1Analizirati kulturne spore o nacionalni identiteti brez razumevanja, kako ljudje prevzamejo in živijo takšne identitete ter kako identiteta nato oblikuje njihovo ravnanje, nam ne pomaga pri razumevanju nacionalizma.¹

2Preučevanje nacionalizma se je dolga leta osredotočalo na analizo njegove strukturne narave in celostnega vpliva na delovanje družbe in posameznikov. To je povsem razumljivo, saj se z vplivom ideologije nacionalizma srečujemo na vseh poteh vsakdanjega življenja. Omejuje ali razširja nam pogled na svet, spreminja njegovo razumevanje, utrjuje ali razbija notranjo koherentnost družb, neti vojne ali spore ter krepi vključene ali ponižuje izključene iz nekega domnevno zaokroženega družbenega kroga. Gre namreč za zelo fluiden ideološki pojem, ki se na eni strani pogosto izkazuje kot izredno trdna podstat družbe, po drugi pa je filozofsko in sociološko izredno šibek ter na trenutke celo kontradiktoren in nekoherenten.² Ker je pojavnost naroda in nacionalne identitete kompleksna in variabilna³, odvisna pa je od številnih družbenih dejavnikov, je težko oblikovati teoretični pristop, ki bi ga za(ob)jel v enotno sliko.

3Prav zaradi kompleksnosti njegovega preučevanja so se izoblikovali različni raziskovalni pristopi, katerih cilj je razumevanje procesa usklajevanja politične skupnosti (države) s kulturno enoto oziroma narodom.⁴ Raziskovalne paradigme, kot so modernizem, etnosimbolizem in evolucionizem, so bile največkrat povezane z analizo družbenih struktur, saj so se vpliva nacionalizma, njegove pojavnosti in ideološke moči lotevali od zgoraj navzdol.⁵ Poudarjale so njegov izvor in politično-ideološke dimenzije, povezane z rastjo industrijskega kapitalizma ter oblikovanjem moderne nacionalne države, ali pa so ga preučevale kot kulturni konstrukt kolektivne pripadnosti, uresničen in legitimiran skozi institucionalne in diskurzivne prakse.⁶ Osrediščene so (bile) predvsem okoli načina, »kako se narodi oblikujejo, niso pa zmogle razložiti tega, kako ljudje oblikujejo narod«.⁷ A v kompleksnem sodobnem svetu to nikakor ne zadošča, saj celostne analize nacionalizma ne more biti brez preučevanja uveljavljenih vsakdanjih praks in navad, prek katerih ide(ologi)ja prodira v življenja navadnih ljudi, ter njihovega vsakodnevnega osmišljanja nacionalnih kategorij. Zato bi lahko trdili, da analiza nacionalizma sledi klasični dilemi sociološke znanosti, ki poskuša s konfliktom med strukturalnimi teorijami in teorijami družbenega delovanja zajeti kompleksnost družbe kot celote.⁸ Od Billigove znamenite knjige o banalnem nacionalizmu⁹ dalje je vse bolj jasno, da temeljite analize ne more biti brez razumevanja njegove (re)produkcije na ravni posameznih členov družbe.

4V nasprotju s klasičnimi teorijami nacionalizma banalni in vsakdanji nacionalizem poudarjata drugačne raziskovalne perspektive, pri čemer se v raziskovalnih izhodiščih temeljno razlikujeta. Vsakdanji nacionalizem (pri nekaterih avtorjih tudi vsakdanja narodnost – »everyday nationhood«)¹⁰ je osredotočen na preučevanje posameznikovega razumevanja, uporabe in predvsem (so)oblikovanja nacionalnih kategorij v vsakdanjih življenjskih praksah, pogovorih in potrošniških navadah.¹¹ Raziskovalci banalnega nacionalizma po drugi strani analizirajo, kako nacionalizem v vsakdanje življenje prodira večinoma neopazno prek prevladujočih diskurzov (npr. tistih, ki jih posredujejo mediji, institucije, politični govori, šolski kurikulumi, rituali, dogodki ali simboli) ter tako na impliciten način reproducira idejo naroda in nacionalne države.¹² Kot trdi Fox, je bistvena razlika v raziskovalnem izhodišču, saj se banalni nacionalizem osredotoča na ideologijo nacionalizma in njegovo prodiranje od zgoraj navzdol, medtem ko so za raziskovalce vsakdanjega nacionalizma osnova preučevanja navadni ljudje, ki počnejo vsakdanje stvari.¹³ Pri obeh pristopih je bistveno preučevanje nacionalizma v kontekstu situacij na ravni akterja, kjer ta zavedno ali nezavedno upošteva nacionalne kategorije in deluje v njihovem okviru oziroma se nanje sklicuje in jih uporablja za lastne namene.¹⁴

5Razumevanje teh procesov je izredno pomembno v času pospešene globalizacije in razvoja sodobnih individualističnih družb, kjer se vprašanja o (samo)ohranjanju narodov in nacionalizma pozornemu opazovalcu pojavljajo vsakodnevno. Pri obravnavi obeh pristopov vznikajo številne teoretske in metodološke dileme, pa tudi vprašanja o objektih raziskovanja in znanstvenem doprinosu k študijam nacionalizma.¹⁵ V članku vsakdanji in banalni nacionalizem teoretsko sociološko kontekstualiziram in povežem s temeljnimi deli ter izbranimi članki, ki obe paradigmi implementirajo v praksi. V prvem delu predstavim izbrane sociološke teorije, ki poskušajo preseči strogo delitev med strukturo in delovanjem, pri čemer sem še posebno pozoren na vidike, pomembne za razumevanje reprodukcije nacionalizma na ravni posameznih členov družbe. V drugem delu članka obravnavane sociološke teorije, ki temeljijo na preučevanju odnosa, kompleksnosti in prepletenosti strukture in delovanja, povežem s teoretičnimi dilemami obeh pristopov v sodobni in historični perspektivi ter s tem prikažem pomembnost omenjenih teorij za preučevanje kompleksne narave nacionalizma in njegovih praktičnih vsakdanjih dimenzij.

