Teritorialne meje so v preteklosti odigrale pomembno obrambno vlogo. Na njih so odvračali vojaško nevarnost, pa tudi grožnjo, ki je lahko povzročila več človeških žrtev in hujšo gospodarsko škodo kot vojna. Meje so bile namreč vedno ključne pri poskusih zajezitve širjenja infekcijskih bolezni, kar se je nedavno pokazalo ob pandemiji covida-19.

V prispevku se geografsko omejujem na teritorij habsburške monarhije, kamor je v preteklosti spadalo sedanje slovensko ozemlje, sestavljeno iz notranjeavstrijskih dežel Kranjske, Štajerske in Koroške ter Avstrijskega primorja. Omenjene dežele so bile pomembno zaledje mejnega kordona, imenovanega Vojna krajina.

Po kratki predstavitvi tega pomembnega obrambnega območja se osredotočam na kazenskopravno urejanje zaščite prebivalstva pred širjenjem nalezljivih bolezni v 18. in 19. stoletju, ki se nanaša na sanitarni režim v omenjenem kordonu.

Vojna krajina je stoletja predstavljala ločnico med dvema civilizacijama, med Evropo in Osmanskim cesarstvom, zato so jo na zahodu šteli za branik pred nevarnostmi z Orienta. Ozemlje Hrvaške, ki je Evropo z orožjem branilo pred osmanskimi Turki, naj bi že leta 1519 papež Leon X. poimenoval antemurale christianitatis (branik krščanstva). Zaninović, Kako je biskup, 109–34. O sintagmi in njenem izvoru kritično Žanić, Simbolični identitet Hrvatske, 161–202, posebno 165. Meja z Osmanskim cesarstvom ni bila pomembna samo za habsburško monarhijo, ampak je bila tako rekoč usodna za celotno Sveto rimsko cesarstvo, Italijo in širšo Evropo.

Osmani, ki so jih v obravnavanem prostoru označevali kot Turke, so z roparskimi vpadi in vojnimi pohodi nenehno ogrožali monarhijo. Že v začetku 15. stoletja so začeli pobijati, zasužnjevati in pleniti tudi po ozemlju današnje Slovenije. Gl. Simoniti, Turki so v deželi že. Vojaško so ogrozili obstoj same monarhije in posledično Evrope, ko so prišli pred Dunaj, prvič leta 1529 in drugič leta 1683.

Za obrambo pred turškimi vpadi so na habsburško-osmanski meji ustanovili poseben geostrateški obrambni pas z imenom Vojna krajina (Militär-Gränze, confinium militare). Podrobno o instituciji npr. Rothenberg, Die österreichische Militärgrenze. Posamezne aspekte z literaturo gl. v zbornikih Vojne Krajine u Jugoslovenskim zemljama, Vojna krajina: povijesni pregled, Vojna krajina u suvremenoj historiografiji. Zajemal je del ozemlja današnje Hrvaške, Romunije in Moldavije, njen drobec pa je segal tudi na ozemlje Slovenije. O slednjem Zajc, Kje se slovensko neha, 321–54. Zajc, K zgodovini oblikovanja meje, predvsem 636–44. Štrumbl, Uskoki na Slovenskem, 42–50. Naj zgolj omenim, da je nasproti habsburški Vojni krajini stal utrjen turški vojaški kordon, imenovan Serhad.Gl. Baş, Ottoman Serhad Organization.

