Uvod

Z Rapalsko pogodbo, sklenjeno 12. novembra 1920 v kraju Santa Margherita Ligure v bližini počitniškega mesta Rapallo v Liguriji, sta podpisnici, Kraljevina Italija in Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, zarisali novo mejno črto med obema državama po razpadu habsburške monarhije. Za Slovence so bile posledice nove meje katastrofalne, saj se je več kot 300.000 Slovencev znašlo znotraj meja italijanske države. Če upoštevamo še beneške Slovence, je po letu 1920 v Italiji tako živelo približno 360.000 Slovencev, kar je predstavljalo dobro četrtino tedanjega narodnega telesa.Podrobneje o številu Slovencev za rapalsko mejo gl. Lavo Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo med obema vojnama (Ljubljana: Slovenska matica, 1965), 13–16. Milica Kacin-Wohinz in Jože Pirjevec, Zgodovina Slovencev v Italiji 1855–2000 (Ljubljana: Nova revija, 2000), 27, 28. Brez dvoma je že sama izguba tako velikega dela narodne skupnosti predstavljala travmatično izkušnjo, ki pa je bila še dodatno potencirana zaradi raznarodovalne politike italijanskih oblasti do svojih novih državljanov. Ta je svoj vrhunec doživela v času fašističnega režima, ki je do »tujerodcev«V tedanji italijanski publicistiki so bili Slovenci za rapalsko mejo običajno zaničljivo označeni kot »tujerodno« prebivalstvo (it. allogeni) pa tudi kot »Slovani« (it. Slavi). vodil ostro italijanizacijsko politiko, katere končni cilj je bil izbrisati obstoj slovenskega prebivalstva za rapalsko mejo.

Pri tem je odločilno vlogo igralo šolstvo kot eno osrednjih orodij italijanizacije. V obdobju fašizma je bila s procesom italijanizacije tesno povezana tudi vzgoja šoloobveznih otrok v fašističnem duhu. Ta problematika je že bila deležna obsežne zgodovinopisne obravnave na obeh straneh meje. Zgodovinske raziskave so se posvečale različnim vidikom italijanskega šolstva, kot so denimo ideološki cilji šolskega programa, organizacija šolstva, vsebina šolskega kurikuluma, delovanje fašističnih mladinskih organizacij ipd.Vsebinsko najobsežnejšo predstavitev značilnosti italijanskega šolstva ob italijanski vzhodni meji sta pripravila zgodovinarja Adriano Andri in Giulio Mellinato; gl. Adriano Andri in Giulio Mellinato, Scuola e confine: le istituzioni educative della Venezia Giulia 1915–1945 (Trieste: Istituto regionale per la storia del movimento di liberazione nel Friuli-Venezia Giulia, 1994). Med slovenskimi preglednimi deli gl. predvsem Drago Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva na zapadnem robu slovenskega ozemlja (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970). Gl. tudi Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 47–79. Poleg splošnih pregledov se te tematike dotikajo tudi številna dela, ki se posvečajo značilnostim šolstva v tem obdobju le na omejenem področju (npr. določeni vasi ali mikroregiji). Pri tem velja še posebej poudariti prispevek Vlaste Tul, ki je obdelala šolske razmere v številnih krajih na severnem Primorskem; gl. npr. Vlasta Tul, »Šole, vrtci – brezupna bojišča italijanskih oblasti na slovenski zemlji,« v: Kronika Rihemberka - Branika II, ur. Zalka Jereb et al. (Branik: Krajevna skupnost; Kulturno prosvetno društvo Franc Zgonik Branik, 2006), 103–52. Vlasta Tul, »Srednje šole v Tolminu v času italijanske oblasti od ustanovitve učiteljišča leta 1919 do leta 1943,« Tolminski zbornik 5 (2020): 329–48. Italijansko šolstvo za rapalsko mejo je torej že sorazmerno dobro raziskano. Pri tem je zanimivo, da raziskovalne pozornosti doslej še ni vzbudil en vidik šolstva, ki predstavlja osnovo za vsak šolski sistem, in sicer šolske stavbe. Če obstaja konsenz, da je italijansko šolstvo bilo izrazito ideološko zaznamovano, pa bi iz dosedanjih študij lahko dobili vtis, kot da prostori, v katerih je pouk potekal, pri tem niso igrali nobene vloge. A kot ugotavljajo številne novejše kulturološke študije, prostor v človeški družbi ni zgolj fizični okvir, v katerem se odvija družbeno življenje, saj človek prostoru podeljuje tudi sekundarne pomene oziroma ga dodatno osmišlja. S tega vidika bi lahko rekli, da je prostor (tudi) nekaj družbeno in kulturno ustvarjenega. Upoštevajoč kulturno dimenzijo prostora, bi lahko glede na izrazito ideologizacijo šolstva na Primorskem med obema svetovnima vojnama že a priori sklepali, da tudi šolske stavbe kot take niso predstavljale le idejno nevtralnega prostora, temveč sporočilno nabito arhitekturo.

Namen te razprave je pokazati različne vidike ideološke zaznamovanosti šolskih stavb oziroma načine, kako se je ta vzpostavljala. Pri tem je problematika ideološke sporočilnosti šolske arhitekture na Goriškem najprej teoretsko konceptualizirana, nato pa sledi pregled osnovnih značilnosti italijanskega šolstva v tem obdobju. V osrednjem delu razprave so prikazani različni vidiki ideološke nabitosti italijanskih šol v tem času. V zadnjem delu razprave te ugotovitve ponazarjam še s prikazom napadov na šolske zgradbe, ki jih je izvedlo slovensko odporniško gibanje.

Prostor in prostorski fenomeni kot nosilci pomena

Pomenske nabitosti in sporočilnosti šolske arhitekture na »odrešenih ozemljih«V tedanji italijanski literaturi se je za opisovanje ozemlja, ki ga je Italija priključila z Rapalsko mirovno pogodbo, pogosto uporabljal izraz terre redente. med obema svetovnima vojnama so razumljive šele na podlagi kompleksnosti odnosa med človekom in njegovim okoljem. Ta je večplasten in obojestranski. Po eni strani človek s svojim delovanjem vse od začetkov prvih civilizacij (pre)oblikuje prostor, obenem pa imajo tudi prostorske značilnosti vse do danes velik vpliv na razvoj in način življenja človeških skupnosti, saj vsaj do določene mere še vedno pogojujejo njihov način življenja.Simon Schama, Landscape and Memory (New York: Vintage Books, 1996), 14, 15. Predvsem pa prostor za človeka ne predstavlja le »zunanjega« fizičnega okolja, prav tako kakor človekov odnos do prostora presega le atavistično navezanost, saj ljudje kraj svojega bivanja spreminjajo v čustveno in simbolično zaznamovan prostor.Ana Kučan, Krajina kot nacionalni simbol (Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1998), 15, 16. Ta proces pa ni omejen le na okolje, s katerim smo v neposrednem stiku. Tudi drugi naravni elementi oziroma pojavi lahko za določeno skupino privzamejo sekundarne pomene. Tak primer je poseben pomen, ki ga številne kulture pripisujejo izstopajočim gorskim vrhovom, drevesom ali gozdu kot celoti.Podrobno o tem gl. Schama, Landscape and Memory; o simbolnem pomenu gora na Slovenskem gl. Peter Mikša in Matija Zorn, »Nacionalni boj za gore in slovenska identiteta,« Časopis za zgodovino in narodopisje 92, št. 1 (2021): 67–88. Zunanji fizični svet, v katerem poteka človeška eksistenca, je torej neprenehoma podvržen procesu opomenjanja, ki je kulturno pogojen.Več o tem Jurij Mihajlovič Lotman, Znotraj mislečih svetov. Človek–tekst–semiosfera–zgodovina (Ljubljana: Studia humanitatis, 2006), 249–51.

