Izkušnja prve svetovne vojne je bila travmatska tako za tiste, ki so doživeli strelske jarke in ujetništvo, kot za civiliste, ki so v zaledju doživljali lakoto, pomanjkanje, begunstvo in smrt svojcev, zato ni nenavadno, da velja za enega od prelomnih dogodkov 20. stoletja in dolgotrajno izhodiščno točko družinskega spomina in kolektivne memorije. Pri tem ne gre le za spomin na osebno ali skupinsko izkušnjo vojne, ampak je v evropskem prostoru vplivala na oblikovanje modela, kako se spominjati padlih in vojn nasploh. Vsako obdobje in skupnost si oblikujeta svojo predstavo, »reprezentacijo« preteklosti. Osebna izkušnja v vsej svoji celovitosti v tem procesu oblikovanja komemorativnih praks in državne memorije nikoli ni povsem vključena, zato praviloma ostaja odprta in neulovljiva, presežni tujek osmišljanja in ustvarjanja skupinskega pomena in spomina. Spomin na izkušnjo slovenskih vojakov avstro-ogrske armade je bil v Kraljevini SHS in poznejši Jugoslaviji kljub množici spomenikov padlim vojakom, ki so bili postavljeni do začetka druge svetovne vojne, prepuščen veteranski skupnosti in ujet v polje družinskega spominjanja.Štepec, The Heritage of the Soča Front, 214–33. Prav tako je bila iz italijanskega kolektivnega spomina, ob vsej mitologizaciji vojne, odrinjena v pozabo izkušnja italijanskih vojakov v avstro-ogrski vojski iz Trsta in Tridentinskega. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. In dogajalo se je, da so naše, ki so se po končani vojni vrnili s fronte ali iz ruskega ujetništva, karabinjerji opominjali, naj ne govorijo o tem, kar so doživeli, nekatere pa so celo poslali v prevzgojna taborišča v srednjo in južno Italijo.«Rumiz, Kot konji, ki spijo stoje, 21. Podobno je študija o soški fronti v kolektivni memoriji prebivalcev Zgornjega Posočja razkrila, da je italijanska država kljub vzorni skrbi za avstro-ogrska pokopališča vzpostavljala neko drugo memorijo, »s katero, se prebivalci v zgornjem Posočju niso mogli in hoteli identificirati«.Klavora, Soška fronta v kolektivnem spominu, 108, 109. Pri tem lahko povzamemo, da imajo osebne izkušnje veliko skupnega, saj se predstave o vojni med seboj pogosto ne razlikujejo, so tipske in jih praviloma beremo kot skupinske izkušnje, ki jim lahko sledimo v ohranjenih spominskih in dnevniških drobcih in tudi v pozabah, neizrečenem in samocenzurah.

V evropskem prostoru se je ohranila obsežna zapuščina pisem,Witkop (ur.), German Students` War Letters. dnevnikovPalmer in Wallis, A War in Words. in spominskih zapisov. Z njimi so vojaki skušali ohranjata spomin na doživeto in obenem s pisanjem premagovati travmatično vojno izkušnjo. Za slovensko ohranjeno dediščino lahko potrdimo, da je njen precejšen del nastal brez namena objave in da so pisci s svojim pisanjem premagovali tudi nerazumevanje okolice. Franc Rueh, vojak kranjskega 17. pehotnega polka, ni omenjal svojega vojnega dnevnika niti svojcem.

V ohranjeni pisni zapuščini, h kateri lahko vsaj deloma štejemo tudi leposlovje,Lah, Velika vojna. ki nastaja vse do danes, so se oblikovale skupne predstave o »veliki« vojni, ki presegajo omejitve državnih memorij, vojnih zavezništev in nadzorovanega sovraštva, davno spočetega v vojno propagandnih uradih. Za razliko od arhivskega gradiva se je v zapisih oblikoval in ohranil spomin na posledice vojne in bojnih taktik, ki je vključeval vojakov odnos do preživetega, njegova čustva in predsodke. Ob srečanju s topografijo strelskih jarkov in strategijami preživetja, ki so določale vojni vsakdan na obeh straneh nikogaršnje zemlje, ločene z bodečimi žicami, trupli in granatnimi kotanjami, se je ustvarjal do takrat neznan vojni imaginarij s svojimi pravili, novim besediščem in posebnostmi. Nekajletna priklenjenost vojakov različnih generacij v mrežo povezovalnih jarkov, bojnih črt, obrambnih linij, zalednih sistemov in povsem drugačne organizacije življenja, kot so je bili vajeni nekoč, je ustvarila nov predstavni svet, ki je bil drugačen od poznanega, ki je nastajal pred njihovimi očmi v nasprotju z znanimi modeli, obrazci in vrednotami. Kako pravzaprav razumeti nove razmere, osmisliti ruševine in razpad vrednot, skupaj s hierarhijami, ki so jih določale in varovale. Kako se jih spominjati? Jih preprosto zamolčati ali o njih pripovedovati?

