Prvi del študije Oskar Mulej, »Gospodarski in družbeni nazori v slovenskem naprednem taboru, 1930-35. I. del – velika gospodarska kriza,« Prispevki za novejšo zgodovino, št. 1 (2016): 108-25. se je prvenstveno osredotočal na vidik strankarske politike oziroma ožje opredeljenega naprednega političnega tabora in pri tem posebno pozornost namenil odzivom slovenskih naprednih politikov na svetovno gospodarsko krizo. Pričujoči drugi del ima namen seči čez okvire strankarske politike in z idejnozgodovinskega vidika zaobjeti raznovrstne poglede, ki so se javljali znotraj širšega idejnega oziroma nazorskega tabora, ki naj bi ga naprednjaška strankarska politika sicer predstavljala, a ji ni bil vedno povsem zvest, idejno pa je bil še bolj heterogen. Pri tem se bomo osredotočili zlasti na izobražence, izhajajoče iz svobodomiselnega svetovnega nazora oziroma meščansko-liberalnega kulturno-duhovnega miljeja, ter na napredni tisk in ostale serijske publikacije, ki so bile tradicionalno vezane na napredni tabor oziroma so gravitirale k njemu.

Poleg dosedanjega relativnega manka idejnozgodovinskega pristopa k obravnavani tematiki nas k vključitvi širše perspektive napotuje zlasti dejstvo, da je ravno prva polovica tridesetih let za slovenski napredni tabor Izraz »napredni tabor« uporabljam v strogo nominalističnem smislu, brez normativnih vsebinskih ali celo vrednostnih opredelitev. Izhajajoč iz razdelitve slovenske politične in duhovne krajine na tri miselne kroge oziroma tabore, z njim merim na tisti segment slovenske javnosti, ki ni pripadal niti katoliškemu niti marksističnemu idejnemu krogu in je zase najpogosteje uporabljal oznako »napreden«. Hkrati ni imel trdnega ideološkega temelja in enotnega profila ter je zato zanj bila značilna izrazitejša ideološka heterogenost kot pri ostalih dveh taborih. V ožjem smislu, kot politični tabor, je, grobo rečeno, zajemal tisti del slovenske politike, za katerega je bilo značilno nacionalno-liberalno genealoško ozadje. V širšem, kot idejni ali nazorski tabor, pa tisti del slovenske družbe (v prvi vrsti razumništva), ki ga je naprednjaška politika nagovarjala, a ji ni bil vedno zvest, idejno pa je bil še bolj heterogen. Integrativni element tabora, ki je do neke mere deloval tudi kot vezni člen s strankami, so bile nestrankarske institucije kot denimo Zveza naprednih starešin, »napredna« in nacionalistična akademska društva, predvsem pa množična društva z »naprednim« obeležjem – v prvi vrsti Sokol. pomenila čas pospešene diferenciacije med političnimi prvaki oziroma »stranko« na eni in intelektualnim zaledjem oziroma širšim idejnim taborom na drugi strani. Razlike pri tem niso izvirale izključno iz nezadovoljstva nad sodelovanjem politikov v nedemokratičnem režimu oziroma zadevale zgolj različnih pogledov na nacionalno politiko, temveč so se v določeni meri izražale tudi na gospodarskem in socialnem polju. Svetovna gospodarska kriza in premiki – družbenopolitični in idejni –, ki jih je ta spodbudila v svetu, Evropi ter srednje- in jugovzhodnoevropski regiji, so svoj neizogibni odmev našli tudi med slovensko inteligenco svobodomiselne provenience ter pripomogli k razvoju korenitejših cepitev v njenih vrstah.

Kot smo lahko videli v prejšnjem delu študije, so v najtežjih letih gospodarske krize temeljna stališča naprednjaške gospodarske politike v grobem vztrajala na podobnih osnovah kot v dvajsetih letih in – kljub nekaterim novim retoričnim poudarkom – še niso vključevala številnih resnično novih sestavin. V letih 1931–33 je mogoče govoriti celo o »konservativnejšima« pristopu in retoriki, ki sta se zrcalila zlasti v zahtevah in prizadevanjih po varčnosti in gospodarnosti, uravnoteženem proračunu ter stabilni valuti, in tudi branjenju načela proste mednarodne trgovine ter odsotnosti zahtev po obsežnejših državnih intervencijah v gospodarstvu.

Po drugi strani pa je pod vplivom razvoja v tujini zatem postopoma pričel nastopati nov diskurz, ki je nakazoval spremembo političnoekonomske paradigme. Že v prejšnjem delu omenjena resolucija delegatov JNS iz Dravske banovine jeseni 1934 je tako med drugim narekovala, da more »narodu [...] vrniti zadovoljstvo, državi pa pojačiti moč le elan organizatornega dela, ki naj bi se vršilo po gospodarskem načrtu za več let vnaprej«. »Najnujnejše gospodarske in socialne naloge,« Jutro, 6. 9. 1934. Leta 1933–35 so bila čas, ko so tudi v Jugoslavijo in tako tudi med slovenske naprednjake, ki so tedaj stali pri vladnem krmilu, nezadržno pronicale nove ideje o razširjeni in okrepljeni vlogi države v gospodarstvu. V pretežno agrarnih državah jugovzhodne in vzhodne srednje Evrope, med katere je štela tudi Jugoslavija in kjer je gospodarska kriza bila ostrejša in daljnosežnejša kot v razvitejših državah, je v tridesetih letih nastopila »geneza etatizma«. John R. Lampe, Balkans into Southeastern Europe (Houndmills: Palgrave Macmillan, 2006), 128. K temu je pripomogla zlasti globoka agrarna kriza, ki je ustvarjala vtis, da so tržni mehanizmi docela odpovedali. Kmetijska proizvodnja v okoliščinah globoke agrarne krize in drastičnega nižanja cen ni več delovala v skladu z običajnimi mehanizmi ponudbe in povpraševanja, saj je na upad slednjega reagirala s hiperprodukcijo. – Ivan T. Berend, Decades of Crisis. Central and Eastern Europe Before World War II (Los Angeles: University of California Press, 1998), 254, 255. Vlade so se zato pričele, večidel neuspešno, usmerjati k dirigirani kmetijski politiki, ki naj bi pretežno agrarna gospodarstva rešila iz slepe ulice. Temu so bile pridružene okrepljene pobude po državno spodbujani industrializaciji in splošni tehnološki modernizaciji, ki so sicer bile prisotne že pred krizo, a so se v novih okoliščinah v mnogo manjši meri zanašale na »naravne« sile trga. Rooseveltova ekonomska politika v ZDA, prodor ekonomskih teorij in receptov Johna Maynarda Keynesa ter – če se ozremo bližje – nacistična gospodarska politika so močno odmevale v jugoslovanski politiki, kjer je »gospodarsko načrtovanje« kmalu postalo standardna fraza. Novega duha časa je morda najbolje izražalo pisanje nove revije naprednih intelektualcev Misel in delo, ki je v tretji številki leta 1934 zapisala:

»Naravnost kot ukaz zvene trditve prosvitljenih duhov, namreč, da je izvor vseh neprilik v liberalno-kapitalističnih načelih preteklega stoletja, ki so še vedno osnova gospodarskega reda, čeprav so se že preživela.« Fran Trček, »Kratek pregled slovenskega zadružništva,« Misel in delo, št. 3 (1934): 32.