Prostor za človeka ni le zunanje fizično okolje, temveč tudi nekaj kulturno ustvarjenega. Ker pa se kultura oblikuje znotraj posameznih skupnosti, je simbolni pomen prostorskih pojavov »berljiv« za posamezne družbene (pod)skupine, za katere ima prostor njim lastno »govorico«.Iz tega razloga lahko na posamezne prostorske elemente gledamo kot na znake oz. nosilce pomena in s tem objekte v procesu komunikacije; gl. Lotman, Znotraj mislečih svetov, 249–302. Posledično lahko tudi prostorski elementi postanejo del semiotičnega sistema. Okolje je tako (tudi) izraz kulturnih vrednot in hierarhij posameznih skupnosti, ki kulturno krajino oblikujejo in opomenjajo v skladu s svojimi vrednostnimi in estetskimi sistemi. Pomensko nabit prostor za posamezne kulture tako postaja eden od tvornih elementov njihove lastne kolektivne identitete.Vanesa Matajc, »'The rhetorics of space': Introduction,« Neohelicon: acta Comparationis litterarum universarum 41 (2014): 3, 4. Upoštevajoč že poudarjeno ugotovitev o kulturni pogojenosti opomenjanja prostora, je jasno, da se procesi oblikovanja kolektivne identitete preko prostorskih elementov med posameznimi družbami razlikujejo. Če se omejimo zgolj na novejše zgodovinsko obdobje, je za govorico prostora v tem času bistven vzpon nacionalizma kot osrednje politične ideologije. S tem se pojavi novo, narodno zaznamovano razumevanje prostora. Prostor bivanja določenega naroda za pripadnike te narodne skupnosti ni samo golo ozemlje, temveč nekaj čustveno nabitega, ni le prostor bivanja, ampak domovina.Podrobno o tem gl. Anthony Smith, Myths and Memories of the Nation (Oxford, New York: Oxford University Press, 1999), 149, 150. Prav tako se je od konca 18. stoletja dalje spremenilo tudi razumevanje arhitekture, ki ni bila več razumljena kot odsev naravne harmonije, temveč kot izraz specifičnosti posameznih nacionalnih skupnosti.Věra Vostřelová, »Architektura v procesu formování národní identity / Die Architektur im Prozess der Bildung der Nationalidentität,« v: Cizí dům? Architektura českých Němců 1848–1891 / Ein fremdes Haus? Die Architektur der Deutschböhmen 1848–1891, ur. Věra Laštovičková (Praha: UMPRUM, 2015). To je logično vodilo do oblikovanja t. i. narodnih arhitekturnih slogov, ki so zaznamovali arhitekturo 19. stoletja. Prisotnost ali izbira določenega arhitekturnega sloga v tem obdobju ni bila zgolj izraz estetskih preferenc, temveč tudi ideološko nabito dejanje, kar dokazujejo primeri po vsej Evropi. Tudi na Slovenskem lahko od druge polovice 19. stoletja opazujemo primere načrtne uporabe narodno zaznamovanih arhitekturnih slogov, denimo načrtne uporabe neogotske arhitekture, značilne za nemško nacionalistično gibanje.Egon Pelikan, »Laibach/Ljubljana: Nationale und politische Selbstdarstellung im öffentlichen Raum um die Jahrhundertwende,« v: Urbane Eliten und kultureller Wandel, ur. Christian Grebel et al. (Wien: Verlag für Gesellschaftskritik, 1996).

Kaj to pomeni za analizo simbolne sporočilnosti šolskih stavb na Primorskem med italijansko oblastjo? Upoštevajoč predstavljene ugotovitve o ideološki dimenziji prostora in posameznih prostorskih elementov, je smiselno tudi šolske stavbe v tem obdobju analizirati s tega vidika. Pri tem je sporočilnost šol razumljiva v kontekstu razmer za rapalsko mejo med obema svetovnima vojnama in vloge, ki so jo šole takrat opravljale. Sekundarno pa moramo upoštevati tudi druge značilnosti šolskih stavb, ki so prav tako lahko prispevale k ideološki sporočilnosti. Šele z upoštevanjem vseh omenjenih vidikov se nam odpre celostna slika o ideološki zaznamovanosti italijanske šolske arhitekture na Goriškem v tem času.

Šolstvo kot steber procesa italijanizacije v Julijski krajini

Sporočilnost italijanskih šol na Goriškem med letoma 1918 in 1943 lahko razumemo na podlagi zgodovinskega konteksta, upoštevajoč značilnosti tedanje družbenopolitične ureditve in vloge italijanskega šolstva na tem območju. Ob tem pa je treba tudi poudariti, da se ideološka izpostavljenost šolstva (in z njim tudi šolskih stavb) ni začela šele po prvi svetovni vojni. Obsežnejša obravnava procesa razvoja modernega šolskega sistema bi presegla okvire te razprave, a za celovito razumevanje problematike lahko opozorimo, da je bil šolski sistem, ki se je začel postopoma razvijati v drugi polovici 18. stoletja, tesno povezan z vzpostavljanjem moderne države, ki jo v primerjavi s predmoderno zaznamujejo čedalje močnejši posegi v vsakodnevno življenje vedno širših slojev prebivalstva. Proces šolanja je po eni strani odgovarjal novim potrebam kompleksnejših družb, po drugi pa je bil tesno povezan tudi s procesom (pre)vzgoje otrok v dobre državljane. Splošno o začetkih razvoja modernega šolskega sistema v primerjalni dimenziji gl. Andy Green, »Education and State Formation Revisited,« v: History of Education: Major Themes, ur. Roy Lowe (Routledge: London, 2000). O začetkih obveznega šolanja v habsburških deželah gl. James Van Horn Melton, Absolutism and the Eighteenth-Century Origins of Compulsory Schooling in Prussia and Austria (Cambridge: Cambridge University Press, 1988). Podrobno o razvoju šolstva v habsburški monarhiji gl. Geschichte des österreichischen Bildungswesens: Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs I–IV , ur. Helmut Engelbrecht (Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1982–1986). Pouk je izražal (in še vedno izraža) vrednote državne ideologije, zato lahko šolo označimo (tudi) za enega od osrednjih ideoloških aparatov države.Izraz je povzet po francoskem marksističnem filozofu Louisu Althusserju; gl. Louis Althusser, Ideologija in ideološki aparati države in drugi spisi (Ljubljana: *cf, 2018). Če upoštevamo povezanost šolanja s širjenjem državnega nadzora in prenosa državne ideologije, lahko šolske stavbe razumemo ne le kot fizični prostor, v katerem poteka šolanje, temveč tudi kot bolj ali manj simbolno nabit prostor. Njihova osnovna simbolna sporočilnost je še danes povezana z reprezentacijo državne oblasti. Poleg tega pa so v posameznih časovno in geografsko omejenih kontekstih šolske stavbe prevzemale še dodatne simbolne dimenzije, denimo v povezavi s katoliško-sekularnimi konflikti, ki so zaznamovali Evropo 19. stoletja. V Franciji so državne šole (in z njimi povezana prisotnost učiteljev) v nekaterih konservativno-katoliških regijah, kot je bila na primer Bretanja, predstavljale osrednji steber sekularno-republikanskih idej, in sicer ne le fizično, temveč tudi simbolno; tako so tudi šolske stavbe bile del francoske guerre scolaire.Podrobno o tem gl. James McMillan, »'Priest hits girl': on the front line in the 'war of the two Frances',« v: Culture Wars. Secular-Catholic Conflict in Nineteenth-Century Europe, ur. Christopher Clark in Wolfram Kaiser (Cambridge: Cambridge University Press, 2009), 77–101.

Vprašanje šol je v drugi polovici 19. stoletja predstavljalo tudi eno od osrednjih spornih političnih vprašanj v habsburški monarhiji, predvsem v njenih narodnostno mešanih deželah, kamor je spadala tudi Goriška, kjer je boj za uveljavitev posameznih narodnih skupnosti bil tudi boj za vzpostavitev lastnih šol oziroma pouka v lastnem jeziku. Na Goriškem so se ti konflikti odvijali predvsem v deželni prestolnici Gorici, ki je vse do razpada habsburške monarhije ostala v rokah italijanske liberalno-nacionalne stranke, obenem pa se je v njej močno krepila tudi slovenska skupnost. Italijanska večina v goriškem mestnem svetu je dolgo onemogočala vzpostavitev slovenske šole v Gorici. Kot odgovor je slovenska Ciril-Metodova družba začela ustanavljati zasebne slovenske šole in vrtce.Robert Devetak, »Boj za slovenske šole in delovanje ženskih podružnic Družbe svetega Cirila in Metoda na Goriškem in Gradiškem v obdobju pred prvo svetovno vojno,« Zgodovinski časopis 74, št. 3-4 (2020): 360–87. Na italijanski strani je zasebne italijanske šole ustanavljala organizacija Lega Nazionale, Lega Nazionale je bila ustanovljena leta 1890 kot naslednica prepovedane organizacije Pro Patria. Namen obeh organizacij je bilo ustanavljanje italijanskih šol in vrtcev v narodnostno ogroženih okoljih. - Marina Cattaruzza, L'Italia e il confine orientale (Bologna: Società editrice Il Mulino, 2007), 48, 49. ki je predvsem v predmestnih naselbinah okrog Gorice z ustanavljanjem šol in vrtcev poskušala ustaviti slovensko »napredovanje«.Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem: 1848–1899 (Nova Gorica: Goriški muzej, 2005), 319–22.

Šolstvo na Goriškem je torej že dolgo pred izbruhom prve svetovne vojne predstavljalo enega osrednjih področij, ki je odražalo in hkrati generiralo narodnostne konflikte v deželi. Po izbruhu prve svetovne vojne, posebno pa še v povojnih letih, je ideologizacija šolstva postala še izrazitejša, dokler ni po vzponu fašizma dosegla svojega vrha. Manj znano dejstvo je, da so italijanske oblasti z italijanizacijo šolstva začele že med prvo svetovno vojno. Po vstopu v vojno so Italijani okupirali precejšen del Goriške, ki ga je med vojno upravljala italijanska vojska. Za izvajanje upravne oblasti je vrhovno poveljstvo 29. maja 1915 ustanovilo Generalni sekretariat za civilne zadeve ( Segretariato Generale per gli Affari Civili), ki je deloval do 31. julija 1919.Petra Svoljšak, Soča, sveta reka. Italijanska vojaška zasedba slovenskega ozemlja (1915–1917) (Ljubljana: Nova revija, 2003), 39–54. Čeprav kot organ okupatorske oblasti med trajanjem vojaških spopadov po načelih mednarodnega prava Segretariato ni imel pravice spreminjati pravnega in upravnega reda na zasedenih ozemljih, se teh načel de facto ni držal in je na okupiranih ozemljih povsem spremenil lokalni šolski sistem, pri čemer je bilo največ pozornosti posvečene prav propagandni dejavnosti med šoloobveznimi otroki. Izhajajoč iz prepričanja, da gre za ozemlje, ki si ga bo Kraljevina Italija kmalu priključila, so skušale italijanske oblasti na različne načine šolski pouk izrabiti za indoktrinacijo otrok, da bi ti postali dobri italijanski državljani. Integralni del šolskega pouka so tako že med italijansko zasedbeno oblastjo bile tudi številne domoljubne italijanske slovesnosti, italijanske oblasti so spodbujale celo dopisovanje slovenskih šolarjev z italijanskimi, da bi tako kar najhitreje povezali terre redente z matičnimi italijanskimi deželami.Podrobno o značilnostih italijanske šolske politike na okupiranih območjih med prvo svetovno vojno gl. Petra Svoljšak, »'Namen je bil pač, otroke popolnoma preroditi v laškem duhu': šolstvo pod italijansko okupacijo 1915–1917,« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino. Izredna številka: V zlatih črkah v zgodovini: razprave v spomin Olgi Janša-Zorn (2009): 251–64. Gl. tudi Andri in Mellinato, Scuola e confine, 1–30.

