), stalna teza; Leninov koncept revolucionarne partije med meščanskodemokratično revolucijo 1905–1907, oktobrsko socialistično revolucijo 1917 in graditvijo socializma: znotraj slednje tematike je Britovšek analiziral ključna problemska vprašanja in dileme družbenoekonomskega in političnega razvoja sovjetske Rusije/Sovjetske zveze, s katerimi se je soočalo neenotno boljševiško vodstvo v prvih dveh desetletjih po prevzemu oblasti, kot so: vojni komunizem, nova ekonomska politika, teror, birokratizacija, prepoved frakcij, vloga in položaj sindikatov, nacionalno vprašanje, federacija, industrializacija, kolektivizacija idr., pa tudi Leninovo vlogo pri oblikovanju sovjetske ustave in federacije ter njegove napore za premagovanje kriz v Ruski komunistični partiji (boljševikov) /RKP(b)/ med letoma 1918 in 1922. Ta sklop zaključuje Leninov testament: »Nisem prepričan, da bo to oblast znal Stalin vselej zadosti previdno uporabljati. /.../ Stalin je preveč surov /.../ zato predlagam tovarišem, naj premislijo, na kakšen način bi premestili Stalina s položaja generalnega sekretarja«; Oblikovanje Stalinove osebne oblasti in dogmatska praksa v razvoju socializma: v ospredju Britovškovega zanimanja je razraščanje Stalinove despotske oblasti v kontekstu frakcijskih bojev znotraj VKP(b), njegova zmotna teorija o odmiranju države s krepitvijo terorja do neslutenih razsežnosti ter še posebej razraščanje njegovega kulta osebnosti, ki je presegel celo kult ruskih carjev. Svoje delo Britovšek zaključuje z »Epilogom k procesu destalinizacije po 20. partijskem kongresu v Sovjetski zvezi«, v katerem prikazuje prizadevanja Stalinovih naslednikov (Hruščov), da bi odpravili najhujše deformacije, ne da bi se lotili poglobljene analize geneze tega pojava.

Sovjetske razlage deformacij stalinizma kot napak Stalina, prikazane na XX. kongresu KPSZ (1956), Britovška kot raziskovalca seveda niso zadovoljile. O tem problemu je napisal študijo Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti (1980) Marjan Britovšek, Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti v graditvi socializma (Ljubljana: Zavod SRS za šolstvo, 1980). ter objavil nekaj razprav: »Ko so skušali pojasniti zgodovinski proces z objektivnimi dejstvi, s pomočjo antivoluntativne marksistične analize, sta CK in Hruščov prišla do subjektivnih sklepov in krivila za vse napake kult osebnosti.« Britovšek, Stalinov termidor, 474. Britovšek opozarja:

Kritike stalinizma ni mogoče reducirati le na kult osebnosti, temveč je treba proučiti družbene okoliščine, ki so dopustile, da je prišlo do takšnega kulta, da se je lahko razvil do takšnih razsežnosti. Ozko zastavljena kritika ni kos razčistiti tega družbenega fenomena. S stalinizmom razumemo sistem, ki je nastajal v specifičnih razmerah graditve sovjetske države v prehodnem obdobju. Pomenil je deformacijo, ki so jo določale posebne zgodovinske okoliščine. Marjan Britovšek, »Delavski razred – avantgarda – partija (1977),« v: Britovšek, Izbrani spisi, 260. In nadaljuje: Reducirati te deformacije na kult osebnosti pomeni, da s takšnim pristranskim pristopom drsimo v subjektivistični voluntarizem, ko določeno deformacijo epohe prehodnega obdobja vežemo izključno na osebnost. /…/ Sociološka proučevanja prehodnega obdobja od kapitalizma k socializmu so namreč mnogo bolj zapletena, kot je menil Stalin v svoji mehanicistični teoriji. Ibid., 263, 264.