V času Jevtićeve vlade oziroma pred petomajskimi volitvami 1935 je nastopil tudi jasen premik v vladni retoriki, s tem pa – kljub tedanjemu razkolu med Marušičevo in Kramerjevo skupino – tudi v retoriki Jutra. »V dobi, ko narašča važnost socialnih idej, politične pa se umikajo«, »Zaključni volilni govor predsednika vlade,« Jutro, 4. 5. 1935. je nastopila nova paradigma gospodarske politike, kjer se je pod geslom »agrarne demokracije« »Pred odločitvijo,« Kmetski list, 26. 4. 1935. napovedoval »energičen konec politiki čakanja, potrpljenja in konservativnih metod, ki računa, da bo čas mnogo izlečil in se zato zadovoljuje dostikrat s provizoričnimi rešitvami in paliativnimi ukrepi«. »Zaključek prve faze volilne borbe,« Jutro, 19. 4. 1935. Minister Marušič je tako na predvolilnih shodih jasno obljubljal povečano vlogo države v gospodarskem življenju in spremembo smeri v gospodarski politiki. Prejšnjim vladam je očital pomanjkanje »jasnega gospodarskega in socialnega programa«. »Minister dr. Marušič o volilni situaciji,« Jutro, 3. 3. 1935. Obljubljal je dvig cen kmetijskih pridelkov in zvišanje delavskih mezd »Govor ministra Marušiča v Cerknici,« Jutro, 16. 4. 1935. ter poudarjal, da država ni le »pravna edinica, ki skrbi za mir in red, temveč [...] predvsem socialna edinica, ki naj nudi vsem delavoljnim državljanom možnost kruha in zaslužka ter poštenega, človeka vrednega življenja«. »Predsednik vlade Bogoljub Jevtić je govoril včeraj v Ljubljani,« Jutro, 29. 4. 1935.

Kot rečeno, je novemu trendu sledilo tudi Jutro. Poleti 1935 je denimo zapisalo:

»Naivno je pričakovati, da bo novi val gospodarske prosperitete spet priklical milijone brezposelnih v mehanizirane, avtomatizirane in racionalizirane tovarne in da bo razen tega še preskrbel dela novim milijonom doraščajočih generacij – na temelju primitivnih načel nekdanjega svobodnega gospodarstva. V pretežni večini držav so že bili storjeni ukrepi, ki postavljajo narodno gospodarstvo na nove temelje: zaščitne carine, državni monopoli, korporativni sistemi in avtoritarni režimi so le razne in različno stopnjevane oblike neizbežnega državnega intervencionizma proti kaotičnemu razvoju, ki je spremljal pogrešno pojmovan gospodarski liberalizem.« »Potrebe organizacije tehničnega dela,« Jutro, 2. 7. 1935.

Obravnavani duhovni proces postopnega spreminjanja paradigme v razumevanju odnosa med državno oblastjo in gospodarskim življenjem se je zrcalil tudi v tem, da so nove ideje in zahteve – vsaj deklarativno in v razmeroma medli obliki – našle mesto v strankarskih programih. Manifest JNS, sprejet po formiranju stranke v juliju 1933, je nosil značaj vsebinskega odmika in tudi jasnega programskega obrata stran od liberalnih načel družbenogospodarske ureditve. Jutro je tedaj poudarilo, da je »JNS zapustila zastarele liberalne nazore o gospodarskih in socialnih problemih«. »Po kongresu JNS,« Jutro, 23. 7. 1933. Program je izražal jasne zahteve po povečani prisotnosti države v gospodarskem življenju, poudarjajoč, da se politična oblast »ne sme omejiti samo na svojo pravno funkcijo«. Program i statuti Jugoslovenske nacionalne stranke (Beograd: Gen. sekretarijat JNS, 1933), 12. To pa ni pomenilo zgolj možnosti državne intervencije v posamezne segmente gospodarskega življenja, temveč je seglo tudi do daljnosežnejših in celovitejših zamisli o »načrtnem gospodarstvu« ter tudi »korporativističnem« preurejanju narodnega gospodarstva. Program JNS je tako vključeval tudi sledečo točko:

»Stranka priznava potrebo snovanja gospodarskih korporacij in sindikatov zainteresiranih slojev pod pogojem, da vpliva država po pravu svoje vrhovne oblasti na njihovo delo in medsebojne odnose v korist socialnega miru.« Ibid., 15. »Konstituiranje Jugoslovenske nacionalne stranke,« Jutro, 21. 7. 1933.

Načeloma se je tako mogoče strinjati s splošno sodbo, da so trideseta leta 20. stoletja bila »čas utrjevanja misli o korporacijskem sistemu države in 'novem človeku', ki bo sposoben delovati pri graditvi 'novega' reda, novega načina socialnopolitičnega, kulturnega in gospodarskega življenja«, Jurij Perovšek, O demokraciji in jugoslovanstvu (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013), 49. Kot navaja Polanyi, je fašizem, ki prej ni predstavljal več kot lastnosti avtoritarnega režima v Italiji, po nastopu krize dobil popolnoma nov pomen kot alternativni model reševanja družbenoekonomskih vprašanj. ̶ Karl Polanyi, The Great Transformation (Boston: Beacon Press, 2001), 252. kar je svoj odmev in izraz brez dvoma našlo tudi v slovenskem naprednem taboru. Vprašanju, na kakšen način, v kolikšni meri in ali je pri tem šlo za pristen prevzem oziroma oblikovanje novih ekonomskih doktrin, vključujoč zamisli o stanovski preureditvi narodnega gospodarstva in države, se s širšega, idejnozgodovinskega vidika posveča pričujoča razprava. V njej se bomo posebej osredotočili na krizo liberalizma, nanjo vezane razmisleke o alternativnih družbenogospodarskih modelih, na drugi strani pa tudi na delno vztrajanje liberalnih pogledov na razmerje med državno oblastjo in gospodarskim življenjem. Pri tem se bomo kratko dotaknili tudi različnih vidikov oziroma mogočih razumevanj pojma liberalizem (politični, ekonomski, kulturni, duhovni), kakor so nastopala znotraj obravnavanega konteksta. Zaradi njihove odmevnosti bo poseben odsek posvečen koncepcijam »stanovske države«.