Po koncu vojne so območje Goriške najprej okupirale italijanske sile, po podpisu Rapalske pogodbe jeseni 1920 pa je Kraljevina Italija to ozemlje tudi mednarodnopravno anektirala. Slovensko osnovno in srednje šolstvo, ki je bilo pred vojno v Avstrijskem primorju dobro razvito,Pred prvo svetovno vojno je na ozemlju, ki je po Rapalski pogodbi pripadlo Italiji, delovalo kar 321 šol s slovenskim učnim jezikom. – Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva, 314. je že med italijansko vojaško upravo bilo podvrženo prvim omejitvam, ki so se v prihodnjih letih še stopnjevale. V prvih letih je na področju šolstva stanje sicer bilo še precej nedorečeno, saj so še naprej deloma delovali šolski sveti iz obdobja habsburške monarhije,Šolstvo v deželi je v času habsburške monarhije vodil deželni šolski svet, ki so mu bili podrejeni okrajni in krajevni šolski sveti. V njih so bili zastopani predstavniki različnih deležnikov v šolskem procesu. obenem pa je na to področje posegal tudi Generalni civilni komisariat iz Trsta s svojimi podrejenimi uradi.Tul, »Šole, vrtci,« 104. Posegi italijanskih oblasti proti slovenskemu šolstvu so v prvih letih zadeli predvsem srednje šolstvo. Na ozemlju Goriške je bilo slovensko srednje šolstvo pred prvo svetovno vojno nadpovprečno razvito, saj so v Gorici od leta 1913 delovali prva javna slovenska klasična gimnazija, slovensko moško in žensko učiteljišče ter ženska obrtna šola. Poleg tega je v Idriji delovala slovenska realna gimnazija.Peter Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države (Ljubljana: Modrijan, 2007), 129. Italijanske oblasti so ob začetku okupacije s sklicevanjem na epidemijo španske gripe te ustanove zaprle, delovanja nekaterih pa nato preprosto niso več obnovile (predvsem klasične gimnazije v Gorici). S šolskim letom 1919/20 je vlada sicer vzpostavila slovensko nižjo gimnazijo v Idriji, v Tolminu pa slovensko učiteljišče.Podrobno o srednjem šolstvu v Tolminu med italijansko oblastjo gl. Tul, »Srednje šole v Tolminu.« Ti ukrepi so bili povezani z željo italijanskih oblasti po odstranitvi slovenskih izobraževalnih ustanov iz Gorice in s tem po njihovi marginalizaciji.

Po inkorporaciji Goriške v okvir italijanske države je prišlo tudi do prvih večjih posegov na področje osnovnega šolstva. Italijanske oblasti so s šolskim letom 1920/21 namreč uvedle obvezen pouk italijanščine, ki je nadomestila prejšnje ure nemščine. Pri tem pa ni šlo zgolj za nadomestitev prejšnjih ur tujega jezika, temveč je bil obseg italijanskih učnih ur precej večji, začele pa so se že v II. razredu. Uvedba italijanščine je pri lokalnem prebivalstvu izzvala proteste. Občinski svet v Cerknem je sredi januarja 1921 protestiral proti temu in izrazil prošnjo, »da bi se pouk italijanskega jezika na ljudskih šolah tukajšnje občine uredil tako, kakor je bil urejen pouk nemščine pod prejšnjo vlado«.SI PANG 4, fasc. 27, map. Insegnamento dell'Italiano, št. 346 (Protestno pismo županstva v Cerknem, 4. 2. 1921). Marsikje se pouk italijanščine v prvih letih sicer kljub uradnim določilom še ni izvajal.Statistično poročilo iz leta 1922 na Tolminskem navaja kar dvajset osnovnih šol, kjer se pouk italijanščine ni izvajal, večinoma zato, ker je učitelji niso znali. – SI PANG 4, fasc. 26, Elenco delle scuole in cui non s'insegna la lingua italiana. Razlogi so bili različni, od neznanja italijanščine slovenskih učiteljev do pomanjkanja ustreznih učnih pripomočkov. V nekaterih primerih pa so se učitelji pri tem sklicevali tudi na nasprotovanje staršev. V Drežnici naj bi starši izjavili, da v primeru poučevanja italijanščine ne bodo pošiljali otrok k pouku.SI PANG 4, fasc. 27, map. Insegnamento dell'Italiano, št. 990 (Poročilo vodje šole v Drežnici, 3. 5. 1921). Tudi italijansko poročilo o uvajanju poučevanja italijanščine v šole navaja nasprotovanje prebivalstva, ki naj bi ga pri tem spodbujali predvsem nekateri duhovniki in učitelji.SI PANG 4, fasc. 26, map. Insegnamento della lingua italiana nelle scuole alloglotte. Notizie statistiche, št. 1482.

Do tektonskih sprememb na področju slovenskega šolstva je prišlo po nastopu Mussolinijeve vlade jeseni 1922. Prva velika sprememba je bila centralizacija lokalnega šolstva, ki je spremljala ukinitev dotedanjega posebnega upravnega položaja Julijske krajine. Že vlada Luigija Facte je 17. oktobra 1922 ukinila dotedanje dežele in vzpostavila Julijsko BenečijoV slovenščini se namesto italijanskega izraza Venezia Giulia običajno uporablja Julijska krajina. Dobeseden prevod bi bil Julijska Benečija. (Venezia Giulia) kot običajno italijansko provinco s prefektom na čelu. Mussolinijeva vlada je nato januarja 1923 na tem območju uveljavila še določila italijanskega občinskega in deželnega zakonika.Lilijana Vidrih-Lavrenčič in Metka Nusdorfer, Občine na Goriškem od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Zgodovinska razstava (Nova Gorica: Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 1986), 19. Šolstvo v Julijski krajini je bilo podvrženo novoustanovljenemu Kraljevemu šolskemu skrbništvu za Julijsko Benečijo (Regio Provveditorato agli studi per la Venezia Giulia). S tem je bila odpravljena vsa samouprava na področju šolstva, saj je na tem področju imelo vse pristojnosti Skrbništvo v Trstu, ki je bilo neposredno podrejeno ministrstvu za šolstvo v Rimu. Tul, »Šole, vrtci,« 110. Še pomembnejša novost pa je bila istega leta sprejeta t. i. Gentilejeva šolska reforma. Filozof Giovanni Gentile, minister za šolstvo med letoma 1922 in 1924, je namreč leta 1923 pripravil več dekretov, ki so temeljito preoblikovali italijanski šolski sistem. Reforma je posegla na številna področja šolskega sistema, toda za manjšine v Italiji je bil pomemben predvsem kraljevi dekret št. 2185, ki je bil izdan 1. oktobra 1923 in je določal, da se italijanščina s šolskim letom 1923/24 uvede kot učni jezik prvih razredov v vseh tujejezičnih osnovnih šolah. V naslednjem letu naj bi se ista določba uveljavila tudi v drugem razredu in tako postopoma naprej, dokler ne bi italijanščina postala učni jezik vsega šolskega procesa. Ure maternega jezika so bile sprva sicer dovoljene kot dodatne ure, vendar je bila ta koncesija odpravljena s kraljevim odlokom št. 2191, izdanim 22. novembra 1925. Poleg tega so oblasti začele odpuščati slovenske učitelje in namesto njih zaposlovati učiteljski kader iz notranjosti Italije.Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 50, 51. Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva, 323–26. Andri in Mellinato, Scuola e confine, 105–35. Kot ugotavljata Adriano Andri in Giulio Mellinato, je bil namen Gentilejeve reforme jasen: iz vsega šolstva odstraniti prisotnost neitalijanskih jezikov, kar je bil del fašističnega cilja uničenja vsega kulturnega življenja narodnih manjšin.Andri in Mellinato, Scuola e confine, 175. Tega cilja italijanske oblasti tudi niso skrivale. Tržaška šolska revija Scuola al Confine je leta 1925 poslanstvo šole na skrajni vzhodni meji Italije primerjala s poslanstvom italijanske vojske med prvo svetovno vojno, kajti v novem času po koncu vojne naj bi »l'opera del fante trova la sua diretta espressione nella scuola«.… »opravljeno delo vojaka našlo svoj neposredni izraz v šoli«. Učitelji naj bi tako dokončali »osvoboditev« novopriključenih pokrajin.Andri in Mellinato, Scuola e confine, 179.