V času največjega obsega se je Vojna krajina raztezala na več kot 1900 kilometrov dolgem in v povprečju nekaj deset kilometrov širokem prostoru med Jadranom in Karpati. V literaturi podatek o dolžini ni enoten. Omenjeno dolžino navaja Grmek (Sanitarni kordon, 457), podobno omenja pas v dolžini več kot tisoč milj (to je več kot 1855 km) Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 16. Hrvatska enciklopedija (geslo Vojna krajina) na primer, pa ugotavlja, da se je Vojna krajina v dobi največjega obsega raztezala na prostoru, dolgem 1750 km. Delila se je na tri upravne dele: Hrvaško-slavonsko, Banatsko in Sedmograško krajino. Za slovenske dežele je bila pomembna predvsem Hrvaško-slavonska vojna krajina, ki je bila najbolj izpostavljen odsek habsburško-osmanske meje in najstarejši del Vojne krajine. Gl. Holjevac, Hrvatsko-slavonska Vojna krajina, 6–104. Ustanovljena je bila iz obmejnega dela ostankov habsburške Kraljevine Hrvaške (od 1526/27 pod habsburško dinastijo), sprva kot njen formalni del, leta 1627 pa je bila postavljena pod neposredno cesarsko oblast. Konec 17. stoletja se je s karlovškim mirom Gl. op. 25. ozemlje Hrvaško-slavonske vojne krajine razširilo tudi na nekatera nekdanja osmanska ozemlja na vzhodu do Donave. Prim. Rothenberg, Die österreichische Militärgrenze, 77, 79. Vojna krajina se je začela oblikovati okoli leta 1460, formalno pa je bila ukinjena šele leta 1881.

Območje Vojne krajine so v skladu z obrambnimi nameni načrtno militarizirali in na njem uvedli popolno vojaško upravo, ki ji je bilo podrejeno tudi civilno prebivalstvo. Postopno so izgrajevali obmejni sistem utrdb in povečevali število vojakov. Nazoren primer fortifikacije in militarizacije Vojne krajine v: Petrić, Pogranična društva, 89–127. Osnovni cilj te ureditve je bil odbijanje sovražnikovih napadov ali vsaj oviranje njihovih prodorov. Podrobneje Rothenberg, Die österreichische Militärgrenze, 162–71. Temelje učinkovite Vojne krajine je z načrtom za oblikovanje celovite obrambe postavil njen poveljnik Ivan Lenković, udeleženec bitke za Dunaj, ki je umrl v Metliki leta 1569. Steklasa, Jurij Lenković, 53–145.

V Vojno krajino so se s podporo oblasti postopoma začeli priseljevati t. i. Vlahi oziroma Uskoki, begunci, ki so se z Balkana umikali pred Turki. Do njihove množične in organizirane naselitve je prišlo na prehodu iz 15. v 16. stoletje. Že leta 1535 jim je Ferdinand I. podelil osebno svobodo, zemljo ter svobodo veroizpovedi. V zameno so se morali zaobljubiti, da bodo do smrti služili cesarju v vojaških formacijah Vojne krajine. Gl. Kaser, Slobodan seljak i vojnik I. Uživali so tudi določeno stopnjo avtonomije pod lastnimi knezi in vojvodami. Njihov pravni položaj, pravice in obveznosti je celoviteje uredil Vlaški statut ( Statuta Valachorum), ki ga je leta 1630 izdal Ferdinand II. Edicija: Statuta valachorum: prilozi. Gl. Kršev, Statuta Valachorum, 129–48 (s hrvaškim prevodom predpisa: 136–46). V sklopu zakonodajnih reform je Marija Terezija z namenom centralizacije in poenotenja leta 1754 izdala t. i. Krajiška prava (Militar Gränitz-Rechten), ki so urejala temeljne pravne panoge oziroma najpomembnejša življenjska področja prebivalcev Vojne krajine. Gl. Petrak in Milković Šarić, »Wie in unseren Erbländern«, 48-50. Milković in Funda, The Militar Gränitz Rechten, 255–82.

Najvišja poveljniška in upravna mesta so zasedali kranjski, štajerski in koroški plemiči, ker so notranjeavstrijske dežele od leta 1578, to je od ustanovitve Dvornega vojnega sveta v Gradcu, nosile breme vzdrževanja Vojne krajine. Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 140, 141. O razvoju tega aspekta Simoniti, Vojaška organizacija, 234–45. Njeno delovanje se je namreč financiralo predvsem iz dohodkov omenjenih dežel, cesarska blagajna je prispevala manj kot desetino. Kot zaledje mejnega območja sta imeli predvsem Kranjska in Štajerska neposreden interes za učinkovito delovanje obrambnega mehanizma. Štajerska je bila zadolžena za vzdrževanje slavonskega dela Vojne krajine, medtem ko sta Kranjska in Koroška vzdrževali hrvaškega. Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 140, 141. Za kritje stroškov, kamor so spadali denimo vojaške in oficirske plače, oprema in oborožitev ter izdatki za vzdrževanje trdnjav, je šel velik del proračuna deželnih stanov. Štajerska, na primer, je leta 1634 za Vojno krajino namenila skoraj polovico svojega proračuna. Gestrin, Gospodarstvo, 414, 415. Gl. tudi Simoniti, Doprinos Kranjske, 205–13. Čeprav je bilo vzdrževanje Vojne krajine za dežele veliko breme, naj bi se jim denar na različne načine vračal, recimo prek dohodkov plemstva, zaposlenega v Krajini, plačila blaga in storitev, vojnega plena in prodaje ujetnikov, kar naj bi omogočilo gospodarsko rast notranjeavstrijskih dežel v 17. stoletju. Gl. Gestrin, Gospodarstvo, 416–20.