Med (ekonomskim) liberalizmom in neliberalnimi alternativami

Svetovna gospodarska kriza se je na idejnem polju zrcalila tudi kot kriza liberalizma – kot kriza zaupanja v liberalno, nevezano gospodarstvo in tudi politični sistem predstavniške demokracije. V srednji in jugovzhodni Evropi, kjer – zlasti ekonomski – liberalizem že poprej ni bil na najboljšem glasu in ni imel mnogo zagovornikov, je to nezaupanje dosegalo posebej široke razsežnosti. Slednjemu je botrovala tudi posebna ostrina ekonomske in družbene krize kot posledica perifernega položaja, ki pa ga je istočasno zaradi pomanjkanja pogojev za tehnološko-strukturno prenovo še dodatno utrjevala. Prim. Berend, Decades, 259, 265. Zahteve po gospodarskem načrtovanju in širitvi pristojnosti države v gospodarstvu so se zaradi strukturnih nestabilnosti večine držav in tudi pod vplivom političnega razvoja v širši regiji in soseščini (Nemčija, Italija, Sovjetska zveza) pogosto združevale tudi z avtoritarnimi koncepti politične ureditve. Zanimanje za alternativne, neliberalne modele gospodarske, družbene in politične ureditve pri tem ni bilo več omejeno na gibanja, ki so že pred krizo stremela k radikalnim spremembam, temveč je v veliki meri postalo značilno tudi za liberalno in konservativno usmerjene kroge.

Odnos naprednih politikov oziroma slovenskega dela JNS do (gospodarskega) liberalizma lahko v najboljšem primeru označimo kot ambivalenten. Napredna politika je trdno vztrajala na načelu zasebne lastnine kot osnove za kakršenkoli gospodarski napredek in blagostanje, Prim. Program i Statuti, 12. pri čemer zasebna podjetnost in iniciativa nista bili razumljeni kot nasprotni, temveč komplementarni »narodni solidarnosti«. Koncept »narodne solidarnosti«, kakor je nastopal v politični retoriki in praksi slovenskih naprednjakov, je bil podrobneje razdelan v prvem delu razprave. Poleg poudarjene skepse do ekonomskega protekcionizma in avtarkizma do leta 1933 tudi ni zaslediti zahtev po obsežnejši državni intervenciji v gospodarsko življenje, Kramer pa je še leta 1934 opozarjal, da sta »povezovanje gospodarstva s politiko in pa pogrešna teza o avtarkiji« ustvarili »celo vrsto komplikacij ki so povzročile tudi naši državi ogromno škodo«. »Minister Dr. Kramer o aktualnih javnih vprašanjih,« Jutro, 8. 5. 1934. Omenjenim stališčem v gospodarski politiki, ki bi jih v širšem smislu in kontekstu časa vsaj pogojno lahko obravnavali kot »liberalna«, navkljub pa je »liberalizem« – in to še posebej v gospodarskem pogledu – naprednjakom še naprej predstavljal neljub politični pojem ter oznako. Jutro je tako denimo leta 1931 pisalo, da bi »vsak poizkus, da bi se [...] vrnili k staremu geslu 'laissez fair...' [...] bil podoben pripravam za samomor«. »Ni monopola na socialno vprašanje!,« Jutro, 25. 4. 1931. Gospodarskega liberalizma in z njim povezanih gesel niso le izrecno odklanjali kot preživelih, temveč so jih – kot denimo Milan Mravlje v svojem govoru decembra 1933 – včasih celo povezovali s »sovražnikom številka ena«, klerikalizmom. »Zborovanje sreskega odbora JNS za Ljubljano in okolico,« Jutro, 11. 12. 1933: »Zlomil se je gospodarski liberalizem, ki mu je bil najboljši pomočnik klerikalizem, ki smo ga mi Slovenci najhuje občutili.«

Kljub gospodarski krizi in splošnemu evropskemu duhovnemu in političnemu razvoju, ki je težil v smer kolektivističnih pristopov k reševanju družbenoekonomskih vprašanj, so po drugi strani v pisanju naprednjaškega tiska nastopali tudi poudarki, ki bi jih lahko opredelili kot jasno liberalne. Dober primer tega je, da so ob siceršnjih uradnih deklamacijah o »narodni solidarnosti« v Jutru objavljali in povzemali zapise izrecno liberalnih ekonomistov, kot sta bila Ludwig von Mises»Kriza in kapitalizem,« Jutro, 20. 10. 1931. in Georg Bernhard. Georg Bernhard, »Meje politike,« Jutro, 12. 5. 1931:»Danes tako priljubljenega razlikovanja med narodnim gospodarstvom in svetovnim gospodarstvom v resnici niti ni. Vse to so samo pomožne konstrukcije slabotne človeške pameti, ki si mora za svoje mišljenje vstvariati kategorije, kakršnih v prirodi ni. Normalni zakoni za gospodarstvo posameznih narodov veljajo v večjem okviru tudi za svetovno gospodarstvo. […] Velike važnosti bi bilo odstraniti že obstoječe umetno poseganje v normalni razvoj evr. gospodarstva, namreč obstoječe carinske meje med posameznimi državami.« Ti članki so gospodarsko krizo v prvi vrsti obravnavali z vidika razmerja med državno oblastjo in gospodarstvom ter izražali poglede, ki niso bili v skladu z uradnimi programskimi točkami JRKD oziroma JNS. V tej zvezi velja omeniti tudi, da je Misesov članek bil objavljen v Jutru le tri dni zatem, ko je izšel v dunajskem liberalnem časniku Neue Freie Presse. »Die Krise und der Kapitalismus,« Neue Freie Presse, 17. 10. 1931. Istočasno pa je Jutro objavljalo tudi misli ekonomskih teoretikov, ki niso vztrajali na predpostavkah ekonomije prostega trga – kot denimo slovitega predstavnika nemške historične šole Wernerja Sombarta, ki je govoril o »notranji preosnovi kapitalizma«. »Sombart o razvoju gospodarstva,« Jutro, 22. 3. 1931. Svobodomiselnost in pluralizem naprednega idejnega tabora sta se tako – vsaj glede ekonomskih pogledov – udejanjala tudi v njegovem osrednjem političnem listu.