Eno najbolj dramatičnih obdobij v zgodovini sovjetske republike je bilo, po Britovškovi oceni, obdobje, ko je Lenin zapuščal politično prizorišče, njegovi najožji sodelavci (Zinovjev, Kamenjev, Stalin, Trocki, Buharin) pa so se zapletli v ostre frakcijske boje, vsak je hotel po svoje tolmačiti Leninov nauk. To je bilo obdobje medvladja, ko je bil Lenin zadet od kapi, priklenjen na bolniško posteljo, vodilno jedro partije pa so sestavljali Zinovjev, Kamenjev in Stalin. Uspelo jim je izolirati Trockega in obrzdati njegove bonapartistične tendence, ki jih je izrazil v boju proti CK RKP(b) oziroma proti partijskemu aparatu. V tem boju se je začel vedno bolj uveljavljati Stalin, ki je zaradi taktične spretnosti, pretehtanih nastopov v javnosti, realistične presoje položaja in utrjevanja partijskega aparata postal vodilna osebnost v trojki. To zapleteno obdobje, s poudarkom na frakcijskih bojih znotraj RKP(b) –, ki so globoko posegli tudi v Kominterno ter še posebej v priprave na nemško revolucijo 1923, ko so člani ruskega politbiroja, in to ne brez razloga, računali na možnost izbruha proletarske revolucije v Srednji Evropi – je Britovšek obravnaval v knjigi Boj za Leninovo dediščino (1976). Tik pred Leninovo smrtjo je prišlo do razcepa v partiji, ki ga je Lenin v svojem testamentu preroško predvidel, zaradi vedno bolj zaostrenih odnosov med Trockim in vodilnim jedrom, posebno pa med Trockim in Stalinom. Trocki je s svojim nastopom proti CK RKP(b) in proti aparatu partije vsekakor spodkopaval in ogrozil organizacijsko strukturo leninske partije, hkrati pa je s svojim nebrzdanim nastopom omogočil Stalinu, da je okrepil svoj položaj v vodilnem jedru, je v zaključku poudaril Britovšek.

V tretjem temeljnem delu – Stalinov termidor (1984) – je Britovšek raziskoval usodo revolucije in socializma v Sovjetski zvezi po Leninovi smrti. V teh okvirih se je lotil še podrobnejše analize vzvodov Stalinove osebne oblasti in v tem kontekstu idejnih bojev v VKP(b), iz katerih je Stalin z najbolj grobimi metodami izšel kot zmagovalec:

Zmagoviti obračun – tako z levo Združeno opozicijo (Trocki, Zinovjev, Kamenjev) kot z desno (Buharin) – je omogočil Stalinu, da se je razglasil za edinega dediča in nadaljevalca Leninovega nauka. Buharinova skupina, ki jo je Stalin označil za desno opozicijo, je predstavljala zadnji poskus, da ohranijo v VKP(b) kolektivno vodstvo in preprečijo Stalinovo osebno diktaturo. Buharinov poraz je imel še posebej velike socialne posledice. Za razliko od boljševiške levice, ki je predstavljala disidentsko skupino voditeljev brez socialne baze, je imela desna opozicija močno množično podporo v deželi; njeno kmečko politiko je podpirala večina kmetov. Spor med Stalinom in Buharinom je z zgodovinskega vidika predstavljal uvod v »politično revolucijo od zgoraj« in v zgodovinsko obdobje stalinizma. Marjan Britovšek, »Razraščanje Stalinovega despotizma v ognju frakcijskih bojev (1998),« v: Britovšek, Izbrani spisi, 359.

Britovšek je Stalinovo obdobje delil v dve podobdobji: prvo – do Kirove smrti (1934) –, v katerem je Stalin brezobzirno obračunal z levo (Trocki) in desno (Buharin) opozicijo; drugo, v katerem prevladujejo despotske poteze njegovega značaja in vladanja. Ko so Stalinu na 7. kongresu Kominterne (1935) priznali, da je skupaj z Marxom, Engelsom in Leninom četrti klasik marksizma, je to pomenilo višek njegove moči. Na 18. partijskem kongresu, ki so ga sklicali marca 1939, po »veliki čistki«, je bil Stalin že absolutni diktator. CK in njegovi izvršilni organi (politbiro, organizacijski biro in sekretariat), izvoljeni na tem kongresu, so bili zgolj osebni posvetovalni organi generalnega sekretarja CK – Stalina. Britovšek posebej poudarja, da se od takrat Stalin ni več oziral na politbiro in plenume CK niti ni skliceval kongresov partije; nastavitve in imenovanja je izvajal sam, torej brez odobritve plenumov in kongresov. Pred sklicem naslednjega kongresa je hotel doseči predvsem dva cilja: »uzakonitev« svoje osebne diktature v partiji in državi z uradnim priznanjem kulta osebnosti ter s partijskim statutom. Razraščanje Stalinove birokratsko-administrativne »revolucije od zgoraj« so spremljali hude deformacije na vseh področjih družbenega življenja in pošastno uničevanje leninskih kadrov, kar je položilo temelje kulta osebnosti in velikodržavja, kult despota pa je dobil mitološke razsežnosti. Kriza v vrhovih Stalinove partije se je vse bolj zaostrovala in se končala s skrivnostno Stalinovo smrtjo, zaključuje Britovšek to svoje delo.