1Preučevanje nacionalizma, ki predstavlja eno izmed prevladujočih ideologij v modernem času, obsega najrazličnejše družboslovne premisleke in metodološke pristope. Razprave pogosto zajemajo zgodovinske in politološke raziskovalne pristope, še zanimivejše pa so sociološke obravnave, ki raziskujejo, kako se preučevanja nacionalizma lotiti z družbeno-analitične perspektive. Slovenski sociolog dr. Rudi Rizman kot bistvene našteva štiri sklope njegovega preučevanja: komunikacijski, marksistični, psihološki in funkcionalni. ¹⁶ Prvi obsega analizo nacionalizma s teorijo sistema notranjih komunikacij, pri čemer slednja zagotavlja občutek skupne identitete, medtem ko marksistični ponuja premislek o njem skozi prizmo razrednega konflikta oziroma ekonomskih konfliktov v družbi. Psihološki analitični pristop nacionalizem razume predvsem na podlagi istovetenja s širšimi družbenimi cilji, ki so pogosto posledica socialno-ekonomskih in političnih sprememb, funkcionalni pristop pa zajema temeljne premisleke o nacionalizmu kot ideološki podstati prehoda med tradicionalnimi in modernimi identitetami.¹⁷

2Temeljna ideja sodobnih socioloških teorij je predvsem preusmeritev raziskovalnega fokusa z enega na več različnih vidikov družbenega življenja, ki so med seboj povezani.¹⁸ Temu sledita tudi koncepta preučevanja banalnih in vsakdanjih vidikov nacionalizma, ki poskušata (strukturno) pogojene nacionalne diskurze elit ¹⁹ razumeti v dinamiki posameznikovega vsakdanjega življenja.²⁰ Koncepti sociologov, ki so poskušali preseči klasično delitev med strukturo in delovanjem, so močno vplivali tudi na analizo samega nacionalizma. Za sociologijo istočasna pomembnost mikro in makro pristopov, ki sta ju v svojih delih analizirala ameriška sociologa Jeffrey C. Alexander in Randall Collins²¹, je v marsikaterem vidiku zelo podobna teoretičnim konceptom sociologov, ki poudarjajo pomen povezanosti strukturnih dejavnikov družbe in akterjevega (so)ustvarjanja družbenega sveta, med katere štejemo predvsem Pierra Bourdieuja, Margaret Archer in Anthonyja Giddensa.²² To je še posebej uporabno pri preučevanju nacionalizma, pri katerem mora družboslovna znanost presegati osredotočanje zgolj na njegov strukturni vpliv, kar je poudaril že znameniti zgodovinar Eric Hobsbawm, ki je opozoril na nujnost obravnave dualnosti nacionalizma, saj ga naj ne bi bilo mogoče razumeti brez analize mikroravni.²³

3Kot prvega med pomembnejšimi predstavniki takih pristopov lahko omenimo znanega francoskega sociologa Pierra Bourdieuja, ki je poskušal v svojem delu Outline of a Theory of Practice premostiti dilemo med vplivom struktur ali delovanjem akterja na družbeno dinamiko. ²⁴ V ta namen je razvil termina »doxa« in »habitus«, s katerima je pojasnjeval akterjevo zavedno in nezavedno delovanje kot posledico socializacije in vpliva zunanjih družbenih struktur,²⁵ a ob tem ohranil njegovo moč pri njihovi spremembi. S tem je močno povezana tudi njegova analiza akterjevega delovanja na družbenem prizorišču – to naj bi bilo odvisno od različnih pridobljenih oblik kapitala (ekonomskega, kulturnega, družbenega in simbolnega), ki jih posameznik uporabi na polju, kjer zaseda svoj položaj.²⁶ Z omenjenimi teoretičnimi koncepti je Bourdieu poskušal preseči klasično sociološko past med pretiranim poudarjanjem strukture ali delovanja v družbeni dinamiki, zaradi česar je njegova teorija vsekakor zelo zanimiva za preučevanje vpliva nacionalizma na vsakdanji ravni. Če vemo, da sta banalni in vsakdanji nacionalizem zelo povezana z rutinami, ki jih akter ponavlja v svojem vsakdanjem življenju ter pogosto reproducira v situacijah, v katerih nezavedno ve, kako ravnati,²⁷ predstavljajo takšni koncepti izredno pomembno raziskovalno osnovo.

4Pri sociološki analizi obeh fenomenov moramo zaradi obravnave akterjevega potenciala pri spreminjanju struktur in vplivanju nanje pod drobnogled vzeti tudi britanska raziskovalca Anthonyja Giddensa in Margaret Archer. Giddens je s svojo teorijo strukturacije poskušal omenjeno dvojnost teoretično preseči z izpostavljanjem dualnosti struktur in njihovega (re)produciranja.²⁸ Pri tem večkrat – tako kot Bourdieu – poudari refleksivno sposobnost akterja, čigar praktično in teoretično znanje izredno vpliva na celoten proces, saj naj bi ta svoj položaj v družbi pogosto zavestno analiziral. Po njegovi teoriji je obstoj strukture tesno povezan z delovanjem akterja, saj brez njegovega delovanja v praksi ne more obstajati.²⁹ Takšno delovanje naj bi bilo v prvi vrsti povezano z akterjevim diskurzivnim in praktičnim znanjem, ki ju Giddens razdeli glede na posameznikovo (ne)refleksivno delovanje v določeni situaciji. Praktično znanje se izkazuje kot ravnanje, ki je tiho v delovanju, a močno prisotno v številnih vsakodnevnih situacijah in navadah, ki jih jemljemo za samoumevne, pri njih pa ne prihaja do vsakokratne ponovne refleksije.³⁰ Drugi vidik predstavlja diskurzivno racionalno znanje, ki ga akter uporabi takrat, ko potrebuje refleksivno utemeljitev svojih dejanj, pri čemer se opira na redno spremljanje svojih motivov in delovanja.³¹ Razlika med obema je predvsem v situacijskih kontekstih, saj praktično znanje omogoča vsakodnevno delovanje, ki pogosto temelji na ponotranjenih vzorcih obnašanja v družbi, medtem ko ima diskurzivno znanje posameznika moč spoprijemanja z novimi nepredvidljivimi situacijami in iskanjem rešitev, prek katerih se spreminjajo tudi izvorna strukturna razmerja.³²

5Vidik strukture sestavljajo pravila, ki so za posameznika omogočujoča ali omejujoča, in resursi, ki jih Giddens razdeli na alokacijske in avtoritativne, povezani pa so predvsem s posedovanjem določenih (materialnih) dobrin ali zmožnostjo vpliva na druge člane družbe.³³ V praksi to pomeni, da sta posameznikovo delovanje in struktura medsebojno soodvisna in neločljiva, kar nazorno prikaže na primeru jezika, istočasno delujočega kot (omejujoča) struktura, ki se z govorjenjem po določenih pravilih reproducira, a se sčasoma, zaradi aktivnosti akterjev in posedovanja obeh oblik virov, tudi spreminja. Strukture torej po Giddensovi teoriji niso nekaj zunanjega in deterministično vplivnega od zgoraj navzdol, temveč predvsem rezultat delovanja in reprodukcije posameznih členov družbe na mikroravni.