Tako kot se je pisanje Jutra mestoma razlikovalo od linije, izražene v programskih dokumentih JNS, so bili pogledi na obravnavana vprašanja znotraj širšega idejnega tabora raznoliki in so predstavljali celo paleto nazorov. Ti so segali od nesporno liberalnih, prisotnih zlasti med gospodarstveniki, vse do nesporno socialističnih. Odličen primer prvih najdemo pri tajniku Zbornice TOI in predsedniku trgovskega društva »Merkur« Windischerju, ki je opozarjal, da omejevanje gospodarske svobode pomeni »povratek v stare malenkostne patriarhalne in avtarkične razmere«, s tem pa tudi »povratek človeka v stare, majhne razmere, priproste in siromašne« »Privaditi se moramo na skromnejše razmere,« Jutro, 17. 6. 1933:»Tekma je, da polože v spone svobodno gibanje človeka. Z duhovitimi domisleki se zapira pot izmenjavi kapitala, denarja in blaga, ovira se promet osebni in blagovni, brutalizira duh. Univerzalnost se umika kampanilizmu, pa se pozablja, da povratek v stare malenkostne patriarhalne in avtarkične razmere zahteva dosledno tudi povratek človeka v stare, majhne razmere, priproste in siromašne.«, svaril pred »krivimi gospodarskimi preroki« in pripominjal, da se »s krilaticami da razburjati svet in izzivati aplavz na shodih, toda ne moremo preko neusmiljenih dejstev, gospodarskih izkušenj in zakonov«. »Krivi gospodarski preroki,« Jutro, 20. 6. 1935. Na podoben način je dvom v koristnost intervencionizma, »dalekosežnih socializacijskih akcij« in »eksperimentov načrtnega gospodarstva« v svoji recenziji Pogledov na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije Filipa Uratnika izražal Albin Ogris, pri čemer je glede predloga o odvzemu »previsokih dobičkov« pripomnil, da je objektivna ocena, »od katere meje navzgor so dobički previsoki«, v večini primerov nemogoča. Albin Ogris, »Filip Uratnik. Pogledi na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije,« Ljubljanski Zvon, št. 7-8 (1933), 486.

Skeptično držo do raznih doktrin, ki so se v obravnavani dobi pojavljale pod skupnim imenom »načrtno gospodarstvo«, je zavzemal tudi sloviti ekonomist Aleksander Bilimovič, ki je pod ta pojem uvrščal sovjetski eksperiment, fašizem, nacionalni socializem ter tudi krščanski socializem in Rooseveltovo gospodarsko politiko. Opozarjal je, da ima »pri vseh svojih dobrih straneh […] tudi velike pomanjkljivosti, ker ne odstranjuje socialne neenakosti, zvezano je z nasiljem ter povečuje politično in gospodarsko odvisnost prebivalstva od gospodarskih organov, v menjalnem gospodarstvu kontrolira produkcijo in konsum sam«. Iz tega razloga je predlagal kompromis med liberalnim in »načrtnim« gospodarstvom oziroma »srednjo, kritično pot«. »Načrtno gospodarstvo,« Jutro, 16. 4. 1935.

Če so gospodarstveniki v veliki meri izhajali iz – vsaj pogojno rečeno – liberalnih gledišč, politiki pa se, kljub deloma drugačni retoriki, niso občutneje oddaljevali od takšne osnovne usmeritve, so med širšimi krogi inteligence »nova«, neliberalna gospodarska naziranja našla precej plodna tla. V tem pogledu napredni tabor v okviru razmeroma nediferencirane slovenske družbe, nagnjene k egalitarizmu, Prim. Žarko Lazarević, Plasti prostora in časa (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2009), 263. ni predstavljal nikakršne izjeme. Čemur se tudi ne gre preveč čuditi, če pomislimo, da je – poleg pretežnega dela sicer zelo tankega sloja ekonomske elite – združeval predvsem inteligenco, uradništvo oziroma tisti družbeni segment, ki mu je po besedah Leona Kavčnika bil ideal »imeti 'siguren' poklic« in se vpisati »na državni ali banovinski plačilni seznam« ter je zato podjetništvo pogosto videl kot »nečeden posel, ki donaša krivičen denar«. Leon Kavčnik, »Problem nesorazmernosti cen industrijskih in poljedelskih proizvodov,« Misel in delo, št. 8-9 (1940): 180, cit. po Lazarević, Plasti, 263. Tako je najvidnejši slovenski narodnogospodarski teoretik, ki je – četudi je štel za predstavnika »krščanskega socializma« in govoril o »gospodarstvu po načrtu« – trdno vztrajal pri najbolj temeljnih načelih tržnega gospodarstva, Prim. Lazarević, Plasti, 266. bil Andrej Gosar, ki ni pripadal naprednemu, temveč katoliškemu taboru. V nasprotju z uničujočo Kardeljevo kritiko, objavljeno v Ljubljanskem zvonu, Ivan Kovač [Edvard Kardelj], »Filozofske osnove krščanskega socializma,« Ljubljanski zvon, št. 6 (1934). Ivan Kovač [Edvard Kardelj], »Sociološke osnove krščanskega socializma,« Ljubljanski zvon, št. 7-8 (1934). Ivan Kovač [Edvard Kardelj], »Gospodarske osnove krščanskega socializma,« Ljubljanski zvon, št. 9 (1934). pa so v nekaterih naprednih krogih Gosarjeve ideje doživele pozitiven odmev. Ogris je tako v svoji recenziji Gosarjeve Reforme društva zapisal, da bo v njej »našel marsikaj zanimivega in poučnega tudi čitatelj, ki se s programom krščanskega socializma ne strinja«. Albin Ogris, »Dr. Andrej Gosar. Reforma društva,« Ljubljanski zvon, št. 12 (1933): 757.

Med glasovi, ki so branili načela gospodarskega liberalizma na eni, ter tistimi, ki so ga odklanjali v imenu različnih idej o »novem redu« in avtoritarni reformi države na drugi, pa so bili tudi takšni, ki so nevezano gospodarstvo kritizirali iz eksplicitno liberalnih pozicij. Lojze Ude, sicer eden redkih, ki je liberalizem izrecno pozitivno vrednotil in se s to oznako tudi identificiral, je bil glede njegovega gospodarskega vidika nedvoumen. V Sodobnosti je leta 1934 – braneč tako liberalizem (v smislu svobodomiselstva) kot tudi demokracijo – zapisal:

»Nekaj drugega pa je seveda z naukom, da je gospodarsko delovanje vsakega človeka njegova zasebna zadeva, in z naukom, da naj država ne posega v gospodarstvo. A ta individualistični, ekonomski in politični liberalizem in kapitalistični gospodarski red, zgrajen na njem, sta glavna (a ne edina) vzroka za gospodarsko anarhijo in socialno bedo. Ta liberalizem je socialno škodljiv, njega je treba naskočiti in ga nadomestiti z boljšim redom. Kdor torej napada ekonomski in politični liberalizem, naj ostane pri stvari in naj duhovni liberalizem, kakor je pojmovan zgoraj, pusti v miru.« Lojze Ude, »O liberalizmu in demokraciji,« Sodobnost, št. 1-2 (1934): 28. Udetova opazka lepo razodeva tudi razširjeno temeljno razumevanje in rabo besede »liberalizem« med slovenskimi naprednjaki v času med obema vojnama, kjer kot samooznaka sicer ni bila najbolj priljubljena, a hkrati v svoji duhovni in kulturni razsežnosti večinoma ni nosila negativnih konotacij.