Italijanizacijsko funkcijo državnega šolstva so na podeželju dopolnjevale še zasebne šole, ki jih je na Goriškem ustanavljala organizacija Umanitaria.Humanitarno organizacijo Umanitaria (it. Società Umanitaria) je v Milanu leta 1893 z volilom v oporoki ustanovil Prospero Moisè Loria. Namen organizacije ni bil le zagotavljanje materialne podpore socialno marginaliziranim, temveč jim predvsem nuditi pomoč pri pridobitvi zaposlitve in izobraževanju. Organizacija deluje še danes; gl. Società Umanitaria, pridobljeno 8. 5. 2023, https://www.umanitaria.it/. Prvotni namen društva torej ni bil povezan z nacionalističnimi prizadevanji, a na Goriškem so v tem času njene ustanove imele enako vlogo kot druge italijanske izobraževalne ustanove. Ta je v šolskem letu 1928/29 prevzela štirinajst šol v odmaknjenih vaseh, ki so bile ukinjene zaradi premajhnega števila učencev, čez štiri leta je na Goriškem upravljala že dvajset šol. V letu 1934/35 je upravljanje prešlo na ustanovo Opera Nazionale di Assistenza all'Italia redenta (ONAIR).Začetki organizacije ONAIR segajo v čas med prvo svetovno vojno, njen statut je bil potrjen avgusta 1919. Namen organizacije, ki je delovala pod patronatom članice kraljeve družine, aostanske vojvodinje Helene (1871–1951), je bila materialna pomoč »odrešenim« ozemljem, pa tudi dvigovanje italijanske zavesti na teh območjih. V praksi je to pomenilo raznarodovanje neitalijanskega prebivalstva. V ta namen je organizacija delila različne oblike pomoči (hrana, obleka ipd.) ter začela ustanavljati jasli in vrtce. – Tul, »Šole, vrtci,« 135. Podobno vlogo naj bi imeli tudi vrtci in t. i. ricreatori, ki so jih takrat ustanavljali predvsem v slovenskem delu pokrajine. S tem se je nadaljevala tradicija organizacije Lega Nazionale, ki je pred vojno v Julijski krajini vodila sedemnajst vrtcev. Nadaljnje delovanje Lege Nazionale so italijanske oblasti vsestransko podpirale,Podpora najvišjih italijanskih oblasti delovanju Lege se je simbolno najbolj pokazala ob kraljevem obisku Julijske krajine maja 1922, ko je kraljica Elena obiskala njeno ustanovo v Trstu. – Rolf Wörsdörfer, Krisenherd Adria. Konstruktion und Artikulation des Nationalen im italienisch-jugoslawischen Grenzraum (Paderborn: Ferdinand Schöningh, 2004), 164. po vojni pa se je Legi pridružila še ONAIR, ki je že leta 1919 v Tolminu odprla prvi vrtec. Do leta 1928 je Lega v Julijski krajini vodila 25 vrtcev, ONAIR pa 34. Po letu 1929 je skrb za vse vrtce prevzela organizacija ONAIR, ki je čez nekaj let prevzela tudi nekatere osnovne šole.Pahor, Pregled razvoja osnovnega šolstva, 328–31. Wörsdörfer, Krisenherd Adria, 161–71. O pomenu, ki so ga fašistične oblasti pripisovale vrtcem, priča dejstvo, da so se pojavljali tudi načrti o ustanovitvi vrtca v vsakem slovenskem kraju, razmišljali pa so tudi o uvedbi obveznega obiskovanja vrtca za vse otroke.

Slika 1: Šola v Batujah, poimenovana po intervencionistu Vittoriu Locchiju (1889–1917) Vir: SI PANG 667, Batuje 2782

V letih pred začetkom druge svetovne vojne se je pritisk italijanizacijske politike v šolah kljub nekaterim obljubam o nasprotnem, predvsem po sporazumu Ciano-Stojadinović, še stopnjeval. Poleg tega se je pouk čedalje tesneje povezoval s fašistično vzgojo, ki je stremela k celoviti preobrazbi otrok v fašističnem duhu, katere končni cilj je bila antropološka revolucija, v smislu vzgoje novega človeka, povsem prepojenega s fašističnimi vrednotami. Fašistične otroške in mladinske organizacijeZa vzgojo otrok v fašističnem duhu je najprej skrbela organizacija ONB (Opera Nazionale Balilla), ustanovljena leta 1926, od leta 1937 pa je bil sistem fašistične mladinske organiziranosti dodatno diferenciran po starosti in spolu, vanj so začeli vključevati tudi predšolske otroke. Različne organizacije, namenjene dečkom in deklicam različnih starosti, so skupaj sestavljale GIL (Gioventù Italiana del Littorio). so bile tesno povezane s šolskim poukom. Z vpisom v šolo so bili otroci vpisani tudi v fašistično organizacijo. Starši so otroke sicer smeli izpisati, a si marsikdo tega ni drznil storiti zaradi strahu pred posledicami. Posledično je posebej v zadnjih letih pred vstopom Italije v drugo svetovno vojno velika večina šolske mladine bila vsaj formalno včlanjena v katero od fašističnih organizacij.Podrobno o tem gl. Milica Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi: Primorska 1925–1935 (Koper: Lipa, 1990), 94–105. Prav v zadnjih letih režima je prišlo tudi do formalne združitve procesov izobraževanja in fašistične vzgoje, in sicer s temeljno listino o šolstvu Carta della scuola, ki jo je leta 1939 predstavil tedanji minister za šolstvo Giuseppe Bottai. Šolski sistem in fašistične mladinske organizacije so bili tedaj tudi formalno popolnoma povezani, vendar do popolne uveljavitve reforme zaradi začetka vojne ni prišlo. Andri in Mellinato, Scuola e confine, 137–301. Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 59, 60. Jürgen Charnitzky, Die Schulpolitik des faschistischen Regimes in Italien (1922–1943) (Tübingen: Niemeyer Verlag, 1994).

Zaradi vseh teh ukrepov je šolski sistem postal eden od osrednjih instrumentov fašistične politike na »odrešenih ozemljih«, ki si je prizadevala za izbris Slovencev v etničnem smislu, istočasno pa tudi za njihovo prevzgojo v fašističnem duhu. Vse to je seveda vplivalo na dojemanje šolstva in posledično šolskih zgradb v obeh narodnih taborih. Za Slovence na Goriškem so stavbe šol, vrtcev in drugih obšolskih ustanov kmalu postale središče italijanizacije, kar je slovenski tisk v deželi ugotavljal že v začetku dvajsetih let. V začetku leta 1923 je denimo Goriška straža, osrednji slovenski časopis v deželi, objavila pronicljivo analizo šolske politike italijanskih oblasti: »Ne drugo skrbi torej g. nadzornika. Njega skrbi, kako bi čimprej iz slovenskih otrok napravil Lahe. Zato predlaga, naj se povsod ustanovijo italijanski otroški vrtci, zavetišča, zabavišča, italijanske knjižnice.«"Dnevne vesti," Goriška straža VI, 15. 2. 1923, št. 13, 2. S postopnim progresivnim uvajanjem fašistične ideologije v šolski proces se je ideološka zaznamovanost še podvojila – poleg italijanizacijske so šole pridobile še fašistično dimenzijo, saj so predstavljale eno od središč italijanizacije in tudi širjenja fašistične ideologije.

Simbolna nabitost šolskih in drugih sorodnih stavb v tem času je torej primarno izhajala iz njihove funkcionalnosti, saj so lokalni Slovenci šole že zelo kmalu začeli dojemati kot kraj italijanizacije slovenskih otrok. Za italijanske nacionaliste in fašiste so, nasprotno, šole bile kraj širjenja italijanske kulture in civilizacije, kjer naj bi se dokončala »osvoboditev« Julijske krajine. Poleg tega pa so šolske zgradbe »komunicirale« tudi z drugimi svojimi značilnostmi, ki jih podrobneje predstavljam v nadaljevanju razprave.

Gradnja šol, njihove arhitekturne značilnosti in poimenovanja

Skladno z velikim pomenom, ki so ga italijanske oblasti od vsega začetka pripisovale šolstvu na »odrešenih ozemljih«, ni presenetljivo, da so izgradnji šolske mreže na Goriškem posvečale veliko pozornosti in za ta namen zagotovile tudi veliko sredstev. Glede na podatke italijanskega ministrstva za javna dela je bilo do leta 1938 na področju Julijske krajine za izgradnjo novih šol porabljenih 90 milijonov lir, s katerimi naj bi bilo zgrajenih 451 novih osnovnih in srednjih šol s 1674 učilnicami. Le opere pubbliche nella Venezia Giulia 1918–1938 (Roma: Ministero dei lavori pubblici, 1938), 66. Navedeni podatki ne vključujejo sredstev, porabljenih za odpravo posledic vojne škode. Za ta namen je italijanska država v celoti zagotovila več kot 3 milijarde lir, od tega približno 453 milijonov za javne zgradbe, kamor so sodile tudi šole.Ibidem, 15. Zaenkrat še nimamo podatkov, kolikšen delež tega zneska je bil namenjen popravilu uničenih in poškodovanih šol. Obsežna vlaganja so bila potrebna, saj je bilo stanje šolskega fonda na Goriškem marsikje zelo slabo, še posebej v krajih v bližini nekdanje frontne črte, kjer so bile šolske stavbe večinoma hudo poškodovane ali popolnoma uničene. V prvih povojnih letih so bila vlaganja v šolsko infrastrukturo zato usmerjena predvsem v obnovo poškodovanih oziroma porušenih stavb. Takrat so bile obnovljene številne šolske stavbe, denimo v Opatjem selu, Kostanjevici na Krasu, na Banjšicah, v Biljah, Braniku, Grahovem ob Bači, Grgarju, Kalu nad Kanalom, Kromberku, na Lokvah, v Mirnu, Prvačini, Selah pri Volčah, Solkanu, Šempetru, na Šentviški gori, Trnovem, v Vojščici in Vrtojbi.Ernesta Drole, »Italijanska šolska stavbna dediščina med obema vojnama na severnem Primorskem,« Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje 12, št. 1 (2003): 34, 35.

