Slovenke o vojni

Čeprav je bila v milijonski množici pisem, ki so romala z evropskih bojišč v zaledje in iz zaledja na fronto, veliko takih, ki so jih napisale ženske, hranijo tako javni kot zasebni arhivi predvsem korespondence moških. Podobno velja tudi za spomine in vojne kronike. Večinoma jih je napisala moška roka. Toda kot nam potrjujejo navedbe iz moških pisem, so si z možmi, sinovi, očeti in brati dopisovale njihove žene, matere, hčere ali sestre. Znano je tudi, da so si pisanja sposobna dekleta dopisovala z neznanimi branilci domovine in da so to navado spodbujale vojaške oblasti skorajda v vseh vojskujočih se državah.

Eden redkih primerov ohranjenih družinskih korespondenc v slovenščini, ki nam omogoča analizo doživljanja vojne tako s strani moških kot žensk istega družinskega jedra, je korespondenca družine Gerbec iz Kambreškega, ki jo hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica.SI PANG 1018, Družina Gerbec, t. e. 23. Sestavljajo jo pisma in dopisnice, ki sta jih sestri Marija in Amalija pisali iz begunstva v mestu Diano Marina v Liguriji, kjer bivali s starši Jožefom in Marijo, medtem ko so bili bratje Mihael, Franc, Anton in Janez vpoklicani v avstro-ogrsko vojsko. Med njimi je le Mihael preživel vojno.Petra Svoljšak, Slovenski begunci v Italiji med prvo svetovno vojno (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1991), 30. Petra Svoljšak, »Slovenske begunske družine v prvi svetovni vojni. Korespondenca begunske družine,« v: Vojne na Slovenskem: pričevanja, spomini, podobe, ur. Maja Godina Golja (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012), 14−15. Slednji trije so padli v vojni. Zapuščina vsebuje poleg pisem še dnevnike in vremenske kronike, ki segajo vse do leta 1947. Korespondenca iz časa med in prvo svetovno vojno (1915–1921), obsega 189 dopisnic in pisem Rdečega križa. Največji del predstavljajo dopisnice, ki jih je družina pisala iz Italije (88), ob njih pa še pisma prijateljice Gerbčevih hčera, begunke v taborišču Bruck ob Litvi v Spodnji Avstriji Katarine Pušnar iz Kranjske (52), Gerbčevega sina Mihaela iz avstrijske vojske (36), ostale dopisnice pa so različnega izvora (13). Pomembna nota dopisnic, ki sta jih sestri Gerbec pošiljali preko Rdečega križa na avstrijsko stran, je globoka vera v božjo previdnost. Brate sta vseskozi spodbujali, naj tudi ob najhujši stiski in nevarnosti ohranijo zaupanje v vero in Boga. Pri svojem pisanju sta zelo skrbeli, da ne bi spodbudili cenzure in da se ne bi zaradi neprimerne vsebine prekinila komunikacijska vez, ki je bila za vse družinske člane ključnega pomena.

Več zanimivega ženskega avtobiografskega gradiva iz časa vojne je shranjenega v Rokopisnem Oddelku NUK-a, ki hrani avtobiografsko gradivo priznanih ženskih peres.Na primer: NUK, Rokopisni oddelek Ms 1113 KVEDER, Zofka; Ms 1175 BARTOL − NADLIŠEK, Marica; Ms 1906 PRUNK, Ljudmila. V njem so se ohranila pričevanja slovenskih izobraženk o prvi svetovni vojni. Slednje so o svojih vojnih izkušnjah pisale večinoma fragmentarno, vojnih razmer niso podrobneje opisovale, podobno so se izogibale splošnim sodbam o vojni moriji. Zato pa izpade izjemno dragocen tipkopisNUK, Rokopisni oddelek, Ms 1872, KARLIN, Alma. Alme Karlin (1889–1950),Več o Almi Karlin glej: Miriam Drev, »Alma Karlin: nemško-slovenska pisateljica, poliglotka in raziskovalka eksotičnih tujih svetov,« v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih (Ljubljana: Tuma, SAZU, 2012), 234−237. ki je nastal na osnovi vojnega dnevnika.Marijan Pušavec, »Urednikov predgovor,« v: Sama: iz otroštva in mladosti (Celje: In lingua, 2010), 3. Marijan Pušavec, urednik slovenskega prevoda dela Ein Mesch wird… aus Kindheit und Jugend ugotavlja, da je »okvir slovenske književnosti v primeru Karlinove zajet le pogojno, ustrezneje bi jo bilo obravnavati v precej širšem okviru književnosti v nemškem jeziku (ki se ne povezuje nujno s pripadnostjo nemški narodnosti), kamor bi celjska pisateljica zaradi jezika, v katerem je pisala, sodila po logiki stvari.« V njem je celjska popotnica in pisateljica opisala svojo vojno izkušnjo v Angliji, obdobje, ki ga je med vojno preživela na Norveškem in Švedskem, ter vrnitev prek Berlina in Prage v rodno mesto Celje.Svetlana Slapšak, »Potovanje pred pisanjem: avtobiografija Alme Karlin,« v: Sama: iz otroštva in mladosti (Celje: In lingua, 2010), 310. Avtobiografijo Alme Karlin Svetlana Slapšak obravnava kot eminentno feministično besedilo. V svojih spominih na vojni čas pokaže s prstom na tiste, ki so bili po njenem odgovorni za izbruh vojne: »Tistega razgibanega julija so odpovedali vsi. V glavah so imeli najbolj pustolovske predstave o modernem vojskovanju, precenjevali in podcenjevali so tisto; kar še niso nikoli preizkusili; niso slutili niti, kako dolgo bo trajal spopad niti koliko trpljenja bo povzročil.«Alma Karlin, Sama: iz otroštva in mladosti (Celje: In lingua, 2010), 226. V negotovosti dogajanja in lastne usode, zapuščena v sovražni deželi brez vsakršne politične zaščite, je kot »alien enemy« občutila porast sovraštva, učinek vojnega propagandnega stroja, ki je širil »obsedenost z eno samcato mislijo«, množično psihozo, ki so se je le redki »zelo trdni značaji« ubranili.Ibid., 227. Kot Avstrijka je bila izpostavljena hišnim preiskavam, zlobnim pripombam, nekorektnemu zmanjšanju plače, in vendar se ni prepustila razpihovanju vojnega sovraštva. Kot »tujka iz sovražne države« je imela svoje mnenje, a se je raje ovila v molk: »V teh mesecih mojega bivanja v Londonu sem se naučila molka. Do neke mere sem to obvladala vse svoje življenje, vendar je bilo takrat težje. Nikakor se nisem navduševala nad običajnim patriotizmom – v vojni 20. stoletja sem videla preveliko krivico, grozljivo nazadovanje kulture, ki ni imelo nobenega opravičila – vendar sem bila jezikovno navezana na nemški narod in sem predobro poznala neomajno lagodnost Avstrijcev, da bi lahko trpela laži o njih. Kljub temu sem morala molčati, saj razgreta besedna bitka ne bi spremenila mnenja, ki so ga imeli o mojem narodu politični nasprotniki.«Ibid., 229.