Podobne poglede je zastopal tudi Boris Furlan, ki je odločno zavračal avtoritarno in

totalitarno državo, ki bi ju bilo mogoče upravičiti le, če bi državljanom zagotovili »človeka vreden obstoj«, a sta po njegovem mnenju v gospodarstvu zastopali »več ali manj prikrito menčesterski liberalizem, ki ga je resnično svobodomiselstvo že zdavnaj opustilo«. Boris Furlan, »Leta odločitve,« Sodobnost, št. 12 (1933): 558. Ekonomski liberalizem je izrecno odklanjalo tudi osrednje napredno akademsko društvo JNAD Jadran, kjer se je kalila generacija mladih jugoslovanskih nacionalistov, kasnejših voditeljev Omladine Jugoslovenske nacionalne stranke (OJNS). »Akademiki, 'Jadran' vas kliče,« Jutro, 24. 10. 1933.

V širšem idejnem taboru so bili prisotni tudi izrazito socialistični pogledi, vključujoč spogledovanje z marksizmom, ki je bilo značilno zlasti za pisce levo usmerjenega lista Sodobnost, osnovanega po krizi Ljubljanskega zvona leta 1933. Starejši napredni razumniki so takšen trend odklanjali, kot denimo Albin Ogris, ko je v zaključku svoje recenzije slovenskega prevoda Marxovega Kapitala k prevajalčevi trditvi, da si bo bralec z njim »pridobil ogromno, temeljno in globoko znanje, neprimerno resničnejši vpogled v nad vse komplicirano gospodarsko in socialno življenje, nego ga more dobiti tako zvani inteligent na meščanski univerzi«, pripomnil: »O tem bi si dovolil resno podvomiti.« Albin Ogris, »Marx, Karl: Kapital,« Ljubljanski zvon, št. 7-8 (1933): 487. Sloviti zdravnik dr. Franc Derganc pa je v Jutru ob petdesetletnici Marxove smrti izražal socializmom naklonjene, a do marksizma izrazito odklonilne poglede, poudarjajoč škodljivost istovetenja socializma z marksizmom in »protislovanskost« slednjega. Dr. Franc Derganc, »Karl Marx. Kriza socializma ob 50-letnici Marxove smrti 14. marca 1883,« Jutro, 14. 3. 1933.

Kljub odprtosti svobodomiselnih kulturnih in socialnih revij Ljubljanski zvon ter – od 1934 dalje – Misel in delo za različne poglede, vključno z dogmatsko marksističnimi Gl. op. 30. , je osrednja linija naprednega tiska, še posebej Jutra, ostajala strogo antimarksistična. Četudi je v letih 1933 in 1934 časnik izkazoval solidarnost poraženi socialni demokraciji v Nemčiji in Avstriji, je hkrati utemeljeval neizogibnost zatona te politične sile. Gl. npr. »Pot navzdol,« Jutro, 23. 4. 1934. Povsem nedvoumno odklonilno stališče nasproti marksizmu in drugi internacionali je zastopala tudi napredna sindikalna centrala Narodna strokovna zveza. Gl. npr. »Borbe narodnega delavstva,« Jutro, 15. 5. 1933. »Shod narodnega delavstva v Trbovljah,« Jutro, 17. 2. 1934. »Kongres narodnega delavstva,« Jutro, 9. 4. 1935.

Posebej negativno je napredni tisk poročal o gospodarski politiki v Sovjetski zvezi, Gl. npr. »Boljševiške težave,« Jutro, 11. 6. 1933. na podoben način pa v obravnavanem času ocenjeval tudi fašistično v Italiji, kjer sta po pisanju Jutra vladala »beda in glad kakor ju razen boljševiške Rusije ne pozna nobena evropska država«. »Beda in glad v Italiji,« Jutro, 22. 4. 1933. Nič drugačno ni bilo stališče Jutra do nacistične gospodarske politike, ki jo je ocenjevalo kot »socialno demagogijo« »Hitlerjev socialni program,« Jutro, 14. 3. 1933. in »po svojem bistvu nenaravni kompromis med hitlerjevskim radikalnim socializmom in reakcionarnim fevdalnim velekapitalizmom«. »Hitler in Italija,« Jutro, 1. 2. 1933. Spoprijemanju novih nemških oblasti z gospodarsko krizo je časnik sicer priznaval določene uspehe, a pristavljal, da »tudi v Nemčiji veljajo nenapisani gospodarski in socialni zakoni, ki stavljajo osebnemu prizadevanju, če je še tako idealno, svoje neprestopne meje«. »Razočaranje nemških množic,« Jutro, 2. 6. 1934.

V začetku leta 1934 je bil ob desetletnici Leninove smrti v Jutru objavljen zanimiv uvodnik, ki je zavzel odločno obrambo zasebne lastnine, hkrati pa nakazoval nov način razumevanja tega načela. »Za zemljo in lastnino,« Jutro, 21. 1. 1934. Ob izraziti protimarksistični osti, poudarjajoč, da se »bolj kakor kdaj prej [...] kaže odločna volja, da naj se potrebne socialne preosnove izvedejo brez marksizma in proti njemu« ter »da so si današnje protidemokratične in demokratične struje v Evropi vzlic vsej različnosti svojih izhodišč, oblik in smotrov edine v tem, da je treba preprečiti družbeni razkroj, kakor ga je pripravljala z izrabljanjem demokratičnih svoboščin internacionala moskovskih fanatikov«, je hkrati razodeval tudi jasen odmik od liberalnih pojmovanj razpolaganja z lastnino. Hkratna kritična drža do marksizma in liberalizma sicer ni pomenila »priznanja vsega tega, kar počenjajo fašisti raznih vrst in inačic v Evropi«. Vseeno pa mnogi razlogi za odklanjanje večine tistega, »kar uče in delajo italijanski fašisti ali nemški narodni socialisti«, po mnenju uvodničarja Jutra ne bi smeli imeti za posledico ravnodušnosti »nasproti njihovim idejam o socialnem in kulturnem pomenu zemlje in kmetstva in o zdravi funkcionalni vrednosti lastnine«. Kakor kažejo tudi »najnovejši delovno-pravni zakoni v Italiji in Nemčiji«, se slednja »vedno bolj razvija v socialno formo«, vezano na »socialno odgovornost«, kar pomeni, da je »doba nebrzdanega individualizma za nami«. Ibid. Vpeljavo »germanskega prava« v kmetijstvo oziroma prepoved razbijanja kmečkih posesti v Nemčiji je po drugi strani v istem časniku kritiziral Anton Lajovic, »Hitler in njegovo pravo,« Jutro, 4. 6. 1933.