6Teorija strukturacije še zdaleč ni popolna, zaradi česar je bila deležna številnih kritik, istočasno pa se je na primeru kompleksnosti migracij in nacionalizma tudi nadgrajevala. Teorijo so številni raziskovalci še naprej razvijali, družbene strukture pa delili na zunanje strukturne sloje, ki so jih razdelili na zgornje oddaljene strukturne sloje (velike zgodovinske sile, zunanje pogoje in globalne družbene spremembe, kot so npr. politični in gospodarski sistemi, vojna, lakota)³⁴ in bližnje strukturne sloje (kontekstualno in področno specifične omejitve, kot so denimo pravila, zakoni, politike, organizacijski okviri ipd.).³⁵ Poleg zunanjih so h kompleksni analizi družbenega sveta dodali tudi koncept t. i. notranjih struktur, pri čemer so pogosto uporabili že omenjeno Bourdieujevo teorijo habitusa in koncept konjunkcijsko specifičnih internih struktur. Konjunkcijsko specifične interne strukture predstavljajo tisti vidik, ki ga najlažje razložimo s situacijsko priučenostjo oziroma procesom spoznavanja, načini ponotranjenega razmišljanja in delovanja v danem kontekstu.³⁶

7Kompleksnost takih modelov (raz)ločevanja med strukturo in delovanjem ima seveda tako prednosti kot slabosti, a je pri preučevanju (vsakdanjega in banalnega) nacionalizma izredno pomembna, saj se s pomočjo omenjenih kategorij lažje razume vpliv ideologije nacionalizma na različnih ravneh družbe. Če razvejanost strukturnih slojev konkretiziramo na primeru bivanja migrantov v tujem okolju, slednje ni samo produkt zunanjih makrostruktur ali akterjevega delovanja, temveč časovno in prostorsko specifičen kontekst obojega.³⁷ Koncept namreč predvideva pomembno soodvisnost akterjevega delovanja na podlagi socialno-kulturnih virov, ti pa so vedno odvisni od vpliva različnih struktur, ki podpirajo to delovanje.³⁸ V praksi bi to pomenilo, da je akterjevo delovanje v vsakdanjem življenju tesno prepleteno z ekonomskimi dinamikami, migracijskimi politikami, kulturnimi vzorci ipd., ki sčasoma vplivajo na njegovo orientacijo v družbi, medtem ko se ta spreminja glede na njegov ekonomski status, kulturni in družbeni kapital ter politični položaj v državi bivanja.³⁹ Kot že omenjeno, strukturacija pri tem predvideva tudi obraten proces transformativne narave teh struktur, ki se zaradi akterja na dolgi rok spreminjajo.⁴⁰

8Prav omenjeni zapletenost in prepletenost strukture in delovanja pri nekaterih sociologih nista bili najbolje sprejeti. Kritika Giddensa je največkrat povezana prav s prevelikim poudarkom na akterjevi zmožnosti spreminjanja strukture, čemur je najbolj nasprotovala britanska sociologinja Margaret Archer. ⁴¹ Ideje, da lahko akter v vsaki situaciji ravna drugače in spreminja strukture zgolj s spreminjanjem lastnega vedenja, so lahko problematične predvsem z vidika nezadostne razlage načinov, kako strukture ovirajo akterje pri njihovem delovanju.⁴² Ker Giddens pri analizi družbene dinamike nikakor ni mogel spregledati nekaterih eksternih strukturnih lastnosti družbe, ki se s konceptom prepletenosti niso mogle prepričljivo skladati, je zato izoblikoval nedorečen teoretski kompromis, ki pri njegovih kritikih še zdaleč ni ostal spregledan.⁴³ Analitični dualizem Margaret Archer je ločnico med strukturo in delovanjem vsekakor postavil nekoliko ostreje. Čeprav njene teorije morfogeneze nikakor ne moremo klasificirati kot funkcionalistične, pa predpostavlja zgolj omejeno zmožnost akterjev pri spreminjanju struktur, saj naj bi bile nekatere strukturne značilnosti družbe izven njihovega nadzora.⁴⁴ Strukture tako avtorica razdeli na družbene (npr. materialni viri) in kulturne (npr. znanje), te pa posedujejo nastajajoče lastnosti (angl. emergent properties), ki jih ni mogoče zreducirati na posamezne člene družbe, a imajo vzročno moč in so relativno dolgotrajne.⁴⁵ Kot take so strukture lahko avtonomne in samostojne, saj temeljijo na nekaterih strukturnih predpogojih, vendar so v nekaterih razmerah do določene mere še vedno spremenljive. Pri analitičnem dualizmu je Archer razlikovala med načini, kako je družba preoblikovana ali reproducirana, s čimer je poskušala uvesti metodologijo, ki bi na analitični ravni strukture in delovanje razločevala, hkrati pa dopuščala dvosmerno možnost spremembe.⁴⁶ Pri tem je pod drobnogled še posebej vzela refleksivnost akterja, ki kljub omejenemu vplivu na strukture konstantno analizira in ocenjuje svoj položaj v razmerju do naravnega, praktičnega in družbenega reda ter v njihovem okviru na podlagi svojih izkušenj izbira situacijsko pravo pot.⁴⁷

9Naštete teorije, na trenutke prepletajoče se ali izključujoče, so za sociološko analiziranje nacionalizma ključne, saj je prav vpliv njegove ideološke (strukturne) narave na raven akterja izredno pomemben za razumevanje njegove idejne moči. Pri tem je osredotočanje na en vidik lahko težavno, saj predpostavljanje enosmernega razumevanja nacionalnih idej od zgoraj navzdol zanemarja njegovo dojemanje, konstruiranje in reproduciranje na ravni posameznika. Narodi in nacije⁴⁸ namreč še zdaleč niso samo produkt večjih strukturnih sil, temveč tudi rezultat praktičnega delovanja ljudi v vsakdanjem življenju.⁴⁹ Idejo o prenosu raziskovalnega fokusa z višje na nižjo raven zasledimo že pri Michaelu Billigu, pionirju ideje o banalnem nacionalizmu, ki je pod drobnogled vzel banalne oblike njegove reprodukcije na ravni posameznika.⁵⁰ Prav zato je smiselno, da mu pri analizi damo prednost pred kasnejšimi deli, ki so z njegovim polemizirala ter ga vsebinsko in tematsko nadgradila.