Vojeslav Mole ni bil osamljen, ko je v svoji zbirki poezije iz vojnega ujetništva citiral verz iz Dantejevega Pekla o teži doživetega in strahu ter ob tem zapisal, da so »še tako veren opis slednjič vendarle samo približne besede; kar pa smo tam preživljali, je bilo življenje intenzivno in strašno v svoji nagi grozoti. Duševna reakcija na vse, kar se je godilo okrog nas in z nami, je bila seveda pri vsakem posamezniku iz teh stotisočev najnesrečnejših žrtev svetovne vojne drugačna.«Mole, Tristia ex Siberia. Maks Simončič je pisal o ponavljajočem se prekletstvu: »To, kar doživljamo sedaj, se bo vleklo za nami kakor prekletstvo in mi vsi, kar nas je tukaj, se tega nikoli ne bomo popolnoma otresli. Mogoče bo vse to kaj zboljšalo življenje onim, ki pridejo za nami, mogoče, toda ne verjamem.«Simončič, Galicija, 78. To so bile osrednje skupne predstave o pozicijski vojni, ki so vojake povezovale onkraj običajnih identitetnih meja in so bile vezane na »pekel«Pölzer, Trije dnevi pekla na Soči. in »peklenskost« življenja v strelskih jarkih ter izpolnjevanje zapovedanih ukazov kot edinega načina preživetja. Danes lahko razumemo, kje je v resnici bil vojak Jože Tronkelj, ki si je 14. junija 1915 zapisal v svojo beležnico: »Grozno, kaj sem v tem času prestal je težko opisat. Če bi kdo dobil kedaj ta papir v roke, bo lahko uganil kje sva bila.«MNZSZ, ZOPD AŠ 226. Tronkelj, Zapisi 15. 3. 1915–21. 6. 1915. Bil je v strelskih jarkih skupaj z generacijo vpoklicanih vojakov, ki so, podobno osamljeno kot on, v svoje drobne beležnice zapisovali svoje vtise o vojni in se borili za svoj lastni spomin in proti pozabi.

Prva v slovenščino prevedena knjiga o izkušnji strelskih jarkov po končani vojni je bil roman z naslovom Ogenj in podnaslovom Dnevnik desetnije Henrija Barbussa, ki je prvič izšel v francoščini leta 1916. Knjigo je prevedel Anton Debeljak in je bila bralcem na voljo v knjigarnah leta 1921. Nekateri so jo brali tudi v razširjenem nemškem prevodu in njen izhodiščni imaginarij, okrepljen s številnimi lokalnimi »zgodbami« in fotografskimi podobami vojne, se je ohranil vse do danes in vplival na poznejše vojno leposlovje. V svoji knjigi, posvečeni »spominu tovarišev padlih poleg mene v Crouyju in na višini 119«, je o jutranjem prebujanju v strelskem jarku sredi vojne pokrajine zapisal:

Roman je bralcem skupaj s polemikami ob izidu, ki so dvomile v njegovo idejno in umetniško moč, še pred njegovim izidom v slovenščini predstavil Henrik Tuma v tržaški reviji Njiva.Tuma, Izza velike vojne, 54–72.

Leto pozneje je pisatelj in vojni veteran 2. gorskega strelskega polka Ivan Matičič v knjigi Na krvavih poljanah s podnaslovom Trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega polka opisal jutro na bojišču:

Knjigo je podobno kot Henri Barbusse posvetil »bratom trpinom, katerih trpljenje je bilo brezmejno, katerih križeva pot je bila brezkončna […], ki so se zgrudili, brezplodno izkrvaveli, ki trohne v neblagoslovljeni zemlji, pozabljeni neslavni,« in v njej ohranjal spomin na slovensko vojno izkušnjo, na življenje v strelskih jarkih.

Na obeh straneh prve bojne črte so bile bivalne razmere izjemno slabe. Vojaki so bili utrujeni, neprespani, umazani in razcapani. Na bojišču so ostajala nepokopana trupla, razmnožile so se uši in podgane.