S tem pa se je že jasno nakazovalo novo razumevanje zasebne lastnine, ki jo je kasneje – ob koncu tridesetih let – povsem jasno formulirala Omladina JNS kot »omejljivo pravico«, katere obseg, način in pogoje pridobivanja ter meje razpolaganja sme in mora določiti država, pri čemer mora zadnjo besedo imeti »obči družbin interes«. Politična, socialna in gospodarska načela, sprejeta kot osnova delovnega programa na seji banovinskega odbora OJNS, v Ljubljani 5. septembra 1940 (Ljubljana: Banovinski odbor OJNS, 1940), 26, 28.

Koncepcije stanovske države

Stanovske ideje, ki so bile v širši regiji sicer prisotne že nekaj desetletij, so šele z gospodarsko krizo doživele širši politični razmah. Povečini sicer nejasno definirane in artikulirane so tako pričele služiti kot referenčna točka raznolikim političnim silam in usmeritvam (katoliškim, konservativnim, agrarističnim, radikalno nacionalističnim, fašističnim in tudi (neo-)liberalnim) pri iskanju »tretje poti« med grožnjo revolucionarnega socializma na eni ter »preseženo« liberalno ureditvijo na drugi strani. Pri tem je treba poudariti, da so bile ravni dodelanosti stanovskih koncepcij zelo različne. Celovito izdelani idejni sistemi, kot je bil Manoilescujev v Romuniji, Mihail Manoilescu (1891–1950) je bil vpliven romunski ekonomist. Prvotno liberalno usmerjen se je na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta preusmeril v korporativizem. Po njegovi doktrini bi morala država razviti zapleten korporativni okvir, ki bi med drugim služil hitri in sistematični industrializaciji, pri kateri bi podeželske mase na silo preusmerili od po njegovem mnenju neperspektivnega kmetijstva. ̶ Lampe, Balkans, 127. Gl. tudi Philippe Schmitter, »Reflections on Mihail Manoilescu and the National Consequences of Delayed Dependent Development on the Periphery of Western Europe,« v: Social Change in Romania, 1860–1940. A Debate on Development in a European Nation, ur. Kenneth Jowitt (Berkeley: Institute of International Studies, 1978), 117–73. so predstavljali veliko izjemo. Ob značilnem vzorcu, po katerem so politična gibanja in tudi nekateri v regiji prisotni avtoritarni režimi inkorporirali določene korporativistične elemente v svoj idejni aparat, so bili zelo pogosti tudi primeri, ko je spogledovanje s stanovskimi idejami ostajalo na izključno retorični ravni ob hkratnem dejanskem vztrajanju pri starih osnovah družbenogospodarske in zlasti politične ureditve. Poleg strahov pred revolucionarnimi nemiri z »leve« so v etabliranih političnih krogih bile prisotne tudi bojazni pred ekstremnimi gibanji na »desni«, pri čemer je bila značilna težnja po njihovi nevtralizaciji s pomočjo vključevanja nekaterih elementov njihove retorike.

Že pri obravnavi političnega programa JNS smo omenili, da so bili v njem vsebovani tudi elementi korporativizma. V zvezi s tem velja poudariti, da »korporativizem« Jugoslovanske nacionalne stranke ni tvoril celovitega in zaključenega sistema. Pravzaprav je šlo zgolj za razmeroma nedefinirano programsko točko, ki je (kot tudi sicer ekonomski program JNS) dopuščala široke možnosti interpretacije in po kateri naj bi politična oblast graditev »korporacij« zgolj spodbujala, ne pa prisilno uveljavljala. Program i statuti JNS, 15. Edini dejanski ukrep, ki ga je mogoče razumeti kot korak v smer korporativizma, je bil zakon o gospodarskem svetu, ki ga je že leta 1932 predložil Kramer, »Gospodarski svet,« Jutro, 4. 2. 1932. »Seja narodne skupščine,« Jutro, 5. 2. 1932. »Gospodarski svet pred narodno skupščino,« Jutro, 12. 2. 1932. »Zakon o gospodarskem svetu v narodni skupščini,« Jutro, 13. 2. 1932. pri čemer pa bi vloga takšnega telesa bila izključno posvetovalna. »Poostritev protekcijonizma v Evropi in naša gospodarska politika,« Jutro, 28. 10. 1931.

Kljub prisotnosti omenjene programske zahteve po snovanju korporacij je Jutro ob razglasitvi stanovske države (Ständestaat) v Avstriji še maja 1934 zapisalo:

»Stanovska ureditev se nahaja šele v najskromnejših prvih početkih. Praksa bo pokazala, ali bo mogla stanovska organizacija zadostiti težnjam po uveljavljenju ljudskih množic, ki danes niso več tako nezavedne in politično nešolane, da bi hotele trajno stati ob strani, pokoriti se ukazom in nositi bremena, na katerih nalaganje ne bi imeli nobenega vpliva. Pred vsem pa se bo moralo izkazati, ali bo stanovski okvir sposoben, da premaga interesna nasprotja med podjetnikom in delavcem, med delom in kapitalom, ker le v tem primeru se bo smelo govoriti o izločitvi razrednih razlik in o koncu razrednega boja.« »Avstrijski prvi maj,« Jutro, 3. 5. 1934.

Zato velja dopustiti tezo, da je šlo pri korporativizmu oziroma idejah »stanovske države« predvsem za zveneča gesla dobe, ki so izražala retorično prilagoditev splošnim političnim tokovom in razvoju v širši regiji in na vseevropski ravni. Nanje so se tako ali drugače odzivali vsi politični akterji, pri čemer pa so bila stališča znotraj naprednega tabora precej raznolika.

O slednjem najbolje priča razprava, ki se je leta 1935 odvila v reviji naprednih izobražencev in razumnikov Misel in delo. Začela se je s člankom Vinka Vrhunca, ki je kritiziral trenutno »modo gesel in krilatic«, kakršni sta bili »načrtno gospodarstvo« in »stanovska ureditev države«, v katerih je – podobno kot Albin Ogris Ogris, »Gosar,« 756. – videl prej izraz »ideološke površnosti našega časa« in »miselne udobnosti« kot pa plod resnega političnega premisleka in družbene analize. Dr. Vinko Vrhunec, »Jugoslavija – stanovska država?,« Misel in delo, št. 4 (1935): 64.