Stalinizem, povzema Britovšek, pomeni specifično deformacijo izvajanja oblasti, ki je zrastla na temeljih proletarske družbe. Stalinizem je socialno porodila začasna, relativna osamosvojitev voditeljev od njihove družbene baze. Diktatura proletariata je dobila značaj nadomestne diktature; pri tem so državno oblast odtujili njenim dejanskim družbenim nosilcem. Stalin se ni boril samo za oblast, temveč za določeno smer v notranji in zunanji politiki. Stalinovih prestopkov ni mogoče pojasniti s paranojo ali kako drugo duševno boleznijo. Stalin je bil politik, ki je uporabljal makiavelistične metode; njegovi prestopki so se skladali z njegovimi cilji. Ibid., 16.

O odmevnosti Britovškovega dela »Stalinov termidor«

Britovškova dela so ob izidu vzbudila veliko pozornost slovenske javnosti, saj so odprla številna zgodovinska, idejna, sociološka in politična vprašanja, hkrati pa so predstavljala izhodišče za širše spraševanje o stalinizmu, kultu osebnosti, Oktobru in njegovi usodi. Naj spomnimo, da je uredništvo Naših razgledov povabilo večje število družboslovcev, zgodovinarjev, publicistov, da v kratkih prispevkih opredelijo svoje poglede na vprašanja, ki jih odpirajo Britovškove knjige; prispevki so bili objavljeni v Naših razgledih v drugi polovici leta 1981. Revija Anthropos pa je januarja 1985 organizirala »Razgovor ob izidu Britovškove knjige Stalinov termidor«; avtorski prispevki (Avgusta Lešnika, Cvetke Tóth, Dubravke Stajić, Vere Mujbegović in Ludvika Čarnija) so bili objavljeni v št. 3-4/1985. Poudarimo ključne misli:

»Britovšek v knjigi Stalinov termidor nadaljuje s proučevanjem in poglabljanjem enega ključnih problemov zgodovine komunističnega gibanja, ki je bistveno in usodno vplivalo in zaznamovalo polpretekli in sedanji tok marksistične misli ter celotni razvoj sovjetskega in mednarodnega delavskega gibanja, tj. stalinizma. Ta ključni problem, ki se ga vse prepogosto obravnava površinsko in aktualistično, raziskuje Britovšek v kompleksnem zgodovinskem procesu njegovega nastajanja. Zato bi kazalo na tem mestu opozoriti, da vsa tri Britovškova dela – Boj za Leninovo dediščino (1976), Carizem, revolucija, stalinizem (1980), Stalinov termidor (1984) – tvorijo trilogijo, saj zaokrožajo avtorjeve raziskave 'ruske stvarnosti' od 19. stoletja do sodobnosti.« Avgust Lešnik, »Razgaljeni stalinizem,« Anthropos 17, št. 3-4 (1985): 231–35, tu 231.