V strelskih jarkih so se zato širile bolezni, med njimi kolera in tifus. Celotno bojišče je prekrival zadušljiv vonj eksplodiranih granat in primanjkovalo je pitne vode. Vonj razpadajočih trupel se je mešal z zadušljivim vonjem eksplodiranih granat. V strelskih jarkih so se širile bolezni, med njimi kolera in tifus. Obrambni položaji so bili v začetku bojev le zasilno utrjeni in hitro zgrajeni, zato so nudili slabo zaščito pred silovitim topniškem obstreljevanjem. Vojaki so se podnevi v izpostavljenih zaklonih čim manj premikali, da ne bi izdali svojih položajev. Razmere pri Hudem Logu v času osme italijanske ofenzive je opisal Ivan Matičič: »Kako je vse smrdelo! Po mrličih, po nesnagi, po trohnobi in mrhovini. Kako je ležalo vsevprek in počez razmetano, vse blatno, okrvavljeno! Jarki so bili že stari, dobro utrjeni, a sedaj, ko je šla preko njih osma bojna vihra, so bili razsuti, razdejani. Trebalo je bilo delati z vso naglico in si utrjevati položaj, ker kdo ve, kaj pride jutri ali že nocoj!«Matičič, Na krvavih poljanah, 113. V strelskih jarkih na prvi bojni črti, kjer so posamezne vojaške enote običajno morale zdržati od dva do tri tedne, je bilo oteženo redno preskrbovanje s hrano. V bojih so bile poleg topništva uporabljene vse vrste orožja, tudi bojni plini, metalci plamenov in zažigalne granate. Velika težava sta bili tudi preskrba z vodo in žeja, saj je na kamnitem in od sonca razžarjenem Krasu primanjkovalo vode. Vojak Josip Prelesnik se je spominjal, kako je skozi Kostanjevico prišel na doberdobski kras in ob tem zapisal: »Vročina je bila jako huda, vode pa je primanjkovalo.« Kobariški muzej, Josip Prelesnik, Spomini, Rokopis. Kljub zastraženim vodnjakom in prepovedjo pitja nečiste vode so, sodeč po številnih pričevanjih, vojaki pili nečisto in okuženo vodo, zaradi česar so se širile številne nalezljive in nevarne črevesne bolezni. Vojaške oblasti so organizirale gradnjo kraških vodovodov in se na vse načine trudile, da bi dovažali vodo, ki je nikoli ni bilo dovolj. Frontna črta soškega bojišča je v severnem delu potekala po visokogorju, kjer je poleg drugih težav prav tako primanjkovalo vode kot na celotnem soškem bojišču.

Ofenzive so se na soškem bojišču običajno začenjale z nekajurno ali nekajdnevno topniško pripravo. Izkušeni vojaki so se, razen mrtvih straž, umaknili s prve bojne črte v kaverne in bližnja kritja. Ko se je topniški ogenj preusmeril na nasprotnikovo zaledje, je to bil znak za vojake, da so se vrnili v prvo bojno črto. Sledili so juriši pehote čez vmesno polje, prepredeno z žičnimi ovirami, ki so jih posebni oddelki v zaščitnih oklepih in s škarjami za žico predhodno odstranjevali. Nasprotnik je napadalca skušal ustaviti z ognjeno točo izstrelkov iz strojnic pušk in topov, minometalcev in metalcev plamena. Če je napadalcem uspelo priti do nasprotnikovih položajev, so jih tam pričakali od topovskega obstreljevanja povsem zblazneli vojaki s puškami, bajoneti, gorjačami in nabrušenimi lopatkami. Ob vsej sodobni tehnologiji se je v teh trenutkih pokazalo skrito barbarsko bistvo vojne. Umrljivost med vojaki je bila izjemno visoka in preživeli so težko čakali na zamenjavo in odhod s prve bojne črte. Ponoči so z žičnimi ovirami prepredeno bojišče osvetljevali reflektorji in vojaki so utrjevali porušene zaklone, vezali presekane telefonske kable in kopali kaverne. Številni med njimi so bili ranjeni ali so trpeli za psihičnimi boleznimi, ki so bile posledice šoka. V zaledje so odhajali skozi razvejan sanitetni sistem vojaških bolnišnic: od prevezovališč in sanitetnih postaj do dobro organizirane mreže vojnih bolnišnic. Pomembno sanitetno središče z vojno bolnišnico in pomembna železniška povezava sta bila v Štanjelu, kjer so ranjenci in bolniki dobili nujno zdravniško oskrbo, težje primere pa so potem poslali naprej proti Ljubljani in drugim mestom monarhije.Šimac in Keber, Patriae ac Humanitati.

Kraji na območju bojev na Krasu, na Goriškem in v zgornjem Posočju so bili povsem razdejani in izropani, vojaki – tako napadalci kot branilci – pa povsem izčrpani. Pokrajina je bila strahotno uničena in posledice na človeški psihi so bile grozljive. Splošna značilnost pozicijske vojne so bili kot večnost dolgi dnevi in strelski jarki, kjer so vojaki ždeli po luknjah in čakali. Franc Arnejc, vojak koroškega 7. pehotnega polka, je 10. oktobra 1917, štirinajst dni pred prebojem italijanske bojne črte, v strelskih jarkih nad bovško kotlino zapisal: »Začelo je deževati in zelo pritiska mraz. Z vsem smo oskrbljeni zelo slabo, ker je tu preveč vojaščine in ni mogoče zadosti potrebščin pripeljati za nami. Trpimo veliko lakote in še to, kar dobimo, je popolnoma neslano, ker kuhinja ne dobi soli. Ne vemo ali to delajo nalašč ali je res nimajo. Že 14 dni je tako. Komaj čakamo, da bi šli naprej, da bi bili rešeni na ta ali oni način.«Arnejc, Od Dnestra do Piave, 78. Erwin Schrödinger, dunajski fizik in vojak na soškem bojišču, si je v svoj dnevnik zapisal pomenljivo misel:

Razmišljamo o vojni v industrijski dobi, ko so vojake z vlaki množično vozili na prvo bojno črto in potem preživele vračali skozi razuševalnice, vojaška zabavišča, bolnišnice in dopuste v zaledje in potem ponovno na bojišče. Čeprav je bilo zaledje povsem spremenjeno in se je pomanjkanje poznalo na vsakem koraku, je marsikoga razlika med vsakdanjim življenje v zaledju in strelskem jarku razočarala. Vojaki so s svojimi izkušnjami vojne in smrti pogosto ostajali osamljeni in med civilisti nerazumljeni. Še najbolje so jih razumeli vojni tovariši, s katerimi so si delili cigarete, vodo, hrano, življenje in v skrajnih razmerah oblikovane vrednote.

Leta 1929 je izšel po izpovedni vrednosti eden najbolj cenjenih in prevajanih vojnih romanov, ki ga je napisal Erich Maria Remarque, Na zahodu nič novega. V slovenščino ga je mnogo pozneje, leta 1966, prevedel Janko Moder. Junak romana, oblikovan po pisateljevi vojni izkušnji, je iz strelskih jarkov odšel v zaledje na 17-dnevi dopust, o katerem beremo: »Dopust sem si zamišljal drugače. Pred enim letom je tudi v resnici bilo drugače. Gotovo sem se medtem tudi sam spremenil. Med danes in tistikrat je cel prepad. Takrat še nisem poznal vojne, ker smo tičali na bolj mirnem odseku. Zdaj pa vidim, da sem postal bolj razkrojen, čeprav se tega nisem zavedal. Kar ne znajdem se več tu kakor, da sem v tujem svetu.«Remarque, Na zahodu nič novega, 92, 93. A niso le strelski jarki spremenili vojakov, ampak tudi v zaledju, kjer je potekala preskrbovalna vojna za preživetje, so se spremenili civilisti in njihova življenja so bila vse manj prepoznavna predvojnim navadam. Omenjeni Remarqueov junak je spremljal sestro v klavnico, da bi tam dobila kakšno kost: »To je velik priboljšek in ljudje se že zjutraj postavijo v vrsto in čakajo. Marsikdo omedli. Nisva imela sreče. Tri ure sva vsak nekaj časa čakala, potlej se je pa vrsta razšla. Zmanjkalo je kosti.« Prav tam, 94, 95. Vojna se je po dolgih letih »brezumnega obstreljevanja med frontnimi jarki« s številnimi žrtvami, ranjenci in invalidi ter delom v tovarnah streliva in drugje v industriji ob vsesplošni lakoti in pomanjkanju spremenila v vojno izčrpavanja in je »pri vseh družbenih slojih odločilno spremenila območje izkušenj in horizonte pričakovanj«.Studen, »Nespodobno oblečene ženske«, 91.

Vojna je zaostrila razmere na notranjepolitičnem področju. Ko se je začela, so oblasti skušale utišati kritične glasove, narodne zahteve in notranja nasprotja med narodi večnarodne monarhije. Parlament je prenehal z delom in javno življenje je preglasila vojno-državna propaganda. Politične stranke in njihovi privrženci so želeli nastale razmere izkoristiti za prevlado in utrjevanje lastnih pozicij. V državi se je iskalo sovražnike, »srbofile«, vohune in nasprotnike monarhije. Pričakovanje, da bo moč orožja razrešila nakopičena evropska nasprotja, ki ga je spodbujala vojna propaganda, je bilo značilno za zgodnje poletje 1914. Skupno podlago patriotizma v večnarodni državi je propaganda skušala okrepiti s preusmeritvijo na zunanje nasprotnike monarhije. Časopisni članki so bili kmalu polni vojnega hujskaštva in zapisov o nasprotnikih, ki so ogrožali življenjske interese monarhije. Osamljeni glasovi mirovnikov so utihnili in vojni krediti naj bi zagotavljali, da bo v kratkotrajni vojni dosežena zmaga. Želje se niso izpolnile, vojna je na bojiščih zahtevala vse večji krvni davek in kmalu povzročila splošno izčrpanost v zaledju, ki je razkrilo drugačno vojno resničnost. Vojaška cenzura je nadzorovala časopise, korespondenco in obvestila z bojišč. Vse bolj militarizirana državna uprava pa je ustvarjala podobo sovražnikov in pogoje za preganjanje političnih nasprotnikov. Potlačena narodna nasprotja in politične napetosti pa so živeli naprej in se v novih razmerah sčasoma vse bolj zaostrovali. Vse to je vplivalo na oblikovanje stereotipov in predsodkov, ki so se širili med prebivalci in ostali ohranjeni v različnih dnevniških in spominskih zapisih. »Verolomni sovražnik«, italijanski napadalec, ki je v časopisih postal »zahrbtni Lah«, ki je »prelomil zvestobo« z zaveznikoma, je v slovenskem prostoru v hierarhiji sovraštva z napadom na Avstro-Ogrsko hitro prehitel slovanske nasprotnike s »severnega« in »južnega« bojišča ter postal v zaledju soškega bojišča glavni sovražnik domovine.Stergar, Slovenci in Italijani v času prve svetovne vojne, 148–56. »Zato ne preseneča, da je maja leta 1915, po vstopu Italije v vojno, prišlo v nekaterih krajih, zlasti pa v Trstu, do silovitih protiitalijanskih demonstracij. Izgredniki so med drugim polili Verdijev spomenik s črnilom, populili drevesa, ki so rasla okrog njega, ter se znašali nad italijansko lastnino.«Prav tam, 152.