Slika 2: Nova šola v Kostanjevici na Krasu Vir: SI PANG 667, Kostanjevica na Krasu 2952

Po obdobju obnove poškodovanega šolskega fonda je nastopila druga faza, tj. gradnja novih šolskih stavb. Italijanska gradnja novih šolskih stavb je bila obsežna. Kot je bilo že poudarjeno, je bilo na celotnem področju Julijske krajine zgrajenih 451 novih šol. Za Slovence so relevantni predvsem podatki za Tržaško, Goriško in Reško pokrajino. Med temi je po količini vloženih sredstev prednjačila Tržaška pokrajina, kjer je bilo zgrajenih 47 stavb z 276 učilnicami (za okoli 18 milijonov lir). Na Goriškem je bilo zgrajenih več šolskih stavb, in sicer 70, ki pa so imele manj učilnic (200), kar kaže na večinsko ruralni značaj pokrajine, kjer je bilo treba zgraditi več manjših šolskih stavb. Količina investiranih sredstev (10 milijonov lir) je zato bila manjša v primerjavi s Tržaško pokrajino, čeprav je bilo zgrajenih več šol. Na področju Reške pokrajine je bilo zgrajenih 26 novih šolskih poslopij s 103 učilnicami. Le opere pubbliche, 67, 68. Obsežna vlaganja so bila nujna, saj je bilo stanje osnovnošolskih stavb marsikje zelo slabo, v nekaterih vaseh pa šole sploh niso delovale v lastnih stavbah, temveč so morale najemati prostore pri zasebnikih. Kot primer lahko omenim poročilo šolskega inšpektorja iz Kobarida, ki je leta 1929 poročal, da v kobariški občini deluje dvanajst šol, toda od tega jih je le šest razpolagalo z lastnimi poslopji. Precej bolje je bilo v bližnjem Breginju, kjer je delovalo pet šol, od katerih so štiri delovale v lastnih stavbah. Občine, ki so bile dolžne vzdrževati šole, so zato najemale sobe pri zasebnikih, ki jih je inšpekcijsko poročilo označilo za večinoma neprimerne.SI PANG 4, fasc. 72, map. Šolske stavbe 1928-1929, št. 140.

Potrebe po vlaganju v lokalno šolsko infrastrukturo so torej bile velike, ne le z ideološkega, temveč tudi s praktičnega stališča. Italijanske oblasti za gradnjo novih šol niso zagotovile le sredstev, temveč so tudi natančno usmerjale novogradnje. Leta 1925 je ministrstvo za šolstvo izdalo normative za nove šolske stavbe, ki so jih morali upoštevati investitorji in projektanti. Normativi so se naslanjali na obsežno strokovno literaturo o problematiki zagotavljanja zdravega okolja za vzgojo otrok in šolski higieni, ki je tedaj obstajala v italijanskem prostoru.Gl. npr. V. De Giaxa, Igiene della scuola: malattie della scuola, edificio scolastico, arredi della scuola, igiene pedagogica, sorveglianza igienica della scuola (Milano: Ulrico Hoepli, 1880). Mario Ragazzi, Lʼigiene della scuola e dello scolaro. Seconda edizione (Milano: Ulrico Hoepli, 1923). T. Rossi Doria, La scuola sana (Firenze: La Voce, 1921). Pri tem je smiselno poudariti, da so ta dela poudarjala tudi vlogo šole ne le kot prostora izobraževanja, temveč tudi zagotavljanja splošnega napredka in zmage nad naravnimi silami, skratka civiliziranja. V novih razmerah po koncu prve svetovne vojne te težnje ni bilo težko prenesti na nacionalno področje, saj je bilo slovansko prebivalstvo znotraj Italije predstavljeno kot kulturno zaostalo in je posledično potrebovalo kultivacijo, ki jo je lahko zagotovila (domnevno) višje razvita italijanska civilizacija. Normativi so podrobno urejali vse vidike novih šolskih stavb, od notranje urejenosti do velikosti oken, vrat in podobno. Normativi so prepovedovali razkošno dekoracijo in zahtevali uporabo lokalnih gradbenih materialov. Vsaka šola je morala imeti dvorišče in telovadnico.Vse normativne zahteve so podrobno opisane v Drole, »Italijanska šolska stavbna dediščina,« 35–37. Z vidika vpliva šolskih poslopij na kulturno krajino in posledično na njihovo simbolično sporočilnost je bilo najpomembnejše določilo, da morajo nove zgradbe stati na odprtem in preglednem prostoru zunaj vaškega jedra. Kot v pregledu italijanske šolske stavbne dediščine na Goriškem ugotavlja Ernesta Drole, so se projektanti tega določila zelo skrbno držali. Večina novih šol namreč izstopa po svojem prevladujočem položaju v prostoru. Običajno so nove šolske stavbe stale v dvignjenih in izpostavljenih delih naselij. Taka postavitev je seveda služila tudi praktičnim namenom, saj so graditelji tako zagotovili dovolj odprtega prostora za dvorišče in igrišče ter tudi mirno in zdravo okolje za šolarje.Ibidem, 39. Vendar pa postavitev šol na poudarjenih lokacijah odpira še druge vidike sporočilnosti; na ta način so nove šole namreč zavzemale osrednji položaj v prostoru. Kot je že bilo poudarjeno, so šole v moderni dobi kot orodje državne politike že same po sebi ideološko nabiti prostori, za obdobje med obema svetovnima vojnama na Goriškem pa je ta dimenzija bila še toliko izrazitejša. Upoštevajoč ideološko zaznamovanost širokega spektra novih gradenj po prvi svetovni vojni, celo zasebnih hiš,Več o tem gl. Špela Ledinek Lozej, »Obnova stavbnega fonda po prvi svetovni vojni v Vipavski dolini,« v: Vojne na Slovenskem. Pričevanja, spomini, podobe, ur. Maja Godina Golija (Ljubljana: Založba ZRC, 2012), 63–75. lahko ugotovimo, da je postavitev novih italijanskih šol na izpostavljenih predelih vasi v tem času še dodatno poudarjala suverenost italijanske države na tem ozemlju in posledično oblikovala nov simbolni red v lokalni kulturni krajini.

V tem kontekstu je treba izpostaviti tudi arhitekturo nekaterih šolskih stavb iz tega časa. Dejstvo je, da lahko v tridesetih letih na področju šolske arhitekture tudi na podeželju opazimo vpliv sočasnih modernih tokov v italijanski arhitekturi, ki prej na Goriškem sploh niso bili prisotni. Na Goriškem arhitekturno najbolj izstopata šoli v Zaloščah in na Brjah v Vipavski dolini, ki izkazujeta arhitekturni vpliv tedanjega italijanskega racionalizma. Prva je bila zgrajena leta 1934, druga pa dve leti kasneje.Drole, »Italijanska šolska stavbna dediščina,« 40. Obe šolski zgradbi v podeželskem okolju vsekakor izstopata in delujeta kot tujek. Ob pomanjkanju ustreznih dokazov zaenkrat sicer ne moremo z gotovostjo trditi, da sta bili obe tudi namenoma zgrajeni tako oziroma da bi prebivalci njuno specifično arhitekturo povezovali z italijanizacijskimi prizadevanji. Vendar pa se tak sklep kaže vsaj kot mogoč, posebej če upoštevamo kritične glasove, ki so denimo modernizacijo stavbnega fonda med italijansko obnovo Goriške povezovali s procesom italijanizacije.Tako npr. v Koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1927: »Dandanes pa nam vojna obnova zida po vaseh kmečke domove v tujem duhu in od tujih ljudi, ki ne razumejo naših domačih in kmečkih razmer, ampak iščejo le svojo korist. [… ] Kakor gine tista prisrčna domačnost v zunanjem licu kmečkega doma, tako gine tudi prisrčna preprostost in skromnost v hišah in družinah. Tuj duh v zunanjosti hiše, tuj duh v hiši; drugačne noše, drugačno življenje in mišljenje.« – Venceslav Bele, »Naš kmečki dom,« v: Koledar Goriške Mohorjeve družbe za navadno leto 1927, ur. Venceslav Bele (Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1927), 98. V zvezi s (percipirano) italijanizacijsko dimenzijo modernizacijskih procesov se odpira tudi vprašanje, v kolikšni meri so nove šolske stavbe doprinesle k modernizaciji vaškega življenja, npr. s sočasno gradnjo vodovodov ali električne napeljave. Predstavitev te problematike bi presegla okvire te razprave, a to vprašanje gotovo ponuja izhodišče za nadaljnje raziskave.

