Kakor mnogi izmed nas je bil 15. septembra 2008 tudi Robert Radu priča zlomu ameriške banke Lehman Brothers, začetku do sedaj največje finančne in gospodarske krize 21. stoletja, v kroniki finančnih zlomov in njihovih razsežnosti srhljivo podobni tisti iz oktobra 1929, ko je na newyorški borzi zlom tečajev utrl pot gospodarski in moralni krizi tridesetih let prejšnjega stoletja. Zaupanje v finančne in politične institucije se je takrat (kot se tudi danes) krhalo in dajalo prostor skrajnim političnim idejam, ki so iskale krivce za gospodarsko bedo, ki jo je kriza prinesla s seboj. Cihan Bilginsoy, A History of Financial Crises. Dreams and Follies of Expectations (London in New York: Routledge, 2015). Navdih za svojo v letu 2015 ubranjeno disertacijo na Univerzi Rostock (Universität Rostock) je Radu črpal iz aktualnega medijskega poročanja z razmišljanjem, kako medijski diskurz o finančnih trgih sooblikuje ali celo poglablja krizo in kakšna je na borznem parketu soodvisnost med poročanjem in samim trgovanjem; historia est testis temporum. Po zaključenem študiju je presedlal na Univerzo Stavanger na Norveškem (Universitetet i Stavanger), kjer deluje kot svetovalec za doktorski študij na Oddelku za raziskovanje in inovacije. Finančna zgodovina kot del širše gospodarske zgodovine je z omenjeno krizo deležna vedno večje pozornosti, ne samo na angleško govorečih univerzah, ampak tudi na nemško govorečih, k tej pa je prispeval tudi Radu, čigar disertacijo je l. 2017 v knjižni obliki izdala založba Vandenhoeck & Ruprecht iz Göttingena.

Postavljena v »dolgo« 19. stoletje Kot »dolgo« to stoletje opredeljujemo po zaslugi angleškega zgodovinarja Erica Hobsbawma (1917–2012), ki ga v svojih treh zvezkih Čas Revolucije 1789–1848, Čas Kapitala 1848–1875 in Čas Imperija 1875–1914 umesti med začetek francoske revolucije in izbruh prve svetovne vojne. govori o začetkih, razvoju in končni uveljavitvi časnikov ter strokovnega finančnega novinarstva v nemških deželah in iz njih nastalem cesarstvu (1871–1918) od l. 1850 do 1914, znotraj tega pa avtor loči tri obdobja: obdobje vzpostavljanja (tvorjenja), politiziranja in profesionalizma. Konceptualno jo je mogoče brati kot medijsko (novinarsko), politično, gospodarsko in socialno zgodovino. Sledeč interdisciplinarnosti, se giblje v okviru socioloških teorij Pierra Bourdieua in Anthonyja Giddensa (Handlungs- und Strukturierungstheorie), znotraj katerih so arhivski in tiskani viri brani in interpretirani po metodi analize diskurza (Diskursanalyse). O recepciji obeh teorij v medijskih in komunikacijskih študijah glej dalje, inter alia, Rodney Benson in Erik Neveu, ur., Bourdieu and the Journalistic Field (Cambridge: Polity Press, 2005), in Klaus-Dieter Altmeppen, ur., Journalismustheorie next Generation. Soziologische Grundlegung und theoretische Innovation (Wiesbaden: Verlag für Sozialwissenschaft, 2007). Metoda po Achimu Landwehru, »Diskurs-Macht-Wissen: Perspektiven einer Kulturgeschichte des Politischen,« Archiv für Kulturgeschichte, št. 1 (junij 2003): 71–118. Delo je razdeljeno na štiri dele. Prvi govori o začetkih pred l. 1850, ko so vrednostni papirji v obliki državnih obveznic in kasneje delnic začeli zbujati pozornost vedno širšega kroga vlagateljev, čeprav je bil ta omejen na večje bankirje, trgovce in posamezne investitorje. Kljub ob koncu 18. stoletja že uveljavljenim časnikom, ki so se med drugim ukvarjali tudi s finančnimi vsebinami (1767 ustanovljeni Hamburgische-Adreß-Comtoir-Nachrichten, 1793 ustanovljena Journal de Frankfurt ter berlinski Vossiche Zeitung in 1803 ustanovljeni Frankfurter Journal), so informacije, predvsem o vrednosti borznih tečajev, še vedno krožile po sistemu kurirjev samo za peščico vlagateljev. Z začetkom 19. stoletja so te začele postajati dostopnejše javnosti, čemur so se upirale stare finančne elite, ki so v tem videle grožnjo svojemu informacijskemu monopolu. Borza vrednostnih papirjev v Berlinu je začela uradne tečajnice objavljati l. 1805, svoj prostor so dobivale tudi v dnevnem časopisju. Borza v Frankfurtu je to prakso uvedla med letoma 1825 in 1829. V tridesetih letih 19. stoletja se je finančni diskurz začel uveljavljati zraven tečajnic tudi v dnevnem časopisju, preboj pa je l. 1836 uspel časniku Frankfurter Börsen Zeitung, ki se je prvi posvetil izključno finančnemu oziroma borznemu dogajanju. Do l. 1850 se je v nemških deželah zaradi vedno večjega kroga vlagateljev vzpostavila javnost borznih tečajev, katerih glavni medij so postajali lokalne tečajnice, trgovska poročila posameznih borznih trgovcev in dnevno časopisje. O profesionalnosti, ki bi se kritično ukvarjala s finančnimi vsebinami, še ne moremo govoriti, vendar jo je obdobje pred l. 1850 počasi naznanjalo.