Vojna krajina je v času velike turške nevarnosti svojo obrambno nalogo opravila relativno dobro.

Z (jugo)vzhodne strani je habsburškim deželam poleg osmanske vojaške sile grozila tudi nevarnost epidemij nalezljivih bolezni, v prvi vrsti kuge, v 19. stoletju pa kolere in nekaterih ostalih infekcijskih bolezni. Opozoriti je treba, da so nekoč zaradi pomanjkanja znanja kot vrsto kuge šteli tudi druge smrtonosne nalezljive bolezni, na primer koze, tifus ali malarijo. Našteva in opisuje jih Travner, Kuga na Slovenskem, 20–22.

Kugo so čez mejo prinašali osmanski napadalci in domača vojska, ki se je vračala iz bojev s Turki, pomemben povzročitelj širitve bolezni so bili tudi socialni in ekonomski stiki. Čez mejo je namreč potekal živahen promet med vzhodom in zahodom. Čeprav vse epidemije kuge niso prišle na ozemlje monarhije neposredno z vzhoda, je več stoletij temeljno nevarnost predstavljal prav njihov vdor iz Osmanskega cesarstva. »Tako so bile npr. velike epidemije v 1. 1473–1476 in 1480–1481 nedvomno v vzročni zvezi s sočasnimi turškimi plenitvami. L. 1542 se je morala umakniti iz Ogrske cesarska vojska, v kateri je služilo 10.000 Štajercev in Kranjcev. Ko so vrnili vojake domov, so razširili kugo, ki so jo dobili od Turkov.« – Travner, Kuga na Slovenskem, 30. Ilustrativen je tudi Borisovov opis (Dr. Gregorij Karbonarij, 188, 189): »Poleg ropanja dobrin, pobijanja, plenitve, pustošenja in odganjanja kristjanov v suženjstvo, so osmanske horde posredovale kugo in druge nalezljive bolezni ter epizootije, kajti ozemlje sultanata je bilo že od nekdaj endemično leglo in vir smrtonosnih okužb. Kužne bolezni so v avstrijskih deželah povzročale neizmerno škodo na ljudeh, živalih in imetju ter hromile gospodarski razvoj […]«. – Prav tam, 190: »Nenavadno huda oblika bubonske kuge je 1687 izbruhnila v Bosni. Bolezen se je naglo razširila prek avstrijsko-turške meje in morila dnevno po več sto ljudi hkrati. V 80. letih se je kuga, ki so jo Turki sprva zanetili na Ogrskem, selila na Štajersko in povzročila številne epidemične valove […]«. Primer mikroštudije Golec, Kužne epidemije na Dolenjskem, 41–78. Zanimivo je, da Turki na svojem ozemlju niso izvajali nikakršnih protiepidemičnih ukrepov. Borisov, Dr. Gregorij Karbonarij, 189.

Tedaj najučinkovitejša, med ljudmi pa nepriljubljena ukrepa za preprečevanje oziroma zajezitev epidemije sta bila omejitev gibanja oseb, živali in stvari ter izolacija oziroma karantena, imenovana tudi kontumac.