Spremembe, ki jih je prinesla vojna, so segale na vsa področja življenja širom monarhije. Na primeru omejevanja točenja alkohola in sprememb delovnega časa gostinskih lokalov v času vojne lahko spremljamo spreminjanje ustaljenih predvojnih navad. Že avgusta 1914 so začele pristojne oblasti omejevati odpiralni čas gostinskih lokalov. Tako je ljubljanski mestni magistrat razglasil, da so lahko gostilne odprte do 22. ure, kavarne do polnoči in žganjarne do 19. ureMNSZS, ZRP, Razglas št. 15.561, 15. 8. 1914. oziroma v zimskem času z enournim zamikom. Od oktobra 1914 so morale biti prodajalne žganih pijač (t. i. žganjarne) ob nedeljah in praznikih zaprte, ob sobotah in v dnevih pred prazniki pa od 17. ure naprej. V navedenem času se tudi v drugih gostinskih lokalih, razen natančno določenih izjem, ni smelo prodajati žganih pijač.MNSZS, ZRP, Razglas št. 13.970, 17. 10. 1914. Vojakom je bilo prepovedano obiskovanje vseh gostilniških in krčmarskih obratov (kavarn, izkuhov) po 20. uri. Prepoved ni veljala za enoletne prostovoljce in za prehodne vojaške obiskovalce gostinskih prostorov, ki so bili dostopni »izključno s kolodvorskega perona«.MNSZS, ZRP, Razglas št. 20.498, 4. 11. 1914. Zaradi nespoštovanja omejitev se je prej kot v dveh tednih prepoved premaknila z 20. na 18. uro z zaostrenimi kaznimi, ki so za lastnike predvidevale do 14-dnevno zaporno kazen oziroma odvzem obrtne pravice.MNSZS, ZRP, Razglas št. 21.126, 14. 11. 1914. Odredba je aprila 1915 vsem lastnikov gostinskih in kavarniških lokalov z grožnjo stroge kazni prepovedovala »vsako dajanje žganih opojnih pijač beračem, bodisi proti plačilu ali zastonj«.MNSZS, ZRP, Razglas št. 6322, 26. 4. 1915. Isto leto je izšlo več ukazov deželnega predsednika o omejevanju »zlorabe alkohola« in preprečevanju pijančevanja.MNSZS, ZRP, Razglas, 23. 5. 1915; Razglas, 18. 6. 1915; Razglas št. 20.375, 7. 8. 1915. Poseben razglas o »utesnitvi točenja piva« je septembra 1916 predvideval časovne omejitve pri prodaji piva.MNSZS, ZRP, Razglas št. 14.733, 27. 9. 1916. Med izjemami pri omejitvah obiskovanja lokalov in strežbe po 19. uri so bili vojaki, ki so opravljali težka dela ali so prihajali z nočnimi vlaki in so imeli za to ustrezna potrdila in dovolilnice. Slednjim je bil v Ljubljani dovoljen vstop v kolodvorsko restavracijo in hotel Južni kolodvor.MNSZS, ZRP, Razglas št. 16.298, 25. 10. 1916.

Del omejitev je bil vezan na varčevalne ukrepe in prehrambeno krizo, ki se je po letu 1915 stopnjevala in je prizadela tudi gostinsko ponudbo. Tako je razglas marca 1916 sporočal, da se sme »z ozirom na okolnost, da je treba kar največ varčevati s sladkorjem,« vsaki prodani kavi, čaji in čokoladi »pridevati le po 2 ali k večjemu 3 kocke sladkorja«.MNSZS, ZRP, Razglas št. 4029, 13. 3. 1916. Prepovedi se je aprila istega leta pridružila omejitev prodaje mleka in mlečnih pijač v ljubljanskih kavarnah in gostilnah od »9. ure 30 minut dopoldne do 7. zvečer«. Prepoved, ki je bila povezana s širšo prehrambeno problematiko zaledja in organizacijo živilskih kart, je veljala tudi za »posušeno« in »kondenzirano« mleko. Napis o omejitvah je moral biti v lokalih obešen ali nabit na zelo vidno mesto.MNSZS, ZRP, Razglas št. 1676, 1. 4. 1916. Varčevanje z razsvetljavo in kurjavo je februarja 1917 v mestih povzročilo skrajšanje večernega odpiralnega časa gostinskih lokalov za eno uro.MNSZS, ZRP, Razglas št. 2489, 17. 2. 1917. Od spomladi 1917 je bila v kavarnah in gostilnah prepovedana prodaja tobaka in tobačnih izdelkov.MNSZS, ZRP, Razglas štev. 11.392, 19. 4. 1917.