Njeno končno mnenje o londonski izkušnji vojne vključuje tudi pozitivne plati; ne le da so Angleži z njo ravnali dobro, nekateri so ji izkazali tudi podporo in solidarnost. V času, ki je klical po nasilju, je Alma Karlin za razliko od vojne opitih množic gojila pacifizem. Ni se pustila oslepiti od patriotizma, narodnega samoljubja, zato tudi ni mižala »pred prisilo, surovostjo in nepoštenostjo«, ki so se kot plev razrastle med vojno ne le na tujem, temveč tudi v njeni domovini: »Čim si vstopil v bolnišnico ali šel skozi vlake, ki so vozili z bojišča v zaledje in jim ni bilo videti konca, si videl neskončno bedo. Kje sta veličina in lepota, o kateri sanjarijo vojni navdušenci? Kako naj bo tolikšen padec morale, ki traja še danes, očiščujoča železova kopel, o kateri so toliko čenčali?«Ibid., 281. Še posebej ob povratku domov je videla vso grozoto vojne na pohabljenih ljudeh. Začutila je nesmiselno blaznost vojne, pokvarjenost, ki se je razrasla v vse družbene pore in je prihodnjim rodovom »sesula v prah čudovite reči«.Ibid., 280.

Avtobiografsko podajanje izkušenj, opažanj in razmislekov Alme Karlin nas seznanja z ženskim subjektivnim razumevanjem vojnega spopada, ki je ne le zaradi pacifistične naravnanosti, temveč predvsem zaradi odločnosti izreke lastnega mnenja tudi o vojni subverziven. Subverziven je nazadnje tudi zato, ker ga je jeseni 1931, ko je Alma Karlin dokončala svojo avtobiografsko knjigo, namenila »številnim ženskam tega sveta, saj bodo iz nje razbrale več, kot je zapisano med skopimi besedami, ki so vedno podobne krhkemu listju. In morda bo ravno nenapisano okrepilo dušo, ki se bori.«Ibid., 4.

Kot vidimo iz predgovora h knjigi, se je pri podajanju lastne zgodbe po eni strani soočala s potrebo po vzpostavitvi primerne razdalje do »Jaza, ki omogoča vsaj pogojno neosebno presojo«, po drugi strani se je morala tudi odločati o tem, kaj izpustiti in kaj vključiti, »da po eni strani ne bi motili razumevanja razvoja in po drugi strani ne bi z duše odgrnili zadnje tančice, ki jo ženska vedno razprostira čez svoja najintimnejša in najgloblja občutenja.«Ibid. 4. Izbire, ki jih je naredila, zgovorno pričajo o tem, da je bil njen namen preseči izključno intimistično pisanje in v delu, ki govori o vojnem času, spregovoriti o vojni tudi s širšega političnega vidika.