1Knjiga Banalni nacionalizem (1995) Michaela Billiga predstavlja velik doprinos k razumevanju nacionalizma kot strukturno oblikovane ideologije in njenega vpliva na nezavedno delovanje posameznika v prostoru in času. Dotedanjim strategijam preučevanja nacionalizma Billig pripiše pretirano poudarjanje vpliva strukturno pogojenih sil, povezanih s političnim delovanjem, pogosto nasilnimi poskusi doseganja nacionalne suverenosti in posledično emocionalnim odzivom množic.⁵¹ Takšni pristopi naj bi zato vodili do nenamernega zanemarjanja vprašanj o tem, kako se nacionalne kategorije ohranjajo in vzdržujejo v ustaljenih nacionalnih državnih okvirih, saj tudi v (stabilnih) državah, kjer t. i. vroči nacionalizem ni tako močan, nacionalna identiteta ostaja ena izmed pomembnejših družbenih in osebnih opredelitev. Kot v svojem delu navaja Billig, nacionalne identitete ne smemo dojemati samo kot notranjega psihološkega stanja ali individualne samodefinicije,⁵² temveč kot »način življenja, ki se dnevno živi v svetu nacionalnih držav«.⁵³ To je tudi eden izmed glavnih razlogov, zakaj prebivalci nacionalne identitete ne pozabimo v obdobjih, ko nas nanje ne opominjajo posebne priložnosti, kot so denimo državni prazniki ali športne prireditve. Billig se osredotoča na banalne označevalce nacionalne identitete, ki bistveno prispevajo k vsakodnevni reprodukciji nacionalnih kategorij, saj sčasoma postanejo samoumevni. Kot vzorci, prakse in navade so vgrajeni v materialno in socialno okolje posameznika, ki jih sprejema zaradi izpolnjevanja določenih psiholoških potreb in osebnega prilagajanja socialnemu okolju, ki te kategorije ohranja resnične in nujne.⁵⁴

2Billig je pri konstrukciji nacionalnosti še posebno pozoren na diskurzivne prakse, ki nacionalno identiteto ohranjajo prek prisotnosti nacionalnih simbolov (npr. izobešanja zastav, motivov na kovancih ipd.) ali političnih govorov in množičnih medijev, kjer se s pomočjo manjših besednih zvez (npr. »mi«, »naš«, »nam«, »tukaj«) ohranja predstava o zaokroženi (narodni) skupnosti.⁵⁵ Iz tega lahko zaznamo nekatere podobnosti s prej analizirano Bourdieujevo teorijo habitusa ali Giddensovim praktičnim znanjem, saj narodnost v tem primeru deluje kot nezavedna osnova posameznikovih izbir in delovanj,⁵⁶ ki jih pridobimo med socializacijo. Vzdrževalci nacionalne ideologije na banalni ravni so torej samoumevne prakse, ki idejo ohranjajo prisotno na neopazne, nevidne in nezaznavne načine. Takšna ponotranjenost pa je mogoča samo, če nacionalnost postane del človekovega habitusa, ki je sestavljen tako iz spominjanja kot tudi pozabljanja elementov vsakdana, kar posamezniku omogoča funkcioniranje v ponavljajočih se dnevnih rutinah.⁵⁷

3Seveda takšna prisotnost ide(ologi)je ne bi bila mogoča brez strukturnega vpliva elitnih nacionalnih diskurzov. Prav zato je kritika Billiga zelo podobna kritiki Bourdieuja, ki mu je bilo očitano, da se je pri svojem delu pretirano približal strukturalnim pristopom in neustrezno naslovil proces akterjevega spreminjanja ali reprodukcije struktur družbenega življenja.⁵⁸ To naj bi bila tudi glavna pomanjkljivost teorije o banalnem nacionalizmu, ki večinoma obravnava strukturne vplive nacionalizma na vsakodnevno raven posameznika, ob tem pa zanemarja njegov doprinos.⁵⁹ Kot poudarja Antonsich, akterjevo vlogo v Banalnem nacionalizmu ovira predvsem njegova nerefleksivnost pri ideološki reprodukciji, saj Billig nacionalizem razume kot strategijo in pogoje, ki posameznika ovirajo, pri tem pa predpostavlja »nerealistično predstavo o enotni in homogeni nacionalni publiki«.⁶⁰

4Da prebivalci neke države nikakor niso homogena gmota, ki brez premisleka absorbira nacionalni diskurz, temveč prej heterogena zmes različno dojemajočih in razmišljujočih posameznikov z lastnim mnenjem, nakazujejo tudi nekatera dela, ki so se z vplivi nacionalizma ukvarjala nekoliko kasneje.⁶¹ Čeprav kritično obravnavana, je bila Billigova ideja razširjena in dopolnjena z različnih raziskovalnih perspektiv in v različnih geografskih okvirih. Pri tem se je od njega s svojim delom National identity, popular culture and everday life (2002) še najmanj oddaljil Tim Edensor. Knjiga ponuja temeljit vpogled v reprodukcijo nacionalne identitete na različnih družbenih ravneh, ki jih avtor predstavi kot matrico, ki posamezniku omogoča širok razpon razpoložljivih resursov za nacionalno identitetno orientacijo. Pri svoji analizi se osredotoči na prostorsko dimenzijo nacionalizma, performativne prakse na skupinski (proslave, popularne oblike državnih praznovanj, šport, karnevali) ali individualni ravni (nerefleksivne vsakodnevne prakse, oblikovane skozi nacionalni narativ), prispevek materialne kulture h konstituiranju nacionalne identitete, njeno reprezentacijo v popularni kulturi in razpršeno dojemanje simbolov (britanske) nacionalne identitete med prebivalstvom.⁶² Rutinsko izražanje zavednih in nezavednih oblik nacionalne performativnosti, pri analizi katerih se teoretsko nasloni na Bourdiejevo teorijo habitusa in Goffmanovo teorijo družbenih vlog⁶³, opiše kot »skupne navade, ki krepijo čustvene in kognitivne vezi, utrjujejo občutek skupnega delovanja in doxe, ki tvorijo habitus, vključno s pridobljenimi veščinami, ki zmanjšujejo nepotrebno razmišljanje vsakič, ko je treba sprejeti odločitev«.⁶⁴ Čeprav zavestno reproduciranje družbenih struktur zaradi ontološke varnosti in temeljne želje po določeni stopnji družbene predvidljivosti poudari tudi Giddens,⁶⁵ pa je prav zaradi tega lažje razumljiva tudi kritika Edensorjevega dela, ki do neke mere ohranja analizo prevladujočega diskurza in strukturnih sil pri konstruiranju nacionalne identitete v vsakdanjem življenju, pri čemer pa nekoliko zanemari dimenzijo etnične, rasne in verske raznolikosti družbe.⁶⁶ Kljub temu da Edensor akterjeve vloge nikakor ne predstavi samo kot enosmernega sprejemanja in reprodukcije strukturno pogojenega nacionalnega diskurza, pa v smislu prenosa vpliva od struktur na akterja ni tako uspešen, zaradi česar se njegovo delo umešča na presečišče banalnega in vsakdanjega nacionalizma.