Slika 3: Šola v Zaloščah, zgrajena v tridesetih letih 20. stoletja Vir: SI PANG 667, Zalošče 1274

Še očitnejši ideološki naboj italijanskih šol so predstavljala njihova imena. Velika večina šol je namreč med italijansko oblastjo dobila različna imena.To je predstavljalo dodatno ideološko zaznamovanost v primerjavi z obdobjem habsburške monarhije, ki takšnih poimenovanj ni poznala, vsaj ne na Goriškem. Ti toponimi so, podobno kot italijansko preimenovanje naselbinskih imen v tem obdobju, fungirali kot poskus novega opomenjanja javnega prostora in s tem oblikovanja novih lieux de mémoire. Kot ugotavljajo številne raziskave, toponimi delujejo kot eden od nosilcev kulturnega spomina, po katerih se vzpostavljajo kolektivne identitete.O tem gl. npr. Critical Toponomies: The Contested Politics of Place Naming, ur. Lawrence D. Berg in Jani Vuolteenaho (Farnham: Ashgate, 2009). Po drugi strani lahko tedanje poimenovanje šol razumemo tudi kot obliko »banalnega nacionalizma«, kot je prodor nacionalističnih simbolov v vsakdanje življenje poimenoval Michael Billig.Gl. Michael Billig, Banal Nationalism (Los Angeles: Sage, 2012). Po kom so italijanske oblasti torej poimenovale šole na Goriškem in kaj so ta imena sporočala?

Predstavitev vseh poimenovanj italijanskih šol na Goriškem bi presegla okvire te razprave, poleg tega pa se imena šol večinoma ponavljajo, zato je za pregled stanja na tem področju dovolj predstaviti stanje na geografsko ožjem območju. Kot primer sem izbral imena šol v didaktičnih ravnateljstvih Idrija in Bovec v šolskem letu 1928/1929. Nadaljnja poimenovanja šol so se sicer dogajala še v tridesetih letih,Aprila 1936 so tako npr. poimenovali šolo v Ponikvah na Šentviški planoti po Francescu Baitu, ki je padel med boji v Etiopiji - SI PANG 4, fasc. 91, map. Zadeve šolskega nadzora Tolmin (1935–1936), št. 3505. a za predstavitev značilnosti šolske toponomastike v tem času imena šol, prikazana v tabeli v nadaljevanju, predstavljajo merodajen pregled stanja.

Tabela 1: Imena osnovnih šol v didaktičnem ravnateljstvu Idrija in Bovec v šolskem letu 1928/1929 Italijansko ime naselja Današnje ime naselja Ime šole Didaktično ravnateljstvo Idrija Idria Idrija Vittorio Emanuele III Idria di Sotto Spodnja Idrija Dante Alighieri Canolla Alta Zgornja Kanomlja / Ledine Ledine Nazario Sauro Versenico Sotto Spodnji Vrsnik / Gora Gore Francesco Rismondo Saurazzi Zavratec / Montenero dʼIdria Črni Vrh Giulio Cesare Salloga Zadlog / Godovici Godovič Nicolò Tommaseo Montorso Medvedje Brdo Cesare Battisti Voschia Vojsko Cristoforo Colombo Didaktično ravnateljstvo Bovec Plezzo Bovec Vittorio Emanuele III Plusina Plužna Rosa Mussolini Cal Kal / Oltresonzia Čezsoča Edmondo de Amicis Saga Žaga Giuseppe Verdi Serpenizza Srpenica Guido Brass Bretto Inferiore Log pod Mangartom Cesare Battisti Sonzia Soča Nazario Sauro Lepena Lepena / Trenta Inferiore Spodnja Trenta Anita Garibaldi Bausizza Bavšica / Vir: SI PANG 4, fasc. 72, Razvrstitev šol 1928–1929

Iz tabele vidimo, da vse šole sicer niso bile poimenovane, a je imena različnih osebnosti nosila večina šol. Kar zadeva izbrana imena, jih lahko razdelimo v več kategorij. Na prvem mestu je treba omeniti poimenovanja po italijanskem kralju Viktorju Emanuelu III., po katerem so bile poimenovane predvsem šole v lokalnih središčih (v tem primeru Idriji in Bovcu). Drugo kategorijo predstavljajo člani italijanskega kulturnega kanona, kot so na primer Dante Alighieri, Giuseppe Verdi in Edmondo de Amicis. Njim sorodne so osebe, ki so veljale za »velike Italijane«, denimo Krištof Kolumb ali Julij Cezar. Zadnjo številčno skupino sestavljajo italijanski iredentisti, ki so izgubili življenje med prvo svetovno vojno. Sem lahko uvrstimo Nazaria Saura, Francesca Rismonda in Cesareja Battistija. Vsa poimenovanja druži to, da nimajo nič skupnega s kraji, v katerih so po njih poimenovali šole. Še več, za veliko večino oseb ne bi mogli reči niti tega, da so bili kakorkoli povezani z Goriško. Poimenovanja šol tako predstavljajo poskus izbrisa lokalne identitete tega prostora in njegovo popolno stopitev v kulturi italijanskega nacionalizma, kot je obstajala med obema svetovnima vojnama. Poleg starejših nacionalnih junakov so v njej osrednjo vlogo imeli tudi padli med prvo svetovno vojno, ki naj bi žrtvovali življenja za »odrešitev« tega ozemlja.O pomenu kulta padlih na Goriškem po prvi svetovni vojni gl. Matic Batič, »'Zones more related to immortal splendor of glory': Italian war memorials and commemorative practices in Venezia Giulia (1918–1922),« Acta Histriae 26, št. 4 (2018): 1063–86. Končni cilj poimenovanj pa je bil, da bi se kolektivni spomin lokalnega prebivalstva izenačil z italijanskim, kar naj bi končno privedlo do popolne asimilacije slovenskega prebivalstva v italijansko narodno skupnost.

Postopki poimenovanj so potekali na različne načine. Načeloma so o imenih osnovnih šol odločale občine, vendar so preimenovanja večkrat zahtevala veliko birokratskih naporov, kar je bilo še posebej izrazito pri poimenovanjih, ki so se navezovala na Mussolinija ali njegovo družino. Kot primer lahko navedem šolo v Drežnici, ki je bila leta 1928 poimenovana po Mussolinijevi materi Rosi Mussolini. Ker je tako poimenovanje zadevalo družino najvišjega režimskega predstavnika, je bila potrebna njegova potrditev. Ohranjena dokumentacija razkriva, da je pobuda za poimenovanje šole po ducejevi materi prišla od tolminskega šolskega nadzorništva. Mussolini je prošnji ustregel, kar je ministrstvo za izobraževanje sporočilo goriški prefekturi, ki je o tem obvestila drežniško občinsko upravo.SI PANG 34, fasc. 16, a. e. 98, kat. IX, Scuola elementare e diversi, Intitolazione delle scuoli elementari di Dresenza (19. 5. 1928).

Poimenovanja šol so bila običajno združena z večjimi ali manjšimi proslavami. Potek teh proslav lahko vidimo na primeru šole v Prvačini v spodnji Vipavski dolini, ki je bila junija 1932 poimenovana po generalu Achilleju Papi (1863–1917). General Papa je med 11. soško bitko poveljeval 44. pehotni diviziji med boji na Banjšicah, kjer ga je 5. oktobra 1917 smrtno ranil avstrijski ostrostrelec.Nekaj let po vojni so na kraju, kjer je bil general Papa smrtno ranjen, zgradili spominsko piramido s posvetilnim napisom. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je piramido zadela strela in ji odbila vrh. Do sedemdesetih let je piramida počasi propadala, nato pa jo je družina generala Pape dala popraviti, toda brez koničastega zaključka. Na vrhu Gomile tako še danes stoji »prirezana« piramida. – Vili Prinčič, Neme priče vojnih grozot 1915–1918 (Trst: Mladika, 2018), 58, 59. Ni znano, kako je prišlo do odločitve o poimenovanju šole v Prvačini po padlem generalu. Sklepamo lahko, da je imelo pri tem odločilno vlogo občinsko vodstvo ali člani lokalnega fašija Partito nazionale fascista (PNF). Vsekakor je Papa kot vojni junak, ki je za »osvoboditev« Goriške žrtvoval svoje življenje, bil primeren kandidat za poimenovanje lokalne šole, saj je bil idealen zgled, v duhu katerega naj bi bili vzgojeni otroci v fašistični Italiji. Iz objavljenega časopisnega poročila lahko razberemo, da je slovesnost poimenovanja šole potekala ob množični udeležbi. Poleg lokalnih političnih in strankarskih voditeljev se je je kot častna gostja udeležila tudi vdova pokojnega generala in njegovi otroci, ki so v Prvačino pripotovali iz Milana. Slovesnost sta poleg tega oblikovala častna karabinjerska straža in orkester organizacije Dopolavoro, ki je igral domoljubne pesmi. Častni govornik je bil lokalni podestà, ki je v govoru »[…] esaltando poi lʼeroismo del generale, al cui nome viene intitolata la scuola«.»[…] poveličeval junaštvo generala, po čigar imenu je bila poimenovana šola« - »La scuola di Prevacina intitolata alla memoria del gen. Papa,« LʼEco dellʼIsonzo 3, 4. 6. 1932, 2.