V času vojne so v zaledju nastali razvejan birokratski aparat in različne državne centrale, ki so v tesnem sodelovanju z vojaškimi oblastmi organizirale gospodarstvo, prehrano, promet, zbiranje surovin in druga področja življenja. Število uradov se je izjemno povečalo – od vojnopreskrbovalnih do vojnopoštnih – nesluteno so posegli v civilna družbena razmerja in jih militarizirali. Med njimi je imel pomembno vlogo osrednji vojnotiskovni urad, ki je skrbel za distribucijo novic, vojno propagando in cenzuro. Vanj so bili mobilizirani številni znani avstro-ogrski pisatelji, pesniki in slikarji, pisali so vojna poročila in osmrtnice. Z novo besedno zvezo »totalna mobilizacija«, enim od številnih pojmov, ki jih v besednjak prispeva prav vojna, lahko označimo moč vojnega posega v celovitost družbenih odnosov in predstav. V mestih v zaledju so bojni duh krepili različni dobrodelni dogodki, koncerti in projekcije. Dogodki so bili posebej pogosti med prazniki, v božičnem času in ob cesarjevih dneh, a varčevalni ukrepi so jim sčasoma jemali veliko zunanjega blišča. Na njih so običajno zbirali prostovoljne prispevke za različne dobrodelne namene in pomoči. Takšen je bil tudi velik projekcijski večer v zvezi z vojaškim koncertom godbe domačega 17. pehotnega polka v soboto, 19. decembra 1914, ob osmih zvečer v Mestnem domu v Ljubljani. Predvajali so čez 100 »barvastih slik« z vseh bojišč svetovne vojne v letu 1914. »Ker pri predstavi sodelujoči brezplačno stavijo svojo službo na razpolago se ves dohodek porabi za božična darila ranjenim in bolnim vojakom v tukajšnjih bolnicah.«MNSZS, ZRP, Plakat, št. 2854, 1914. Časopisi so redno poročali o obiskih prestolonaslednika in poznejšega cesarja Karla, ko je obiskal »svoje vojake« ob Soči, »tolažil ranjence« in se osebno prepričal, da italijanska »armada vojvode Aosta še vedno buta ob trdno zaprta vrata, skozi katera vodi pot v Trst«.Slovenec, št. 193, 24. 8. 1917. Za spodbujanje patriotizma in občutka pripadnosti skupnim ciljem so bili pomembni cesarjeva »očetovska« podoba in s tem povezani cesarjevi dnevi.

Politično življenje je zamrlo, kritični glasovi so utihnili in naraščalo je ovaduštvo.

je zapisal zgodovinar Rok Stergar. Ozračje militarizacije, v katerem so bile zaprte in procesirane številne osebe, je v dnevniku opisal Fran Milčinski: »Po gostilnah in kavarnah šepet. Če gresta dva po cesti, se ozreta, kdo vzad.«Milčinski, Dnevnik, 28. V zaledju so razglasi svarili pred sumljivimi ljudmi, poostril se je nadzor nad prebivalstvom in preganjanje vohunov je postalo sestavni del vojnega imaginarija. Tednik Tedenske slike je objavil zapis:

»Zvečer so orožniki gnali tri francoske špijone na Brdo. Bili so preprosti cigani, eden izmed njih otrok.«Milčinski, Dnevnik, 25. Januarja 1915 so se pojavili razglasi, ki so svarili pred vohunkami:

Javnost se je opozorilo, da je

Politični zaporniki, vohuni in državljani sovražnih držav so napolnili vojaške zapore na Ljubljanskem gradu. O tem, koliko je bilo med političnimi zaporniki žensk iz slovenskih dežel, ni natančnih podatkov. Na Gradu naj bi bilo na primer aprila 1916 zaprtih 21 žensk, med katerimi so prevladovale Tržačanke. Sicer pa je bila med bolj znanimi slovenskimi zapornicami Ljudmila Pivko iz Maribora, ki je bila v preiskovalnem zaporu v Pragi, kasneje na Dunaju, in je bila zaprta zaradi svojega moža Ljudevita Pivka, ki je pri Carzanu prebegnil na italijansko stran in v skladu s svojimi narodnimi idejami, po katerih je imel avstro-ogrsko državo za glavnega nasprotnika Slovencev in Slovanov, odprl italijanski vojski del bojne črte. V zaledju je dobil sloves najbolj znanega vojnega izdajalca. Skupaj s sestro, očetom in štirimesečno hčerko so jo zaradi preiskave proti Ljudevitu Pivku in suma sodelovanja pri moževi veleizdaji zaprli v preiskovalni zapor. V spominih ga je opisala: »Večja soba je, štiri postelje s slamnjačami in na njih zložene odeje, visoko zgoraj okna, močno zastražena, pa mizica, pri vratih umivalnik, na njem dva vrča z vodo; vse razsvetljuje nekakšna brleča svetloba od stropa – plin tam gori, brez žarnice, motno.«Pivkova, Avstrijske ječe, 668, 669. Zapori in zasliševanja so bili za Ljudmilo Pivkovo izjemno naporni in ponižujoči: »Sledilo je temeljito pregledovanje obleke, ali ni kje kaj skritega – nož, papir, svinčnik. Enako je storila z menoj. Ti pregledi so bili tako ponižujoči. A treba je stati, lepo mirno, premagati jok od jeze, sramu in ponižanja. V rokah sem držala Vero (štirimesečno hčerko) in bila mi je tako težka.«Prav tam, 682. Preiskovalni sodnik je med zadnjimi zaslišanji želel pojasnilo, kakšen je bil njen odnos z možem in ali sta se v družinskem življenju prepirala in predvsem, »kdo je v takem primeru popustil«. Ljudmila Pivko je spoznala, da hoče vedeti, »kdo je močnejši in kdo uboga, kdo ima večji vpliv«, in je odkrito odgovorila, da »sem bila v takem primeru vselej jaz tista, ki sem popustila«.Prav tam, 706. Njeni odgovori so bili za še vedno prevladujoč patriarhalni obrazec, po katerem naj bi žena povsem sledila, če že ne ubogala svojega moža, povsem ustrezni. Sodna preiskava se je sicer nadaljevala, Ljudmila Pivko in njeni sorodniki pa so bili izpuščeni na prostost.

Situacija je bila podobna v zaledju vseh v vojno vključenih strani s številnimi lokalnimi posebnostmi. Tisk je povsod širil sovraštvo do zunanjih sovražnikov in v javnosti se je spodbujalo iskanje notranjih sovražnikov, ki so obenem postali »grešni kozli« za nakopičene težave. Med njimi je to postalo tudi 53.000 Nemcev, ki so živeli na britanskem otočju, kar je bila takrat največja priseljenska skupnost, takoj za irsko in judovsko. Do vojne so bili spoštovani člani lokalnih skupnosti, potem pa so postala moteča že njihova nemška imena, ki so bila pri marsikom edini preostali element identitete. Številni so bili med vojno internirani in po vojni deportirani, tako da jih je po koncu vojne ostalo le še 22.000.Emden in Humphries, A ll Quiet on the Home Front, 54. V Nemčiji se je širila »anglofobija«, ki se je od poletja 1914 spremenila v dolgotrajno kulturno vojno, ki jo je propaganda ob podpori številnih izobražencev spretno spreminjala v pomembno zaledno orožje.Stibbe, German Anglophobia and the Great War. Njene odmeve lahko prepoznamo v karikaturah, časopisnih člankih in protibritanskih čustvih, ki so spremljali novice z bojišč in množično umiranje vojakov. Le slutimo lahko njen vpliv, ki je preživel daleč v povojni čas in je postal podlaga nestrpnosti v obdobju med obema vojnama.