S podobnimi vprašanji tkanja spominov in narativnega oblikovanja doživetega so se ukvarjale tudi slovenske izobraženke, ki so prvo svetovno vojno preživele v Trstu, in so o njej pisale v svojih spominih ter avtobiografskih zapisih. Gre za narodno oziroma v ženskih vrstah aktivne ženske Marijo Kmet, Ilko Vašte, Marico Nadlišek, Pavlo Hočevar, ki jih je močno zaznamovala učiteljska izkušnjaMarica Nadlišek je že pred vojno ob poroki z Gregorjem Bartolom zapustila učiteljski poklic., ter delovanje v slovenskih tržaških liberalnih ali socialdemokratskih krogih. Prvi so imeli svoje središče v prostorih Narodnega doma, drugi v prostorih Društva Ljudski oder.Marko Kravos et al., Narodni dom v Trstu 1904-1920 (Trst: Devin, 1995). Boris Gombač, »Slovenska politika v Trstu pred prvo svetovno vojno,« Zgodovinski časopis 33, št. 2 (1979): 246-261, še posebej 254-255. Razlika v političnem nazoru jim ni preprečila sodelovanja pri dobrodelnih dejavnostih in predvsem v Zavodu sv. Nikolaja, ki je od leta 1889 organiziral pomoč in zaposlitev v hišnih gospodinjstvih v Trst priseljenih deklet.Zavod je kot zavetišče za brezposelne služkinje nastal po eni strani iz potrebe po zaščiti najšibkejšega člena ženske delovne sile, predvsem kmečkih in delavskih deklet, ki so iskale v mestu zaposlitve, po drugi pa iz nuje po narodnem delovanju na družbenem obrobju, kjer je bilo treba zajeziti ženske prestope v italijanski narodni tabor. Kljub narodnoobrambni naravi Zavoda in zavezanosti njegovih pobudnic slovenstva je bil odprt tudi dekletom drugih narodnosti. Obiskovalkam je nudil raznovrstne tečaje, pomoč pri iskanju službe in socialno zaščito v času čakanja na zaposlitev. Več v: Marta Verginella, Ženska obrobja (Ljubljana: Delta, 2006), 136−156. Prvo svetovno vojno so torej doživele v podobnih političnih, socialnih, gospodarskih in kulturnih razmerah, v mestu, ki je bilo v neposredni bližini soške fronte izpostavljeno bombardiranju italijanskih Capronov.Italijanska letala so bila poimenovana po tovarni, ki jih je izdelovala. Ustanovil jo je Giovanni Battista Caproni. Nekatere so bile samske, druge poročene. Tiste, ki so bile zaposlene, so poučevale v Ciril-Metodovi šoli.30. januarja 1887 so tržaške Slovenke ustanovile v Trstu žensko podružnico šolskega društva sv. Cirila in Metoda, da bi z njo podprle razvoj slovenskega šolstva v mestu in njegovi okolici. Organizirale so zbiranje sredstev za siromašne otroke in mladino, kulturne in dobrodelne prireditve, na katerih so obdarjale najrevnejše otroke, predvsem pa so se zavzemale za širjenje narodne vzgoje in gojenje slovenskega maternega jezika. Srečevale so se na istih mestih, v šoli, ob javnih kulturnih dogodkih in pri karitativnih nabirkah. Kljub podobnim vojnam izkušnjam je podajanje doživetega med vojno subjektivno, zaznamovano z osebno izkušnjo, povojnimi pripadnostmi in avtobiografsko namero. Skupna pa jim je bila marsikatera zadrega, ki so si jo pri podajanju vojne izkušnje delile z moškimi pisci. Zadrega se je pojavljala zaradi spreminjajočih se političnih razmer, ki jih je sprožila vojna, razmer, v katerih dejanja posameznikov niso bila vedno dosledna z njihovimi političnimi čutenji in prepričanji.

Učiteljica Marija Kmet (1891–1974),Katja Mihurko Poniž, »Marija Kmet: avtorica depresivne proze, ki se je reševala z vero in verjetno utihnila zaradi strogih kritik,« v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih (Ljubljana: Tuma, SAZU, 2012), 243−246. ki jo je vest o smrti prestolonaslednika doletela v kavarni Balkan, v svojih spominih ne posveča večje pozornosti žalni svečanosti in pogrebu Franca Ferdinanda, ki sta močno pretresla tržaško javnost. O tem, ali je tudi ona stopila v središče mesta, kjer se je na ulicah gnetla množica, da bi se poslovila od prestolonaslednika in njegove soproge,O vzdušju, ki je v Trstu vladalo po sarajevskem atentatu in ob pogrebnem sprevodu prestolonaslednika in njegove soproge: Borut Klabjan, »Od Trsta do Sarajeva in nazaj. Dinastična lojalnost in nacionalna pripadnost v Habsburškem Trstu na predvečer vojne,« v: Acta Histriae 21, št. 4 (2013): 749−772. ni v njenem pisanju nikakršne sledi. Omenja pa, da je ob vojni napovedi upala, tako kot tudi kolegice in prijatelji, s katerimi se je družila, da bodo Trst zasedli Angleži in da bo mesto postalo prosta luka.