»Za vsakega, ki razmišlja o tem fenomenu (stalinizmu), se zastavlja dokaj težavna naloga, priti do take zgodovinsko-pojmovne rekonstrukcije tega, kar je ruska revolucija (priljubljen izraz Rose Luxemburg za oktobrsko revolucijo) doživljala kot svojo 'najintimnejšo' zgodovinsko dilemo in protislovje v svojih zelo težkih in tudi glede na neposredne protagoniste po Leninovi smrti, tj. Leninovo gardo oz. Leninsko partijo v celoti, zahtevnih prvih in začetnih poskusih nadaljevanja institucionalizacije revolucije in izgradnje socializma v času po Leninu. Zgodovinski nasledek te institucionalizacije revolucije je bil pač Stalinov termidor, zato se upravičeno vedno znova zastavlja vprašanje, kje v tem procesu, ko revolucionarno gibanje prehaja v legalno institucionalne forme političnega in vsesplošnega družbenega življenja, so dejanski nastavki, tudi kot zgodovinska podlaga, za Stalinov termidor in za dejstvo, da revolucija sama pristane v termidorju, sarkastično potrjujoč v času francoske revolucije izrečeno misel, da revolucija žre svoje lastne revolucionarje – kot bog Saturn svoje otroke.« Cvetka Tóth, »Kakšno sporočilo prinaša najnovejše delo dr. Marjana Britovška 'Stalinov termidor' in v kakšnem kontekstu?,« Anthropos 17, št. 3-4 (1985): 236–44, tu 237.

»Britovškova raziskava stalinizma temelji na empiričnih dejstvih, ki vodijo v sintezo makro ravni raziskovanja (družbeni procesi, frakcijski boji) z mikro ravnijo (osebnosti boljševiških voditeljev, njihove ideološke platforme). Posebej je raziskal odnos med Stalinom kot političnim voditeljem in VKP(b). Enostranskosti, ki jih najdemo v raziskavah Isaaca Deutscherja, Issac Deutscher, Stalin. Politična biografija (Zagreb: Globus, 1977). ki predstavljajo 'the study of case', so Britovška privedle do preučevanja vzročne zveze med političnim sistemom in ideološkimi stališči, ki so bila sporna. Precej prostora je posvetil vodilnim idejam partijskih frakcij. /.../ Avtor je tezo o 'termidorskem značaju' Stalinove politične dejavnosti preveril v njenem političnem in ideološkem smislu – kot degeneracijo osnovnega cilja oktobrske revolucije, izgradnje demokratične družbe, v kateri je socializem samo prva razvojna faza. Če je revolucija nasilno avtoritarno dejanje osvajanja oblasti, se postavlja vrsta vprašanj o konstituiranju celotne družbenoekonomske in politične ureditve po osvojitvi oblasti v imenu delavskega razreda. Niti leva niti desna opozicija nista oporekali nujnosti nasilnih metod v začetni fazi vzpostavljanja oblasti; obe pa sta se motili – nekaj zaradi podcenjevanja faktorja zaostalosti in zgodovinskih nasledkov v Rusiji, »Nadaljnje raziskave pojava stalinizma morajo temeljiti na multidisciplinarnem pristopu, ki bo upošteval dejstvo, da 'avtoritarnost' ni le mednarodni pojav, marveč da se poraja tudi iz konkretne zgodovine in politične tradicije posameznih družb; raziskovanje stalinizma se nujno opira na raziskovanje zgodovinskih virov dveh odločilnih strani politične tradicije in kulture: 'demokratične' in 'avtoritarne'. Brez konkretno-zgodovinskega raziskovanja zgodovinskega porekla teh dveh tradicij ne moremo priti do sintetičnih rezultatov. Drugačni pristopi se zvajajo na prenagljeno sklepanje o apriorni avtoritarnosti delavskega gibanja, kar pripelje do ideologizacije problema,« argumentirano poudarja Dubravka Stajić, »Marjan Britovšek, 'Stalinov termidor',« Teorija in praksa 23, št. 9-10 (1986): 1078. deloma pa zaradi revolucionarne zahteve po hitrejših in vsebinskih spremembah družbe.« Dubravka Stajić, »Razgovor ob izidu Britovškove knjige 'Stalinov termidor',« Anthropos 17, št. 3-4 (1985): 250–55, tu 252 in 253.