5Nekoliko bolj se bistvu vsakdanjega nacionalizma približa Michael Skey, ki v knjigi National Belonging and Everyday Life: The Significance of Nationhood in Uncertain World (2011) obravnava pomembnost nacionalne identitete in pripadnosti na primeru belske etnične večine v Veliki Britaniji.⁶⁷ Delo, ki temelji na avtorjevi doktorski disertaciji, pod vprašaj postavi nacionalizem kot preprosto vprašanje potrošnje, saj ga analizira na podlagi skupinskih pogovorov o nacionalni identiteti, njeni razlagi in razumevanju med splošnim prebivalstvom. S tem se tematsko odmakne od preproste Billigove banalnosti nacionalizma in njegove nezavedne reprodukcije. Avtor namreč išče odgovore na vprašanje, kaj pomeni biti Britanec, s čimer poskuša prodreti v različne vidike nacionalnega (samo)zavedanja, ki presegajo njegovo preprosto samoumevnost.⁶⁸ Razlika v primerjavi z deli Billiga in Edensorja je predvsem osredotočanje na tiste vidike nacionalizma, ki niso neposredno povezani z njegovimi preprostimi razlagami in splošno sprejetimi simboli, temveč zahtevajo nekoliko natančnejši premislek in pojasnilo. S takim pristopom je Skey osvetlil vidik izkušnje nacionalnosti skozi oči akterjev, ki nacionalne kategorije ohranjajo z vsakodnevnim delovanjem. V delu se tako meša vidik (nezavednega) banalnega nacionalizma, ki ga poskuša avtor preseči z odkrivanjem zavednega razumevanja nacionalne identitete. Medsebojna prepletenost se izkazuje predvsem v njunem (so)oblikovanju, kar močno spominja na Giddensovo tezo o dualnosti strukture in delovanja, pri čemer se oba pola definirata drug skozi drugega.⁶⁹ Samoumevnost nacionalnosti in njenega izražanja lahko torej pripišemo predvsem področju banalnega nacionalizma, ki obravnava njene najočitnejše strukturno pogojene vidike, močno prisotne tudi na vsakdanji ravni. Vendar pa po drugi strani zanemarja vse tiste vidike, ki ostajajo nevid(e)ni, nesliš(a)ni in nezaznavni v vsakodnevnih opravilih oziroma delovanju navadnih ljudi. Čeprav so tudi takšne prakse pod vplivom strukturnih predpogojev, jih s svojim tihim delovanjem istočasno ohranjajo ali spreminjajo, zaradi česar sta banalni in vsakdanji nacionalizem v samem bistvu dve strani istega kovanca.⁷⁰

6Na podoben način so k preučevanju nacionalizma na vsakdanji ravni pristopili tudi avtorji knjige Nationalist politics and everday ethnicity in a Transylvanian town (2006), ki so svojo analizo usmerili v razlago narodnosti in etničnosti med prebivalci narodnostno mešanega romunskega mesta Cluj. Delo je osredotočeno na analitično razumevanje kompleksnega zgodovinskega sobivanja madžarsko-romunskega prebivalstva »tako od spodaj navzgor kot od zgoraj navzdol, tako v mikroanalitični kot tudi makroanalitični perspektivi«. ⁷¹ Pri tem je zelo pomembna preusmeritev raziskovalnega fokusa etničnosti, ki jo poskušajo raziskati neodvisno od etničnih kategorij kot osnovnih enot analize. Z drugimi besedami to pomeni, da so s svojo obsežno raziskavo, ki je zajemala osemletno etnografsko raziskovanje z izvedbo intervjujev, analizirali vsakodnevne vidike izražanja etničnosti oziroma nacionalnosti skozi pridobljene (banalne) prakse in zavestne strategije posameznikov, ki so etnične kategorije prilagajali praktičnim potrebam in institucionalnim kontekstom.⁷² Delo je zanimivo predvsem zaradi poskusa razumevanja vsakodnevnih praks, ki niso prepoznane kot etnično zaznamovane, a zaradi vtkanosti v vsakodnevne kontekste samoumevno ohranjajo razlike v etničnih kategorijah. Pri tem poudarijo spontano pojavnost etničnosti v vsakodnevnih interakcijah med prijatelji, sosedi, sodelavci ter v različnih institucionalnih in organizacijskih okvirih, s čimer se zelo približajo bistveni ideji vsakdanjega nacionalizma, ki temelji na pomembni vlogi akterjev pri dojemanju nacionalnih kategorij in njihovi uporabi v vsakodnevnih kontekstih za njihove praktične namene.⁷³ Ker nacionalne kategorije interakcij in samozavedanja posameznikov ne prežemajo konstantno, je vprašanje o tem, kdaj se take tendence pojavljajo, ključno pri razumevanju pojavnosti nacionalizma. ⁷⁴ To odpira številne teoretične premisleke o kontekstualnem delovanju akterja, ki je lahko povezano z njegovo analizo zunanjih okoliščin in situacijskim praktičnim znanjem, pa tudi s pomembnim vidikom njegovega nastopanja in ustvarjanja vtisa v javnosti.⁷⁵

7S teoretičnega vidika je za obravnavo obeh pristopov izredno pomembno tudi delo sociologa Siniše Malaševića, ki v knjigi z naslovom Grounded nationalisms opiše kompleksnost prisotnosti nacionalizma na različnih ravneh družbe.⁷⁶ Pri tem poudari tri ključne vidike, ki obsegajo njegovo ideološko prodornost, vpletenost v družbene organizacijske okvire in prisotnost v vsakdanjih medčloveških odnosih, ki krojijo vsakdanje življenje posameznikov. Takšna prisotnost po celotni družbeni vertikali, obsegajoča makronarative (banalni nacionalizem) in mikrokontekstualno vsakdanjo reprodukcijo (vsakdanji nacionalizem), prispeva k njegovi ukoreninjenosti v postmoderne družbe. Prav zato Malašević opozarja, da nacionalizma ne bi smeli dojemati kot ideološkega relikta preteklosti, temveč kot globoko ukoreninjen in razvijajoč se družbeni fenomen, ki tudi v sodobnem globaliziranem času ostaja pomembna družbena sila.⁷⁷