Svoje spomine na prvi dve leti vojne je strnila v nekaj povedi:

»Z veseljem smo pričakovali teh dni – želeli Avstriji konca in Nemcem poslednjo uro. Pa je baš nas v Trstu vojna močno zadela, in Avstrije ni hotelo biti konec. Pa je baš nas v Trstu vojna močno zadela, in Avstrije ni hotelo biti konec. Vse se je preokrenilo, ko je še Italija napovedovala vojno. V tistih dneh je žarel Trst v plamenih. Strahotne so bile noči, ko je drevila množica s krikom in besnim tuljenjem po ulicah, naskakovala hiše, trgovine, kavarne, društvena in časopisna poslopja Italijanov. Priča sem bila teh dogodkov in še danes me strašijo v sanjah. Metali so pohištvo na ulice, ga polivali s petrolejem, zažigali tik plinovk, rjoveli, plenili, kradli vsevprek. Stražniki so se skrivali in izginjali v temne ulice; koder je bil največji hrup, ondi jih ni bilo videti. Rezko je udarjal duh po ognju po cestah, stebri plamenov so se dvigali in razžarjali hiše. Ista drhal, ki je zdaj vpila: »Smrt Italiji! « je vzklikala nekaj let kasneje z istim navdušenjem: »Živela Italija! « In vse je bežalo, begunski vlaki so se polnili; tudi naše učiteljstvo se je zbalo, odšlo je za tiste dni in malo nas je ostalo v Trstu. Nekaj tednov smo bili odrezani od drugih krajev in občutila sem tesnobo takih dni in doživela, kaj se pravi, če ni kruha in kaj, če je človek resnično lačen, pa nima kaj jesti. Polegli so se hrupi drhali, umirile strasti nalašč za to najetih in plačanih ljudi. Prišla je tista dolga, pusta, žalostna doba vojne. V Trstu smo jo močno občutili. Naši šolski otroci so navzlic raznim dobrodelnim poizkusom bledeli od dneva do dneva in pravega pouka ni bilo nič več. V šolski kuhinji smo dobivali hrano otroci in učiteljstvo in povrnila sem se nekako v ona mariborska leta težkih želodčnih vprašanj. Vendar priznam, da se baš meni ni godilo najhuje, ker sem dobivala prispevkov iz srečnejših slovenskih krajev. Tako so se telesne skrbi umaknile in je vnovič zaživela notranjost, ki se ni zmenila za vojno.«Marija Kmet, Moja Pota (Groblje: Misijonska tiskarna, 1933), 69−71.

Omemba pouličnega nasilja, ki je izbruhnilo, ko je Italija napovedala vojno Avstriji, Prvi nemiri so v Trstu izbruhnili zaradi pomanjkanja hrane in visokih cen med 20. in 23. aprilom 1915. Novi val je sledil italijanski vojni napovedi 23. maja 1915 in je trajal vse do 25. maja. ni naključna. Njegove pobudnice so bile predvsem ženske iz najnižjih slojev, ki so prebivale v delavski in pretežno s slovenskim prebivalstvom poseljeni četrti sv. Jakoba, kjer je bila tudi ena od dveh Ciril-Metodovih šol. In prav pri Sv. Jakobu se je začelo ropanje, obračunavanje in uničevanje lastnine italijanskih patriotov, ki se je nadaljevalo vse do najožjega mestnega središča.Lucio Fabi, Trieste 1914-1918: Una città in guerra (Trst: MGS Press, 1996), 23−24. Drugi poudarek avtorice je na pomanjkanju hrane, ki je v ospredju tudi drugih avtoric. Zanimivo pa je, da Marija Kmet povsem zamolči svoj angažma v tržaških dobrodelnih ženskih organizacijah, predvsem pa svoje prizadevanje, da bi se širša slovenska javnost zavedala dramatične usode primorskih begunk in krivičnega odnosa, ki so ga bile te deležne v osrednji Sloveniji.Marija Kmetova, »O počitnicah na Dolenjskem,« Slovenski narod, 1. 12. 1916.

Nekoliko daljše se o vojnih razmerah v Trstu in tegobah, ki jih je doživljala v vojnem času, razpiše v svojih spominih Ilka Vašte (1891–1967).Miriam Drev, »Ilka Vašte: pisateljica, ki je slovensko preteklost prestavila v povesti iz davnih dni,« v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih (Ljubljana: Tuma, SAZU, 2012), 266-269. Izbruh vojne jo je doletel v Bohinjski Bistrici. Tam je bila priča vpoklicu vojaških obveznikov, in bojazen, da bo moral tudi njen mož na galicijsko fronto, se je izkazala za realno v mesecu dni:

»Edina tolažba v tistih strašnih dneh in nočeh mi je bilo to, da ni šel v vojno kot strelec, kot nemški suženj – ubijalec, ampak kot pomočnik vsem trpečim, kot spremljevalec prijatelja zdravnika dr. Jožeta Tavčarja, kot njegov nosilec obvez, instrumentov in zdravil. Bil je v krvavi bitki pri Grodeku, kjer so Rusi napodili Avstrijce proti trdnjavi Přemyzsl. Tekel je v strašni gneči in zmešnjavi zdržema triindvajset ur. Le v časih se mu je posrečilo, da se je za nekaj sto korakov oprijel kakšnega voza, ki je drvel mimo njega. Kdor je pomagal, so ga pomendrali. Vzdržali so le najmočnejši in najspretnejši.“Ilka Vašte, Podobe iz mojega življenja (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1964), 115. Mož se je z bojišča vrnil bolan. V nadaljevanju pa je poskrbel, da ga zaradi prekomerne teže niso ponovno vpoklicali. Ilka, ki je po rojstvu hčerke Save močno oslabela, se je morala umakniti za nekaj mesecev na podeželje v Zagorje, kjer je laže okrevala. Te izkušnje ni popisala, je pa vzdušje, ki ga je v vojnem času doživela v Trstu, povzela v naslednjih povedih:

»Štiri leta je visel Damoklejev meč nad mojo srečo. Med tem časom sem živela le za svoj poklic in svoj dom, za moža in dva otroka. Politike, ki se mi je v tistih klerikalno žandarskih časih gnusila, sem se izogibala. Kljub temu je malo manjkalo, da me ni kmalu v začetku vojne zasukala v svoj vrtinec.