Za preprečitev širitve epidemije so na mejah območij, ki jim je grozil vdor kužne bolezni, vzpostavljali vojaško zaporo, imenovano sanitarni kordon. Vojaška zapora okuženega območja je bila že zgodaj običajen ukrep ob izbruhu kuge. Gl. npr. Kočevar, Kužna epidemija leta 1631, 471–88. Delo nam lahko služi tudi za ilustracijo primera kuge, ki ni prišla na Slovensko (neposredno) iz Osmanskega cesarstva. To so bili pasovi ozemlja, čez katere je bil prehod načeloma prepovedan oziroma dopuščen le na vnaprej določenih vstopnih točkah in pod strogo predpisanimi pogoji. Med omenjenimi pogoji sta bila najpomembnejša časovno določeno bivanje v karanteni in očiščevanje (razkuževanje). Ker so epidemije, kot že rečeno, praviloma prihajale z vzhoda, to je čez ozemlja Osmanskega cesarstva, je bila postavitev kordona na habsburški meji samoumevna. O prvih vzpostavitvah časovno omejenih kordonov na habsburško-osmanski meji Ostojčić, Uspostava i funkcija sanitarnog kordona, 14, 15.

V Vojni krajini so veljali razni predpisi proti epidemijam že od konca 17. stoletja dalje. Leta 1710, na primer, je bil izdan cesarski patent o zaščiti pred kugo (Pest-Patent), leta 1731 pa Kontumačni in očiščevalni red (Contumaz und respective Reinigungs-Ordnung). Vsem tovrstnim sanitarnim normam je bilo skupno, da so z namenom preprečevanja širitve kuge prepovedovale prehajanje meje mimo določenih vstopnih točk oziroma podrobneje predpisovale preventivne ukrepe, predvsem kontumac (karanteno) in očiščevanje (razkuževanje). Omenjeni patent o zaščiti pred kugo iz leta 1710 je med drugim določal, da je treba med epidemijo na turški strani popolnoma ustaviti mejni promet. Prim. Borisov, Dr. Gregorij Karbonarij, 195. Kronološki in vsebinski pregled habsburške upravne sanitarne zakonodaje v: Wintersberger, Von der Pestordnung zum Epidemiegesetz in Macher, Handbuch der kaiserl. königl. Sanität-Gesetze.

Nevarnost turških vpadov se je po njihovem porazu pred Dunajem leta 1683 zlagoma zmanjšala. S podpisom Karlovškega Karlovški mir je bil sklenjen v Sremskih Karlovcih (danes Srbija). Več o njem in njegovih posledicah Dimić, Veliki bečki rat, 245–78. in nato Požarevskega miru Požarevski mir je bil podpisan leta 1718. Gl. Dimić, Veliki bečki rat, 277, 278. je Vojna krajina izgubila velik del svojega osnovnega obrambnega pomena, čeprav je v 18. stoletju še prihajalo do avstrijsko-turških vojn. O upravni reorganizaciji Vojne krajine Buczynski, Pa to su samo Hrvati, predvsem 11–75. Z vojaškega vidika je bila poslej pomembna predvsem kot mobilizacijski bazen, iz katerega so izdatno popolnjevali avstrijsko vojsko. V povprečju je bil vsak peti vojak avstrijske vojske rekrutiran z območja Vojne krajine, čeprav je slednje predstavljalo le 10 % celotne površine monarhije, njeno prebivalstvo pa zgolj 4 % skupnega prebivalstva. – Buczynski, Kuga, kontumaci i karantena, 195. Prim. Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 17. Po navedbi Hrvatske enciklopedije (geslo Vojna Krajina) je v vojnah habsburških vladarjev sodeloval vsak dvanajsti prebivalec krajine, kar naj bi bilo petkrat več od deleža ostalih prebivalcev monarhije. Gl. tudi Valentić, Bitne odrednice razvoja, 18. Oblast je zato vojaško ureditev na meji, ki je nastala kot obramba pred turško agresijo, spričo hude zdravstvene nevarnosti izkoristila za boj proti kugi. Vojaški kordon je dobil naloge stalnega sanitarnega kordona. Že leta 1740 je cesar Karel VI. odobril odločitev, da se v Banatu postavijo stalne karantenske postaje (»perpetuierliche Kontumazen«). – Buczynski, Kuga, kontumaci i karantena, 196. Kordon je v preteklosti dejansko že izvrševal zdravstveno obrambno vlogo s tem, da je preprečeval osmanske pohode, ki so zanašali okužbe v notranjost države. Prav tako je občasno že udejanjal tudi formalne protiepidemične ukrepe. Z ustanovitvijo trajnega sanitarnega kordona so torej zgolj formalizirali ukrepe, ki so v omejenih časovnih obdobjih na habsburško-osmanski meji že obstajali, še posebej po sklenitvi Požarevskega miru, ko je nevarnost izbruha epidemij prinesla okrepljena čezmejna trgovina. Gl. op. 23. Prim. Grmek, Sanitarni kordon. 457. Roksandić (Posavska krajina, 75) meni, da bi morali kordon ustanoviti že prej: »Prve mjere u vezi s uspostavom Sanitarnog kordona bile su, u biti, zakašnjele […].« O političnih in ekonomskih ciljih dunajskega dvora, ki naj bi bili resničen razlog za ustanovitev sanitarnega kordona, gl. zanimivo tezo v: Valentić, Bitne odrednice razvoja, 18–20.