V nekaterih šolah so Italijani poimenovali tudi šolske avle. Prve take primere lahko najdemo po začetku vojne v Etiopiji, in sicer predvsem na širšem območju Idrije. V začetku marca 1936 je didaktični ravnatelj v Idriji predlagal šolskemu inšpektorju v Tolminu, naj bi avli šol na Ledinah in Vojskem poimenovali po vojakih iz lokalnega okolja, ki so padli med boji v Afriki. Na Ledinah sta to bila črnosrajčnik Fortunato Raspet, ki je bil sploh prvi prebivalec Goriške, ki je v Etiopiji izgubil življenje, ter Dalmazio Birago, odlikovan z zlato medaljo za pogum. Na Vojskem pa je življenje izgubil Valentino Habe.SI PANG 4, fasc. 91, št. 460. Ohranjeni dokumenti razkrivajo tudi birokratski postopek, ki je bil potreben za poimenovanje. Predlog ravnatelja je namreč moral potrditi šolski skrbnik v Trstu, ki je izrazil svoje privoljenje, a le ob strinjanju goriškega prefekta. Obenem je izrazil tudi svojo željo, da bi se udeležil morebitne slovesnosti.SI PANG 4, fasc. 91, št. 559. Dober mesec kasneje je pokrajinski sekretar PNF izrazil željo, da bi avla v osnovni šoli v Spodnji Idriji nosila ime Ludovica Cogeija,Po vsej verjetnosti gre za italijanizirano obliko slovenskega imena Ludvik Kogej. pripadnika sanitetne enote italijanske armade, ki je padel med boji v Etiopiji.SI PANG 4, fasc. 91, št. 868. Predlog za poimenovanje je didaktični ravnatelj v Idriji posredoval šolskemu inšpektorju v Tolminu, ta pa nato ponovno skrbniku v Trstu. Slednji je predlog potrdil, a ponovno zahteval še pozitivno mnenje goriškega prefekta.SI PANG 4, fasc. 91, št. 924/9. Odločitev za poimenovanje šolskih avl po padlih vojakih iz lokalnega okolja je predstavljala odgovor na novo okoliščino, tj. začetek vojne v Etiopiji, obenem pa so padli prebivalci iz lokalnega okolja predstavljali dobro možnost za razvoj režimske propagande med domačini, ki so jo oblasti očitno želele kar najhitreje izkoristiti. Sporočilno so bila ta poimenovanja podobna prejšnjim, saj naj bi služila vzgoji lokalnega prebivalstva v fašističnem duhu.

Šolski prostori in napisi

S prehodom v nov državni sistem se je začel spreminjati tudi videz šolskih prostorov, ki je bil prav tako usmerjen k italijanizaciji in vzgoji učencev v fašističnem duhu. Simboli prejšnje države in dinastije, na primer portreti cesarja Franca Jožefa, so bili odstranjeni.Tul, »Šole, vrtci,« 121, 122. Vse šole so morale biti opremljene z novimi državnimi simboli, predvsem italijansko zastavo.Ibid., 122. Ne glede na to pa se je v praksi to vodilo večkrat uresničevalo s precejšnjo zamudo. O obvezni opremi šolskih prostorov, pa tudi precejšnjemu razkoraku med uradnim in dejanskim stanjem, podaja zanimivo sliko okrožnica šolskega inšpektorata iz Tolmina, ki je bila izdana konec novembra 1926. Inšpektor je ugotavljal, da nekatere šole kljub navodilom nimajo lastne italijanske zastave, prav tako pa tudi ne šolskih praporov. Glede na navodila inšpektorja so za nakup državne zastave bile odgovorne občine, medtem ko naj bi za šolske prapore poskrbele kar same šole, in sicer s pomočjo nabirk med učitelji, učenci in starši. Končno je inšpektor vsem šolam tudi naročal, naj si priskrbijo Mussolinijev portret, priporočal pa je tudi nakup Mussolinijevega vojnega dnevnika: »Il medesimo può servire ottimamente agl'Insegnanti per far conoscere agli scolari a quali duri sacrifici si era sottoposte durante la guerra il Duce, per amor di Patria e per la redenzione delle nostre terre.« »Slednje lahko odlično služi učiteljem, ko bodo šolarjem razlagali, kakšne bridke žrtve je Duce daroval med vojno iz ljubezni do domovine in za odrešitev naših dežel.« – SI PANG 4, fasc. 64, map. Circolari Inspett., Bandiera Nazionale e Ritratto di S. E. Mussolini (22. 11. 1926).

V učilnicah so morali viseti portreti italijanskega kralja in Benita Mussolinija.Tul, »Šole, vrtci,« 122. Nekatere šole so poleg tega kupile tudi upodobitve drugih članov kraljeve družine, kot razkriva poročilo o nakupu šolske opreme, ki ga je leta 1936 izvedla idrijska občina. Poročilo razkriva ideološko opremo šolskih učilnic v zadnjem obdobju obstoja režima. Poleg že omenjenih portretov Mussolinija in kralja Viktorja Emanuela III. naj bi v šolah visele tudi upodobitve kraljice Elene in kronskega princa Umberta, občina pa je kupila tudi več upodobitev grobnice neznanega vojaka v Rimu.SI PANG 4, fasc. 91, Elenco degli arredi che il Comune di Idria fornirà alle scuole. Za videz šolskih prostorov v tem času je torej bila značilna množica nacionalnih in državnih simbolov, ki so, skupaj s poimenovanji šol, izražali vizijo italijanskega nacionalizma, tesno spojenega s fašistično ideologijo.

Ideološko nabit del šolskih prostorov so predstavljale tudi spominske in posvetilne plošče, ki so jih italijanske oblasti postavile v številnih šolah. Postavitev plošč z iredentistično vsebino se ni začela s prihodom fašizma. Na že omenjeni novozgrajeni šoli v Bovcu je bil ob koncu gradnje postavljen zanimiv napis, o katerem je poročal časnik Slovenec v Ljubljani: »Nova zgradba je lepo trinadstropno poslopje. Na šolskem hodniku je plošča z napisom: 'Iz vojnih razvalin, napojenih z italijansko krvjo, je vstala ta šola večja in lepša v letu Danteja – 1921.'« »Primorske novice,« Slovenec 50, 11. 10. 1922, 3.

Brez dvoma so bile po šolah na Goriškem postavljene številne podobne plošče, a se je spomin nanje po njihovi odstranitvi v glavnem izgubil, saj so bile po kapitulaciji Italije uničene. Glede na množično udeležbo vseh najvišjih pokrajinskih funkcionarjev po simbolnem pomenu izstopa spominska plošča v šoli v Vrhpolju v zgornji Vipavski dolini, ki je bila postavljena v počastitev ustreljenega italijanskega učitelja Francesca Sottosantija (1894–1930). Sicilijanec Sottosanti je bil umorjen 4. oktobra 1930 pred svojim stanovanjem v povračilni akciji organizacije TIGR, mesec dni po eksekuciji bazoviških žrtev.Atentat na Sottosantija je doživel močan odmev po vsej Italiji. Podrobno o ozadju in posledicah atentata na Sottosantija gl. Adriano Sofri, Il martire fascista (Palermo: Sellerio editore, 2019). Gl. tudi Mira Cencič, TIGR. Slovenci pod Italijo in TIGR na okopih v boju za obstoj. Kras in Vipavska dolina (Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997), 204, 205. Sottosantijev umor je sprožil brutalne represalije goriških fašistov,Milica Kacin-Wohinz in Marta Verginella. Primorski upor fašizmu: 1920–1941 (Ljubljana: Slovenska matica, 2008), 192. oblasti so ga poskušale predstaviti tudi kot fašističnega mučenca. Pokrajinsko vodstvo ONB se je odločilo, da bodo v Sottosantijev spomin v vrhpoljski šoli postavili spominsko ploščo. Slovesno odkritje plošče je potekalo 19. aprila 1931 v Vrhpolju in Vipavi.Slovesnost naj bi prvotno potekala ob prazniku t. i. rimskega božiča (datuma domnevne ustanovitve Rima), ki se praznuje 21. aprila. Slovesnost pa je bila prestavljena na nedeljo, 19. aprila, verjetno zaradi lažje organizacije dogodka. Ker je bil Sottosanti učitelj, so otvoritev plošče povezali s slovesnostjo ob sprejemu mladih v fašistične mladinske organizacije (t. i. leva fascista). Slovesnosti so se udeležili fašistične organizacije iz celotne Vipavske doline, Gorice in krajev v Furlaniji ter pripadniki veteranskih združenj. Iz Gorice je do Ajdovščine v ta namen vozil poseben vlak. Poleg tega je v Vipavo in Vrhpolje prišlo tudi več kot 500 učiteljev, včlanjenih v Associazione Fascista della scuola. O lokalnem pomenu dogodka poleg obsežnih organizacijskih priprav priča dejstvo, da so se ga udeležili vsi najpomembnejši politični in vojaški veljaki na Goriškem. Slovesnost se je začela popoldne v Vipavi, kjer je potekal sprejem novih članov fašističnih organizacij, nato pa se je množica peš podala do bližnjega Vrhpolja. Vas je bila v ta namen slavnostno okrašena z zastavami in slavoloki. Razkritje plošče je spremljal govor pokrajinskega sekretarja PNF. Slovesnost se je zaključila s polaganjem vencev in posipanjem rož na kraju Sottosantijeve smrti. Časopisna poročila žal ne omenjajo natančnega kraja plošče, sklepamo pa lahko, da je verjetno stala na šolskem pročelju ali v avli. Na plošči je bil vklesan sorazmerno kratek napis, ki je poudarjal Sottosantijevo vlogo fašističnega vzgojitelja: »Qui da nemici della Patria, colpito a tradimento, sotto gli occhi della moglie e dei cinque figlioletti, cadde Francesco Sottosanti, educatore fascista. I suoi Balilla nel Natale di Roma 1931 Anno IX.«»Tu je zahrbtno zadet od sovražnikov domovine, pred očmi svoje žene in petih otrok, padel fašistični vzgojitelj Francesco Sottosanti. Njegovi balile ob rimskem božiču 1931, leta IX.« Gl. »Solenni onoranze a Francesco Sottosanti,« LʼEco dellʼIsonzo 2, 18. 4. 1931, 2. »La leva fascista e le onoranze a Sottosanti,« LʼEco dell’Isonzo 2, 21. 4. 1931, 2.