V vseh skoraj sedmih letih, ki sem jih prebila v Trstu, se spominjam enega samega primera, ko je podel človek poizkušal v našo šolsko skupnost vnesti »katoliške metode«, ki so bile v navadi na Kranjskem. Ovadil nas je v začetku vojne avstrijski vojaški oblasti kot »srbofile«, ki se v njegovi odsotnosti pri zaklenjenih vratih pogovarjamo o svoji izdajalski politiki. Spravil nas je v nevarno preiskavo. Stara avstroogrska vojaška oblast v veleizdajniških zadevah ni poznala šale.

Toda možak se je uštel. Preiskavo so odstopili politični oblasti. Zasliševal nas je človeško sposoben, pameten Lah, glavar Fabrizzi, po srcu najbrž nasprotnik razmajane Avstroogrske.«Ibid., 117. Opis istega dogodka in zagovora pred komisarjem tudi v: Pavla Hočevar, Pot se vije: spomini (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1969), 98−99.

V spominjanje na vojni čas je Ilka Vašte vključila še dve pomembni anekdoti. Prva je povezana z dobrodelno prireditvijo in z osamitvijo, ki so jo v slovenskem tržaškem okolju doživeli srbofili. Piska se spominja žene dr. Žerjava, aretiranega kot srbofila in avstrijskega izdajalca, ki je sedela povsem sama v dvorani Balkana, ne da bi se ji nihče približal. Slovenske družba se je takrat »potuhnila pred avstrijskim policijskim bičem.«Vašte, Podobe iz mojega življenja, 118, Druga anekdota zadeva Cankarjevo predavanje v Trstu marca 1918.Ivan Cankar je predaval v Trstu 10. marca 1918 v Društvu Ljudski oder. Predavanje je izšlo z naslovom Očiščenje in pomlajanje. Glej: Marija Pirjevec, »Ivan Cankar in Trst,« v: Jezik in slovstvo 22, št. 3 (1976): 65−71. Organizatorji dogodka so slovenskega pisatelja zadržali v hiši dr. Ferfolje, da bi ostal trezen: »Rada bi bila šla poslušat njegovo predavanje, toda nisem mogla, ker so mi skupaj z gospo Maro Rusovo naprtili skrb za bife na čajanki, ki smo jo na skrivaj, to se pravi: brez blagoslova oblasti priredili Cankarju na čast v stranskih prostorih hotela Balkan. Ne spominjam se, da bi se bil tiste neuradne čajanke udeležil kdo izmed tržaških političnih »prvakov«.«Vašte, Podobe iz mojega življenja, 119. Čeprav je imel Cankar predavanje v prostorih Društva Ljudski oder, je pogostitev sledila v Narodnem domu, kar lahko razumemo kot potrditev sodelovanja med socialdemokratsko in liberalno orientiranimi slovenskimi izobraženci, ki pa ni uživalo podpore slovenskega liberalnacionalnega vodstva. O omejitvah, ki jim je bila v vojnem času izpostavljena, izvemo le iz drobnih omemb, ko denimo zapiše, da v letih vojne ni rada hodila po nepotrebnem od doma, ker se je zaradi bombnih napadov bala puščati otroka sama pri služkinji.Ibid., 121. Živela je namreč v stavbi, ki je bila v bližini vojaške bolnišnice in vojašnice, obe stavbi pa sta bili tarči sovražnikovih letal.