Vrhunec je v svojem zapisu vpeljal zelo zanimivo karakterizacijo ideje stanovske države, v kateri je videl predvsem težnjo k vrnitvi v čas pred francosko revolucijo. Razumel jo je kot izraz dvomov o smotrnosti »režima svobode«, ki je »v svoji mladostni dobi« predstavljal »najsijajnejšo etapo civilizatoričnega napredka« in v znamenju katerega je napredek šel »nevzdržno naprej […] vse do naših dni«. Četudi je do nje izrazil mero razumevanja, je Vrhunec stanovsko idejo odklonil in v sarkastičnem tonu komentiral, da je iskanje novih idej »za preureditev političnega in družabnega reda« pripeljalo do tega, »da so v starih arhivih prišli zopet na dan zapiski o stanovski državi«. Pri tem se je vprašal: »Zakaj je ne bi otresli prahu in duha plesnivosti, da malo sodobneje oblečena stopi na mesto sedanje države, baje pokvarjene in nesposobne radi degenerirane demokracije in parlamentarizma?« Ibid., 64, 65.

Stanovski ideji je očital nedorečenost in tudi notranjo nekonsistentnost. Razen tega je ocenjeval, da gre za politično frazo, ki »služi le za krinko osebnih in strankarskih diktatur«, o čemer pričata italijanska in tudi avstrijska »stanovska država«, in jo gre razumeti »le kot izraz sedanjih političnih in gospodarskih težkoč«. Ibid. Posebej poudarjajoč, da dejansko udejanjeni korporativizem – ki je pravzaprav »'corporatisme autoritaire', pri čemer instinktivno čutimo poudarek na pridevku 'avtoritativen'« Ibid., 67. – omogoča poseganje države v gospodarstvo in zasebno pobudo, »ki ostane vedno movens gospodarskega in pridobitnega udejstvovanja ter napredka«, je svaril, da je »od korporizma do etatizma […] samo en korak«. Ibid.

Slednjič je treba omeniti tudi, da se je Vrhuncu stanovska ureditev zdela docela neprimerna za Jugoslavijo z njeno družbeno in gospodarsko strukturo, v kateri je prevladoval kmečki stan. Če sicer »predstavlja korporativni sistem do neke meje izgladitev socialnega in gospodarskega nasprotstva v razviti, diferencirani družbi«, Ibid., 66. pa to ne bi moglo veljati v Jugoslaviji, kjer je že obstoječe narodno predstavništvo »nič drugega kakor korporativni parlament s pretežnim vplivom kmečkih interesov«. Če bi ta stanovski značaj parlamenta še eksplicitno poudarili, bi to izzvalo stanovska nasprotja, tak »stanovski parlament« pa bi vodil agrarno politiko na škodo ostalih stanov. Ibid.

M. G. V., Identiteta pisca ni razvozlana. ki je v naslednjih dveh številkah Misli in dela pisal o korporativni državi v Italiji, je Vrhuncu oporekal, da četudi »prvine, katerih se poslužuje, niso izvirne, saj jih poznamo že od nekdaj«, korporacijsko gospodarstvo »pomeni prvi originalni sistem protirazredne rešitve socialnega vprašanja« in so »fašistične korporacije […] po svoji vlogi in po svojem duhu povsem nekaj novega«. Dr. M. G. V., »Korporacijska država v Italiji,« Misel in delo, št. 5 (1935): 95, 96. Avtor je korporativizem izrecno omejil na Italijo, medtem ko je denimo tedanji avstrijski režim izvzel. Ibid., 97. Četudi se ni izrecno obračal na Vrhunca, je zapis mogoče brati tudi kot (delno) repliko na njegov članek. Poleg pregleda zgodovinskih oblik stanovskih ureditev, družbenega razvoja po njihovem koncu v »liberalni« dobi ter izčrpnega opisa italijanskega sindikalnega in korporacijskega sistema je zlasti v zaključku vseboval poudarke in trditve, ki jih lahko razumemo kot odgovor poglavitnim Vrhunčevim tezam. Očitkom o korporativizmu kot sredstvu za »uresničenje diktature ene osebe ali ene stranke« je tako odgovarjal: »Vendar pri tem ne smemo izgubiti izpred oči, da si ta diktatura postavlja samo en cilj: blagostanje naroda in moč ter silo države. To bi moral biti namen vseh državnih sistemov in vseh strank, a na žalost ni tako.« Dr. M. G. V., »Korporacijska država v Italiji,« Misel in delo, št. 6 (1935): 123.

Priznavajoč težave pri praktični implementaciji korporativne ureditve, je pisec poudaril, da je v teoriji ne gre kar tako odkloniti, saj v okoliščinah, ko »grozijo vidni in neugotovljeni činitelji pretvoriti gospodarsko krizo v stalno stanje, nima demokratski državni red več moči, da bi obvladal položaj«. Zato je potrebna »reforma v avtoritativnem smislu, ali pa je treba na mesto demokracije postaviti docela drugačen sistem, in to v skladu z narodovo individualnostjo«. Vprašanje, ali je korporativizem najboljša rešitev in ali ga je mogoče uvesti tudi brez hkratne uvedbe diktature, je avtor pustil odprto. Hkrati pa je v zaključku pribil:

»V enem oziru vsaj vlada soglasnost: liberalna demokracija je v političnem, gospodarskem in socialnem pogledu pokopana, če je pa temu tako, bi s te strani ne smelo biti nobenega ugovora proti korporativizmu.« Ibid.

V eni izmed naslednjih številk se je na temo fašističnega gospodarstva oglasil še izobraženec in publicist mlajše generacije, kasneje vidni predstavnik OJNS, dr. Branko Vrčon, ki se je posvetil pojmovanju in pravnemu statusu lastnine pod fašizmom. Poudarjajoč, da je za »italijanski fašizem kot socialni pokret [...] razbistritev njegovega razmerja do zasebne lastnine načelne važnosti«, je ugotavljal, da se moti, »kdor misli, da je italijanski fašizem v trinajstih letih obstoja svojo 'socialno' teorijo že dodobra izdelal« Dr. B. Vrčon, »Fašizem in lastnina,« Misel in delo, št. 8/1935: 165. ter da prihaja ravno »v pogledih na privatno lastnino […] vsa nejasnost fašistične doktrine […] še prav posebno do izraza«. Ibid., 168. Tako je njegov zapis mogoče brati tudi kot odgovor M. G. V., ki je o italijanskem fašizmu pisal kot o izdelanem sistemu:

»Pri nas je še vedno preveč ljudi, ki le radi svojega površnega poznavanja fašizma menijo, da je italijanski fašizem že v vsakem oziru političnem, ekonomskem in socialnem – v sebi zaključen sistem, ki je v fašistični Italiji doživel že svoje popolno uresničenje.« Ibid., 166.