8Na presečišču do sedaj obravnavanih del, ki k preučevanju nacionalizma na vsakdanji ravni pristopajo z različnih zornih kotov, so se oblikovale tudi številne kasnejše raziskave. Glede na to, kakšno pomembnost so pri tem pripisovale elitnemu nacionalnemu diskurzu oziroma akterjevemu prispevku pri njegovem oblikovanju, ohranjanju in spreminjanju, jih lahko prav z vidika razmerja med strukturo in delovanjem razporedimo na premico med vsakdanjim in banalnim nacionalizmom. Kljub temu da se nekatera dela jasno ukvarjajo s političnim diskurzom in njegovo konstrukcijo nacionalne identitete⁷⁸ ali uporabo (naravnih) resursov za nacionalne mobilizacijske procese,⁷⁹ pa se večina del umešča v prostor med obema pristopoma. O dinamičnem razumevanju razlike med obema pričajo tako dela, ki z Billigovo teorijo jasno polemizirajo,⁸⁰ kot tudi odgovori na takšne kritike in njihova pojasnila.⁸¹ K omenjenim študijam lahko prištejemo še članke, ki se z obema pristopoma ukvarjajo s teoretičnega in metodološkega vidika.⁸² Ob tem so izredno pomembna tudi dela, ki obravnavajo narodnost v vsakdanjih kontekstih potrošniških navad⁸³ ali performativnih praks,⁸⁴ kar odstira pomembne plasti razumevanja situacij, v katerih se nacionalizem izraža in utrjuje v vsakdanjem življenju.

9Nikakor seveda ne čudi, da so omenjene raziskovalne perspektive močno vplivale tudi na historiografske pristope k preučevanju nacionalizma. Pomen nacionalnih kategorij pri osebnih identitetnih opredelitvah, ki so v daljši časovni perspektivi pripomogle k praktičnemu oblikovanju nacionalnih držav, je področje, ki so ga zgodovinarji večkrat natančneje obravnavali. Pri tem procesu je posebno raziskovalno pozornost dobila predvsem dilema med vplivom elitno oblikovanih nacionalnih diskurzov (in njihovega uveljavljanja v družbi) ter nacionalno brezbrižnostjo ( national indifference) navadnih ljudi v vsakdanjem življenju.⁸⁵ Kot namreč v svojem delu Kidnapped Souls – National Indifference and the Battle for Children in the Bohemian Lands na primeru Češke poudarja zgodovinarka Tara Zahra, naj bi brezbrižnost, protislovja in oportunizem do nacionalnih kategorij pod vprašaj postavili v zgodovini uveljavljeno trditev, da je samo homogena nacionalna država lahko zagotavljala trajno demokracijo, mir in blaginjo.⁸⁶ Čeprav so pri historičnih obravnavah omenjenega fenomena zaradi svoje specifične nadnacionalne zgodovine največkrat v ospredju države (vzhodne) srednje Evrope,⁸⁷ pa jih s primeri iz drugih delov stare celine natančneje obravnava zbornik National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe.⁸⁸ Zgodovinske raziskave osebnih privrženosti ali brezbrižnosti do nacionalnih idej in kategorij so za razumevanje razmerja med vplivom banalnega in vsakdanjega nacionalizma v sodobnem času zelo pomembne predvsem zaradi metodološkega pristopa, ki se v tem primeru ne osredotoča samo na analize nacionalnih (elitnih) političnih diskurzov, temveč predvsem na podrobnosti vsakdanjih življenj navadnih ljudi.⁸⁹

10Med deli, ki takšen metodološki pristop pojasnijo z najrazličnejših zornih kotov, velja omeniti predvsem članek z naslovom Everyday nationhood (2008), v katerem avtorja obravnavata teoretične in metodološke vidike preučevanja vsakdanjega nacionalizma, ki poskuša zajeti tiste vidike narodnosti, ki jih strukturalni pristopi ne morejo.⁹⁰ Ker »narodi niso samo produkt strukturnih sil, temveč so hkrati praktični dosežek navadnih ljudi, ki v vsakdanjem življenju počnejo vsakdanje dejavnosti«,⁹¹ se avtorja osredotočata predvsem na vidike (vsakdanje interakcije, nacionalne izbire, pomen nacionalnih simbolov in potrošniške prakse), s katerimi ljudje »v različnih kontekstih svojega vsakdanjega življenja izražajo in uresničujejo (ter ignorirajo in zavračajo) narodnost in nacionalizem«.⁹² Pomen akterjevega doprinosa pri vsakdanjem soustvarjanju nacionalne družbene realnosti so raziskovalci do sedaj obravnavali na različne načine, pri čemer v svojih študijah poudarjajo perspektivo posameznikov znotraj in zunaj prevladujočih nacional(istič)nih diskurzov.⁹³ V zvezi s tem sta še posebno zanimiva članka, ki obravnavata svojevrstno dojemanje in dekodiranje nacionalnih kategorij z migrantske perspektive⁹⁴ ali kompleksno osebno dojemanje kulturnih prvin multikulturalizma kot pomembnega dela družbene identitete.⁹⁵

11Pri preučevanju (vsakdanjega) vpliva nacionalnih kategorij na osebne in družbene dimenzije nacionalne identitete v razmerju med makro- (struktura) in mikroravnijo (delovanje) obeh spektrov družbene realnosti nikakor ne moremo popolnoma ločiti. Pomembno raziskovalno perspektivo ponudi članek National identity: banal, personal and embedded (2007), ki obravnava specifičnost izražanja in ohranjanja nacionalnih kategorij v organizacijskih kontekstih.⁹⁶ Članek obravnava koncept nacionalne identitete v razmerju med osebno in družbeno ravnijo, posamezni vidiki pa so razloženi na primeru raziskave socialno-organizacijskega okolja in njegovega vpliva na zaposlene ob združitvi škotske in angleške banke. Z analizo različnih vidikov (banalne in osebne) nacionalne identitete poskuša avtor razumeti povezavo med osebnostjo in vplivi vmesnih družbenih struktur ter organizacijskih kontekstov na posameznikovo razumevanje samega sebe.⁹⁷ Ker organizacijski konteksti predstavljajo vmesno stopnjo med makrostrukturnimi vplivi in delovanjem na mikroravni, se s tem odpre vprašanje vpliva vmesnih struktur, ki so jih kot pomembne prepoznali tudi nekateri raziskovalci teorije strukturacije.⁹⁸ Razširitev osnovne Giddensove ideje o prepletenosti strukture in delovanja z uvajanjem novih podstruktur tako ostaja dobra teoretična osnova za preučevanje banalnega, še bolj pa vsakdanjega nacionalizma, saj se kljub konceptualni osredotočenosti na akterja tega ne da popolnoma ločiti od družbeno-organizacijskih kontekstov.⁹⁹