Bolj podrobno o bobnenju letal in sovražnih bombah, ki so jih nad Trst spuščali italijanski Caproni, piše v svoji avtobiografijiPisanja spominov na svoja tržaška leta se je Marica Nadlišek Bartol lotila leta 1927, zaključila pa poleti 1938. V prvoosebni pripovedi je opisala okolje, v katerem je odraščala, študirala in potem delovala kot učiteljica, pisateljica in urednica Slovenke. Avtobiografija Iz mojega življenja je leta 1948 izšla v nadaljevanjih v tržaških Razgledih, ki jih je urejal njen sin Vladimir Bartol. Leta 2005 je bila natisnjena v knjigi Na Obali: kratka proza. Tipkopis hrani Odsek za zgodovino in narodopisje pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, in sicer v Biografskem arhivu (fasc. Marica Nadlišek Bartol). Marica Nadlišek Bartol (1867–1940)Marta Verginella, »Marica Nadlišek, por. Bartol (1867–1940): urednica Slovenke, prvega slovenskega ženskega lista, učiteljica, pisateljica, publicistka, prevajalka,« v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih (Ljubljana: Tuma, SAZU, 2012), 139−141., nekdanja urednica Slovenke, prvega slovenskega ženskega časopisa: »Bile so prve bombe. Odslej ni bilo več ne dneva ne noči, da bi ne leteli nad nami sovražni zrakoplovi, ki so prihajali od Opčin sem, krožili in se razgledovali. Ko so se že vračali in bili skoraj že za obzorjem, šele tedaj so se dvigali avstrijski izza Žavelj za njimi. Večkrat smo se seveda temu smejali. Lepe poletne noči so začele v samih reflektorjih, ki so baje iskali sovražnika v zraku. Žarometi so švigali zdaj po nebu zdaj po tleh na vse strani. Dasi vsa izmučena in utrujena, služkinje nisem več mogla imeti, ker je bilo pomanjkanje hrane že občutno sem legla v posteljo.«Marica Nadlišek Bartol, Na Obali: kratka proza (Trst: ZTT - EST, 2005), 333. Kot mati petih otrok je vojno občutila še posebej dramatično, zato se je tudi v svoji avtobiografski pisavi posvetila opisu »grozovitosti šibe božje«. Pomanjkanje najosnovnejše hrane jo je prisililo, da je kljub svoji zavezanosti meščanskemu slogu življenja kupila kozo in jo prinesla v svoj meščanski dom. Svojim otrokom je morala zagotoviti prepotrebno mleko. Toda bolj peresa kot molže vešča ženska z njo ni rešila težav pri prehranjevanju otrok. Prisiljena je bila oditi po živež na Dolenjsko. Enega od sinov je sicer rešila pred pomanjkanjem in smrtjo tako, da ga je z drugimi svetoivanskimi otroki odpeljala v Varaždin,Hočevar, Pot se vije: spomini, 97. Da je šlo za organizirano pobudo, izvemo iz spominov Pavle Hočevar, ki navaja, da je po posredovanju Antonije Slavik Rdeči križ organiziral kolonijo otrok v Švici ob spremestvu Milke Martelanc, podobno tudi bivanje otrok pri hrvaških družinah v okolici Varaždina, kamor so prišli »tako sestradani in oslabljeni, da so jih plemenite hrvatske kmetice dobesedno rešile smrti.« kjer je bilo lokalno prebivalstvo pripravljeno sprejeti »na hrano« otroke iz Trsta in s Krasa: »Tu niso nič vedeli o grozotah vojne, o bombah in zrakoplovih, o pomanjkanju in gladu. Kakor da smo prišli v drug svet. Bel kruh, obilo mesa, klobas, pečenke, z eno besedo vsega, o čemer smo mogli mi siromaki samo še sanjati. Videli smo, jedli smo, a verjeti nismo mogli, da je vse to res, da more biti taka razlika med državljani iste države. Da, Ogrska je vse trdno držala v svojih krempljih in ni dala prav nič na noben pritisk. Sinka sem pustila v Varaždinu, kjer se mu je dobro godilo in si je kmalu opomogel. Z županovim dovoljenjem sem lahko odnesla nekaj moke in slanine ter nastopila težko pot proti domu.«Nadlišek Bartol, Na Obali: kratka proza, 337.

Po prihodu domov jo je še bolj bodlo v oči pomanjkanje, v katerem so živeli v Trstu. V spominu ji je ostalo obilje hrane, ki ga je videla na Hrvaškem, in zato so se ji razmere, v katerih so živeli v neposrednem zaledju fronte, zdele še bolj krivične: »Tu sama ovsena kaša brez zabele, tam na Hrvaškem pa imajo vsega v izobilju. Kje je pravica, sem si mislila. Pri nas umirajo ljudje od gladu, v Istri jedo nekateri kar travo, da jim zatekajo noge, ki postanejo kakor tramovi, dokler jih ne reši smrt, tam pa se maste in rede z vsem dobrim. [...] Stari in oslabeli ljudje so cepali in umirali kar na ulicah; sestradani in utrujeni konji so se kar zleknili in poginili na cestah. Od gladu so umirali otroci, tudi med mojimi sorodniki v Koloniji, kjer sem se rodila, so našli zjutraj mater umirajočo in otroka mrtvega. Jaz nisem več upala, da mi vsi otroci ostanejo živi. Drugega sina so vzeli moževi sorodniki v Medvode, da je imel jesti in da je nam ostala njegova nakaznica.«Ibid., 336−337.