Z vrsto ukrepov, ki so bili sprejeti, so bile ukinjene ali omejene številne pravice in vojaško sodstvo je v vrsti primerov dobilo pristojnosti nad civilisti. Po vstopu Italije v vojno je slovenske dežele posebej prizadela razglasitev za »območje armade na bojišču«, ki je civiliste podredila pristojnosti vojaških naglih sodišč. Poziv vojaških oblasti, ki je svaril pred italijanskimi vohuni, je državljanom sporočal, da sta »italijanska vlada in vojaštvo že tedaj, ko je bila Italija še naš 'zaveznik', po celi naši državi razprostrla mreže svojega vohunstva«. Ob tem je v pozivu zapisano, da »čeprav so skoraj vsi količkaj sumljivi ljudje sedaj spravljeni na varno, je vendarle mogoče, da se nahajajo po naših deželah od Italije plačani ljudje, ki bodo skušali Italijanom v prid vohuniti in jim o vojaških dogodkih v naši deželi poročati«. To je uradno potrjevalo obsežno protivohunsko dejavnost in z njim povezan plaz aretacij sumljivih ljudi v prvem letu vojne. Potencialni vohuni so polnili zapore in izgnanska taborišča v zaledju, kot sta bila Mittergrabern in Wagna, sicer bolj znana po taborišču za begunce. Sumljiv je bil vsak, ki je spraševal, kako močne in kako sestavljene so naše čete in kam korakajo vojaki, ali se je »plazil okoli vojaških utrdb, skladišč, smodnišnic, vojašnic« ali »postopal v bližini železniških prog«. Vse takšne ljudi, »ki se vedejo sumljivo«, je bilo nujno takoj naznaniti »županstvom, župnim uradom, orožnikom ali pa vojaškim poveljstvom«.MNSZS, ZRP, Poziv, št. 4419/Mob., 1915. »Naši listi so že poročali, kako so slovenski Rezijanci pomagali Lahom na Goriškem. Prebivalstvo naj se zato tudi po slovensko govorečih ljudeh ne da premotiti. Tudi ti so lahko vohuni in tem nevarnejši, ker se jih po njih govorici lahko ima za domače.« Pozvalo se je županstva, naj bodo posebej pozorna na »lonceveze, krošnjarje, brusače, postopače, lajnarje, begunce itd., ki hodijo po občini«. Župane se je tudi opozorilo, da so »zglasilni predpisi sedaj po naših krajih sila strogi«, da se mora vsakdo »izkazati s primerno legitimacijo, vsakdo se mora zglasiti, če pride od zunaj v občino«. In seveda, da je treba »te predpise brezobzirno izvajati«, ker le tako se »bodo morebitni vohuni kaj hitro izsledili«. V vojni resničnosti in splošnem sumničenju zato ni bila nič nenavadna zabeležka z dne 8. junija 1915, da so »v Gor. Vasi ustrelili naši Štefana Soviča po domače Tišlarjev, roj. 1849, ki je baje delal na polju, misleči, da je italijanski špijon. Pokopali so ga baje na Gor. Polju«.Bajt, Kanal ob Soči, 41. Pri tem so vojaške oblasti opozarjale, da bolj ko je čvrsta in nepopustljiva obramba na soškem bojišču, bolj skušajo »podli in bojazljivi Italijani za hrbtom naše armade škodo delati, kjer bo le mogel. Tu pa se mu bomo uprli mi, pazili na vse sumljive ljudi, na njih vedenje in govorico, ter zvesto vse sporočili na pristojno mesto ali pa jih celo sami prijeli. Naša armada, naša država nam bo hvaležna za vsako še tako malo novico in za vsako pomoč.«MNSZS, ZRP, Poziv, št. 4419/Mob., 1915. Armadno poveljstvo je 10. junija 1915 izdalo svarilo, v katerem je zapisano, da poškodovanje telefonskih, telegrafskih in železniških objektov pride pod pristojnost naglih vojaških sodišč in da bodo vsi taki prestopki kaznovani »z brezobzirno strogostjo«. Oktobra 1915 je bilo svarilo ponovljeno.

Pri tem je pozval tudi prebivalstvo, »ki je itak patriotično«, da bo »iz lastnega nagiba« skušalo preprečiti zločinske napade in da bo vojaškemu poveljstvu »naznanilo vohunstvo, o signaliziranju v korist sovražniku ali o drugih zločinih proti vojni sili«.MNSZS, ZRP, Razglas, št. 890/Mob. 11. 10. 1915. V primeru naznanitve je bila prijavitelju obljubljena nagrada v vrednosti od 100 do 500 kron , če se je izkazalo, da je naznanilo utemeljeno.

Posledice so se v zaledju pokazale na vse večjem številu obsojenih pred vojaškimi sodišči na najostrejše kazni na podlagi obtožb, sumničenj in obsodb, ki pogosto niso bile dovolj utemeljene in človeško upravičene. Streljanja so izvajali na Suhem bajarju v Ljubljani. Dr. Ivan Robida, ki je bil kot mrliški oglednik navzoč ob dvanajstih usmrtitvah, je o tem zapisal,Robida, Spomini na Suhi Bajar, 9. da je bilo pri zadnjih »eksekucijah« v Ljubljani »po sto in več gledalcev, ki so po Golovških gričih udrli proti morišču«. O njih je dobil vtis, da so tisti,

Vojaško sodišče v Ljubljani je delovalo na temelju razglasitve hitrega sodstva za Kranjsko z dne 16. marca 1915. Časopisi o procesih in ustrelitvah obsojencev niso poročali do leta 1916. Seveda pa so šele politične spremembe, ki jih je sprožil cesar Karel s ponovnim sklicem dunajskega parlamenta, omogočile ukinjanje zakonodaje, ki je ob začetku vojne povečevala pristojnost vojaških sodišč. Razglasitev amnestije za politične zapornike je bila v zaledju soškega bojišča sprejeta z velikim odobravanjem.

11. novembra 1918 je bilo sklenjeno premirje, orožje na evropskih bojiščih je utihnilo, Avstro-Ogrska je razpadla. Glavnina avstro‑ogrskih vojakov, naveličanih vojne, pa se je vračala domov v nove države in skupaj s civilnim prebivalstvom pospravljala ruševine, ki niso bile le materialne. Pričakovanja pisca v priljubljubljenem slovenskem ilustriranem časopisu Tedenske slike, da bo zgodovinarjem pisanje o vojni zelo olajšano, saj »se zbirajo vse tiskovine, zasebna pisma vojakov in drugo«, se niso uresničila tako kmalu, kot je pričakoval. Ob tem je dodal, da »gotovo izide po vojni cela vrsta 'spominov', ki jih spišejo in izdajo ne le prvi državniki, poveljniki, razni častniki, časnikarji in pisatelji vojaki nego tudi priprosti vojaki in državljanje« in da »takrat zvemo vso resnico«.Tedenske slike, 30. 6. 1915, št. 24, 4.