Ko je dobil vojaški kordon naloge stalnega sanitarnega kordona, se je težišče dokončno prevesilo. Tako lahko metaforično štejemo, da je antemurale christianitatis (branik krščanstva) postal antemurale sanitatis (branik zdravja). V slovenski literaturi srečamo zbirno poimenovanje antemurale christianitatis et sanitatis za Vojno krajino npr. v: Borisov, Dr. Gregorij Karbonarij, 189.

Učinkovito izgradnjo sistema zdravstvenega nadzora je omogočala prav obstoječa vojaška organizacija. Oblast je vojaški ustroj in njegovo infrastrukturo zgolj nadgradila, zdravstveni režim pa prilagodila strogemu hierarhičnemu sistemu vojaške uprave. Sanitetne komisije upravnih enot Krajine so vodili vojaški poveljniki, polkovniki ali generali. O tem Borisov, Od ranocelništva, 75, 76. Ta obsežen in zahteven projekt je bilo mogoče dokončati šele po podpisu Beograjskega miru (1739), ko se je meja ustalila na Savi in Donavi. Roksandić, Posavska krajina, 76. Do sredine šestdesetih let 18. stoletja so tako dodatno postavili vrsto več kot dva tisoč stražnih stolpov (t. i. čardakov), iz katerih so vojaki varovali mejo pred nezakonitimi prehodi. Kot čas končnega izoblikovanja enotnega in povezanega trdnjavskega sistema šteje leto 1765, Grmek, Sanitarni kordon, 458. ker je bil šele po njem kordon zaprt po svoji celotni dolžini. Prim. Lensky, Die österreichische Pestfront, 88. Borisov (Od ranocelništva, 92, op. 93) piše, da je bil do leta 1752 del kordona od reke Une do Jadrana zaradi pomanjkljive zdravstvene organizacije »popolnoma insuficienten« in da je skozenj pronicala kuga na ozemlje avstrijske države »kakor uidejo ribe skozi natrgani del mreže«. Za prestop meje oziroma vstop v državo so na glavnih prometnih poteh vzpostavili devetnajst prehodov, ki so jih opremili z objekti za izvajanje karantene, kjer so zdravniki in njihovi pomočniki pod vojaškim poveljstvom izvrševali stroge ukrepe proti širitvi kužne bolezni. Vsak prestop meje zunaj teh točk je bil strogo prepovedan in sankcioniran. Z današnjega vidika bi lahko kordonski nadzor meje označili kot neke vrste sanitarno »železno zaveso«. Prim. Balàzs in Foley, The Austrian success, 74.