Militarizacija moža leta 1916 in višja plača majorja, ki jo je potem prejemal, ni bistveno spremenila družinskih materialnih razmer, za kar je Marica krivdo pripisovala tudi sebi: »Leta 1916 je bil mož militariziran. Dobil je čin majorja in še enkrat takšno plačo kakor doslej. Bil je pa dan za dnem vse popoldneve v kavarni, kjer so politizirali in ob kartah reševali in ustvarjali Jugoslavijo. Lahko bi tedaj plačevali oderuške cene za živež, a mož mi je dajal kakor ponavadi. Veliko krivde je na meni, ki bi morala zaradi otrok nastopiti vse drugače.«Podčrtani del je zapisan v originalu (Odsek za zgodovino in narodopisje pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu, fasc. Marica Nadlišek Bartol), bil pa je prečrtan v prvi objavi v tržaških Razgledih (1948) Kritike, ki so letele na račun moža, je avtoričin sin Vladimir Bartol kot urednik tržaških Razgledov umaknil iz objave in tako je tudi nedavno objavljena verzija Iz mojega življenja natisnjena v knjigi Na Obali: kratka proza brez stavkov, ki so po Bartolovem mnenju neupravičeno metali slabo luč na njegovega očeta. ̶ Nadlišek Bartol, Na Obali: kratka proza, 337. Marica je bila prepričana, da politične oblasti niso preganjale njenega moža in drugih jugoslovansko in rusofilsko usmerjenih tržaških Slovencev, med katere je sodila tudi sama, ker so v Trstu veljale posebne razmere. »Ko bi bila kje drugod in ne v Trstu, bi že davno ne imel več glave. Toda v Trstu je bilo vse slovensko in italijansko prebivalstvo le za antanto in proti centralnim silam, vsi ene misli, istih želja. Kaj so mogle oblasti, ki so dobro poznale naše razpoloženje. Namestnik je zatisnil kar obe očesi. Že ob začetku vojne sem pripovedovala vsem in povsod, da sta vojni krivi le Nemčija in Avstrija, da Avstrija tako sovraži Srbijo, da ji ni dovolila dohoda na morje, dasi so si ga priborili s krvjo in žrtvami v balkanski vojni.«Ibid., 332.

Da je v tem svojem prikazu političnega vzdušja idealizirala razmere v Trstu, vidimo iz njenih konkretnih opisov tržaške stvarnosti, še posebej pa iz ugotovitve, da se je večina tržaškega prebivalstva med vojno vedla konformistično. Tržaški trgovci, ki so ob izbruhu vojne okrasili svoje izložbe s črno-rumeno barvo, so ob prihodu italijanske vojske v mesto razkazovali italijansko trikoloro.

O življenju med prvo svetovno vojno v Trstu, ko je bil na voljo le vijoličasti kruh z okusom po plesni in je mrgolelo vohunov ter ovaduhov, piše v svojih spominih tudi Pavla Hočevar (1889–1972). Pri opisovanju vojnega časa posveča posebno pozornost političnemu vzdušju, ki je vladalo v tržaškem okolju, v katerem je delovala kot politično in narodno angažirana učiteljica: »Ko se je začela prva svetovna vojna, je z vso silo zaplalo tudi v nas nekaj novega, nedoločenega, polno groze in bojazni in – upanja. Kamorkoli sem stopila, me je spremljalo glasno ali prikrito vprašanje: kaj mislite, kaj bo zdaj z nami? Za odgovor smo drug drugemu sporočali vesti z balkanske in ruske fronte, si zaupali dobljene izjave, mnenja dobro obveščenih oseb, govorice iz italijanskih krogov … Vse pa smo povezovali z upanjem na prihodnost, ki se nam je kazala danes temna, jutri svetla, pojutrišnjim meglena, pa zopet svetla, svetla. «Hočevar, Pot se vije: spomini, 95. Več o Pavli Hočevar (1889–1972) učiteljici, publicistiki in feministki glej: Metka Gombač, »Pavla Hočevar (1889–1972): učiteljica, publicistka, feministka,« v: Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in20. stoletja na Slovenskem, ur. Alenka Šelih (Ljubljana: Tuma, SAZU, 2012), 229−233. Kot lahko sklepamo iz citata, je v avtobiografski pripovedi Pavle Hočevar viden vpliv časa, v katerem je njena avtobiografija nastala. V linearno oblikovani avtobiografski pripovedi posveča velik pomen svojemu kulturnemu in političnemu angažmaju in opozorja na politično ozadje vojne stvarnosti: » Porazi in zmage na bojiščih na Balkanu, na ruski fronti in na zahodu, oktobrska revolucija, razpad trozveze, pristop Italije k antanti. Jugoslovanski odbor v inozemstvu, novi cesar v Avstriji, majniška deklaracija, prodor na solunski fronti, pa novosti v preskrbi in še toliko drugih dogodkov – vse to je odvijalo in privijalo svetilko nad našim upanjem, da je zdaj plamenelo, zdaj tlelo, nikoli pa ugasnilo. «Hočevar, Pot se vije: spomini, 95.

