Bamberški sodni red je pravnozgodovinsko zelo pomemben, ker predstavlja sintezo kazenskega prava, ki sta ga oblikovali severnoitalijanska praksa in teorija pod vplivom rimskega in kanonskega prava ter domačega bavarskega običajnega prava. Kakovostni lesorezi, ki ga spremljajo, so se v zgodovinopisje pravosodja vpisali zaradi svoje nazornosti in natančnosti prikazov sodnega postopka. Andrej Studen je nekatere od teh upodobitev pogosto uporabljal v svojih številnih objavah, zato si nekoliko natančneje oglejmo njihov nastanek in vsebino. Literatura o likovnih upodobitvah simbolov prava in pravosodja ja zadnje čase v velikem porastu. Za naše kraje in našo problematiko so najbolj zanimiva naslednja dela: Timmermann, Locus Calvariae, 137–61, za širšo popularizacijo teme je bila najpomembnejša razstava The Art of Law: Three Centuries of Justice Depicted, ki so ji pripravili v Groeningemuseum v Brugesu med oktobrom 2016 in februarjem 2017. Ob tej priložnosti je izšel tudi katalog razstave.

Bamberški sodni red lahko imenujemo tudi Krvnosodni red knezoškofije Bamberg ali kar Bamberški malefični red (z nemškim imenom: Bambergische Halsgerichtsordnung ali Bambergische Peinliche Halsgerichtsordnung), v mednarodnih obravnavah pa je danes najpogosteje naveden kar kot Constitutio Criminalis Bambergensis (CCB) ali skrajšano kar Bambergensis. V tiskani knjigi je bil prvič objavljen leta 1507 na ukaz bamberškega reformatorskega škofa Jurija III. Schenk von Limpurg in natisnjen v tamkajšnji uveljavljeni tiskarni Hansa Pfeila. Bamberški knezoškof je bil v srednjem veku dejansko poglavar majhne, a povsem samostojne cerkvene kneževine na severu današnje Bavarske. Do izdaje njegovega sodnega reda je prišlo v času, ko je bila »nemška« recepcija rimskega prava že v teku in je vse bolj nadomeščala laično odločanje tradicionalnega nemškega pravosodja. Pritožbe zaradi samovolje in zlorabe kazenske zakonodaje so se množile, do poznega petnajstega stoletja pa so se cesarske skupščine vse bolj osredotočale na ta problem in sprejemale pozive (resolucije) za reformo. Skupaj s premikom od običajnega prava v smeri profesionalizacije se je vse bolj razvijala tudi oblastna odgovornost za pregon kaznivih dejanj in sprejetost rimskega inkvizitorskega modela namesto tradicionalne osebne tožbe, ki so jo prej vlagali oškodovanci, je bila vse večja. A čeprav je Bamberški sodni red po strukturi in ukrepih sledil rimskemu modelu (tudi z uradnim preiskovanjem zločinov in z uporabo mučenja za izsiljevanje priznanj), je bilo pravno znanje oseb, ki naj bi izvajale te postopke, še vedno zelo redko. Težavo je predstavljalo tudi dejstvo, da je bila na lokalnih sodiščih močno ukoreninjena pravica soditi dokaj neodvisno in v skladu s svojim pojmovanjem prava, hkrati pa se je hitro rastoča skupina univerzitetnih pravnih strokovnjakov, ki so bili izšolani v poznavanju rimskega in cerkvenega prava, raje pretežno osredotočala na prijetnejše in donosnejše primere iz civilnega prava kot za kazenske zadeve.