Medtem ko je bil v Misli in delu korporativizem obravnavan z različnih vidikov, so ga pisci Sodobnosti, ki jih lahko štejemo za levi pol naprednega idejnega tabora, jasno odklanjali. Poleg že omenjene Furlanove velja tu omeniti še oceno Frana Zwittra, ki je poskuse, izvajane pod firmo »stanovske države«, opredelil s sledečimi besedami:

»V gospodarstvu obeta fašizem nadomestiti liberalno-kapitalistično družbo z novim družbenim ustrojem; pri tem stoji njegova ideologija deloma pod vplivom predkapitalističnih, deloma pa socijalističnih nazorov in nosi zveneče etikete stanovske države, korporativne države, podreditve interesov posameznikov in socijalnih razredov nacionalni celoti. Kadar pa pride do moči, fašizem nikjer ne poskusi izvesti kake nove, od kapitalizma bistveno različne organizacije gospodarstva in služi povsod le za oporo obstoječemu družabnemu redu.« Observator [Fran Zwitter], »Nekaj misli k letu 1934,« Sodobnost, št. 1 (1935): 36.

Kot že rečeno, četudi vsebovan v programu JNS, »korporativizem«, kakršnega je zastopala naprednjaška politika – dejansko je primerneje govoriti o korporativistični retoriki oziroma kvečjemu stanovskih elementih –, ni tvoril celovitega in zaključenega sistema. Tako je v tej zvezi bil morda najbolj na mestu sodoben komentar Vinka Vrhunca, ki je v uvodu že omenjenega članka o stanovski državi zapisal:

»V člankih dnevnega časopisja, v govorih politikov in gospodarstvenikov, posebno pa v kavarniških debatah, mrgoli 'načrtnega gospodarstva' in 'stanovske ureditve države'. Ničesar ni značilnejšega za ideološko površnost našega časa od dejstva, da o teh, za sodobno javno življenje najbolj perečih problemih nimamo niti ene obsežnejše strokovno-znanstvene razprave, ki bi točno označevala vsebino teh pojmov in obravnavala možnosti izvajanja teh družabnih sistemov v naših političnih in gospodarskih razmerah.« Vrhunec, »Jugoslavija,« 64.

Lahko bi rekli, da so nacionalni solidarizem, državni intervencionizem in »dirigizem« ter tudi elementi stanovske ureditve, kakršne je zastopala JNS, imeli – tudi v luči kasnejših razlag – predvsem namen onemogočiti »navdušenje za socialne ekstreme levice ali desnice« in omogočiti prizadevanje za »evolucijski napredek«. SI AS 1931, šk. 933, map. 600-19. Branko Alujević, »Naš socialni in gospodarski program,« v: Omladina Jugoslovenske nacionalne stranke. Banovinska skupščina 12. septembra 1937 v Ljubljani (Ljubljana: Banovinski odbor OJNS, 1937), 36, 37. Na tej podlagi je mogoče dopustiti tudi možnost, da je vpeljava omenjenih korporativističnih elementov s strani naprednjaške politike – še zlasti če upoštevamo splošne miselne tokove in politične težnje tistega časa – v svojem bistvu pomenila sprejetje določenih neliberalnih (povečini zgolj diskurzivnih) sredstev zavoljo še vedno liberalnih – ali vsaj ne antiliberalnih – namenov.

Pri vsem tem pa velja upoštevati tudi, da je obravnavani »stanovsko-korporativni koncept« naprednjakov pravzaprav presenetljivo spominjal na petnajst let starejšo »Tavčarjevo zamisel o harmoničnem in kot stroju organiziranem narodnem, političnem in gospodarskem življenju«. Perovšek, O demokraciji, 50.

Za zaključek naj v prid tezi, da »stanovska država« in »načrtno gospodarstvo« nista bila več kot le krilatici in retorični prilagoditvi dobi, navedemo še pisanje Jutra, ki je – prodiranju novih naziranj in z njimi obarvane uradne retorike JNS navkljub – še leta 1934 poudarjalo, da »pod vtisom idej načrtnega gospodarstva podcenjuje današnja doba pomen in vrednost avtomatičnega uravnavanja sil v gospodarskem življenju«. To sicer še ne pomeni, da bi bilo »treba vse gospodarsko življenje prepustiti, da gre svojo pot«, a država vseeno sme »uravnavati in pomagati […] le tako, da se odbijajo ostrine in ekstremi in da se podprejo in okrepijo naravne zdravilne sile, ki jih gospodarstvo samo ustvari«. »Bilanca naše trgovine z inozemstvom,« Jutro, 11. 2. 1934.

* * *

Odmiki od liberalnih pojmovanj so se znotraj naprednega tabora v skladu z njegovo notranjo heterogenostjo vršili v različnih smereh, alternative pa iskale na različnih mestih. V grobem se sicer v dobršni meri lahko strinjamo z ugotovitvijo, da se je med obema vojnama napredni tabor kot celota postopoma premikal v smer socializma, Janez Markeš, Točka nacionalnega nesporazuma (Ljubljana: Promag, 2001), 197. pri čemer pa idejna slika prve polovice tridesetih let tudi v tem oziru ni dajala videza enoznačnosti. Idejna heterogenost se je skozi trideseta leta krepila in še zlasti v drugi polovici desetletja v skladu s splošnim političnim razvojem in zaostreno duhovno atmosfero na Slovenskem v Jugoslaviji ter širše dobivala podobo prave razcepljenosti. Ekstremni izrastki, ki so se tedaj razvili na »levem« in »desnem« robu naprednega tabora, predstavljajo sicer zanimivo in še razmeroma neraziskano (ali pa vsaj ne dovolj sistematično razdelano) temo, ki pa presega časovni in tematski okvir tega prispevka. V zvezi z njimi velja omeniti le, da so navdihe povečini črpali iz sodobnih antiliberalnih ideologij ter na njih slonečih avtoritarnih in totalitarnih režimov, zlasti v Italiji, Nemčiji in Sovjetski zvezi, katerih prisotnost pa je hkrati pomembno vplivala tudi na orientiranje zmernejših političnih krogov. V precejšnji meri je determinirala smeri iskanja »alternativ« liberalizmu že v prvi polovici tridesetih, kar je veljalo za celoten napredni tabor. Za njegovo politično jedro, zbrano okrog Kramerja, je bilo pri tem značilno kategorično odklanjanje nacizma, fašizma in komunizma, medtem ko je mlada generacija kazala večjo mero dojemljivosti za nekatere vidike novih »družbenogospodarskih modelov«.