»Znotraj fenomena stalinizma zavzema tema o odnosu Stalina in Kominterne posebej pomembno mesto. Tema, ki zahteva veliko pozornosti, doslej še ni bila nikjer celovito obdelana, medtem ko je M. Britovšek podal samo osnovne obrise. Na pomembno vprašanje – ali je bila KI stalinistična organizacija oziroma epifenomen stalinizma – dobivamo danes v glavnem a priori pritrdilen odgovor. Toda tudi tu moramo upoštevati zgodovinsko stališče, ki kaže, da med KI in stalinizmom ne bi smeli postavljati enačaja. Če upoštevamo, da se je KI oblikovala na valovih revolucionarnega vrenja v Evropi leta 1919 in je dobivala inspiracijo predvsem iz Leninovih idej in tem, ki so bile formulirane kot temeljne ideje KI v obdobju 1919–1924, to je na prvih petih kongresih, potem lahko vidimo, da je bila KI organizacijsko, idejno in teoretsko utemeljena in ustanovljena brez Stalina oziroma z njegovim minimalnim in nebistvenim sodelovanjem. V tem smislu pa je zelo pomembno obdobje od 1924 do 1929, ko Stalin začne postopno 'prevzemati' KI in ko revolucionarno organizacijo s svetovnimi cilji dejansko spreminja v instrument svoje notranje in zunanje politike. Preučevanje tega obdobja je zelo pomembno, ker se je tedaj zgodilo vse, kar je določalo nadaljnjo usodo Sovjetske zveze in Kominterne, in ker se je takrat oblikoval in vzpostavil sistem, ki ga kasneje opredelimo kot stalinizem. /.../ Veliko družbenozgodovinskih okoliščin je prispevalo k stalinističnim tendencam, te pa so: 1. stagnacija revolucionarnih procesov v svetu; 2. problemi v Sovjetski zvezi in boj z opozicijo; 3. krize mnogih komunističnih partij, njihov ilegalni status in iskanje zaslombe v čvrstem in močnem centru (KI). Že od leta 1930 se v Kominterni ne menjajo samo osebe, marveč se spreminja tudi idejna osnova. S tezo o brezpogojni podpori izgradnji 'socializma v eni deželi', kar naj bi bila prvobitna naloga vsake komunistične partije, je bila narejena revizija temeljnih načel proletarskega internacionalizma, kakor ga je formuliral Lenin. Boj za varnost Sovjetske zveze je postal glavna naloga, sama KI pa se je postopoma spreminjala od samostojne organizacije v 'sekcijo' VKP(b). S kultom leninizma je Stalin ustvaril idejno osnovo za svojo praktično in teoretsko nadmoč in absolutno osebno oblast. Ko je VKP(b) podredil svojemu aparatu, pa tudi centralne organe Kominterne, ni mogel v enaki meri podrediti komunističnih partij, glede na to, da so vladale velike razlike glede stopnje zanimanja Sovjetske zveze za posamezne dežele in partije,« poudarja V. Mujbegović. Vera Mujbegović, »Razgovor ob izidu Britovškove knjige 'Stalinov termidor',« Anthropos 17, št. 3-4 (1985): 248–50, tu 249 in 250.

Ne bo odveč, če v tem kontekstu spomnimo na še vedno aktualno opozorilo L. Čarnija: »V tuji in naši literaturi je bila večkrat zapisana misel, da ima stalinizem svoj izvor pri Leninu ali celo pri Marxu. Po tej logiki ima fašizem, ki ga ne moremo enačiti ali primerjati s stalinizmom, svoj izvor v meščanski demokraciji ali celo pri glasnikih buržoazne družbe. Razmišljali pa bi lahko tudi tako, to bi najbrž bolj ustrezalo zapisani misli, da so bili Stalinovi predhodniki Lenin, Marx, Hegel, Kant itd. vse do grških mislecev, ker je imel vsak določenega predhodnika ali predhodnike. Tako razmišljanje ne sili v raziskovanje stvarnih zgodovinskih okoliščin, zato je bolje, da ga čimprej pozabimo.« Ludvik Čarni, »Ob knjigi dr. M. Britovška 'Stalinov termidor',« Anthropos 17, št. 3-4 (1985): 245–48, tu 248.

Zaključek

Poudariti velja, da Britovšek ni pisal o stalinizmu kot veliki temi, tj. ekskluzivistično, prav tako njegovo raziskovanje pričujoče tematike ni bilo neposredno politično motivirano. Nasprotno, v svojem raziskovanju je osrednjo pozornost namenil temeljiti zgodovinski rekonstrukciji stalinizma kot političnega in družbenega sistema, in to na podlagi verodostojnega arhivskega gradiva in dokumentov. Vseskozi je bil prepričan, da šele takšen pristop omogoča odprto, resno in znanstveno umirjeno razpravo na daljši rok v mednarodnih okvirih. V kontekstu povedanega ne gre prezreti, da je prof. Britovšek čutil omejene možnosti odprtega/svobodnega razpravljanja z raziskovalci z vzhoda in zahoda v obdobju hladne vojne.