Osnovo uspešne preventive so sestavljali trije dejavniki, in sicer stalna kordonska mejna straža, ki je preprečevala nezakonit prehod meje, karantena z razkuževanjem in obveščevalna služba, ki je bdela nad izbruhi kuge v Osmanskem cesarstvu. Konkretno o varovanju meje, izvrševanju karantene in razkuževanju Buczynski, Kuga, kontumaci i karantena, 196–202. O obveščevalni službi Lensky, Die österreichische Pestfront, 91, 92. Slednja je bila zelo pomembna za pravočasno in ustrezno zaostritev ukrepov glede prestopa meje. Obveščevalna poročila niso bila vedno točna, viri so denimo razširili govorice o pojavu kuge, da bi prišlo do pomanjkanja dobrin in s tem dviga cen, ali pa so, nasprotno, indice za izbruh kuge prikrili, da bi skrajšali čas karantene. Gl. Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 20 in op. 30, kjer je citiran sekundarni vir iz leta 1787. Pri vzpostavljanju zdravstveno-nadzornega sistema na kopenski meji so oblasti pomagale izkušnje z varovanjem morske meje. Gl. Balàzs in Foley, The Austrian success, 87: »[…] public healt authorities converted seaport quarantine regulations word-by-word to to the continental circumstances.«. Prim. Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 19, op. 23. Prim. tudi Ostojčič, Uspostava i funkcija sanitarnog kordona, 18. O sanitarnem varovanju meje v Avstrijskem primorju in njegovi primerjavi z beneško ureditvijo Bratož, Zamejevanje epidemij kuge, 313–31. Gl. tudi Jelić in Zorić, Dalmatinsko-bosanski sanitarni kordon, 33–66. Velnić, Organizacijsko i stvarno stanje odbrane od kuge, 67–72.

Za očeta zdravstvenega kordona velja Jožef I., formalno pa ga je kot stalno zdravstveno institucijo na meji ustanovil njegov brat in naslednik Karel VI. leta 1728. Ustanovitveni patent nosi naslov Sanitäts-Sachen. Popoln ustroj je sanitarni kordon dosegel v času Marije Terezije, ki je leta 1770 izdala splošni zdravstveni pravilnik, naslovljen Generale Normativum Sanitatis. Skupaj z drugimi sanitarnimi predpisi je natisnjen v viru (dostopnem tudi na spletu): Codex sanitario-medicinalis Hungariae (I, 821–71: izvirna nemška verzija, naslovljena Generale Normativum Sanitatis; II, 535–71: latinska verzija za Ogrsko, naslovljena Generale Normativum in Re Sanitatis). Prevod v hrvaški jezik: Horbec, Zdravlje naroda, 249–309. Čeprav je bil zasnovan za ozemlje celotnega cesarstva, se večina njegovih določb nanaša prav na sanitarni kordon Vojne krajine, kar kaže, da je bil slednji tedaj najpomembnejša zdravstvena ustanova v habsburški monarhiji. Pregled njegove vsebine v: Keber, Zdravstvene reforme, 416–18. Zadnji zdravstveni zakon v Vojni krajini je bil Pest-Polizey-Ordnung für die k. k. österreichischen Staaten (1837).

Normativ je združil vsebino dotedanjih predpisov in jo še podrobneje definiral. Med drugim je vseboval določbe o varovanju in prehodu kordona, načinu izvajanja in dolžini karantene ter načinu razkuževanja stvari. Opis določb glede postopkov izvajanja karantene in razkuževanja v: Balàzs in Foley, The Austrian success, 81–87.

Karantena je za potnike, ki so prihajali iz Osmanskega cesarstva, trajala v nekužnih časih 21 dni, ob indicih epidemije v Osmanskem cesarstvu se je podaljšala na 28 oziroma na 42 dni, če je bil izbruh bolezni potrjen. Kadar je do epidemije prišlo na zahodnem mejnem ozemlju Osmanskega cesarstva, torej v neposredni bližini habsburških dežel, so karanteno lahko podaljšali na 84 dni. Prim. Balàzs in Foley, The Austrian success, 86. Po prestani karanteni je potnik dobil poseben dokument, neke vrste zdravniško spričevalo, ki mu je omogočilo nadaljevanje poti.

Pod vplivom novih znanstvenih spoznanj o inkubacijski dobi kuge in pod pritiskom slabih učinkov, ki so jih ukrepi imeli na ekonomijo ter nasploh na prebivalstvo, je Jožef II. leta 1785 reformiral karantenski čas. Popolnoma je ukinil običajno enaindvajsetdnevno karanteno, ki je prej veljala tudi v nekužnih obdobjih, osamitev v primeru indicev kužne bolezni je skrajšal na deset dni, tisto v času epidemije pa na enaindvajset dni.Grmek, Sanitarni kordon, 457. Podrobno o ozadju reform, ki jih je pod vplivom zdravnika in poznavalca kuge Adama Chenota uvedel Jožef II. - Lensky, Die josephinische Reform, 78–88.