Bamberški sodni red velja za pomemben mejnik in svojevrstno prelomnico v razvoju nemškega kazenskega prava, saj je bil kot prvi izdan v tiskani obliki. V Severni Ameriki so ohranjeni le trije izvodi prve izdaje iz leta 1507 (Harvard, Kongresna knjižnica, Kolorado College) in šest primerkov izdaje iz leta 1508 (Grolier, Yale, Harvard, Kongresna knjižnica, Colorado College, Michigan). Sodni red ni sicer nikoli veljal na ozemlju »naših« notranjeavstrijskih dežel, a ker je cesar Karel V. njegovega »avtorja« Johanna pl. Schwarzenberg in Hohenlandsberg (1463–1528) zaradi uspeha bamberškega zakonika imenoval za urednika nove kodifikacije, je celo postal neke vrste »idejni oče« prve obče in enotne kodifikacije kazenskega prava na celotnem ozemlju takratnega Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti (Constitutio Criminalis Carolina) iz leta 1532, Vilfan, Pravna zgodovina, 398. zato lahko ugotavljamo, da so mnoga določila in principi bamberškega kazenskega reda bili pozneje uveljavljeni tudi pri nas Več o tem piše Kambič, Razvoj kazenskega prava, 152 , kajti Bambergensis je postal široko uporabljan priročnik tudi brez cesarske sankcije in pozneje je bil njegov velik del skoraj dobesedno vključen v cesarski zakonik iz leta 1532. Tako kot poznejša Carolina je bil Bambergensis usmerjen proti zlorabam, ki jih je povzročila pravna nevednost lokalnega sodnega osebja, in si je zadal nalogo, da neizučene praktike obvešča o pravilih prava.

Johann pl. Schwarzenberg in Hohenlandsberg je bil rojen 25. decembra 1463 na gradu Schwarzenberg v premožni plemiški rodbini. Čeprav je imel vse pogoje za študij, je njegovo pestro življenje potekalo daleč od akademskih krogov. Kot vitez se je udejstvoval v več vojnah, potoval je v Sveto deželo, a je bil hkrati zelo razgledan in široko razmišljujoč človek. Dopisoval si je Martinom Luthrom, o vključenosti v intelektualno elito tistega časa pričata tudi njegov portret, ki ga je naredil Albrecht Dürer, in izdana zbirka satiričnih pesmi. Scheel, Johann Freiherr zu Schwarzenberg, 14. Zaradi naklonjenosti protestantizmu je zapustil dolgoletno službo pri knezoškofu v Bambergu (a jo nato do umestitve naslednika dejansko opravljal še več let). Leta 1523/24 je postal celo upravnik cesarstva v časih cesarjeve občasne odsotnosti. Čeprav ni nikoli študiral prava, je imel večletne izkušnje s sojenji na lokalnih sodiščih. Kljub dolgoletnim izkušnjam v pravosodju pa vseeno ne moremo trditi, da je Schwarzenberg edini avtor Bamberškega sodnega reda, saj ni nikoli študiral prava niti ni znal latinščine, zato lahko govorimo bolj o njegovi odločilni in uredniški vlogi na čelu komisije pravnih strokovnjakov specialistov. V predgovoru k njegovi predelavi Ciceronove Officie je celo sam zapisal, da je Bambergensis sestavil po nasvetu tistih, ki so se učili in razumeli druge ... Prim. Scheel, Johann Freiherr zu Schwarzenberg, 256. Verjetno pa je po drugi strani prav ta Schwarzenbergova »neobremenjenost s teorijo prava« določila vsebino in obliko bamberškega zakonika, da je relativno kratek, jasen in lahko razumljiv. To je bilo še posebej pomembno, ker so bili v tistih časih le redki sodniki izšolani na univerzah, odločanje o krivdi obtožencev pa je bilo v rokah sodnih svetnikov z zelo različno formalno izobrazbo in izkušnjami. Schwarzenberg je kot glavni tajnik knezoškofa v Bambergu spoznal tudi, kako pomembna so natančna pravila sodnega postopka in da omejitev sodniške samovolje prinaša v pravosodje več pravičnosti, saj je z natančnim opisom sodnega postopka in natančno predvidenimi kaznimi obtožencem omogočil tudi bolj nepristransko sojenje.

Pomembna novost bamberškega kazenskega zakonika je tudi to, da uvaja pregon zločinca po uradni dolžnosti, kar pomeni, da začetek postopka ni bil več odvisen le od (sposobnosti/zmožnosti) tožnika, ampak so najtežja kazniva dejanja preganjala sodišča sama. Hkrati je zakonik natančno opisal preiskovalne in dokazne postopke ter zelo jasno opredelil kazniva dejanja in kazni zanje.