1Pregled temeljnih del o banalnih in vsakdanjih vidikih nacionalizma dokazuje, da koncepti naroda, nacionalizma in nacionalne identitete zagotovo niso fenomeni, ki bi se v zavest ljudi usidrali samo prek strukturne prisile, denimo elitnih nacionalnih diskurzov, ki jih posredujejo politični govori, medijskih ali historičnih reprezentacij, javno izobešenih zastav ali nacionalnih praznikov. Gre namreč za relativno kompleksen proces identificiranja posameznika z neko ide(ologi)jo, ki močno presega enosmernost. Kot je namreč poudaril Hobsbawm, niso niti »uradne ideologije držav in gibanj vodilo za to, kar mislijo celo najbolj lojalni državljani«.¹⁰⁰ Na tem primeru se s sociološkega vidika vnovič poraja vprašanje o razmerju med močjo strukturnih sil, delovanjem akterja in prepletenostjo obeh vidikov pri oblikovanju nekega družbenega fenomena.

2Konceptualna razlika z uveljavljenimi raziskovalnimi paradigmami je na podlagi tega razmerja vplivala na številna znanstvena nestrinjanja. Poskusi razumevanja kompleksnega nacionalnega (samo)zavedanja izven prevladujočega nacionalnega diskurza so pri nekaterih raziskovalcih naleteli na ostro kritiko. Kot poudarja Anthony Smith, so »navadni ljudje in njihove aktivnosti vedno umeščeni v zgodovinski kontekst«,¹⁰¹ preučevanje nacionalnosti v vsakdanjem življenju pa naj bi se selektivno osredotočalo na situacijsko specifičnost oziroma mikroanalitične vidike in s tem ločevalo »vsakdanjo narodnost« od »historične narodnosti«.¹⁰² Smith ob tem doda, da lahko pretirano osredotočanje na to, kako, kdaj in na kakšen način se narodnost izkazuje v vsakdanjem življenju, pripelje do zanemarjanja vzročnih in družbeno-historičnih aspektov nacionalizma.¹⁰³ Z drugimi besedami: pretirano preučevanje nacionalizma in poskusi njegovega razumevanja skozi prizmo akterja naj ne bi bili ustrezni zaradi strukturnih vplivov, ki jih raziskovalci ne smejo zanemariti.

3Vendar pa ostra delitev med uveljavljenimi pristopi preučevanja nacionalizma in analizo njegovih banalnih in vsakdanjih oblik še zdaleč ni preprosta. Čeprav se oba pristopa osredotočata na specifične vsakodnevne kontekste, ju le stežka jasno kategoriziramo in popolnoma zanemarimo prepletenost obeh socioloških perspektiv. Zaradi preučevanja elitnega (makro)diskurza, njegovega vertikalnega pronicanja navzdol in reprodukcije na stopnji posameznika nekateri avtorji banalni nacionalizem sicer uvrščajo bližje strukturni ravni,¹⁰⁴ saj samoumevnost nacionalnih kategorij deluje predvsem v sferi posameznikovega nezavednega.¹⁰⁵ Pri njegovi obravnavi se avtorji pogosto približajo teoriji (in terminologiji), ki jo je pri zbliževanju strukture in delovanja uporabil že Bourdieu, saj nezavedno reprodukcijo nacionalne ideje označujejo z besedami »nacionalni habitus«, »nacionalna doxa« ali »nacionalni kapital«.¹⁰⁶ To nakazuje na večinoma pridobljene prakse, ki jih v svojih življenjih nezavedno ponotranjimo in reproduciramo, pri čemer imajo jasen vpliv strukturne razmere, ki smo jim izpostavljeni. Toda pri analizi nacionalizma na osebni ravni posameznika je takšno (raz)ločevanje nekoliko kompleksnejše, saj se ta lahko izraža kot osrednji predmet in namen delovanja, lahko delovanje samo uokvirja ali pa ni bistvo dejanja, a deluje kot nevidna predpostavka v njegovem ozadju.¹⁰⁷

4Že iz Smithove kritike lahko razberemo, da vpliv struktur ni zanemarljiv niti na polju vsakdanjega nacionalizma, ki v ospredje še bolj postavi akterja in njegovo delovanje.¹⁰⁸ Uveljavljene socio-historične paradigme sicer niso popolnoma zanemarjale vloge akterja, a so predpostavljale samoumevnost vrednot elitnega nacionalnega diskurza, prek katerega je determinirano tudi akterjevo delovanje.¹⁰⁹ Prav poudarek na akterjevi sposobnosti osmišljanja in preoblikovanja nacionalnih kategorij pa je za razumevanje pojavnosti nacionalizma ključno, saj jih posamezniki – kljub nezavedni vključenosti vanje – uporabljajo za razlago, umeščenost in istovetenje samih sebe v odnosu do družbe.¹¹⁰ Narodi v tem primeru niso samo produkt diskurza elit in njihovih upravnih mehanizmov, temveč nastajajoča lastnost (emergent property) kompleksnega obnašanja in interakcije na nižji ravni oziroma delovanja posameznih delov sistema, ki sledijo nekaterim osnovnim smernicam.¹¹¹ Takšen spontani red, ki nastane iz omenjene kompleksnosti, ima zaradi kroženja idej in praks večjo moč kot pa centralno koordiniran red, kjer je idejna moč skoncentrirana med elitnimi načrtovalci. Prav to je tudi eden od bistvenih razlogov za samoohranjanje idejnih kategorij nacionalizma med sicer heterogenim prebivalstvom. Različnost (nacionalnih) identitetnih perspektiv posameznih članov družbe se z elitnim nacionalnim diskurzom povezuje prek posameznih individualnih percepcij nacionalnih kategorij, ki so z makronarativom zvezane v delujočo celoto in se v praksi izkazujejo kot koherentna podstat neke družbe.¹¹² Pri tem je treba poudariti, da posamezni »osebni nacionalizmi« še zdaleč niso samo manifestacije družbene strukture in elitnega diskurza, temveč predvsem osebno osmišljanje nacionalnih kategorij, kar utrjuje pomembnost nacionalizma v vsakdanjem delovanju posameznika v družbi.¹¹³ Z drugimi besedami to pomeni, da je bistvo preučevanja vsakdanjih vidikov nacionalizma predvsem v analizi različnosti posameznih osebnih interpretacij nacionalnih kategorij, saj »niti dva posameznika nista umeščena v popolnoma enak etnični, geografski, spolni ali psihološki prostor. Na narod gledata z edinstvenih zornih kotov, kar ima za posledico različne nacionalne identitete.«¹¹⁴