Karantenski ukrepi so povzročali resne motnje v trgovini in včasih zaradi pomanjkanja uvožene hrane celo lakoto, zato je oblast leta 1768 uvedla institut raštelov.Kordonska vojaška služba je bila za večinoma agrarno prebivalstvo Vojne krajine že sama po sebi težko breme, saj so morali na letni ravni v povprečju opravljati vojaško službo (v intervalih) do polovice leta. – Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 20. O hudih ekonomskih posledicah zaprtja meje gl. Buczynski, Kuga, kontumaci i karantena, 203. Buczynski, Pa to su samo Hrvati, 16. Leta 1710 npr. je oblast zaradi hudih epidemij bubonske kuge popolnoma prekinila mejni promet. – Gl. op. 24. To so bili posebej urejeni kraji, neke vrste sejmišča, kjer se je lahko trgovalo brez karantene. V nadzorovanem okolju je bilo kupcu in prodajalcu omogočeno komuniciranje, ne da bi vzpostavila fizičen stik, uradniki pa so skrbeli za prenos blaga in kupnine, ki so ju pred izročitvijo na predpisan način razkužili.Grmek, Sanitarni kordon, 457, 458.

Poleg omenjenih upravnih predpisov, ki so urejali organizacijo zdravstvene službe in ukrepe za preprečevanje širjenja kuge, je oblast izdajala tudi kazenske predpise. S sankcioniranjem kršitev sanitarnih zapovedi in prepovedi je skušala delovati predvsem preventivno in s tem dodatno zaščititi javno zdravje.

Kaznovalne določbe so bile v preteklosti uvrščene v različne sanitarne predpise, pogosto sprejete na hitro, za reševanje trenutne pereče kužne situacije (t. i. ad hoc zakonodaja), nato pa je snov prešla v kazenske zakonike. Primer sanitarnega predpisa s kaznovalnimi določbami iz zgodnjega 18. stoletja je že omenjeni patent Karla VI. (Pest-Patent, Codex Austriacus, 608): »[…] als wollen Wir auch Deroselben, wider diejenige, so sich wider diese Unsere allergnädigste Patente, auch sonst in Contagions- Sachen ergangene Verordnungen, vergreiffen, in criminalibus die Erkanntniß cum jure gladii hiemit vollständig allergnadigst eingeräumt haben, dieselbe auch solches, cum derogatione omnium Instantiarum, frey und ungebunden exerciren solle.«. Macher (Handbuch der kaiserl. königl. Sanität-Gesetze, 35, op. 2) navaja poznejši patent iz istega leta, ki je za kršilce predpisov o odvračanju kuge določal usmrtitev z ustrelitvijo (»Tod durch die Kugel«). Potreba po inkriminaciji je izhajala iz ravnanj, to je storitev in opustitev, ki so ogrožala javno zdravje. Na primer, podkupljivi stražarji in uradniki so omogočili tihotapcem, da so se izognili kontroli in ukrepom na sanitarni meji. – Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 20, z navedbo arhivskih virov v op. 29. O nekaj konkretnih primerih tudi Horbec, Zdravlje naroda, 117. Predpisane sankcije za kršitev sanitarnih predpisov so ustrezale zakonodajalčevi oceni nevarnosti posameznega kaznivega dejanja. Ker je s kršitvijo večine predpisanih ukrepov proti širjenju kuge po takratnem naziranju grozila resna nevarnost prenosa in posledično epidemije te hude bolezni s pogostim smrtnim izidom, so bile tudi kazni dokaj drastične.