So pa zato prelomne družbene spremembe vzhodno od »železne zavese«, ki so sledile 'padcu' berlinskega zidu (1989), omogočile tudi začetek sodelovanja ter živahnega in organiziranega razpravljanja o »stalinizmu« med raziskovalci z obeh polov, v katerega se je aktivno vključil tudi M. Britovšek. Ključno vloga v tem 'združevalnem' procesu zagotovo pripada prof. Th. Bergmannu, Prof. Theodoru Bergmannu (1916–2017) smo se – ob njegovi 90-letnici – poklonili z jubilejnim zbornikom (Festschrift): Ausblicke auf das vergangene Jahrhundert. Die Politik der internationalen Arbeiterbewegung von 1900 bis 2000, ur. Wladislaw Hedeler et al. (Hamburg: VSA-Verlag, 1996). Študijo o jubilantu je napisal Mario Keßler: »Theodor Bergmann – Eine biographische Skizze« (str. 13–22); Britovšek pa razpravo: »Stalins und Bucharins Vision des Sozialismus« (str. 49–58). Za Britovškov zbornik (1996) je T. Bergmann prispeval študijo »Od boljševizacije Kominterne do uničenja svetovnega komunističnega gibanja« (str. 185–98). ki je v Wuppertalu, Engelsovem rojstnem kraju, obudil in organiziral mednarodne konference, na katerih je z referati sodeloval tudi M. Britovšek: o Nikolaju Buharinu Marjan Britovšek, »Der Endkampf mit Stalin in Jahre 1929,« v: »Liebling der Partei«. Bucharin – Theoretiker des Sozialismus, ur. Theodor Bergmann in Gert Schäfer (Hamburg: VSA-Verlag, 1989), 61–71. (1988), Levu Trockem Marjan Britovšek, »Die Dilemmata des 'Neuen Kurses' von Leon Trotzki,« v: Leo Trotzki. Kritiker und Verteidiger der Sowjetgesellschaft, ur. Theodor Bergmann in Gert Schäfer (Mainz: Decaton, 1993), 194–207. (1990), V. Iljiču Leninu Marjan Britovšek, »Die erste sowjetische Verfassung und die Bildung der Föderation,« v: Lenin. Theorie und Praxis in historischer Perspektive, ur. Theodor Bergmann et al. (Mainz: Decaton Verlag, 1994), 232–42. (1993) in Friedrichu Engelsu Gl. op. 19. (1995). »Posebne pozornosti konferenčnega avditorija je bil deležen Marjan Britovšek tako glede referata 'Buharinovi ekonomski in politični pogledi – s poudarkom na Buharinovem boju proti Stalinovi kolektivizaciji 1928/29' kot tudi predstavitve svoje knjige Stalinov termidor.« Avgust Lešnik, »Mednarodni Buharinov simpozij (Wuppertal, 10.–13. oktober 1988),« Zgodovinski časopis 43, št. 1 (1989): 131.

»Britovšek se je uvrstil med ugledne raziskovalce stalinizma«, je zapisal L. Čarni in dodal: Raziskovalcem po razpadu Sovjetske zveze se, vsaj tako se sliši, obetajo vzpodbudnejše razmere za delo, če so oziroma bodo ustrezni arhivi dostopni. Njihove sodbe bodo celovitejše, kakor sodbe dosedanjih raziskovalcev, trdnejše, na različne načine poglobljene itd. Tudi v tem primeru bo Britovškovo raziskovanje zaradi načina dela ohranilo vrednost kot prispevek k razumevanju političnih dogajanj v Sovjetski zvezi in k oceni hotenj in dejanj vodilnih političnih osebnosti. Čarni, »Ob sedemdesetletnici Marjana Britovška,« v: Britovškov zbornik, 13, 14.