Drugi del govori o dejanskem vzpostavljanju finančnega novinarstva med letoma 1850 in 1879. Z demokratizacijo finančnih trgov s pomočjo cenovno dostopnejših vrednostih papirjev in njihovih emisij je participacija na njih postajala številnejša. Z informacijami je bilo treba zalagati vedno večje število vlagateljev, kar je na »polju finančnega novinarstva« privedlo do vzpostavitve novih časnikov in uredništev, ki so se ukvarjali zgolj s finančnimi temami (med letoma 1853 in 1857 ustanovljeni Bank- und Handelszeitung, Aktionär, Berliner Börsen-Zeitung, Frankfurter Handels-Zeitung in Berliner Börsen Correspondenz). Tudi dnevno časopisje je na svojih straneh začelo vedno več prostora namenjati borznemu dogajanju, kar je vodilo v tematsko prepletanje dnevnih političnih in finančnih vsebin. Od svojih začetkov naprej so bila uredništva prepletena z akterji z borznega parketa, kajti večinoma so jih sestavljali bivši finančniki in manj na novinarskem in ekonomskem področju izobraženi posamezniki. Ta proces je očiten predvsem za Berlin in Frankfurt, kjer je gostota finančnih institucij nudila okvir, v katerem so se vzpostavljale mreže med novinarji in finančniki in iz njih izhajajoče uzance medijskega poročanja. Omenjena praksa je bila po zlomu dunajske borze 9. maja 1873 in sledeči evropski in deloma svetovni finančni krizi deležna vedno večjih kritik in moraliziranj glede etičnosti takšnega postopanja. Finančno novinarstvo se je tako pokazalo kot nezmožno, da bi bilo kos etičnim pričakovanjem, kritike pa niso prihajale samo iz stroke, ampak tudi iz različnih politično-ideoloških taborov.