5Kljub poudarku na razumevanju posameznikovega nacionalnega izkustva pa preučevanje vsakdanjega nacionalizma nikakor ne bi smelo zanemariti družbenega in organizacijskega konteksta, v katerem nastaja. To je bistveno pri razlagi, kako lahko nacionalne kategorije oblikujejo družbeno življenje. ¹¹⁵ Preučevanje vsakdanjega nacionalizma zato ne more biti ločeno od vmesnih oziroma posrednih organizacijskih struktur med makro- in mikroravnijo (družina, delovna mesta, izobraževalne ustanove ipd.), saj so to največkrat ključni spodbujevalci človekovega delovanja.¹¹⁶ Pri analizi nacionalizma torej ni pomemben samo elitni diskurz ali njegova kontekstualna uporaba v dnevni interakciji posameznikov, temveč tudi posredni mediatorji, kot so organizacijski konteksti, v katerih posameznik vsakodnevno (so)deluje. Takšne družbene povezave lahko bolj ali manj uspešno opolnomočijo posameznike in njihovo istovetenje s širšimi identitetnimi kategorijami, zaradi česar je močnejša tudi njihova privrženost nacionalnim idejam ali ciljem.¹¹⁷

6Pri razumevanju te kompleksnosti nam lahko pomaga prav Giddensova teorija strukturacije, ki so jo nekateri raziskovalci razvijali v smeri preučevanja medsebojnega delovanja mikro-, makro- in vmesnih strukturnih slojev. ¹¹⁸ Z njimi lahko lažje pojasnimo akterjevo umeščenost v družbeni kontekst, ki neposredno oblikuje posameznikovo življenje ter mobilizira njegove interese in identiteto.¹¹⁹ Strukturacijski celostni pristop k preučevanju družbe omogoča preseganje razumevanja nacionalizma v obliki dveh ločenih polov (osebnega ali strukturnega) in osredotočanje na njegovo reprodukcijo v vrsti odnosov, ko posamezniki osebno relevantnost širših kognitivnih (nacionalnih) kategorij črpajo iz različnih oblik družbene organiziranosti.¹²⁰

7V primeru banalnega in vsakdanjega nacionalizma, ki nacionalnost preučujeta z vsakodnevne perspektive posameznika, omogoča razumevanje strukturnega vpliva na banalne vidike vsakdana, ki so pogosto povezani z akterjevo praktično zavestjo in nerefleksivnim obnašanjem, ter razumevanje refleksivne uporabe nacionalnih kategorij, ki so posledica posameznikove diskurzivne racionalne zavesti.¹²¹ Pri oblikovanju širših teoretskih razlag nacionalizma je takšen pristop sinteze strukture in delovanja uporaben zaradi možnosti raziskovanja relevantnih življenjskih praks v povezavi s širšimi strukturnimi konfiguracijami naroda in nacionalizma ter ohranjanja njegove vsakodnevne pojavnosti in pomembnosti v daljšem časovnem obdobju.¹²² Ker je nacionalizem v družbi izrazito kompleksen fenomen, ki pogosto ni povezan samo z elitnim nacionalnim narativom, temveč nastaja kot stranski produkt različnih dejanj posameznikov in z njimi povezanih procesov¹²³, teorija strukturacije nudi pomembna orodja in bogato konceptualno besedišče, s katerimi lahko zajamemo njegovo celotno kompleksnost.¹²⁴

1V članku obravnavam koncepta vsakdanjega in banalnega nacionalizma, ki predstavljata teoretski odmik od klasičnih makropristopov preučevanja nacionalizma, saj se ukvarjata s pronicanjem, reprodukcijo, razumevanjem in uporabo nacionalnih kategorij na ravni akterja. Medtem ko se banalni osredotoča na načine prodiranja ideologije nacionalizma z makroravni na mikroraven, vsakdanji nacionalizem obravnava akterjevo zavedno in nezavedno uporabo nacionalnih kategorij v praktične vsakodnevne namene. S člankom želim poudariti, da se tudi v primeru preučevanja vsakdanjega in banalnega nacionalizma pojavlja klasična sociološka dilema pri iskanju pravega pristopa, ki bi zajel celotno kompleksnost dinamike v razmerju med strukturnimi vplivi (makroraven) in vsakodnevnim delovanjem posameznikov (mikroraven). S pregledom temeljnih del prikažem kompleksno interakcijo in povezanost obeh spektrov družbene realnosti in poudarke, ki so jih pri svojem preučevanju uporabili različni raziskovalci. Z obravnavanimi primeri in njihovo sociološko kontekstualizacijo dokazujem pomembnost socioloških pristopov, ki poskušajo zajeti povezanost med strukturnimi vplivi in delovanjem posameznih členov družbe. Pri tem še posebej poudarim teorijo strukturacije, ki omogoča določitev vmesnih strukturnih vplivov, in konceptualno soodvisnost akterja in strukture, s čimer je pojasnjevanje kompleksnosti horizontalnih in vertikalnih vplivov nacionalizma nekoliko lažje ter razumljivejše. Kljub temu da pristop še zdaleč ni popoln¹²⁵ in končnega zadovoljujočega odgovora tudi v povezavi z nacionalizmom ne more ponuditi, pa je to tudi pozitivna plat, saj od raziskovalcev zahteva, da si pri analitičnem preučevanju takih fenomenov še naprej prizadevajo za celosten pogled z vidika obeh perspektiv. Pri tem lahko teorija strukturacije omogoči konceptualni okvir, sintezo posameznih vidikov preučevanja ter identifikacijo vzajemnega vpliva strukture in delovanja na ohranjanje nacionalnih kategorij v kompleksni postmoderni družbi.

1Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa P5-0070 Narodna in kulturna identiteta slovenskega izseljenstva v kontekstu raziskovanja migracij, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.