V tem kontekstu se zastavlja še vprašanje, v katero teoretsko šolo raziskovalcev stalinizma bi umestili M. Britovška. Če sledimo tipologiji, ki jo je pred leti postavil G. Boffa v svojem delu Fenomen Stalin (1985), Giuseppe Boffa, Fenomen Stalin (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1985). smo še najbližje odgovoru, da se zagotovo ni umeščal v t. i. »šolo kontinuitete«, kot bi morda na prvi pogled sklepali iz naslova njegovega dela Carizem, revolucija, stalinizem (1980); tega je treba razumeti v smislu dialektičnega zakona »negacija negacije«. Po ocenjevanju stalinizma bi ga lahko (pogojno) umestili v »šolo termidorja«, ne nazadnje tudi po nedvoumnem naslovu dela Stalinov termidor (1984). V podkrepitev naj spomnim na strnjeno misel, ki jo je izrekel v enem izmed mnogih intervjujev, ki jih je imel o stalinizmu. Na novinarsko vprašanje Bernarda Nežmaha, objavljeno v Mladini (15. februarja 1994), »Ali je možna obnovitev komunizma v Rusiji?«, je M. Britovšek odgovoril:

Komunizem je evropski pojav, to je socialna demokracija, to je 200 let razvoja, to ni le Marx, to so korenine iz francoske revolucije. Veste, Stalin je (s svojim termidorjem) uničil komunizem. Komunizem stalinskega formata se ne more več ponoviti. To je najbolj brutalna oblika uničenja človeške individualnosti, pridobitve francoske revolucije. Britovšek, Izbrani spisi, 18.

* * *

Prof. Britovšek je svoje raziskovalne rezultate, kot že omenjeno, mednarodni strokovni javnosti prezentiral na številnih mednarodnih zborovanjih in simpozijih, na katerih je vselej vzbudil posebno pozornost, pa tudi s prevodi knjig in razprav v tujih revijah in zbornikih. Zato tudi ni bilo naključje, da ga je Mednarodni inštitut za socialno zgodovino (IISH) v Amsterdamu (v 90. letih minulega stoletja) uvrstil med ugledne sodelavce mednarodnega raziskovalnega projekta Kominterna, mednarodno uveljavljena revija The International Newsletter of Communist Studies (Köln-Mannheim-Berlin) pa izvolila v svoj izdajateljski svet.

In prav Britovškovi odmevni rezultati znanstvenoraziskovalnega dela doma in v tujini, njegova vpetost v mednarodne raziskovalne projekte ter uspešno sodelovanje z raziskovalci uglednih mednarodnih institucij so botrovali odločitvi njegovih sodelavcev, da se mu ob 70-letnici in hkratni upokojitvi (1993) oddolžimo za dolgoletno in ustvarjalno delo s priložnostnim zbornikom ter na ta način obogatimo tudi področja, s katerimi se je ukvarjal. Rezultat skupnega 'projekta' – petdesetih priznanih tujih in domačih raziskovalk in raziskovalcev (iz Avstrije, Francije, Hrvaške, Italije, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Slovenije, Srbije in Švice), s katerimi je Britovšek sodeloval ali/in soustvarjal – je bila izdaja 530 strani obsežnega zbornika z naslovom Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik, Avgust Lešnik, ur., Kriza socialnih idej. Britovškov zbornik. Mednarodna izdaja zgodovinskih in socioloških razprav / The Crisis of Social Ideas. A Festschrift for Marjan Britovšek. An International Edition of Historical and Sociological Studies (Ljubljana: Oddelek za sociologijo Filozofske fakultete, 1996). pri čemer ne gre prezreti, da problematika »socialnih idej« vsebinsko simbolizira celotni Britovškov znanstveni opus. Naj na tem mestu bralstvo opozorim tudi na ponatis Britovškovih razprav v njegovih Izbranih spisih (2015). Britovšek, Socialna zgodovina. Kako cenjen in spoštovan je bil Britovšek v mednarodnih raziskovalnih krogih, lahko razberemo iz spominskega zapisa B. Bayerleina, pobudnika, soustanovitelja in glavnega urednika revije The International Newsletter of Communist Studies: »Adieu, Marjan!« Bernhard Bayerlein, »Adieu, Marjan! In memoriam Marjan Britovšek,« The International Newsletter of Communist Studies Online 15, št. 22 (2009): 357, 358.