Ob tem je treba poudariti, da določeni ukrepi na meji, ki so jih zapovedovali kazenski zakoniki, niso imeli narave kazni in jih tako po vsebini ne moremo šteti v kazensko pravo. Kot tipičen tovrsten ukrep lahko štejemo zapoved stražarjem, naj na nezakonite prestopnike kordona brez milosti streljajo. Gl. spodaj. Tudi omenjena ureditev je imela, podobno kot kazenske sankcije, generalno preventiven, tj. splošno preprečevalen učinek, saj je bilo zaradi strahu pred puškino kroglo nezakonitih prehodov meje najverjetneje manj. Primarno pa so hoteli onemogočiti, da bi storilec s prestopom kordona mimo vstopnih točk prinesel v državo okužbo in s tem ogrozil zdravje prebivalcev.

V nadaljevanju analiziram najpomembnejše kazenske norme, ki so se nanašale na kršitve v povezavi s sanitarnim kordonom.

Kordon na habsburško-osmanski meji, vzpostavljen na začetku 18. stoletja in ukinjen leta 1872, je bil verjetno najdlje trajajoč in najbolj uspešen sanitarni kordon v zgodovini. Po njegovi vzpostavitvi se ni več zgodilo, da bi kuga množično prizadela prebivalstvo celih habsburških pokrajin oziroma dežel. Čeprav so po osmanskih pokrajinah na drugi strani velikega sanitarnega kordona vse do 19. stoletja razsajale epidemije kuge, je ta nevarna nalezljiva bolezen zahodno od kordona poslej izbruhnila samo občasno in na omejenih delih ozemlja, pozneje pa je povsem izginila. Nekateri avtorji, npr. priznani zgodovinar medicine Georg Sticker, so kordon dojemali kot neučinkovito sredstvo za boj proti epidemijam kuge, ker naj ne bi preprečeval prehoda podgan z bolhami, ki so bile glavne prenašalke te bolezni, drugi so temu oporekali z argumentom, da so bili glavni nosilci ter s tem prenašalci bolezni ljudje in njihove obleke, kjer so se skrivale kužne človeške bolhe. Gl. Rothenberg, The Austrian sanitary cordon, 17, 18, 23. Ostojčić, Uspostava i funkcija sanitarnog kordona, 24. Borisov, Od ranocelništva, 93, op. 125. Lensky, Die österreichische Pestfront, 104. Tako je absolutistični oblasti z učinkovito organizacijo uspelo rešiti številna človeška življenja. Za omenjeni uspeh sta bila v veliki meri zaslužna na eni strani strog vojaško-medicinski nadzor na meji, ki je temeljil na sanitarni zakonodaji, ustvarjeni na podlagi empiričnih dognanj o širjenju kuge, na drugi strani pa najverjetneje tudi strogo kazensko pravo. Slednje je sledilo velikemu pomenu, ki ga je oblast pripisovala sanitarnemu kordonu kot braniku javnega zdravja, zato se večina protiepidemičnih določb kazenskih zakonikov od sredine 18. stoletja dalje ukvarja prav s kršitvami kordonskih pravil o karanteni.

V prvi polovici 19. stoletja se je kot nova epidemična nevarnost pojavila kolera, ki pa je strogi režim sanitarnega kordona zaradi narave prenosa ni mogel zajeziti. O sanitarnem kordonu za zaščito proti koleri, ki je bil vzpostavljen leta 1831 na kranjsko-hrvaški meji na podlagi določil predpisa Generale Normativum Sanitatis iz leta 1770, izčrpno Keber, Kranjski obrambni mehanizem, 351−64. Keber, Čas kolere, 36–42. Ker ni bilo drugih predpisov, so torej za boj proti novo odkriti kužni bolezni uporabili kar tiste, namenjene boju proti kugi. Enako v primeru epidemije kolere na Dunaju leta 1830. Gl. Hiersche, Holzinger in Eibl, Handbuch des Epidemierechts, 5, op. 38. O koleri v severozahodni Istri Bratož, Bledolična vsiljivka z vzhoda, posebno 155–83.

Habsburški sanitarni kordon, branik zdravja takratne Evrope, moremo torej upravičeno šteti za enega velikih pravnih, organizacijskih, infrastrukturnih in nenazadnje tudi humanitarnih dosežkov v zgodovini boja proti kužnim boleznim, iz katerega se morda še danes lahko kaj naučimo.