Požigi šol in vrtcev

Končno ideološko zaznamovanost šolskih stavb v obdobju fašizma morda najbolj neposredno dokazujejo številne uničevalne akcije slovenskega odporništva (organizacije TIGR), usmerjene proti lokalnim šolskim poslopjem. Požige italijanskih šol lahko razumemo kot (zapoznel) slovenski odgovor na fašistične požige sedežev slovenskih organizacij, ki so bili značilni predvsem za Trst in okolico v prvi polovici dvajsetih let. Kot oblika nasilja pa so smiselni le upoštevajoč ideološko zaznamovanost šolskih stavb. Požigi italijanskih šol in vrtcev so se začeli leta 1927, kmalu po sestanku na Nanosu, ko lahko govorimo o ustanovitvi organizacije TIGR, tako da so eden prvih in najobsežnejših tipov sabotažnih akcij te organizacije. Večina požigov je bila izvedena v okolici Trsta in na Krasu. Številčnost napadov na šole kaže na simbolno zaznamovanost šol kot centrov italijanizacije. Številnost akcij, usmerjenih proti šolskim poslopjem, lahko gotovo pripišemo tudi manjši tveganosti takih požigov v primerjavi s poskusom uničevanja bolje zastraženih objektov.

Začetki uničevalnih akcij proti italijanskim šolam in vrtcem segajo v leto 1927. V noči med 27. in 28. decembrom sta Vladimir Štoka in Drago Rupel podtaknila požar v rekreatoriju organizacije Lega Nazionale na Proseku, čez štiri mesece pa je v tem kraju organizaciji TIGR uspelo zažgati še tamkajšnjo osnovno šolo. Maja 1928 je sledil požig osnovne šole na Katinari, pri čemer storilci niso znani. Avgusta 1928 so tigrovci zažgali še vrtec v Štorjah na Krasu. Akcija naj bi bila izvedena kot povračilno dejanje zaradi aretacije nekaterih članov organizacije. Konec meseca je sledila nova akcija na Proseku, kjer je bil ponovno zažgan rekreatorij. Novembra je zagorela še osnovna šola v Dutovljah.V požaru je zgorela tudi bližnja kaplanija. Požigi šolskih poslopij so se nadaljevali tudi leta 1929, akcije so bile omejene predvsem na območje Krasa. Tam so tigrovci podtaknili ogenj v poslopje vrtca v Tomaju, septembra pa so zažgali še šolo v Škrbini. Zadnjemu napadu je sledil še požig šole v vasi Lipa. V začetku januarja 1930 je bil izveden eden od simbolno najpomembnejših napadov v Julijski krajini, saj so tigrovci postavili eksplozivno napravo v Svetilnik zmage (Farro della Vittoria) nad Trstom, ki je bil ena od osrednjih povojnih simbolnih točk italijanskega gospostva v mestu.Več o gradnji in sporočilnosti svetilnika gl. Borut Klabjan, »Fašistični Trst: tržaška kulturna krajina v času med svetovnima vojnama,« Studia historica slovenica 14, št. 2-3 (2014): 600–04. Sočasno z napadom na svetilnik je bil izveden tudi požig vrtca v Lokvi na Krasu. Februarja 1930 je sledil požig šole v Zgoniku, le čez nekaj dni pa so v isti noči zažgali še šoli v Gropadi in Spodnji Branici, ponovno je bil podtaknjen ogenj tudi v šolah v Zgoniku in Škrbini. Sledil je še požig šol v Šempolaju in na Colu pri Repentabru. Na Vipavskem je bilo napadov na šole manj, vendar je bilo tudi tam požganih nekaj poslopij. Omenjen je že bil požig šole v Spodnji Branici (marca 1930), ki je bila izbrana kot »nadomestilo« za šolo v Braniku, ki so jo najprej nameravali požgati, vendar so načrt nato opustili zaradi strahu pred preveliko kolateralno škodo.Cencič, TIGR, 193–96.

Po pomladi 1930 so akcije požigov šolskih poslopij zaradi obsežnih aretacij, s katerimi so italijanske oblasti vsaj začasno onemogočile odporniško organizacijo na Tržaškem in Goriškem, deloma zamrle. Aretiranim tigrovcem so sodili na prvem tržaškem procesu, kjer so bili številni člani odporniških organizacij obsojeni na visoke zaporne kazni, štirje odgovorni za napad na sedež časopisa Il Popolo di Trieste (Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič) pa obsojeni na smrt in 6. septembra 1930 ustreljeni v bližini vasi Bazovica. – Čermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, 319–26. Do nekaterih napadov pa je prišlo v drugih delih pokrajine, predvsem v zgornjem Posočju. Novembra 1930 je zagorela osnovna šola v Bovcu, nato še šole v Čezsoči, Logu pod Mangartom in Plužni.Kacin-Wohinz in Verginella, Primorski upor, 212.

Požigi šol sicer večinoma niso pomenili popolnega uničenja stavbe, saj poslopja praviloma niso pogorela do tal. Ogenj je uničil predvsem pohištvo, uniforme fašističnih mladinskih organizacij, šolske knjige in drugo šolsko opremo. Požige so tigrovci poleg tega redno izvajali ponoči, ko v poslopjih ni bilo nikogar, tako da niso vodili do poškodb ali smrtnih žrtev. Demonstrativni namen akcij je bil še dodatno poudarjen z izbiro datumov požigov. Največ šol je pogorelo na predvečer fašističnega dneva obdarovanja ( befana fascista), ki je bil eden od osrednjih načinov t. i. mehke italijanizacije šoloobveznih otrok. Ibid., 136, 137.

Sklep

Italijansko šolstvo za rapalsko mejo je med obema svetovnima vojnama predstavljalo osrednji instrument italijanizacije slovenskega prebivalstva. Italijanske oblasti so zato razvoju stavbnega fonda posvečale veliko pozornosti in v ta namen zagotovile znatna sredstva, tako da so bile med italijansko oblastjo na Goriškem zgrajene številne šole, ki so ostale v uporabi še dolgo po koncu druge svetovne vojne. Morda prav iz tega razloga italijanska šolska stavbna dediščina dolgo ni bila recipirana kot oblika ideološko zaznamovanega posega v prostor. Kot sem pokazal v razpravi, temu ni bilo tako. Italijanske šole so namreč v tem obdobju bile izrazito simbolno nabita arhitektura. Poleg splošne zaznamovanosti poslopij šol in drugih izobraževalnih ustanov kot središč procesa italijanizacije je treba upoštevati tudi sporočilnost šolskih zgradb kot arhitekturnih del. Pri tem lahko ločujemo več plasti italijanizacijske oziroma fašistične sporočilnosti. Prva zadeva prisotnost nedvoumnih simbolnih znakov, povezanih z ideologijo italianità in fašizma. Mednje spadajo predvsem poimenovanja šol po članih tedanjega nacionalističnega kanona in padlih iredentistih. V okvir te sporočilnosti spada tudi prisotnost državnih oziroma režimskih simbolov. Velja tudi poudariti, da so bili v tem času v številnih šolskih stavbah postavljeni spomeniki v obliki posvetilnih plošč. Nazadnje je treba omeniti tudi ideološko sporočilnost, ki je izvirala iz arhitekturnih značilnosti šolskih stavb, zgrajenih v tem času.

Nadaljnja uporaba številnih osnovnošolskih stavb tudi po drugi svetovni vojni kaže na to, da je bila ideološka zaznamovanost novih šolskih poslopij krhkejša kot pri nekaterih drugih nosilcih italijanizacije prostora. Po zlomu italijanske oblasti so bili odstranjeni zgolj tisti elementi, ki so neposredno spominjali na prejšnji režim, kot so bila na primer imena šol, posvetilni napisi in režimski simboli. Poleg tega so se tudi značilnosti šolskega pouka popolnoma spremenile. Nekdanja ideološka sporočilnost šol je s tem izginila v pozabo.