Podobno kot Marica Nadlišek Bartol tudi Pavla Hočevar omenja bedo, stradanje, pomanjkanje, toda le mimogrede. Zanjo je pomembnejši politični okvir, v katerem se je znašlo tržaško slovensko prebivalstvo v vojnem času. Za razliko od ostalih avtoric podaja podrobnejšo sliko ženske aktivnosti v Trstu. Piše o tem, kako so na pobudo tržaškega Rdečega križa in slovenske delegatke Antonije Slavik na Ciril-Metodovi šoli zbirali perilo, kovine, denarne prispevke. Kako je bila kot odbornica Ciril-Metodove ženske podružnice aktivna v Organizaciji za pomoč vdovam in sirotam, kako je sodelovala pri pripravi pevskih in dramskih prireditev za otroke in odrasle » z namenom, da okrepim narodno zavest, da izpričamo razumevanje za socialne potrebe, da zberemo sredstva za pomoč našim potrebnim otrokom in družinam. «Ibid., 96. Pri organiziranju dobrodelne pomoči slovenskim družinam, ki jih je prizadela vojna, je podpirala delovanje Antonije Slavik, čeprav se z njo ni vedno strinjala: » Njena domoljubna čustva, so bila jasna in neomajna: veselila se je in trpela s Srbi in z Rusi in z vsemi zavezniki; iz iste globine srca pa je tudi privoščila zmago generalu Borojeviću. Nekatere med njenimi sodelavkami ji nismo mogle slediti, čeprav smo občudovale njeno brezmejno ljubezen do tega koščka slovenske zemlje. Naši pogledi na splošno vojno politiko so se večkrat razhajali in nismo si mogle kaj, da bi ji kljub spoštovanju ne bile v šali dajale vzdevka gospa harmonika. «Ibid., 96. Gospa harmonika, ker je slovenskim vojakom na fronto pošiljala harmonike.

V nadaljevanju Pavla opiše hiranje otrok, njihovo pošiljanje na kmete, brezplačna kosila v šolski kuhinji na obeh Ciril-Metodovih šolah, nad 700 brezplačnih kosil pri Sv. Jakobu in nad 300 na Aquedottu, a tudi, kako je na pravljičnih popoldnevih v Slovenskem gledališču Marica Bartolova pripovedovala » vesti in bajke, čarala malčkom čudežne prizore in jim bridkosti vsakdanjega življenja vsaj za neka uric spreminjala v svet Indije Koromandije. «Ibid., 97. Pavla Hočevar prikazuje vojni čas kot čas, v katerem je med slovenskim prebivalstvom naraščalo proslovansko čutenje, ki se je širilo tudi med nižje razrede. Po njenem prepričanju je v vojni tržaške Italijane in Slovence družila protiavstrijska mržnja:

»Sožitje s tržaškimi Italijani, odvisnimi od Avstrije, je bilo med vojno za našo miselnost vsekakor različno od sožitja z vladajočimi Nemci. Čeprav smo bili v hudem medsebojnem sporu, je vendar nje in nas družilo nekaj skupnega: mržnja do Avstrije in pričakovanje njenegarazpada.«Ibid., 100. Za razliko od ostalih v Trstu živečih slovenskih izobraženk se Pavla Hočevar loti zelo podrobnega opisa političnih razmer ob koncu vojne, opiše kako se je njeno upanje sprevrglo v razočaranje, kako se je slovensko učiteljstvo organiziralo po prihodu italijanske vojske v Trst. Čeprav je bolj kot ostale tu omenjene piske razumela svoje avtobiografsko pisanje »v funkciji drugih«,Marie-Claire Hoock-Demarle, »Leggere e scrivere in Germania,« v: Storia delle donne: L’Ottocento, ur. Geneviève Fraisse in Michelle Perrot (Bari, Rim: Laterza, 1991), 246-270. je tudi ona izkoristila bel list, da je zapisala svoj lastni pogled na čas, v katerem je živela, in to kljub trpki izkušnji Nagodetovega procesa, ki jo je doletela.Gombač, »Pavla Hočevar (1889-1972),« 233. Na Nagodetovem procesu, ki je potekal leta 1947, je bila obtožena zaradi vohunjenja. Obsojena je bila na 14 let zapora, a so jo maja 1952 pogojno izpustili. Sodba je bila razveljavljena šele leta 1991.

Zaključek

Vse tu omenjene piske je prva svetovna vojna zaznamovala tako v materialnem kot nematerialnem smislu. In vendar, če njihov opis vojnih izkušenj in vojnih razmer ocenjujemo v okviru njihove celotne avtobiografske pripovedi, ugotovimo, da je bil zanje bolj kot vojni čas travmatičen povojni čas. Po prihodu italijanskih oblasti so slovenske izobraženke v Trsu doživele pritiske in grožnje, ki so jih prisile v odhod in izselitev v Državo SHS oziroma Kraljevino Jugoslavijo. Ne nazadnje so prav travma prisilnega odhoda iz Trsta, okolja, v katerem so se poklicno uveljavile in našle odlične spodbude za javno delovanje, katerega odmev je segel tudi v širšo slovensko javnost, in težave, ki so jih imele pri vključevanju v novo ljubljansko oziroma širše kranjsko stvarnost, dale povod za avtobiografsko pisanje in samozavedanje prehojene življenjske poti. V njihovih naracijah prva svetovna vojna izpade kot uvertura v prihodnje katastrofe, ki so zajele Evropo, slovenski narod in njih same. Iz konkretnih opisov pa vidimo, da prva svetovna vojna zanje ni bila čas emancipacije, nadaljevanja intelektualnega in političnega dela, ki so ga opravljale pred njenim začetkom. Prisilila jih je v umik v zasebnost in k ukvarjanju z dobrodelno dejavnostjo, ki pa je bila pred prvo svetovno vojno le eno od področij, na katerem so delovale. Podobno je tudi Almi Karlin konec vojne pomenil prilagajanje novemu okolju, kjer so se razraščala nova sovraštva, ki jih je zapustila vojna.