Tretji del govori o procesu politiziranja finančnih medijev med letoma 1880 in 1896. Ta je opisan kot proces, v katerem finančno poročanje pridobiva vedno večjo veljavo za javnost, vzbuja javni interes in postaja del njenega diskurza. Odvijal se je vzporedno z industrializacijo in finančno globalizacijo iztekajočega se 19. stoletja, kjer se prej samostojni in vase zaprti finančni trgi začnejo združevati in tako omogočijo kroženje kapitala po celem svetu. Finančni časniki so zavzeli pomembnejši položaj najkasneje v sedemdesetih letih, ko je širša javnost dojela, da je od borznega dogajanja odvisno celo narodno gospodarstvo. Banke so začele vzpostavljati t. i. bančne arhive, kjer so izrezki iz časopisja postali skoraj edini vir informacij o svetovnem in domačem dogajanju, posebej zanimivi so bili finančna poročila in bilance drugih finančnih akterjev. Na takšen način so banke želele nabrati določen informacijski obseg za lažje poslovanje in svetovanje pri novih vlagateljih. Tudi državni uradi so se začeli vedno bolj ukvarjati z gospodarskimi vprašanji, čeprav je takratna ideologija čistega liberalizma ( laissez faire) državi narekovala, naj se v tržno dogajanje ne vmešava. Oblikovati se je začelo t. i. »ekonomsko mnenje«, kjer je država s časniki skušala vplivati tudi na ravnanje vlagateljev, posebej pri investicijah v tujini. Vlaganje naj bi vodilo proti določenemu cilju in tako doseglo politično usmerjeno alokacijo kapitala. Na uredništva so se naslavljale »zaupne« informacije, vredne objav, ali že kar spisani članki, ustanavljale so se medijske hiše. Finančno časopisje je začelo postajati tudi »orožje« zunanje politike. Časnik Kölnische Zeitung je bil med drugim uporabljen za negativno propagando proti ruskim državnim obveznicam po bolgarski krizi v drugi polovici osemdesetih let, kjer je nemška vlada zaradi zaostrenih odnosov z ruskim carstvom skušala odvrniti nemške vlagatelje, s čimer ji naposled vendarle ni uspelo. Obratno so lahko tudi časniki izvajali pritisk na vlado, kot so to storili ob grškem bankrotu leta 1893, kjer so Berlinu sugerirali, naj zaščiti nemške vlagatelje v Grčiji. Prepletanje finančnih in državnih akterjev z novinarji je s seboj prineslo določeno mero korupcije, zaradi česar je bila leta 1893 ustanovljena t. i. borzna komisija (Börsen-Enquete-Kommission), ki je izdala poročilo in znotraj njega poglavje o borzni disciplini, kjer je bil spisan moralni in etični kodeks finančnega poročanja. Sledeč njenim priporočilom, je nov borzni zakon iz leta 1896 komisijo sicer upošteval, vendar le deloma.

Četrti in s tem zadnji del govori o profesionalizaciji finančnega novinarstva (1897–1914). Kot temelj tega procesa velja poudariti omenjeni etični kodeks in formiranje mrež korespondentov, ki so po telegrafih in kasneje telefonih pošiljali komentarje in vrednosti borznih tečajev iz Dunaja, Londona, Pariza in New Yorka na uredništva v Nemčiji. V dveh desetletjih pred začetkom prve svetovne vojne (1914–1918) se kažejo poskusi uredništev, da se osvobodijo tradicionalnih vezi s finančnimi akterji in se tako zaščitijo pred kritikami javnosti glede svoje strokovnosti. Emancipacija je spodbujala in okrepila razvoj lastne poklicne vloge, »finančne novinarske identitete«, in zahtevo po pravnem in javnem priznavanju novinarskega poklica. Sebi so začeli pripisovati posebne kvalifikacije in kompetence, da bi s strokovnostjo postavili to, kar bi lahko razumeli kot »izključni monopol nad pristojnostjo in ukrepanjem«, kajti izmed vseh nemških novinarjev bi ravno finančni morali imeti potrebno strokovno znanje, da bi javnosti omogočili dostop do ustreznih in zanesljivih finančnih vsebin. V določeni meri se (samo)idealizacija okrog leta 1900 kot izraz strokovnega ponosa začne kazati v obliki občutka skupne pripadnosti, presegajoče ideološke in politične vplive, procesa, s katerim se četrt stoletja prej ne bi srečali. Stroki je naposled uspela določena neformalna profesionalizacija s pomočjo novinarskih združenj in klubov, s spodbujanjem »prostovoljne« samoregulacije, s ponudbami izobraževanja in ne nazadnje z rastočim obsegom strokovne literature, ki je kombinirala praktične informacije s teoretičnimi razmišljanji in formulacijami etičnih načel.

Kljub vsebinsko koherentni in prepletajoči se strukturi, ki bralcu daje rdečo nit čez vsa poglavja, zadnji del vendarle daje občutek nedovršenosti, kajti pripoved postane povzdignjena z vedno manjšim številom konkretnih primerov (Fallbeispiele), s katerimi avtor v prvih treh delih umetelno opisuje vzpon in uveljavljanje finančnega novinarstva. Kljub temu pionirska študija Roberta Raduja predstavlja dovršeno pisanje kvalitativne zgodovine in poleg zgodovinarjev nagovarja vsakogar, ki se ukvarja z novinarstvom, ekonomijo in politologijo in kaže zanimanje zanje, ter z obsežnim znanstvenim aparatom ponuja vstop v poglobljen študij finančne in medijske zgodovine dolgega 19. stoletja.